Vedno sem govoril, da ne bom, NE BOM, tekel.

Japajade.

Vedno tudi pravim, da ima vsak človek svojo ceno. Čeprav je to grdo, je resnično. Najlepši primer sem zdaj sam. Svojo besedo, svoja načela, svojo hrbtenico sem prodal. Za gajbo.

Za eno majhno, ubogo gajbo.

Vreme me je sprovociral, Urša se je ponudil za sodnika, Mati za zapisničarja, jaz pa... Ja, kaj pa čem? Stava je padla in jaz grem tečt. TEČT! Ojoj, prejoj.

Vendar je 176m malo. Natančno jih lahko vidim. In vsakih 176m en pirček zacinglja v žepu. 176m pa res ni veliko, štiriindvajsetkrat toliko pa sem na koncu! No, tako sem si to predstavljal...

Je pa zadeva čisto drugačna, ko se naslednji dan zbudiš in razmišljaš o tem, koliko je 4,4km. Porkaduš, sploh ni tako malo. Da bi tekel naprimer do Doba. Ali pa cel krog okrog Gradiškega jezera. Tega si pa ne znam predstavljat, še shodit ga skoraj ne morem...

Kar pomeni, da moram vadit. VAAAAADDDDIIIIIT, če ne ne bo nič z gajbo. Samo poraz, sram in obup. Ojej.

Ampak stava je stava, fantje smo trmasti in tako bo. Vadil bom in pretekel bom tistih 176m x 24! Vreme pa bo prišel na svoj račun...

Seveda pa bo tudi Vreme kaj za to naredil. Če ne drugega, bo kupil žar in ta čas, ko bom jaz tekel, pekel čevapčiče. Mati bodo zapisnik delali in - upam - da bo Urša res sodnik. Če ne drugega, bo vsaj dober žur.

Do 26.5. imam čas. Takrat je tudi sobota in datum je prav ugoden, tako za tek, kot za piknik na parceli v zgornjem kotu Slovenije.

Seveda na moj prvi maraton vabim vse, ki vas dogodek in tek zanimata. V prvi vrsti dr. Wego! Wega, če bom jaz, boš pa tudi ti! Bosta vsaj Mati in Vreme morala malo več čevapčičev spečt za vse nas!

Torej smo zmenjeni, 26.5. Sladki Vrh. Pridite pogledat, kako se človeku obrestuje dolg jezik in 4,4km zarečenega kruha! Jaz grem pa vadit in pisat še en tekaški dnevnik. ;)

Če ne veš čigavo je kaj, ali pa, če se ti preprosto ne da razdeljevat, si omisliš Akcijo.

Ponavadi vse hitro izgine. Akcije so tudi doma zaželjeni dogodki.

Če pa si prepozen, ti lahko pa vse poberejo in ostaneš brez. Zakoni trgovinskih akcij veljajo tudi v zavetju toplega doma!

Včasih se tudi malo kregamo.

Igra je borbena, vsakič koga poškodujemo. Taka pač je košarka, nasilen šport.

Je pa prav luštno se malo znoret, čeprav je proti mladim teeeežko igrat. Skačejo kot nori in kot, da bi bili na fedrih. Jaz trikrat skočim potem moram pa že malo počivat. Res pa je, da gre vedno bolje, čeprav bi najbrž moral vadit kar lepo, vsaj trikrat na teden, da bi kam prišel. V kakšno staro formo.

Kje pa lahko zdaj pariram hitrosti in natančnosti! Če že kaj vržem, gre vse v maloro, saj se ročice kar tresejo... Kondicija, kondicija, te mi manjka!

Se pa trudim, a opažam, da premalo. V telovadnico gremo samo še v soboto, potem je nimamo do oktobra. Bo treba kar zunaj igrat. Za odbojko na mivki je še malo prezgodaj, košarka pa bi že šla. Bomo videli, koliko se nas bo kaj nabralo na igrišču. Če ne bo nobenega, bo bolj težko kondicijo nabirat.

Tečt pa ne grem. Ne grem.

Tole v slovo telovadnici za letos...

Vsi toliko govorimo o Web 2.0, da je kar hudo.

Me je pa tole spodaj takoj asociiralo na Časopis 2.0, pojma nimam zakaj, ampak zdi se mi ena taka, skoraj, prelomnica. Na to, da vidim sliko časopisa na internetu, sem se že navadil, na sliko guglanja v časopisu pa še ne.

Mogoče pa samo časopise premalo berem?

Pa morda je temu tako ravno zato, ker je v Pa še to.

Tole je slikano Delo, zabrisano je zato, da ne bo kdo bral in da ne bom imel težav z avtorskimi pravicami. Kupite si svoj izvod. Ne bo škode, v tem je Ona. Hm, ali pa Deloindom? Nekaj od tega skratka.

Ma ja, roka se mi preveč trese...

Ekonomsko propagandni material. Ker me nihče noče reklamirat, se moram pa sam.

---- EPP ON ----

HeliUm sem malo nadgradil. Nekaj malega Web 2.0 kakor temu pravijo. AJAX in podobne fore, zaobljene robove, ekrane čez ekran. Pri vremenskih postajah je največ tega. Glejte pod podrobnosti.

