Komarča

Enkrat sem napisal, da sem davno, davno že lezel čez Komarčo.

Vse kaže, da sem samega sebe zavedel. Tokrat sva namreč končno le šla čez, pa se čisto nič nisem spomnil. Kar verjetno pomeni, da tule čez res še nisem šel.

Spomin je sicer luknjasta zadeva, ampak vseeno mislim, da je bilo tole prvič.

In to kakšen prvič! Ne čisto običajen "prvič", nikakor! Tale prvič je bil povsem nekaj posebnega. Čez Komarčo sva se namreč odpravila v ne najboljšem vremenu. Kako je Heleni sploh uspelo prepričati mojo malenkost, da sva se zapodila tamle čez, mi bo še dolgo skrivnost. O Komarči sem namreč vedno razmišljal s strahospoštovanjem, pa ne me vprašat zakaj. Tako pač je, tiste strmine imajo neko skrivnostnost, pa nekaj mrtvih tam najbrž tudi...

Ja, s strahospoštovanjem, kljub temu, da se vsako poletje vije vrsta pohodnikov proti Triglavu gor in dol. Ali pa morda prav zaradi tega, morda je pa to to?

Ker tokrat... tokrat nisva srečala nikogar. Nikogar. Prvi ljudje so bili oskrbniki na Komni, do tam pa ena sama milina, tihota, samota in prekrasna divjina.

Čez Komarčo sva se namreč odpravila 15.11., na dan, ki ni bil prav nič prijeten, na dan, ko je pravzaprav deževalo!

Neverjetno, a tudi trznil nisem, niti enkrat nisem karkoli rekel prejšnji dan, nič. Kjub pričakovanem dežju, drsenju, blatu, mokrim jeklenicam, drsečim strminam... ne, niti muksnil nisem. Kot, da se me to ne tiče - pa ponavadi naredim tako paniko, da je hudo!

Hecno in čudno, a kaže, da me je Komarča prevzela že kak dan preden sva se sploh odpravila!

Že na parkirišču pod Savico je bilo vse izumrto. Kljub pozni uri 9:30h nikjer nikogar, le midva

in bučanje vseh mogočih voda!

Še dobro, da ni bilo nikjer nikogar, ker sva se v začetku malo lovila. Najprej čez most, kakor je bilo čisto prav, a naju je nekaj zmotilo in sva si rekla: "čaki, a ni pot na drugi strani?" pa sva obrnila in spet nazaj čez most. Pa proti Savici, do table, kjer seveda ne piše Črno jezero,

"Hm, obrni, spet čez most!"

Kdor bi naju gledal, bi naju vsekakor imel za morda malce izgubljena. Res pa bi tabla pri mostu veliko pomagala. Ne pa šele tam gor na ovinku, tista je predaleč! Ampak v Bohinju moraš bit navajen na takele. Zato se nisva sekirala, sva se vsaj dodobra ogrela, kar sva za preskakovanje ovir kmalu potrebovala!

Vode je bilo res povsod kolikor hočeš in še malce povrhu.

Pot je res super speljana. Ko od spodaj gledaš, ti ni nič jasno, nadejaš se plezanja in visenja v globino, no na koncu pa je pot tako lepo in spretno speljana, da ni nič hujšega. Celo zame v dežju ne. 

Vse mokro in vse spolzko, jaz pa prav nič ne jamram. Ha!

Potem sva pa že hitro pod steno, pri Komarškem slapišču, ki ga oba vidiva prvič! Nisva prav velikokrat v Bohinju...

Izkaže se, da je tokratna izbira dneva enkratna zadeva! Že slapovi spodaj so nama neizmerno všeč!

Potem pa pot morda res postane malce bolj zahtevna, a ker je nadelana za vse tiste množice, nama ni prav nič hudega.

In potem le prideva iz megle! Sicer je nad nama potem oblak, a je občutek super!

Najtežje mesto je točno na 1200m in ni prav nič zahtevno, saj pod nami ni prepada ali kakšne hude strmine. Meni so kakšna prečenja veliko bolj zoprna... 

Nisem povsem siguren zakaj klini in jeklenica, a tokrat, pri naraslem potoku, pridejo čisto prav. Že tako so nekateri klini in kamni že pod vodo in je treba rit kar fino stran molet, da se pripraviš na skok!

No, ker se je nekdo obiral, ker si ni hotel zmočiti nogic, drug pa je imel preveč časa in fotoaparat ravno pri roki... se potem eni skoraj delajo norca iz drugih. Heh. Prehod v štirih dejanjih.

Slapišče pa kar ne odneha, voda se spušča prav z vrha. Velikokrat postavava in občudujeva igro narave. Nekje v nekem vodniku piše, da moraš višje že kar dobro prisluhnit, da sem in tja slišiš šumenje Savice. No, danes si moraš prav dobro zatisnit ušesa, da NE slišiš šumenja vseh Savic, ki se zgrinjajo okoli tebe. Zanimivo.

