V sredo sem se zbudil, videl lepo vreme in si rekel: pejmo na Grintovc!
Japajade.
Nobena stvar ne gre tako lahko. V tem življenju že ne. Sploh pa pri meni in hribih ne.
Vsa stvar ima začetek nekje v ponedeljek, ko se je razjasnilo, da bo čez vikend vreme slabo, hudo deževno. Ojej, sem se resnično zasekiral, ker to nekako pomeni, da je sreda zadnji lepi dan za v hribe. Potem bo skoraj gotovo sneg v višjih hribih, torej to zgleda kot zadnji letošnji dan za v hribe? Opa!
Bo treba res nekam it. Ampak kam? Kje? S čim? Zakaj? Kako? Itd., meni se potem odpre milijon vprašanj, ki sem jih nato reševal dva dni in še tisto noč vmes. Na koncu se je vse skupaj zvedlo na dve osnovni vprašanji: kam naj sploh grem? in: kam se mi sploh da?
Prvo vprašanje je rešila Helena, ko je čisto mimogrede omenila Grintovec ("čez Gamsov skret pa že ne boš lezu sam, pejt raj na Grintovc"), na drugega pa si - kakor bomo videli - še do sedaj nisem odgovoril.
Torej sem oddal Tamaučka v šolo, jaz pa - sicer precej pozno - krenil proti Bistrici, kjer sem se, meni nič, tebi nič, odpeljal kar do spodnje postaje žičnice. Sprašujem pa se, ali je znak pri Domu - prepovedano za vsa vozila in kjer piše, da je dovoljeno le za lastnike parcel, že od nekdaj tam ali se je tam kar naenkrat pojavil? Ker to namreč pomeni, da se ne smemo več vozit do žičnice ali do Jermance. Še do mostu ne več.
Kakorkoli visoko se cenim, sem le vedel, da časa nimam ravno na pretek. Bo treba kar stopit, da bom do štirih po Tamaučka nazaj. Zato sem šel raje kar od postaje in sklenil, da morda ne bom ta prav dec. Ker ta pravi deci...
V hrib sem se zagnal kot kozliček. Mlad kozliček. Z rogovi naprej in na vso silo.
Trajalo je kake tri minute. Potem sem se raje delal, da slikam. Naprimer, zakaj nisem šel raje preverjat Gamsovega skreta, tam sigurno ni tako strmo?!
Ali pa kje je zadnjič kolovratil Marko, se preizkušal v iskanju, se zapleza(va)l, a se na koncu prebil čez?
Kaj me vse še čaka, ampak že tako imam težave z nevarnostmi, samega me pa po takih sploh ne spraviš!
Potem je šlo počasi, počasi, počasi. Nikamor ni in ni šlo. Do Kokrškega (na skali piše dobrodošli - iz leta... iz prejšnjega stoletja najbrž)
sem potreboval točno toliko kot lani, uro triintrideset. Pa sem mislil, kaj bom prej, koliko je več kondicije! Ja, ja, ja.
Vso tisto uro in trideset (tri minute v začetku sem bil kozliček) sem razmišljal le o tem ali čem obrnit ali ne. Ali naj sploh grem na Grintovec ali ne? Saj mi sploh nikamor ne gre...
Na Kokrškem sem torej le sklonil glavo, nič gledal levo proti koči in se pognal naprej. Da me ne bi slučajno kaj premamilo, da ne bi res zavil kar nazaj v dolino. Še tista ravnina po sedlu mi ni pasala, tudi tam sem se brezvoljno vlekel. Pa sem se potem v varni oddaljenosti od doma le ustavil. Mogoče pa bi bilo dobro celo kaj pojest.
Dan je bil prekrasen, razgledi so obetali! Bivak v Kočni je bil kot na dlani:
Storžič pred roko, Triglav pa dva metra zadaj!
Malo so pomagali razgledi, veliko pa moja trma. Sedem minut sem si dal, da sem pojedel ploščico, potem pa matrarija naprej! Nikamor ni šlo, zato sem glasno dihal in se skušal odklopit. Pa to ni ravno lahko, ampak nekako sem prišel do vrha!
Kjer so postavili lepo razgledno rožo, a pri tem pozabili podreti tisto staro skropucalo zadaj! A se tistega ne da enostavno v globino poriniti? Saj je gora itak vsa železno rdeča, malo tistega železja v beton zalitega se sploh ne bo poznalo... Pa se ljudje pritožujejo čez tiste male aljaževe stolpke, ki jih nekje postavljajo... ha, še niso tegale videli!
