Čeprav sam nisem prav veliki raziskovalec, pa se vseeno sem in tja kam odpravim raziskovat.
Sicer na svoj poseben in počasen način, kar pomeni, da bo najbrž trajalo sedemnajst let, preden bom spoznal celo dolino...
Torej, šel sem raziskovat dolino Korošice, to je tiste doline, ki od gondole v Kamniški Bistrici pelje proti Krvavcu zadaj za Kamniškim vrhom. Skozi dolino se še nisem podil, nazadnje sva s Heleno obdelala le zgornji del - od Kamniškega vrha prek grebena na Kriško planino.
In ker je bilo zgoraj bolj slabo vreme, spodaj pa skoraj zadovoljivo, sem začel čim bolj spodaj. Na parkirišču pred gondolo. Ta prav dec začne spodaj, ne?! si potem človek rad reče, če že mora rintat po cesti.
Najprej čez Bistrico, pogled proti Koželjevi
ki so jo čez par dni pridni kamniški markacisti obnovili!
Takoj nato me zmede smerna tabla. Ok, super za tablo, a čemu tukajle?!
Navzgor na levo se namreč odcepi pot, a tja ne kaže nobena tabla. Naprej se tudi markacij ne vidi. Hm, zanimiva postavitev, sigurno je nekaj več na tem, a zdi se mi, da nisem dovolj pameten, da bi razrešil tole uganko.
Potem križišče desne ceste, ki gre na isti cilj, a bolj položno, čez Brsnike
slikano v nasprotno smer
Saj gledam naokrog, se ustavim, celo slikam, a markacije v desno nikakor ne opazim, zato vidim edinole markacije naravnost. Hm, da bi tule gor šel v Kamniško Bistrico?! Vse skupaj se mi še bolj čudno zazdi.
No, da tole zgodbico malce skrajšam - ker sem si celo pot razbijal glavo, kam izgine pot v KB in da je tole edino križišče, kamor je lahko šla. Evo je markacije, desno na skali piše Kamniška Bistrica. Seveda sem to slikal šele nazaj grede...
Tisti znak za kolesarje, ki itak ne služi namenu, najbrž zmede celotno zadevo.
Še dobro nisem začel, še v sotesko nisem prišel:
pa že vse same uganke, skrivnosti... Tale danes bo pa še huda!
Potem jo maham po cesti ob Korošici in da ne bo kdo mislil, da je to dolgočasno! Česa vsega človek ne najde!
Po mojem Katarina + Klemen, pa še srček je bil najbrž lep, pa so ga gozdarji zvozili... lumpi.
Potem pot zavije stran od ceste, tu pa gre bolj počasi, se je treba sem in tja prebijat!
Pod ovinki sem spet na cesti, na koncu je kar luštno strma, morda sta za res leva ali desna cesta boljši, čeprav takooo strma se mi pa tudi ne zdi.
Ja, kar eno urco rabim do Markove ravni.
Sami gozdarji, žage pojejo, drevesa padajo, vse blatno!
Levo zgoraj so že vse posekali. Priznam, da ne razumem ravno načina podiranja dreves, srčno pa upam, da ga gozdarji. Vidim pa, da sem že zeli blizu grebena, ki teče od Kamniškega vrha. Hriba kar zmanjkuje!
Potem pa se le začne pot, jaz pa se odločim za smer proti Kompoteli, Za vrata torej.
Pot je luštna, hitro se vzpenja, vmes me zmoti odlom, ki je še kar svež. Kako je tole kar dol padlo? Led? Seveda si sam s svojo domišljijo v živo predstavljam, da se to zgodi ravno takrat, ko jaz hodim mimo... Eh, koliko nevarnosti, kaj?!
Mimo studenčka, malce nazaj pozabim pogledat za potko, ki se odcepi v desno gor čez melišča
a danes ne bomo tako hudo raziskovali.
Še mimo planine, ki ji ne vem imena
potem sem pa kar hitro že na Planini Koren. Juhuhu, tole je pa res ena super planina, čisto na samem, sploh ob takem vremenu!
Razmišljam, da bi jo mahnil še proti Kompoteli, a vse se kar hitro še bolj zapira in v času malice je oblačni pokrov že skoraj pri meni!
Še pogled na table - le kaj se je njim zgodilo? Sneg, živali?
