Ah, Srebrno sedlo!

Koliko časa smo čakali nanj, koliko časa sem čakal nanj!

Pa nikoli zbral toliko poguma, da bi vodil sam, da bi šla s Heleno sama. Nekatere stvari pač pustiš tako, da greš s tistim, ki si je to zamislil. Z Markotom.

Smo se pa res menili, vsaj kakih pet, šest let. Preden je le nastopil pravi trenutek, da smo imeli vsi časi in se končno zbrali. 

Midva sva vzela še Leandra s seboj, v skale gre pa vedno rad, tu ni težav.

Čas? Osmi oktober 2017. Jesen v polnem razmahu. Snega naj *NE* bi bilo, je pa v meni močno kljuvalo, ker se mi je zdelo, da Wizijak se pa že ne bo kar tako dal... Ampak je kljuvalo v drugi smeri - pejmo, pejmo!, še bolj. Kar mogoče ni bilo najbolj pametno, ampak vsi smo ujetniki svojih sanj.

Pa smo šli.

Jesen je res prekrasen letni čas. Morda se res še največkrat v takih časih podim naokrog. Le zakaj, a?

Začeli smo na Jermanci, seveda, dolga je naokoli čez Planjavo. 

V Repovem kotu si hitro.

Pri tolmunih te oktobra sicer ne daje, da bi skočil vanje, a vseeno so prelepi.

Dolina pa tudi. Še vreme se je začelo nekaj delat.

Zadnji del zgleda kot povsem neprehoden - za take, kot sem jaz seveda. In ko sem enkrat že iskal prehode po slikah, se mi nikakor ni izšlo.

A v resnici so strahovi votli, okrog jih pa nič ni. In tudi najhujša mesta so - no, drugačna od tistega, kar si si predstavljal.

Najbrž je tule res zoprno, če je mokro in spolzko, v suhem pa ni problema.

In tudi malo poplezavanja nam nobenemu ni še delalo težav.

Kvečjemu smo bili zadovoljni!

Pa še sneg smo našli! Sneg? O, presneto, me je že začelo vse bolj glodat.

A so bila veselja prevelika in široke planjave Planjave tako nežno položene, da se je skrb raje skrila.

Dolgo časa smo takole uživali.

Je pa celotno pot za/pred nami hodil še en pohodnik, ki pa je tule na vrhu sedla zavil dol proti Korošici. Smo se vsi spraševali zakaj, saj ima do doline tule vsaj še štiri ure! Ufff.

Verjamem, da Markotu res ni bilo jasno zakaj, meni pa bi to moralo biti jasno. Presneto jasno. Ampak ne. 

Pa se nismo odločili za Planjavo, bila je nekaj v megli, samo osvojit vrha pa se nam tudi ni dalo. Čemu? Na Srebrno sedlo smo šli, to je to.

Čreda gamsov na Sukalniku. Dovolj daleč, da se niso prav nič vznemirjali zaradi nas.

Do vrha Sukalnika je šlo vse ok. Vreme prekrasno.

Razpoloženje na vrhuncu.

Potem pa... Ja, seveda. Točno tisto, česar nočeš, česar se bojiš in kar si kar naprej dajal vstran. Sneg v Wizijaku. Vedno je sneg tule in vedno je presneto nevaren. Ker pač zdrčiš direkt v grapo.

Ja, nekateri se seveda pri tem sploh ne sekirajo, Marko sploh zadeve ni opazil, jaz pa sem vsak korak prav grdo zaklel. K sreči so bile stopinje dovoluj globoke, sneg pa južen. Kaj pa, če...?

Skratka, da ne govorim preveč o neumnostih, vsak od nas kakšno tako malho s seboj nosi, izšlo se je ok, upam le, da je bila dobra šola za naslednjič. Ker česa takega se preprosto ne greš, brez opreme in znanja njene uporabe že ne. Veliko bolj pametno je it čez Korošico, pa čeprav je do doline mnogo dlje.

No, potem se je vzdušje malce razbistrilo, 

jaz sem pa hitro postal veliko bolj zgovoren

in pameten. Kot vedno, ko se po prestanih skrbeh odpre cel vrelec...

Pivo je pasalo. Fejst pasalo.

