Ko sva končno le šla preverit Črne hribe, je bilo treba počakat le še slabe tri tedne, ravno toliko, da je ruj zažarel.
In da je bil že kostanj.
In da je bilo vreme lepo.
No, včasih imamo dež, včasih pa tudi srečo in dan je bil prekrasen. Pa ruj je bil res že super žareč. In kostanja je bilo, kljub res slabi letini, kar dovolj! Juhuhuuuu!
Tokrat nismo naredili dvojne poti, kot midva zadnjič, seveda ne. Smo pa začeli z ogledom spomenika. Kakšno urico časa smo si dali.
Potem pa smo z velikim veseljem zakoračili med rdeči ruj. Naju je bilo kar malce strah, saj nikoli ne veš, kdaj bo ruj začel, za društvo pa moraš vse že dosti prej napovedat, pripravit. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi bil ruj še preveč zelen, a se je izkazalo, da je bil 30.10. ravno pravi datum! Fotoaparati so delali ko nori.
Na drugi strani pa smo bili udeleženci v polnem nasprotju z naravo - prav veliko nas je bilo v modrem!
Takole sva pa midva zgledala. Celo jaz v kratkih rokavih - konec oktobra, kaj?
Pot je bila super, eni so se malo bolj namatrali, drugi malo manj, mimo naju je pa šla tako mimogrede... Se je poznalo, da sva jo ravnokar naredila v obe smeri.
Ta čas, ko smo mi hodili, pa nam je Janez ravno dovolj kostanja napekel. Se je moral kar dobro pomatrat, saj sva s sabo vzela le mali plinski gorilnik. No, peka je nekako šla, a je moral kar cel čas pečt. Pa še potem ga ni bilo v kakih velikih količinah, smo se pa vsi posladkali!
S kočo pa tokrat nisva bila prav nič zadovoljna - imeli so neke svoje obiske in prav vsi gosti so bili v povsem drugem planu. Zadnji dnevi pred zaprtjem? Kakorkoli že, kar dobro so se nama zamerili, zato bom težko rekel: pa še kdaj nasvidenje! Škoda.
Kljub temu pa smo se mi, PDDjevci, imeli pa super. Ko je tako lepo vreme konec oktobra, se ti samo smeji!
Pa dobra družba, pa kostanj, pa enkratna pot, pa tako presneto žareč ruj!
Vpiši se