Še ena o papirjih

Spremembe nam ne gredo. Večino časa poslušam, kako kaj ne gre in česa vsega se ne da.

Ne spremeniti, ne na novo postaviti, ne popraviti. Tako pač je. In tako bo pač ostalo.

Najraje bi imeli vse tako, kot so imele že naše babice. Čim manj sprememb, čim manj za mislit.

Sem in tja se res čudim kako neki je človeštvo sploh prišlo do sem. Če seveda to sploh je kak uspeh, to je še vprašanje. Ampak že to, da smo nekam - vsaj v določenem smislu - napredovali, je meni kar neverjetno glede na to, kako se upiramo vsaki spremembi in kako upravljamo s stvarmi.

Jaz take stvari vidim skozi najrazličnejše primere, pravzaprav obrobne primere, ki pa vsaj meni veliko pomenijo. Kažejo na neko pripravljenost, na drugačno zasnovo, na spremembo načina in nek nov pristop.

Od nekdaj je veljalo in v nekaterih bančnih krogih še vedno velja, da brez tistega papirčka, ki prileze iz POS terminala v trgovini pa res ne gre. Celo brez dveh kopij ne gre. Ena je zate, ena za trgovino.

In potem imaš v denarnici bore malo denarja, čeprav je čisto polna. Računov.

Seveda, zraven je tudi znameniti slip - veste, brez njega pa res ne gre, se ne da!

Obstaja pa manjše število trgovcev, ki se tega preprosto ne držijo. Dobiš le en papirček.

Kar naenkrat slip ni več potreben. Niti v dveh kopijah ne! Skorajda krivoverstvo.

Da ne bomo mislili - znajo tudi domači, pravzaprav že kar dolgo časa.

Nekateri najbrž niti ne opazijo, niti jih ne zanima, gre mimo njih, ker pač tako je bilo, je in bo.

Zmaga seveda domači trgovec, ki se najbrž utaplja v birokraciji - ta ima celo za povsem lastne kartice še vedno slip. V dveh kopijah seveda. In potem po tistih avtomatskih blagajnah zaposleni pobirajo listke z velikimi vrečami in jih nosijo bogve kam, najbrž v božanska nedrja arhivov, kjer se spet nekdo ukvarja z njimi, jih razvršča in zlaga. Na blagajnah pa jih lepo zlagajo skupaj, spenjajo in jih sortirajo, kljub temu, da je vse elektronsko in vse v računalniku.

Se samo meni to zdi predvsem smešno?

Že tako same institucije računa ne razumem najbolje. V zadnjih petih letih nisem enega niti pogledal, vse je šlo direkt v koš. Ne maram, da država prenaša njen del dela na moja ramena.

Lahko pa gledamo na to tudi tako, da v teh primerih obstaja še vedno določena mera možnosti za izboljšave in ni še vse izčrpano do konca.