In kljub strmim in od spodaj navidezno neprehodnim stenam sva kar hitro na vrhu stene, kjer opazim tloris nekih ruševin, najbrž stara gozdarska vlečnica, nato pa sva že pri Črnem jezeru!

Slikava se, hodiva naokrog, a mi ni nič jasno. Kje pa je obala, ki se je spomnim?

Huh, tole pa je nekam naraslo, kaj? Ko smo bili pred štirimi leti tukaj s Tamaučkom... kam pa je to vse izginilo, a?

Sem šel prav doma pobrskat slike in jih primerjat. Evo, sigurno kakih pet, šest metrov višje!

To pa je vode, ej!

Dol naju seveda ni vleklo po poti pristopa, sva že prej načrtovala prehod do Komne, na kak čaj in nato po neskončnih serpentinah navzdol.

Pot, ki pelje po robu bohinjskega kotla je prekrasna. Že takrat poleti je bila prekrasna, tokrat pa je le še bolj! Popolna samota in divjina v tem deževnem vremenu!

Razgled na slapišče naju še dolgo ne zapusti, le slikanje je v takem vremenu na daleč bolj oteženo. Škoda, a se res velikokrat ustavljava, kar ne moreva se poslovit.

Se pa oba spomniva podrtega drevesa. Le da je bil takrat še neporezan.

Še na Komni najprej nikjer nikogar, nato pa le par otrok in oskrbnica. Midva nato počasi pijeva čaj, oskrbnica pa začne pripravljati mizo. In jo kar pripravlja in pripravlja. In še malo pripravlja... na koncu je na mizi kar 13 krožnikov! 

Ja, hudirja, kdo bo pa to jedel, kje pa so vsi ti ljudje? Nikjer nikogar, a še pridejo, al kaj? Pa se izkaže, da imajo ravno koline in so vsi ostali nekje zadaj, spodaj v kleti.

Ah, glej, pa ravno na koline sva prišla, juhej, sva si rekla in jo prav na hitro stisnila. Po količini krožnikov in posod je itak kazalo, da bodo že danes prav vse, kar so naredili tudi pojedli...

Sva pa potem na poti navzdol

srečala kar nekaj ljudi. Tistih čisto pravih ljudi. Kar nisva mogla verjet! Po celem dnevu popolne samote...

Še miljon (ok, 48) serpentin, ki jih v teh časih po žledu ne moreš več kar tako sekati

in sva nazaj pri odcepu za Savico. 

Pejva pogledat še Savico, kakšna je, če ima toliko vode!

No... pa... ja. In v tem deževnem dnevu, ko prav nič nikjer ni odprto in v celem Bohinju nimaš kaj počet (razen hodit čez Komarčo), deluje pa pobiranje vstopnine! Juhej, vse slovensko skoraj izumrto, nikjer gostilne, nič, a tam, kjer se kaj pobira, tam pa se pobira! Turizem in pol. Moram pa jih pohvaliti, saj poleg vstopnice tokrat dobiš tudi vroč čaj. To pa je pohvalno, v takem vremenu pri vseh odprtih gostilnah (0) pride to več kot prav!

Seveda sem gorenc. Ni šans za vstopnino, če bi prej vedel, bi šel čez tisto zaprto pot. Ne strinjam se s pobiranjem vstopnine za naravne spomenike. Da dajem denar, da mi nekdo zbetonira stopnice. Hvala.

V Ukancu hočeva v picerijo, ampak je vse zaprto. Polno nekih turistov povsod naokrog, slovencev pa nikjer. Vse zaprto, izumrto. 

Saj bo bolje v Ribčevem lazu. Oh. Narediva celo napako in greva pogledat na Bellevue. Skoraj ena taka štorija kot pri Šimnovcu na Veliki planini. Žalost. Jeza. Nesposobnost ljudi te dežele je prav neverjetna. Jeza. Jeza.

Saj bo bolje v Bohinjski Bistrici. Oh. Edina odprta picerija ima pice za... no, na to bova pozabila. Da veš, kaj je dobro, moraš včasih tudi kaj slabšega probat, kajne? Paše zraven, se ne sekiram preveč.

Skratka, bohinjski turizem naju popolnoma prevzame in še dolgo, dolgo razpravljava o osvežujočih rešitvah bohinjskih koncev. K sreči imajo hribe.

Saj bo bolje na Bledu. Oh. Drive In Kremšnite naju resnično prevzamejo, a ko enkrat vidiš, probaš in plačaš Trojansko kremšnito, se vse blejske lahko skrijejo. 

Domov prideva nadvse navdušena nad izletom. Komarča in vsa tista današnja divjina, deževna lepota in samota naju prevzemajo še dolgo časa.

Vse ostalo pač ne.