Kuklarji

Ne vem, kako mi je letos uspelo, a v začetku junija sem začel razmišljati o tem, da bi šel na Veliko planino čez Kuklarje. Ok, grem gledat malo po spletu, kako in kaj, čeprav je bila to že dolgo želja in sem vse že stokrat raziskal in bi najbrž znal že z zaprtimi očmi najti odcep.

A vseeno, grem pogledat, če je kaj novega.

Ja, opala, kako, da ne! Seveda, leto je naokrog in kakor vsako leto, ima Bojan tudi letos svoj TRIM izlet na Veliko planino. Takoj mi je jasno, da ne bova sama raziskovala, ampak se bova na hitro priključila skupini. Z Bojanom vedno odkriješ kaj novega, izkušnje so pač izkušnje in česa takega nikakor ne izpustiš. Tudi, če se ti zdi, da o Veliki planini že veš vse.

Ker seveda ne veš.

Šestega junija se torej dobimo v Kamniški Bistrici pri spodnji postaji gondole, kar dobra skupina se počasi zažene po poti v Dolski graben. 

Pot me malo skrbi, vedno se mi vleče, je pa res, da še nikoli nisem šel tule gor, vedno dol. Dol pa se tako ali tako vedno vleče. Tokrat - za gor niti ni tako hudo. Pravzaprav smo kar hitro, čeprav gremo lepo počasi po pameti, že pri odcepu.

Tu nama že crkne fotoaparat. Nek mojster je pozabil na baterije... preveč hodimo naokrog, pa nimam časa kar naprej skrbet za te presnete baterije! Arghhh.

Bova pač skušala reševat situacijo s telefoni, še bolj pa se bova naslanjala na Bojana, ki itak naredi 1.457.918 slik/dan. Mu jih bova morala par sunit, se že vnaprej opravičujem.

Odcep je lahko najti, najbrž bi ga tudi sam, skala ima na zadnji strani tudi modro znamenje. Pa tudi v nadaljevanju potke ni težko najti. Ni sicer zelo jasna, se pa čez napol melišča kar dobro vidi.

Je pa seveda vse zelo strmo, kot je pač v naravi takih lovskih poti. Lepo speljano, ampak dol ne bi šel rad. Gor še gre, gor še gre...

Eno mesto je sitno, sprano in zdrsano, stara jeklenica je potrgana, nekaj vrvi visi sem in tja. Bojan nam za vsak slučaj v minuti napelje še varovanje, za vsak slučaj. Moram priznat, da meni kar prav pride, šlo bi tudi brez tega, a občutek je vseeno drugačen. Ni pa vse skupaj nič hujšega, siten prehod pač.

Pot se nato vije med stenami, veliko gor, malce dol, razgibano in divje. Precej divje in super prehodi. Spominja me na Martinj stezo, vsaj ves ta divji svet okoli mene.

Še kar prekmalu smo že vrhu sten in čaka nas le še strm vzpon do vršne planote.

Kar se nam potem hitro zgodi! Na slikanje s telefonom sem seveda med skalami in prehodi čisto pozabil, niti ga ne bi vlačil iz nahrbtnika, tole je potem prva slika z njim. Eja.

Skušam si zapomnit, kje smo prišli gor, da bom vedel, kako najti začetek poti. Čeprav ne vem dobro, zakaj bi to rad vedel, sem namreč kar dobro prepričan, da tule ne bom šel dol. Gor ja, gor, ampak dol pa ne! Pa vseeno, včasih je dobro vedet, kajne?

Mi pa smo jo mahnili direktno do Zelenega roba, dan pa lep in vroč, kar se mi je še kar nekaj časa poznalo!

Malo pojest in popit, potem pa direktno po grebenčku - neke nove poti! - na vrh. Sosednji. Kjer je tudi betonski podstavek za rožo vrhov, a kaže, da se postavljalci niso mogli zediniti, kateri vrh je višji, severni ali južni. Podstavka sta zato za vsak primer na obeh vrhovih, roža pa le na južnem. Če se bo kdo spomnil, da je severni višji, hop, pa jo prestavijo. Tako nekako, no.

(Foto (C) Bojan Pollak)

V sestopu smo po robu planote mimo nesrečnega okna prišli do odcepa poti za Rigelj.

No, vedno sem tudi za to pot trdil, da gor ja, gor, dol pa seveda nikoli. Nikoli!

Eto, pa je ta "nikoli" zdaj prišel. Težko bi rekel: "ok, se vidimo spodaj, grem jaz drugje"... toliko poguma pa tudi nimam. Zato sem stisnil zobe in jo mahnil po tisti presneti strmini za drugimi in se skušal ne plazit po vseh štirih.

(Foto (C) Bojan Pollak)

Kar mi je pravzaprav kar dobro uspevalo. Sem pa malo globlje dihal. Ampak to itak vedno počnem...

Me je pa skrbelo, kako bo na tistem strmem delu s travami. Moje strme trave... Sem se držal skupine in se držal, potem me je pa nek brezvezni telefonski klic zadržal (sploh ne vem, kdo me je klical, sem bil preveč odsoten...) in sem moral na vrat na nos loviti skupino.

Ja, po tistih strmih travah. Je*emti.

(Foto (C) Bojan Pollak)

Malo drame mora bit, ampak pot je res strma. Rajši jo imam za gor, za gor je super.

V spodnjem koncu je malo podrto, a nič hujšega, pot je že lepo in vidno speljana povsod naokrog, le drevo ali dva je treba preskočit.

Potem si pa že dol, v dolini. Midva sva hotela še malo naokrog, še noge namočit in podobno, pa sva se kar na hitro poslovila. Mogoče kar prehitro, skupina je bila vseeno super! Bova morala drugič nadoknadit tole najino družabno življenje.

Dobro uro do odcepa v Dolskem grabnu, skupaj 3:30h do Zelenega roba, z Gradišča do dol pa tudi 3:10h. 13,5km in 1900 višinskih metrov. Precej polna tura torej! (Čeprav me teh 1900 višincev precej čudi, tile gpsji... ni jim preveč za zaupat, sploh ne v takih grabnih in prehodih... prej bi rekel, da jih je bilo kakih 1200-1300.)

Kakorkoli že, prekrasna tura, nova odkrivanja pa sploh tako lepo poskrbijo za izpolnjen dan! Juhuhej! Super je, ko se ti izpolni takšna želja in k temu še kaj dodaš.

Pa tudi posledice neverjetno sončnega zgodnje junijskega izleta so bile vidne kar še nekaj dni! 

Pa ne samo vidne, tudi čutil sem jih še kar nekaj časa! A se je splačalo, Kuklarji, z veseljem!

In seveda hvala Bojanu za enkratno vodenje in ker tudi tokrat ni popustil - na koncu se je nabralo v poštnem predalu kar 157 fotk!