Šentiljska - četrtič

Pravzaprav je datum, 16.3., določil tisti, ki nam ga ne uspe in ne uspe spravit še kdaj na Šentiljsko! 

Tokrat je bil čas določen že kar nekaj časa prej, seveda pa nato zadnji teden sploh ni več vedel, za kaj gre. In seveda spet ni šel z nama.

Evo, pa je bila ekipa Srčnih spet nepopolna. Ker nekateri raje ležijo na kavču. Oziroma, zdaj ko ni več kavča... hm, kaj pa zdaj dela fant, a?!

Tokrat sem si sprosil pozno uro, ob 6:30h, pa še to sem čisto majčkeno zamudil. Tako, da sva startala ob 6:40.

Četrtič na pot, tokrat tako kot prvič, iz Sladkega Vrha, v smeri proti urinemu kazalcu. Je kar luštno malo menjat smeri in začetke/konce. Ni nikoli dolgčas.

Rajko je sicer že vse napisal, jaz lahko dodam le še kak manjši del, naprimer kako je Boris nekje pred Šentiljem padel mimo ko sneta skira... in potem z nama hodil do Gaubeja. Tako, mimogrede, za jutranji sprehod. 

Jaz sem pritisnil eno samo sliko, na Brlogi.

Tokrat mi je šlo super dobro, zato sem tudi potem, ko se je Rajko odločil, da ne bo nadaljeval, šel kar sam naprej. Sicer je bila pred mano še polovica poti, ampak brez veze se pa nisem vozil v tote konce, ne?

No, potem sem seveda sam sebe začel gnat in gnat. Kakšnega dobrega rezultata sicer nisem naredil, ampak 12:10 tudi ni povsem slabo. Sem bil kar vesel, da sem na koncu, že ob mraku, lahko še čisto dobro tekel in mi ni bilo nič težko.

Še Rajko je prišel navijat k Sirku, kamor sem se komaj prebil čez vse tisto blato, in mi polepšal zadnjih par kilometrov. Potem sva pa na koncu itak odtekla nesmrtno progo Sladkih6. Tam pa res ne gre, da bi hodil...

Tistih pet ur samote mi je bilo pravzaprav čisto všeč, nič me ni motila, tako ali tako mora človek take stvari vadit. Da se lahko sprosti in resnično uživa v sami poti. 

Ustavili smo se pri Belni (20minut) in pri Gaubeju (skoraj 1h!), jaz pa še v Zg. Velki (20min). Kar nekaj ustavljanja torej.

Na živce so mi šli edinole psi. Najprej Ari, strah in trepet Šentiljske, ki maltretira prav vse pohodnike. Seveda ga imajo izpuščenega, res pa je, da gre pot čez njihovo dvorišče. No, nekoč se bo nekaj zgodilo in nekoga bo ugriznil. In potem bo hudič. Tokrat sva z Rajkotom raje naredila obhod, ki se je kar splačal. Zverina naju je zavohala šele, ko sva bila že predaleč. In je lajal s prav posebnim užaljenim zvokom, da sva ga okoli prinesla... 

Isto tako imajo psa na eni od kmetij ODPRTIH vrat. Zoprnega psa, ki je lajal name že deset minut prej in se skoraj zaganjal vame. Kako naj grem potem k tej blesavi kmetiji ODPRTIH vrat, če me pes ne pusti, štempiljka poti pa je čisto na sredi njihovega dvorišča?! Pa ti res ne vedo, kakšnega psa imajo ali jim je čisto vseeno? Se morda čudijo, zakaj nikogar ni? Najbrž jih briga... domačini pridejo, za ostalo jim pa dol visi.

V tistem trenutku sem bil tako jezen, da se seveda nisem šel štemplat, v desetih minutah sem v glavi spisal tudi celo pritožbeno pismo PD Paloma, naj hudirja prestavi štempiljko na neko normalno mesto. K nekomu, ki bo bolj prijazen ali pa vsaj presnetega zoprnega psa ne bo imel! Čez eno uro sem se že pomiril in evo, spet nič od pisma.

Torej se bomo naslednjič spet borili z zverino... Eh.

Seveda so Sladkogorci še tako lepo poskrbeli zame na koncu, da sploh nisem hotel domov... Se jim lahko le najlepše zahvalim, prav super je začet in končat na Sladkem Vrhu!

Doma sem bil potem presenečen, kako lahko in uspešno sem tole opravil. Za prvo letošnjo preizkušnjo prav ok, brez bolečin, brez kakšne velike zmatranosti, s tekom (navzdol seveda) do konca. Če bo šla sezona takole, bo več ko v redu! Bom pa res šel lahko še na Pohorje in spet v kak Bohinj!

Hvala Rajkotu in Borisu za spremljavo! Bilo je super, nisem pa bil ravno najboljša družba. Nekaj sem se boril s šefom, službo in tako naprej. Odločitve so padle in pred menoj je spet polno izzivov, zato je glava spet bolj polna... 

Kdaj gremo torej naslednjič?

P.S.

Hmmm, sem našel v telefonu še eno sliko. To je po tisti kmetiji, ki imajo psa, tam nekje za vogalom, že kak km naprej. Ko sem se malo pomiril zaradi psa pa sem si rekel, da bi bilo dobro, da vsaj poslikam zadevščno. Malce pozno, a vseeno. Pa še tak lep večer se je naredil...

In končno sem tudi GPS sled gor dal na pešpoti...