Vremenske postaje imajo zdaj vse detalje, vse podatke, ki jih imam in celo grafe izrišem. Podatkov, kolikor hočete. In to še ni vse, samo trenutno mi nič drugega na pamet ne pade.

Ugotovil sem, da je AJAX kar fina zadeva, seveda sem to ugotovil spet zelo pozno. A pravzaprav sem ponosen, da se mi še da in da še malo migam, čeprav sem čisti samouk. Najprej je bil AJAX samo za podatke, kjer sem se matral z xml-i, zdaj pa še klicarim z AJAXom podstrani. In ker sem privržen asp-jevec, vse ostalo delam v asp-ju, seveda. To dvoje skupaj pa daje lahko kar dobre rezultate. Ah, kaj. Važno, da dela, a nede?

Kakorkoli že, HeliUm zdaj pa že kar nekaj omogoča. Kamer je 190, postaj 40, Vremenske Napovedi so 3, različnih vremenskih kart pa okoli 20. Seveda lahko vse dodajam po želji, le najti moram kaj pametnega.

Ja, na vmesnik Google Maps pa se je potrebno navaditi. To pa je res, a to mislim, da ne bi smel biti problem.

Zelo daleč sem tudi z vključitvijo prometnih informacij o gostoti prometa, ki bodo na voljo zelo kmalu. Skupaj s kamerami bo - vsaj po mojem - uporabno.

---- EPP OFF ----

Jah, meni se zdi uporabno, a uporabno bo, ko bo še kdo to uporabljal. Pa kar nočejo, nobenega obiska nikjer. Sicer je res, da še vse ne dela, a okvir, ki čisto zadovoljivo deluje, je postavljen. Če želim videti vreme, podatke ali pa si to pogledat preko kamer v živo: HeliUm. :)

Nekaj pa mora človek počet, kajne? Če ima kdo še kako idejo, kaj naj vključim pa kar na plano z njo!

Tole je Umetnost. Z veliko začetnico.

Naslov serije je bil Moja družina. Mi pa pojma nimamo koga vse je Tamauček narisal. So to vsi otroci ali je narisal starše in najmlajše? Ali kaj drugega? Koga je izpustil?

Heh, Tamauček je pa tudi tak lump, da noče nikakor povedat, oziroma vsakič pove drugače. Enkrat je celo on gor, drugič ne. Ma, kakor mu paše.

In to je Umetnost: še sam Umetnik si jo razlaga kakor kdaj...

P.S.
Ušesa so prav carska...

Ja, v našem vrtcu lepo skrbijo za naše tamaučke.

Nič peskovnika in nič igranja. Še dobro, da je bil sneg, kaj?

Včasih se mi zdi, da malo pretiravamo, vsaj na nekaterih straneh. Druge pa imamo čisto zanemarjene. Hlapi, izpusti, svinjarija, s tem se nihče ne ukvarja.

Avto, naprimer, je najboljše sredstvo za ubijanje. In tudi ubija. Pa ni za misliti, da bi bilo kdaj kaj drugače, ker ga preprosto vsi rabimo. Nafto tudi. Pa še vse kaj drugega.

Jaz se vedno znova sprašujem, zakaj hudiča so pred velikimi trgovinami ceste speljane tik ob trgovinah? Ne gre mi v glavo nikakor. Tako pa moram vedno pazit kot zmešan, preden pridem noter in preden grem ven. Zakaj ni ob trgovini vsaj malo cone potem parkirišče in šele nato dovoz?

Ljudje za lasten interes naredimo vse. Preprosto vse. Če pa damo zraven še inkompetentnost pa je krog lepo zaključen. In smo na koncu vsi v ri*i. Super. 

Medtem ko smo bili v knjižnici in v trgovini pri najdražjem sosedu v Domžalah, se nam je vseskozi nekaj zdelo zelo čudno. Ne ravno v, ampak pred knjižnico in po trgovini. Le kaj bi to bilo, sva se s Heleno spraševala?

A kaj drugače diši? A smo kje drugje? A je tamauček kaj naredil? Pa kaj, hudirja, je?

Po dolgih peripetijah sva le ugotovila, da je vse v najlepšem redu. Celo radio v avtu igra! TO je to! Radio v garaži.

Vedno je šumelo in šumelo, danes pa je radio kar igral. Ha, kako človek kar naenkrat opazi spremembo pa čeprav majhno in pravzaprav na bolje.

Sicer nihče od naju nima pojma, od kdaj igra, zato sva kar lepo rekla, da od danes.

Ozvočenje garaž, to je tisto pravo!

P.S.
Ker sem zadnjič sveto prepričan trdil, da je tamauček v vrtcu v skupini Ptičkov, a se je na koncu izkazalo, da je pri Miškah, mi ni prav nič verjeti. Morda je radio venomer igral pa tega preprosto nisem opazil. Ali pa sem samo sanjal. Kdo ve. Od takrat, ko smo kartico za vrtec poslali v drugo skupino, ne bom trdil ničesar več. Še zdaj ne vem, kako naj se v vrtcu izmažem, da ne bom izpadel popoln kreten...