Kamniški gorski maraton

Tale Kamniški Gorski Maraton (KGM) me je že nekaj časa matral. Par let, če smo pošteni.

Pa ni bilo časa, pa vremena, pa... izgovori! Sami izgovori! Nisem si upal, zato tudi nisem šel. Evo, pa sem povedal...

Ampak, kar zori dovolj časa enkrat dozori. In enkrat tudi strahu zmanjka oz. samozavest malce potegne naprej. Saj to pa res ni tak hud bavbav, ne? Pa še prejšnji teden sem šel pogledat, tako hudo pa spet ni, kajne? Zdaj pravzaprav poznaš že vse poti, manjka le čisto mali, mali konček, kakih 50-100m. Če pa ti to ne bo šlo... potem se te pa itak bog usmili in je najbolje, da sploh nehaš hodit!

Ja, takole sem si govoril. Vmes traso spremenil po svojih željah - tekaški vložki so šli seveda več ali manj ven, dokler mi ni preostalo drugega, kot da spokam in grem!

Neke srede, v lepem, sončnem vremenu. Počasen začetek poletja šele sredi junija, zjutraj še kar dobro frišno, sem kar poskakoval.

A ne za dolgo, strmina me je prav na hitro ugnala. Začel sem v Stahovici pri Calcitu, na vrhu Županjih njiv sem že sopihal ko prastara lokomotiva, greben Kamniškega vrha pa čez pol ure že klel iz vsega srca. To je pa tako, ko se junček zažene... nobene mere, nobene mere! Tale greben je res za dušo spustit!

1:20h do Kamniškega vrha (hmmm, ne morem napisat do vrha Kamniškega vrha?). Ne se posmehovat, to je zame več kot super. Vsaj v tistem sredinem jutru je zgledalo, da je to pač največ, kar lahko moje telesce stori, preden mu pljuča raznese. Pa ura in pol, saj je vseeno, razgled je bil super, meni pa je že srce skakalo! Najbrž zaradi pljuč, ki so pritiskala nanj, a nima veze, zdelo se mi je, da sem zadovoljen, to pa šteje!

K sreči je potem greben. Ne gre prav veliko več gor. Še manj je šlo, ker sem sklenil, da spustim Planjavo in jo mahnem zadaj in obkrožim vrh. Čez greben sem že šel, tukajle zadaj pa še ne!

Dober izgovor, da ni treba več gor hodit, a je bilo lepo. Brez razgledov, a je potka ozka in skrajno lepa!

Ker sem vse opise seveda prej že stokrat dobro prebral, se nisem prav nič lovil. Natanko sem vedel, kje moram zavit navzdol. Enkrat davno nazaj sva se tam že lovila in sem se še spomnil, kako in kaj. Luž ni težko zgrešit, ker so res luže, močvirje, nato pa le še slediš potki. Zdi se mi celo, da bi moral bolj pazit, če hočeš it naprej proti Krvavcu, v tem primeru se moraš držati malce bolj levo.

Res je, da se po par desetih metrih potka izgubi, a če siliš malce v desno, jo hitro ujameš nazaj. Potem si pa itak v parih metrih na kolovozu!

Tukajle greš lahko desno ali levo, levo je malce dlje, a če pojejo (SPET!) žage na desni, greš sigurno na levo... Potem si na istem, kot sem bil zadnjič, v koncu Korošice, od koder je le par minut do Markove ravni. Tam je sicer vse malo zmešano, ker kar naprej nastajajo novi in novi kolovozi in vlake. Takole gre blatna vlaka v letu 2013:

Nato se držim zgornje, desne ceste. Pričakujem, da bo zavila dol, ampak ne! Gre celo gor, ej! Pa naravnost, pa gor, vse, samo dol ne... Šele čez čas se začne polagoma spuščat. Sem v začetku mislil, da že ne grem prav in da me bo neka nova cesta popeljala bogve kam! Ah.

Se pa res vleče tista cesta. Kot pač vsaka cesta. K sreči se vsaj ukvarjam z Medvedjo jamo. Kje neki je, a?

Slikam predele, bom potem doma povečal in kaj videl. Čeprav že vnaprej vem, da z 8MP in 5x zoom-om ne bo ravno veliko povečevanja. En dober zoom rabim! Rabim!

Pogledujem proti Kamniškemu sedlu, oh, letos sploh še nisem bil gor!

K sreči se počasi tudi tale zamotana cesta konča. Na zadnjem ostrem ovinku iščem potko le v desno, nazaj proti Calcitu, ki bo sigurno kdaj prav prišla: 

in spregledam potko, ki pride z leve. Ker ne gledam karte, temveč hodim po spominu, se mi čez par metrov utrne, da bi moral  tule nekje dol, da skrajšam vsaj zadnje metre ceste. Ob prvem kolovozu jo udrihnem dol in srčno upam, da mi ne bo treba kam nazaj...

Pa potem kar naenkrat, sredi ničesar, srečam markacijo!

Markirana pot me prinese ven na cesto, točno tam, kjer so table iz prejšnjega zapisa, ki pa NE kažejo v to smer. Če dobro pogledam, s te strani tudi markacij ni videti. Ah, uganka je torej le rešena, ostaja pa še manjši zaplet, zakaj je to tako narejeno in ni označeno? Z ene strani ja, z druge ne? Se pot opušča in se daje prednost Koželjevi ob Bistrici?