In ko se je vreme začelo kisat in smo jo končno mahnili dol, je izza Planjave priletel še helikopter. Nekdo tega dneva ni preživel. In stisnilo nas je še bolj.

Vreme se je tako, rad bi verjel, da iz bolečine, čeprav mu je vseeno, skisalo do konca,

mi pa smo se malo zamišljeni še malce obirali.

Pa vendar je težko trdit, da ni bilo prekrasno!

Toliko časa smo čakali na to Srebrno sedlo, ko pa se je zgodilo, smo obstali z mešanimi občutki. Zadovoljni, zaskrbljeni, navdušeni, razočarani, ponosni, užaljeni.

Pa vendar. Z leti bo ponos in veselje in poznavanje prehodov ostalo, neumnosti in sneg pa se bodo zmleli v izkušnje. Za katere pa upajmo, da bodo naslednjič pri takih odločitvah prevagale. 

Hribi niso šala. In kljub vsem pripravam, znanju, izkušnjah in še čemu te lahko pripelje v dolino helikopter. Nesreča je pač nesreča, sam pa si si kriv, če nisi možnosti zmanjšal na minimum.

Nekih sedem ur in pol.

Pred morjem so me srbele noge in sem moral nekam it. Vreme je bilo bolj ubogo, a sredi julija 2017 je bilo vsaj toplo. Kam, hudirja, pa naj grem?

Nekam višje me je neslo, samega, sredi tedna. To se ne zgodi prav velikokrat, v hribih nisem rad samotar, če sem sam razmišljam samo o tem, da se mi ne da hodit. Brezveze.

Torej na Kamniško sedlo, potem pa levo ali desno? 

Da ne bom čisto od spodaj hodil, čeprav sem v 2017 imel kar dovolj kondiciji, a vseeno sem se odločil za Jermanco.

Potem sem pa v tistem čisto zadnjem klančku, tik pred izravnavo, nekaj se zamislil, šel (pre)počasi in Juke se je direkt tam ustavil. Ah? Sprednja kolesa na vrhu klančka, zadnja pod njim. In kaj zdaj? Nisem niti probal speljat, ne bi imelo prav nobenega smisla, Juke je lahek in močan avto, kolesa se obrnejo vse prelahko.

No, tako kot drugim. Ki pa se ne sekirajo tako kot jaz, ki nočem delat jarkov in lukenj in sem potem v rikverc zapeljal nazaj do travnika. Malo pred šesto k sreči še ni bilo nikogar za mano, so se pa mimo zapeljali vsaj trije medtem, ko sem se rihtal.

Sicer pa grem hodit, ne? Par metrov gor ali dol.

Na parkingu pa že Markotov avto, kličem ga, že šiba - malo pred šesto! - dol z Brane. Se srečava malo pod Pastirci. En gor, drugi (že) dol.

Že spodaj me je nekam bolj v desno vleklo. Ravno pravi dan za Planjavo, kaj?

Kljub kondiciji sem bil počasen. Ker pač sem vedno bolj počasen. Klinc. Mi je čist vseen.

Pa sem še pivo spil na Sedlu. Komu se pa mudi?!

Čeprav bi se moralo ravno meni mudit, vreme se je kar hitro kisalo, oblačnost se je grmadila in to ravno okrog Planjave. A začuda me ni bilo temnih oblakov prav nič strah. Še danes pravzaprav ne vem zakaj, pri vremenu sem vedno tak zajec in se raje umaknem. Tu pa kot, da bi vedel, da s tem ne bo nič.

Sicer do vrha Planjave ni več kot urico in pol, a megla in oblaki so bili dosti hitrejši. Razgled je bil isti kot... no, kot takrat, ko je megla. 

Dol sva šla s planinko, ki je bila kar nekaj let starejša od mene, a ravno toliko tudi bolj poskočna od mene. Da sva lahko kar naprej klepetala, sem se moral kar presneto potrudit in zdelo se mi je, da kar naprej tečem za njo. Hm.

Sem pa še malo poslikal poškodbe jeklenic in se tam v Wisiakovi grapi malo ustavljal - mogoče pa so bile slike le izgovor, da bi šel bolj počasi?

