V teh koncih še nikoli nisva bila in je bilo treba to krivico popravit.
Košutnikov turn mi je že dolgo delal skomine, a kdo ve, kaj naju je vedno odganjalo od tam, da dlje od Kofc, Velikega vrha nisva prišla. Parkrat sem bil v Medvodju, vedno je bila cesta precej uničena, najbrž se mi je zdelo, da tam naprej ni nikjer nobene ceste, ki bi jo zmogel brez 4x4.
Pa sem se le enkrat spravil in po kartah in netu raziskal te dostope, planino Dolgo njivo in vse tam naokoli. No, potem ni bilo več tako grozno in oddaljeno videt. Kot je pač v navadi z vsako neznano stvarjo, ko postane (bolj) znana.
Helena je bila seveda takoj za, vedno je za, sploh če je kaj novega, in sva šla, konec maja 2017.
Na parkirišču pod Spodnjo Dolgo njivo sva bila šele ob 9h! Seveda je bilo že kar nekaj avtov, čeprav kake gneče pa le ni bilo.
Do Spodnje Dolge njive si res hitro, petnajst minut, malo se obrneš, malo zadihaš in si že tam.
"Evo ga, tja gor greva!" je tulil veliki poznavalec, ki še nikoli ni bil v teh krajih. Spoznal se pa je, o, to pa ja. Resnici na ljubo - res sva šla točno tja gor, kamor sem kazal. Se mi kdaj posreči!
"Ah, urca in pol, mimogrede!", sva pa tulila oba, še preden sva spoznala gospo Strmino.
Ker strmina je pa res bila. Taka, z velikim S. Heleni je dala veliko za razmišljat in dihat, jaz pa sem potrpežljivo čakal, sem že vedel, da bo dol grede pa zame hudir.
Takole nekako jo mahaš v to Strmino, sem in tja, sem in tja, se ti kar malo v glavi okreče.
Sem in tja pride do kakšne male izravnave, a nikoli ne traja pre-dolgo. Je treba gor, gor, naprej!
Nekje na sredi sva morala malo počit, potem sem pa spet letal, tja do grebena! Strmina mi ne dela večjih težav, počasi in enakomerno, pa gre. Heleni pa ni najbolj pri srcu, težko najde najmanjši skupni imenovalec med hitrostjo, strmino in dihanjem.
4 + 1 v vrsto. Pomlad, jasno! Zakaj se je tale znašel na flaši, mi še vedno ni najbolj jasno. Najbrž zato, ker je "ves prešerno bahav" al kako že?
Na vrhu je malce izpostavljenosti, ni pa prav hudo, dokler ne gledaš na avstrijsko stran. Starejšemu paru pred nama je padla palica po strmini - na našo stran, ne na avstrijsko k sreči - pa se jo je možakar kar pogumno, mogoče celo preveč pogumno, spravil reševat. Tokrat mu je uspelo.
Lahko pa jo seveda mahneš tudi na tisto stran dol. S sedelca gre OTK klettersteig, zame bi bilo ravno prav, kaj? Še dol si nisem upal pogledat, le od daleč sem videl zadnjo zajlo, ki pride na vrh. Tista ostschlucht je pa sploh še bolj zanimiva. O, ja. Če pa hočeš še več, imaš pa itak še Cjajnik. Same zanimive zadeve skratka.
Vreme ni bilo najlepše, nekih razgledov ni bilo. Tako sva lahko le midva za razgled.
Mene je spust precej skrbel, Strmina je bila precejšnja, jaz pa v tem letu še nevajen. A je Helena nekaj zaslišala, jaz pa videl neko premikanje. Pa sva fotoparat usmerila nekam tja in stisnila.
Ha, Belka! Čisto ta prava! Se ni pustila motit - saj res nisva bila prav blizu - videti jo je bilo zaradi varovalnih barv komaj kaj. Je treba dobro pogledat.
Mislim, da gre tukajle dol tisti ostšluht. Kakega velikega veselja pa tule človek res ne more met...
Potem je pa Helena čakala, da sem se jaz prebil čez strme trave.
In nad mogočnimi prepadi. Tule si pri planinski koči prec takoj.
Dokler le nisem lažje zadihal in se zahvaljeval nevemkomuže, da mi treba bit kje tamle gor na Tolsti Košuti.
Pot gre daleč počez in pride na Planino Zgornjo Dolgo njivo, nama popolnoma neznano. Pa je v okolici še kar nekaj zanimivih poti, bo treba tule še večkrat it. Srečala sva tudi znance, ki so nadaljevali proti sedlu in naprej v Avstrijo po geološki poti čez meli Tolste Košute. Večkrat bo treba, res, večkrat!
Na Planini Spodnji Dolgi njivi je planinska koča, bila je kar dobro obiskana, od avta je le dobre četrt ure, ni čudno. Nama pa je pivce super teknilo, okoli enih je bilo že kar pošteno vroče.
Brez prvega nadlegovanja krav v letu 2017 tudi ni šlo. So iste kot na Veliki planini?
Se je pa izkazal potok Košutnik (seveda mu je tako ime, kako le mu ne bi bilo?), ki je bil ravno prav hladen. Ne preveč in ne premalo, za namočit!
Lep krog je bil, Strmine so naju presenetile, za gor in za dol, a so konci res lepi, mogoče le preveč oddaljeni za naju. Ob devetih sva začela, ob dveh sva se že namakala, po pivu. Ma, ja, počasna sva, ampak koga briga, je bilo pa luštno in nekaj povsem novega!
Kdaj bova šla pa naslednjič pa seveda nihče ne ve. Me prav zanima.
Vpiši se