Hej, so pa Koželjevo že lepo popravili! En teden te ni, pa že vse novo! Uau!

Še pod gondolo in sem na parkirišču. Malcaaaaaaaa!

Tukajle moram priznat, da sem doma na karti nekako računal, da bom s Kamniškega do semle rabil kako uro. Največ!

No, včasih res nimam niti najmanjšega pojma o tem, kako sem hiter/počasen. Do gondole sem namreč rabil kar slabi dve uri. Torej sem že na 3:20h! 

Drugič grem definitivno po srednji cesti, tale desna je res ena dolga jara kača. Povsem dovolj je enkrat. 

Pojem svojo ploščico in se skušam pripravit na Rigelj. Kar pa je malo težje, ker se mi tokrat zdi, da se je cel svet postavil direktno pokonci. V začetku se še malo pridušam nad ta hitrimi, ki še tole ubogo lepo neoznačeno potko zdrejo v ovinkih

je to res treba? Je res premalo strmo?

Potem malo odklopim, do moje travnate drsalnice, ki se mi prikazuje še v spanju!

Da tukajle naredim sliko, že zelo veliko pomeni. Borim se, borim. Potka pa z mano, ker je vedno ožja in ožja. A se mi zdi, da se celotna travnata grapa malo zarašča, le upam, da čimdlje ne bo več nobenega plazu. Morda pa se vse skupaj zaraste in ne bo več presnete travnate drsalnice...

Zakaj tule ne krajšajo ovinkov, a?

In se ubadam s tem in onim in s tem in onim, a vseeno tokrat ne morem mimo dejstva, da kar naprej hodim v okljukih. Majhnih, večjih, srednjih... vseh vrst jih je, a kar naprej okljuki!

Pot je super, ampak tokrat mi ne diši preveč. Vleče se. Okljukov je preveč. Vsega je preveč. Dost mam. Nekako mi ne gre!

Ko pa sem na tistem skalnem riglju/roglju, že vem, da sem blizu, blizuuuuu!

Vršna planota je potem malo boljša, ker so razgledi. Se lahko ustavljam, slikam. Naprimer, še boljše iskanje Medvedje jame.

Ali pa - kje sem že hodil danes?

in Kamniške, koliko je še snega!

A če bi imel več tistih megapikslov in večji zoom, ne pa 5x in 8MP, bi lahko (vsaj doma) lepo razločil, kaj je tista rjava pika na desni v Kamniškem dedcu?! Tako pa se na sliki nekaj sicer vidi, a pojma nimaš, kaj. Aaaah, me to jezi!!!

Zelenega roba sem danes zelo vesel. Zelo. Še bolj pa njihovih namočenih rožc.

O, paše!

5:46h sem že na poti. Pa dobre tričetrt ure ob rožcah in čajčku. Niso bile samo ene, heh... Komaj se odtrgam od prijetnega sedenja, a me vleče naprej to, da bo šlo zdaj več ali manj le še dol! 

Prve telice so ravnokar pripeljali na Planino, se že podimo... Konec tedna sledi še vse ostalo in Planina bo povsem živa!

Malce gor, še na vrh Gradišča - tega ne moreš kar spustit - kjer po počitku (in rožcah) kar dobro zgledam, ne?

Z vrha je dober razgled. Z njega vidiš druge, ki so bolj pridni kot ti. Več tečejo.

Pa se še jaz malo potrudim. Vsaj do Domžalskega, no.

Tukajle bi moral zavit na rožce, glede na to, da sem iz tega PD, ampak danes je bil Dom na žalost preprosto predaleč... Še do Zelenega roba sem se komaj privlekel!

Sredi Sapne steze se zavem, da bom moral tole prakso kar lepo opustit. Ne gre, da markacist še bolj uničuje poti, za zgled bi moral biti, kajne? Ne pa, da drugim težim, sam pa delam neumnosti!

Sapna steza je sicer super, lepa in samotna potka, a je v spodnjem delu že res grozno zdrsana in razcepljena v desetine različnih potk. Res je, na nekatere stvari bo treba gledati povsem drugače!

Še obvezna fotka s Pasje pečine:

potem pa se nekje nad Primožem začne huda vročina, kar naenkrat buhne iz vseh smeri! Huh, še k sreči je bilo višje gori še prijetno!

Znano pot, tolikokrat prehojeno, kar malce odklopim, a sem presneto vesel, ko zagledam našo belo mrcino. Zelo vesel in zelo zmatran!

8:21h pokaže ura, 2.800 višincev in slabih 29km. Ampak vem, da tem napravam ni čisto za zaupat, kilometrov je premalo, vsaj za dva, tri kilometre, višincev pa sigurno za šeststo preveč. Torej bolj pravilno bi bilo nekih 31km in 2200 višincev. 

Saj je to tudi super, ne?

Glede na to, kako se ta dan počutim zmatranega, se v naslednjih dneh vse izravna. Malo čutim le noge, drugega pa nič, nobene zmatranosti, ki se včasih vleče še par dni... Čudno. Najbrž je bil le tak dan, da sem se dodobra zmatral, a ne toliko, da bi se izčrpal, kolikor se znam. Po tistem sem potem še kar par dni uničen...

Še interaktivna karta!

Sem pa tokrat domov prišel cele tri kile lažji! O, ja, všeč mi je tale KGM. Res!