Nadiža

Planinsko društvo Domžale ima vsako poletje planinski tabor za mlade, ki se ga naš Tamauček rade volje udeleži.

Za starše je to super, saj imajo končno en teden mir. Če ti le uspe še vse ostale otroke nekam razdat...

Seveda pa ni vse tako lepo in enostavno. Na tabor jih je treba namreč pripeljat. Pa odpeljat s tabora tudi. Kar pomeni, da sta dva vikenda sredi poletja kar naenkrat le še pogojna. Ne več cela, samo še napol sta. Sploh, ker so časi prihoda/odhoda vedno nekje opoldanski.

Če hočeš kaj od teh vikendov imet, moraš en velik kup časa porabit za organizacijo.

Pa ravno, ko sva mislila, da dlje od predlanske Logarske in lanske Lepene že ne morejo več it, so se letos spomnili, da je pa Nadiža res super. Ah, najbrž dlje res ne bi mogli it.

A kaj se more, Nedelja, devetega avgusta, vročina, mi pa do Nadiže. Tamaučka sva tako oddala enkrat dopoldan, midva pa sva šla najprej malo raziskovat. Za v kake hribe sploh ni bilo, ne ob 10-11h, že mnogo prepozno, vročina naredi svoje.

Pogledat kamp - super urejen, a človek na človeku, saj ne moreš niti stoje spat... Nato pa pogledat okolico, Napoleonov most.

Stavek "bi se šla kopat?" je zamrl, še preden se je dokončno izustil.

Kje pa bi se kopala? En na drugem?!

Lepote kraja nekako zbledijo ob poplavi ljudi. Morda bi bil za tule primeren kak povsem drug čas.

Pogledat sva šla še na Robidišče, ampak status približno enak: gneča, gneča, gneča.

Je pa greben Muzcev ena tistih stvari, ki bi jo rad enkrat prehodil. Od Kobarida pa čisto do konca! Le kdaj?

Ob 13h sva imela potem z ZEVSom delovni sestanek na Ravni pri Ligu. Smo uredili spominsko postajo Jožeta Goljevščka za ZEVS.

Ko smo prišli vsi tja, sem Heleni rekel: "evo, ena urca, pa greva!"

No, trajalo je približno šest ur, zadeve nikoli ne gredo tako, kot bi si človek želel, kajne, da ne?! Heleni se lahko le zahvalim za potrpežljivost.

A vremensko postajo smo zrihtali in od takrat prav super deluje! 

Tako prav veliko časa ni več ostalo. Mimo Korade, kjer še nikoli nisva bila, v Brda in tam nekje na pico, a sva k sreči prej pogledala, koliko imava denarja pri sebi, tako, da sva si na koncu delila pico in pivo. Do zadnjega centa je šlo, da nama ni bilo treba žulit vode.

Dan se je potem dokončno zaključil ob prebiranju začimb

midva pa sva bila odločena, da se za naslednjič, ko prideva po Tamaučka na tabor, malo bolje pripraviva in da vse tole naokrog precej bolj raziščemo.

In tako je tudi - seveda - bilo. Ampak o tem drugič.