Razgledi so me kljub zmatranosti povsem prevzeli. Vse sem poslikal. Vse. In to celo večkrat. V soncu se namreč na aparatu ni videlo prav nič in niti najmanjšega pojma nisem imel ali slike uspevajo ali ne. Pa bi mi bilo žal za vse tiste razglede, že dolgo ne takih!
Sem vedel, da s takim malim fotoaparatom ne moreš ravno zajet vsega, ampak da lahko zajameš celo tako malo, mi pa še ni bilo jasno. Beda. Popolna beda in tele slike se lahko skrijejo pred tistimi v moji glavi! Kake lepote, vse se je videlo, prav vse! Veliki Klek je bil tamle, le malce zadaj, Snežnik na drugi strani čisto blizu. Res, že dolgo, dolgo se ni tako videlo!
A na žalost lahko delim le tole - Kočna in le sum na nekaj belega nekje v ozadju:
sem si rekel, ajde, zdaj slikaj, pa bomo doma pogledal, če kdo pleza gor na Kočno skozi tisti preduh:
Seveda se potem doma nič ne vidi in ne ločiš človeka od skale. Bljak.
Skuta je bila le korak naprej. Tukaj sem v povečavi celo opazil dva zmazka, ki bi bila lahko človeka. Rdeče zelene kombinacije narava najbrž ne nosi.
Bivak daleč spodaj - bi šel čez Mlinarsko sedlo dol oz. zakaj nisem šel raje tukaj gor?!,
Čaki, a se vidi Koča na Kamniškem?
Ah, sem vedel, da se ne, a le za las!
Poslikal sem še Jezersko, sem si rekel, da bomo vedeli, kje bomo hodili drug teden. Jej, kakšne ideje! Zgleda višina vpliva na delovanje možganov, kaj?
Hja, sem si pa vsaj rekel, da moram enkrat kmalu na Obir. Saj je čisto blizu.
Ker je kar malce zoprno pihalo, sem se še enkrat zazrl tja, od koder sem zadnjič slikal te kraje, proti Pohorju, vsaj zdi se mi, da bi moralo biti tam nekje daleč. Od tam se je videlo Grintovec, Olševo in Peco in Raduho.
Slikal še sebe, kjer sem uspešno zakril vse vrhove in bi dodobra pomanjšano fotko (da ne bi kdo prepoznal Štruce, pa še skropucalo bi moral odrezat) lahko uporabil v nagradni igri Kje sem?
A sem sklenil, da bom raje dal nagrado sebi in to prvič, ko se ne bom več mrščil v objektiv. Najbrž mi ne bo uspelo, kaj?
In jo mahnil proti dolini. Ena dolga pot je to.
Vmes se je naokoli vozil helikopter, enkrat je bil čisto nad mojo glavo, a preden sem potegnil ven fotoaparat, je bil že za skalo. Je vojska nekaj vadila. Na koncu sem ga celo ujel, pa sem ga moral doma na sliki kake pol ure iskat. Zato sem ga raje označil, ker je neverjetno, da sem ga slikal ravno v trenutku, ko... ah. In v resnici je zgledal mnooooogo večji!
Ah, jebela cesta pa ti fotoaparati! S ta velikim ne morem okrog hodit, tamali pa niso vredni razgledov. Ah, grrrrr.
Pa sem potem hodil dol in hodil dol in hodil dol.
In se ustavil na Kokrškem, ker sem bil res že povsem zmatran. Spil čaj in Kokrško moč, sklenil, da me nikoli več ne oberejo za 4,7€, pojedel ploščico, prišel malo k sebi in se pobral naprej.
Pravzaprav sem tudi navzdol grede kar naprej nekaj jamral. Pa ravno jaz moram živet s to sitnobo!
Namakanje pri Izviru je bilo tokrat vključeno v paket. Sem bil žejen ko strela, v Dom pa ne grem! Pa še pasalo je, zdržim pa natanko štiri sekunde v tisti mrzli vodi. V hribih so se že začele delat meglice, a se je lep dan vseeno še dolgo obdržal!
Do doma sem prišel ravno v času, da sem šel direkt po Tamaučka. Za las, torej.
Ma, ja, kljub matrariji, jamranju in 5:35h sem skrajno zadovoljen. Mogoče malo tudi zato, ker sem prišel gor in dol *kljub* matrariji in jamranju.
Vpiši se