Viševnik

Redko greva v Julijce. 

Je treba prezgodaj vstat. Pa se predaleč peljat. Če se hočeš normalno peljat, moraš it od naših koncev čez Ljubljano, kar se ti zdi predvsem potrata kilometrov, če pa greš zadaj, čez Mengeš ipd. pa se ti zdi, da ne prideš nikamor. Se vleče in vleče in vleče.

Ampak no, sem in tja pa le zavijeva v tiste konce. Morda na kak ne ravno lep dan, ko je itak vseeno, ko nisi siguren ali bo deževalo zdajle ali pa čez deset minut. Ponavadi se zaradi tega sekirava, tokrat se pa nisva. Vse tako kaže, da je bil 14.6. en tak dan, ne preveč lep, pa vseeno dovolj dober.

Pa pejva enkrat ta Viševnik pogledat, sva si rekla. Čeprav vsi gor hodijo pozimi, pa si bova midva tole ogledala kar zdajle. Pa še preveriva vse tiste prelaze, prevale v bližini. Tam še nisva hodila, nič nama ni bilo jasno, Srenjski, Studorski...

Ker sva imela namen naredit krožno turo - seveda, kakšno pa?! -, sva se odpeljala še malo naprej od vseh avtov na Rudnem polju. Do ovinka.

In se zapodila v hrib. O, ja, je kar lušten tale hrib v začetku! Precej strm, juhej!

Sonca ni bilo, bilo pa je vroče, od naju je kar lilo, čeprav je bila - kljub poznemu vstajanju - še vedno zgodnja ura. Tudi ostalim, in bilo jih je veliko!, ni bilo nič bolje.

Na fotoaparat sva se potem spomnila šele kasneje, šele ko sva se malo ogrela.

Pa je bila tu že prva izravnava in vse možne različice poti. Malce sva razmišljala o desni poti, pa sva potem raje zavila kar na levo. Drugače bo premalo.

Bova šla najprej na vrh in bova potem videla naprej!

Visoko izhodišče in začetne strmine pridejo kar prav. Hitro se začnejo razgledi! Čeprav v takem dnevu niso ravno za vzdihovat, pa vseeno lahko vidiva, kje sva se potepala lani.

A ko enkrat vidiš Rjavino, si tudi takoj na vrhu Viševnika. Luštno.

Razgled na Triglav mora biti s tukajle res enkraten. No, vsaj v dobrih dneh, a tudi ta dan je bilo super. Nič se nisva sekirala, da ni jasno in sončno, vsako vreme pride nekako prav.

Sem pa potem po nekem času veselja seveda hitro dobil skrbi, sploh potem, ko sem gledal poti, kam naj bi midva šla naprej. A tukajle dol? Pa potem tamle čez? Aja?!

Huh, huh, malo me je stiskalo, jasno, ampak potem sem parkrat zavzdihnil, da itak več kot dol ne morem past in sem vzel pot pod noge. 

Izkazalo se je - kot se večinokrat -, da je pot super lepo speljana in da si čez par minut že na Srenjskem prevalu.

Od tam naprej je bilo bolj napeto, a je tudi super zavarovano, pot pa široka, kar pomeni, da niti nisem prav globoko dihal. Prav luštno je bilo, kljub nekaterim strminam. In spet je bil votel, kajne!

Še pogled nazaj na Viševnik in na nemarkirano pot, ki pelje dol s Srenjskega prevala.

Midva sva pa že uživala, malicala, se slikala in spet se nama ni nič mudilo. Tukajle zadaj je bilo precej manj ljudi, kot prej na Viševniku... Pa sva malo pozirala med Velikim Draškim vrhom in Triglavom, kot se pač spodobi.

Je pa pogled v Krmo lahko kar dramatičen!

Še bolje pa je, da gledaš pod noge, saj lahko drugače stopiš na kakšno domačo življe. No, na poti je mali gadek že bil, se je pa on naju ustrašil mnogo bolj, kot midva njega. Sva mu morala kar malo sledit, da sva ga lahko vsaj slikala. Je pa bil hiter, o, to pa!

Jaz sem pa kar naprej pogledoval nazaj in se spraševal, kako bi lahko v prihodnje vedel, da poti niso tako grozne, kakor včasih zgledajo od daleč. Da kaj takega ni prav hudo, čeprav zgledajo take presnete strme trave.

Jah, tokrat je lepo šlo, se že znam prepričat, naslednjič bo pa spet vse po starem, ne? Eh, pa bomo strah preganjal znova od začetka. 

Potem sva srečala še italijane, ki so sicer imeli karto, niso pa imeli pojma, kje so. Kako jim to uspe s karto, mi ni čisto jasno. Midva si vsak izlet organizirava, se doma pozanimava skoraj o vsem na poti. Tako potem sploh ne gledava na karto, ker vse veva "iz glave", seveda pa imava karto še vedno s seboj. A pri vsakem odcepu veva kje sva in kam greva. Ni mi prav jasno in sploh ne razumem, kako lahko hodiš po hribih in niti ne veš, kje si? Ali pa te niti ne zanima? Jaz pri bolj zahtevnih poteh celo točno vem cel potek poti, vsako sliko, ki sem jo videl o tej poti, imam pred očmi... Me kar strese, da bi šel nekam in ne bi sploh vedel, kaj in kako. Uff.

Pa še en pogled nazaj na Viševnik

in že sva na Studorskem prevalu, na triglavski avtocesti, ki se vije naprej okrog Tosca do Vodnikovega doma. Tole bova tudi morala enkrat predelat, tile konci so nama povsem nepoznani.

A ker je že kar dobro kazalo na dež in ker imava še kar nekaj poti, sva jo tukaj ubrala nazaj, dol proti Konjščici in na Rudno polje.

Ah, kako se je tole potem vleklo. Pa dol, pa gor, pa dol pa gor. Cel čas sva se spraševala, kako se da ljudem z Rudnega polja na Triglav. In potem še nazaj! Pri vseh prekrasnih dolinah si izbereš dostop s Pokljuke?

Pa še rosilo je in še vedno je bilo soparno. Pa je pot sicer lepa, a nama tokrat nikakor ni dišala. V sestopu je še huje, vedno. 

Pršelo pa je ravno toliko, da sva fotoaparat lepo pustila v nahrbtniku. Zato sva slikala le še Rudno polje, kamor sva šla nekaj spit.

Najprej je bilo vse izumrto in sva se že spraševala, če je tule sploh kdo živ, a se je sčasoma kar nabralo nekaj ljudi. Ko sva odhajala, je bilo že skoraj vse polno...

Po Pokljuki sva potem z avtom še malo raziskovala, si ogledovala koče in prevedrila par ploh. 

Nič veličastnega torej, pravzaprav kratek, lušten izlet. Lahko bi večkrat takole zavila v te konce, saj ni tako daleč!

Takole pa prevala zgledata v ortofoto. Takole si včasih lahko več predstavljam, zakaj pa so mi taki pogledi všeč, pa nimam niti najmanjšega pojma. Najbrž je vse v tem, da se s kartami rad igram. 

A da bova šla še kdaj pozimi? Hja, kaj pa vem... bomo še videli! Vsekakor bi enkrat prišel prav boljši razgled! Morda še najbolje kar s Tosca?