... naša kaminska peč! Tako, da sva jo še malo poslikala. Helena je priredila cel kot, s stolom, kjer je tako fino toplo... Takole zdaj zgleda in najbrž bo kar nekaj časa, ker smo zadovoljni!

DUHOVI, DUHOVI v naši hiši! Sem vedel! Taka stara hiška pa ne bo imela duhov! Sreča, da so prijazni duhci.

Vendar se ne muckamo kar naprej ob ognju ampak včasih še kam skočimo jesenske barve pogledat!

Krtinski hrib seveda. Za jesenske šopke in polnjenje baterij na sončku. Eni pa tacajt v kleti sedijo in pišejo. Šmrc...

Dva naša lumpa, ki kar naprej skačeta, se podita, se skrivata, strašita, norita, skratka, delata vse, da bi nas spravila s tira.

Včasih sta pri tem uspešna, včasih malo manj. Ker sta luštkana in se imata fajn, jima radi pogledamo skozi prste, čeprav visita z vseh najbolj norih mest v hiši. Če se da s kje viset, potem se s tam visi, obeša in skače!

That's life.

Nedelje so zanimivi dnevi, kaj? No, naša je bila danes čisto v redu. Helena je delala:

Leander je takole pomagal:

Je hiter ko hudir in se ne vidi, da ima v rokah izvijač, s katerim dela luknje v škatlo. Kakšne igrače neki... škatla in orodje, to je prava stvar!

Takole pa sva midva naredila najin mali izum. Še sreča, ker se je notri že kar nekaj svinjarije nabralo!

Kaj sem pa jaz delal? Bral knjigo in se cel dan pripravljal, da napišem štiri strani teksta o moji sestri. Hvala bogu uspešno!

Včeraj smo začeli z rekreacijo. Končno! Malo smo igrali košarko, malo nogomet. Uff, danes sem kar malo polomljen. Se bo treba navadit in dobit malo kondicije, drugače bo težka. Vsaj znorel sem se kar dobro!

Drugače smo pa še v Logatcu poslušali o Portugalski in jedli enkratno torto. Doma pa sva s Heleno naredila cel projekt, kako se rešiti kondenza iz dimnika. Ki je celo deloval, tako, da se je danes vse lepo nateklo v posodo ampak še nisva čisto zadovoljna. Bo treba narest še verzijo 2. Ki bo problem v celoti odstranila! Uauu. Moram malo poslikati najine iznajdbe... Če ne drugega, imava vsaj ideje!

Takale je naša preljuba avtocesta skoraj vsak petek. Saj človek ne more verjet. Ampak res skoraj vsak petek! Če pa ni takole pa kar praznujemo!

In to samo zato, ker je zaprt en vozni pas, ker se čisto vsak petek treščijo. Vsem se mudi in vsi so frajerji in bodo prej prišli. Groza, groza. In potem vsi stojimo. Da ne govorim o vseh tistih, ki vozijo potem po odstavnem pasu in so še večji frajerji, ker so zje*al vse nas, kekce in luzerje. Včasih, sem in tja, se na odstavni pas postavi kak tovornjak, takemu bi dal kar nagrado! Kaj mislite, če jih drugič posnamem, a jih policija lahko preganja?

Japajade... Vsi so začeli vozit tam, ko je šla prva naprej policijska marica. Za njo se je pa vsula cela kolona... Pa grem stavit, da vsi ti ljudje drugače pravijo, da oni pa tega že ne počnejo! In da so danes vozili samo zato, ker se jim je strašansko mudilo, ampak drugače tega NE počnejo... Ja, ja, whatever...

Ma, kaj se sploh razburjam. Sem prišel čisto lepo domov, malo počasneje ampak varno in brez uničenih živcev.

Tale mi je bil prav všeč. Napisan na Koloseju v Ljubljani.

Če se ne vidi ali kdo ne zna prebrat:

vse te stavbe izobilja, človeku je malo nerodno...

Pa še prav ima, kajne?

Vsake toliko časa me zagrabi wireless - brezžično. Sicer ne vem zakaj, a zagrabi me in me drži nekaj časa. Mogoče še posebej zdaj, ko skoraj vse moje naprave podpirajo wlan. In potem vedno iščem zastonjska omrežja in že ničkolikokrat sem si rekel, da zdaj bom pa res šel kartirat wlan spote tukaj naokrog, ampak nikoli še nisem do tega res prišel. Samo enkrat sem šel po stari cesti od službe do doma in sem jih naštel vsaj dvajset, takih, nezaklenjenih, seveda. Pa še takrat sem si pozabil vsaj točke shraniti, kaj šele, da bi vedel, kje so!

Mogoče pa to naredim kdaj v bližnji prihodnosti. Resnično upam, da jih bo vedno manj, nezaklenjenih. Saj se ljudje vedno več spoznajo, ni res? Čeprav na Hrvaškem, celo na Hvaru, ni bil problem malo posurfat. Samo moral si iti malo v stranske ulice pa si ga imel.

Vendar ne smete pozabiti, da je naokrog kar nekaj "honeypot"-ov, ki vas lovijo. Če je zastonj potem ne delajte vsega čez internet... Kdo ve, kdo vas gleda... No, kot da bi bilo kaj drugače tudi takrat, ko je za plačat. Eh, to je pa druga štorija.

Torej bo treba it malo naokrog. Me precej zanima, kako so kaj tele naše vasi pokrite. Ali tega sploh je kaj ali nič. Za Krtino ne verjamem, da bom veliko našel, mogoče v novem naselju, Dob bi pa že moral biti kaj bolje opremljen. Da o Domžalah ne govorimo, a to me ne zanima več. No, najbolje, da vzamem enkrat pot pod noge, kaj?

Tele tri dni sedim v prostorih S&T in sem na tečaju CP SA II. Edina žalost je, da nimam dostopa do ineta.

Drugače pa je fino začeti šele ob pol devetih. Prav luštno, brez kakršnekoli gneče zjutraj. Pol ure pa sem oddal Leandra v vrtcu in prišel na tečaj. Oh, ko bi tako bilo vsak dan. Res pa je potem malo žalostno priti domov, ko cerkev že bije za mrak... Sicer pa bo kmalu pomlad in življenje se bo začelo na novo!

Zjutraj srečala še lisico. Povoženo, na žalost. Ne vem, kako ljudem to rata... Po drugi strani pa to vsaj pove, da lisice so, čeprav jih že dolgo ne vidim več...

Zimska utrujenost me prijemlje. Najraje bi se zavlekel pod odejo in spal do marca. Hm, po drugi strani pa tudi ne... Uff, danes je en tak dan, poln nasprotij.