Vedno sem vesel, ko tule ni snega. Vedno. Kar pa - kot bomo še videli - mi ne uspe vedno.

Pogled od spodaj, še posebej pa na drugo stran je bil lep in nič ni kazalo

na temne oblake, ki so se zgrinjali na Kamniški strani.

Sem si pa spet privoščil pivce in me je zaradi tega nato sredi spusta seveda ujel pravi naliv. Ni bilo kake nevihte, strel k sreči ni bilo, zlivalo je pa kar lepo. A mi ni bilo prav nič hudega, moker od znotraj - sem bil pa še od zunaj, nobene razlike. Julijski nalivi so pravzaprav lahko čisto prijetni. 

Zlivalo je tako le polovico poti, ko sem prišel do avta, je bilo že vsega konec, Jukec je imel le par kapelj in že kar nekaj sosedov.

Včasih se res splača zgodaj vstat, ob enih sem bil že skoraj doma. Bi bil, če ne bi na kamniški obvoznici zavil še na Kozla, da me s ceno malo potolažijo glede na Kamniško sedlo, kjer je pivo po 3,5 €. Pa še vodo je treba nadoknadit.

Ampak, če bi pa spustil vso tisto pivo, bi bil pa doma že pred dvanajsto.

Mislim, da sem bil v 2017 le enkrat na Kamniškem sedlu. In to na prvega aprila. Sramota. 

Pa ne sramota za prvega aprila, sramota za enkrat, edinkrat na Sedlu. Enkrat, ej! V celem dolgem letu. Nisem prepričan, da se mi je to že zgodilo, presneto.

K sreči pa vreme ni bilo prvoaprilsko. Začel sem pri Domu, Helena je imela v istem času tu izobraževanje PZS, sva se zmenila, da se ob vračanju vidiva.

Pravzaprav je bilo že kar presneto vroče.

Studenec ravno toliko, da je bil malce moker, kljub snegu, ki ga je še bilo nekaj po gorah.

Kar so veselo izrabljali gamsi, da so se hladili. Res je bilo vroče - če še gamsi tako pravijo!

Kamniški Dedec je kar sijal, ves vesel pomladi in končno konec snega.

Ampak na drugi, severni, strani, pa ni bilo še tega veselja, o, ne!

Pa saj tudi za na Planjavo še ni bilo za it! Povsod še kar precej snega, sploh malo višje.

Je vsaj Rinka veselo padala, da so jo lahko tiste drobne črne pike pod njo občudovale.

Pri Okrešlju so se množice kar veselo sončile. A sem že rekel, da je bilo vroče, ne?

Jah, na vrhu je tudi bilo vroče, ampak za slečt se pa ni, vseeno vedno malce piha, s severne strani kar hladno.

Dol sem veselo hitel, da sem od bolečih stegen spet dobil kakšno solzico na oči. Malo se mora človek pomatrat, še najbolje za kondicijo pa čeprav potem kake tri dni ne gre po stopnicah hodit.

Se je pa vreme počasi fižilo, a sem bil že dol. Ha!

Sem pa potem zaman čakal pri Jurju na Heleno, izkazalo se je, da sem narobe bral sporočilo. Sva čakala kar nekaj časa en drugega, vsak na svojem koncu. Eh.

Ampak, da si samo enkrat v letu na Sedlu je pa res svinjarija. Res.

Jesenski hribi so vedno lepi, kakršnokoli že je vreme. 

In če se je Lojze spomnil, da sta na Kamniškem sedlu dežurna Zdravko in Vanda, seveda nisem mogel reči: "ne, ne, bom kar doma ostal!".

Jasno je, da greš pogledat. Kakšno reč. 

Še bolje pa - kaj dobrega pojest!

Gor smo srečali še Bojča in kratek izlet se je vseeno malce raztegnil.

Preveč za povedat, se pogovorit!

 

 

 

V 2016 sem se šele enkrat konec septembra resno vprašal, kdaj sem pa bil v tem letu na Kamniškem sedlu?

Odgovor mi ni bil nikakor všeč, zato sem zadevo šel takoj popravit. Takoj. Prec.

Ker me toliko časa že ni bilo tule naokrog, sem šele takrat opazil nove pridobitve. Hm, le kdo je tole naredil, kaj?