Gledam tistole potko proti Medvedji jami... ampak tam so strme trave! Ni šans, da grem sam! Še ene parkrat bom moral bit tukajle, da se bom mogoče malce privadil. Oh jej, same težave!
Zato jo dol mahnem po isti poti, a pod ovinki vzamem levo cesto čez Brsnike.
Nekaj gledam za kak odcep poti, a če človek teče ne more ravno veliko gledat, ni res? Bi mi morala pot skočit direkt v faco, da bi jo sploh videl. Si pa zapomnim grape, peskokope, potoke, skoke. O, ja.
Naprimer
aha, takole dol spravljajo. Dobro jim gre! si mislim in jo veselo maham naprej.
Potem pa kar naenkrat telefon. Ah, pa ne, no... Pa ravno zdajle. Arrrrgh! Se moram prav ustavit, rukzak dat dol, telefon ven in se pogovarjat. Tadeja kliče.
Pogovarjava se, jaz pa vseeno počasi hodim naprej. In tam pred menoj dve drevesi čez cesto... Ker sem seveda samo moški, se mi iskrica še ne utrne, imam dovolj/preveč dela, da sledim pogovoru preko telefona. Potem začne nekaj treskat, romplat, bang, bumf, tup, tresk, tup, tup, tup in pred menoj so že tri drevesa!
A? No, takrat mi le kapne, kaj se dogaja, ampak jaz kar tam stojim in se še vedno pogovarjam. Malce sem sicer odsoten, ker možgančki besno preračunavajo ali naj tečem nazaj, naprej, levo ali desno in kaj - hudiča - naj sploh naredim, a pogovor lepo zaključiva.
Nato nekaj tulim, a kje me bo kdo slišal... Reka, sicer ne tako blizu, a še vedno kar dobro šumi, veter, živ gozd... vse svoje čute dam na peclje in odlafuam mimo tehle dreves in samo upam, da tako hitri pa tam zgoraj tudi ne morejo bit, da bi metal enega za drugim dol. Ga je treba zvlečt do nekam in potem...
Kaj pa če gre mimo avto, kaj pa potem, a?! - me spet prime uganka kot že tolikokrat danes!
A je k sreči odgovor takoj za ovinkom!
Tu se v vsej lepoti pokaže tisti pesimistični del izreka "Assumption is the mother of all fuckups". Ljudje gredo samo iz doline gor in ne obratno!
Hja. čez deset minut me pa le prešine in pokličem Tadejo nazaj: "a ti veš, da si mi življenje rešila?!" Če se ne bi ustavljal, iskal telefona in se pogovarjal, bi bil veliko bliže tistim drevesom, kot pa sem bil zdaj...
In ravno meni se to zgodi, ki vidim nevarnosti povsod... Kdor išče, ta najde ali kako? Je treba iz vsega narest nekaj, da le ni dolgčas, kaj? Moram priznat, da je sicer super, ampak vseeno malce naporno!
Malce lažjega koraka jo potem maham proti dolini, si ogledujem razglede
malce bentim čez fotoaparat, ker ima samo 5x zoom in 8mp. Zdi se, da ga bo kmalu nasledila neka druga naprava...
Pri lovski koči nazaj v desno, tukaj so spet markacije, naravnost gre v KB.
In ravno malce pred mostom čez Bistrico, ko sem skoraj na koncu, zagledam dol levo mostiček. Oooo, super, bom šel pa spodaj čez Bistrico!
Ja, seveda. To pa je tako, ko človek čisto nič ne pomisli in kar gre...
Most je čez Korošico, čez Bistrico ni kar vsake par metrov mostu... in to takih majhnih... kaj je Bistrica potoček?
Oh, sem jezen na svojo neumnost, pa ne zaradi vzpona nazaj, še več bi ga moralo bit, da bi plačal za napako!
Gondola le malo zamudi mojo glavo, a je blizu!
Pa sem že na izhodišču!
18km, 1723vm, 4:45h. Veliki počasnež.
Madonca, je bilo pa luštno! Malce veselja je dodalo še to, da je bil ponedeljek!
Toliko o raziskovanju. O cestah. Preden pridem do Medvedje jame, bo najbrž že 2035. Namesto, da bi se pripeljal z avtom do Markove ravni in potem vse tiste neoznačene poti prehodil!
Ja, ja. Saj bom.
Vpiši se