Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.
Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.
Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!
Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.
Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!
V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.
Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.
Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.
Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.
Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!
Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.
Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.
Vse kaže, da sva test uspešno opravila.
Vpiši se