Že od daleč diši po Zdravku. Ko vidiš, da je narejeno z znanjem in veseljem!

Ampak pri Pastircih pa Sedla kar naenkrat ni bilo več. So ga podrli? Pa sem vseeno rinil gor.

Saj je koča bila še odprta, k sreči se pa nisem zaletel vanjo, čeprav je bilo blizu!

Še do zastave, za katero še danes ne vem, čemu je tam gor (morda zato, da jo vidiš iz Logarske?), sem šel. Je treba it.

Pogledat Rinko. Ufff, velik vode. Ja, no... tam nekje dol. Najbrž. 

Dol je seveda letelo, toliko da sem imel vsaj še tri dni muskelfiber. Ampak na Sedlu sem pa le bil, čeprav prvič v letu šele septembra!

Uff, me je bilo kar malo sram, priznam! To so pač domači hribi, je treba malo večkrat zavit sem!

To je bil tako super izlet, da je Helena celo že vse napisala! 

Kljub temu pa moram še jaz pristaviti svoj lonček, ne gre, da ne bi bilo (še) moje zgodbe.

Začelo se je z drugim (ali pa je bil že tretji?) vročinskim valom. Resnična vročina, a v hribih presneto stabilno vreme. Neverjetno - tudi v Kamniških!

Zato se je Helena v petek kar na hitro spomnila - pejmo mi krivico od zadnjič popravit! Seveda sem se takoj strinjal, v hribih bo sicer res še vedno vroče, a sigurno manj vroče. Sploh pa - če imaš dva dni obljubljene vročine brez neviht, dežja in podobnih vremenskih neprilik, potem je it v hribe že skoraj dolžnost!

Pejmo torej malo pogledat v Logarsko dolino in se nekako prebit nazaj. En tak mali krog, se gor, v višine, hladit.

Tako v soboto, 18.7. spet nismo vstali prezgodaj, čemu bi le? Dan je obetal, časa pa je bilo več kot dovolj. Po planu naj bi prišli na drugi strani do Koče na Klemenči jami, to pa ne bi smelo biti pretežko!

Smo hoteli začet hoditi vsaj pred osmo, da nas ne bo sonce prekmalu lovilo, a vse ne gre tako enostavno! Parkiramo, se oblečemo, navlečemo težke nahrbtnike in se odpravimo. A takoj za vogalom, čaki... a ni tole Mladen? Pa glej, gor kavo pije Ingrid! Ha!

Jasno, da smo poklepetali, srečanja s prijatelji ne izpustiš!

Malce smo bolj pozni, a nič hudega, dan je julija še vedno presneto dolg. Odhod 8:30h.

Do Sedla pa bomo tudi kmalu!

V začetku sploh nič ne slikamo. Šele začetek je, v gozdu je še prijetno hladno. Za Pastirci pa pokukamo na plano in sonce nas začne žgat. 

Pa še teren se postavi pokonci! Kar malce preveč, se nam zdi...

Večina jih že maha navzdol, mi pa prav počasi gor.

Ne vem, če sem že kdaj rabil 3:30h na Kamniško sedlo... No, tokrat nam je uspelo, skoraj čisto po časovnici, za katero nikoli ne vem, zakaj je toliko raztegnjena. A s težkimi nahrbtniki in v vročinskem valu se to zgleda tako primeri tudi nam. 

No, res pa je tudi, da se nam ni prav nič mudilo. Kaj pa bi počeli na cilju, če bi bili že prezgodaj tam? Dan je bil prekrasen, smo se raje počasi obirali.

Kamniško sedlo, 12:00 do 12:40h. 

Povsod so znanci, tudi na Sedlu! Tokrat bi bilo težko, da jih ne bi srečal. 

Obiramo se, počasi pijemo, slikamo. Planik je kolikor hočeš, ne vem, zakaj so včasih fantje morali lezt po stenah, da so jih našli. Tu jih je na vsakem koraku polno.

A priti bo treba dol, na Okrešelj, kar seveda meni dela nekaj preglavic. Sicer sem enkrat že šel tule dol, a se niti približno ne spomnim, kako je bilo. Bo prehudo?

Vsekakor sem vznemirjen, a k sreči ne preveč. Bomo šli počasi, pa bo! Pri takih kulisah to ne bi smelo predstavljat težav!

Stisnemo še obveznega selfija z Mrzlo goro v ozadju,

si nataknemo čelade in se odpravimo po poti navzdol, proti Okrešlju, proti Logarski!

Ljudi je res polno. Nekatere raje počakamo, da gredo naprej, ker ne vzbujajo zaupanja, ena velika skupina nas prehiti. Kar je dobro, vedno je bolje biti zgoraj, kamni raje letijo navzdol.

Ljudem je večinoma vseeno, do nevarnosti so indiferentni, ne vem ali je sploh ne opazijo ali se samo ne zmenijo zanjo. Po nesreči je pa najbrž prepozno karkoli jamrati. Ravno čez ta vikend se je zgodilo, da je planinka prav na tej poti dobila kamen v glavo in bila hudo poškodovana. Ne vem, ali je imela čelado.

Ljudje mimogrede plačujejo kasko za svoje avte, čelade pa jim ne gre dati na glavo. Pretežko. Tega na žalost ne razumem.

Pot sicer ni prav težka, je pa po mojem kar objektivno nevarna. Zapadlo kamenje ter prepadi, ki niso prav od muh. Je pa lepo zavarovana in nadelana. Morda pa prav vseh stopinj res ne bi bilo treba vsekat v skalo.

Smo šli počasi in sigurno. Mogoče celo preveč sigurno, ampak ni za tvegat, ane!

Nenavadno je tudi gledati, kako se ljudje radi ustavljajo za počitek direkt pod steno, še najraje čimbolj v smeri pod potjo. Mi jo ponavadi ucvremo še kakih sto metrov naprej, da imaš potem mir in lahko v miru počivaš in ti ni treba kar naprej poslušat ali kaj dol leti...

Stena je strma, a kratka, potem si pa hitro na Okrešlju. Ker smo že ravnokar bili v koči in ker je bilo povsod vse polno ljudi, smo jo mahnili kar naprej. Ura: 14:30h.

Do izvira, ki smo ga bili tako zelooooo veseli! Mrzla, sveža voda, kaj je še boljšega?! Kar ne razumem ljudi, ki kar hodijo mimo in pijejo ustekleničeno vodo... Polnjenje zalog je seveda na mestu.

Ni pa tu hudega, če polnjenje zalog izpustiš, čez dobre pol urice si lahko že v naslednji sveži, hladni vodi!

Kljub temu, da je med vodama preteklo le neke pol urice, smo ob 15:15h pri Rinki spet veselo čofotali, pili, se polivali. Res je bila vročina, res. K sreči smo našli celo svoj kotiček, kar je bilo ob tistih množicah že kar podvig!

Kar dolg postanek je bil tole, tako da se nam naprej pravzaprav sploh ni več dalo. Preveč počivanja zna škoditi.

Pa smo vseeno morali it. Mimo Kitajca (od zadnjič celo poznava njegovega psa), kjer je imel par let nazaj Tamauček svoj planinski tabor,

pa smo že pri Planinskem domu v Logarski. Tam, kjer sva zadnjič vedrila celo noč in naslednji dan. Oskrbnik se naju je še spomnil, smo lahko kakšno rekli tudi tokrat.

Pivo je pasalo ko strela, slikali smo pa šele, ko smo se že odpravljali.

Dolgo časa smo si tule vzeli, od 16:45 pa do 18h. Potem pa je že počasi bil čas, da jo mahnemo naprej. Še nekaj malega hriba imamo za danes pred seboj!

Pot je lepa, a strma. Vmes pa je polno nekih stvari, ki te motijo in ne moreš prav hitro hodit. Naprimer tolmunčki, ki se jih trudiš spit do konca. Še vedno je namreč vroče ko pri norcih, od nas le teče in škropi...

Edino nevarno mesto je pri prečenju grape, pa še to najbrž bolj v zimskih razmerah, ko lahko zdrsneš.

Potem pa se počasi že priključi druga pot skozi predor

in dobro veš, da do koče ni več daleč. Zato se ustavljamo in ustavljamo, v gozdu se hladimo, čeprav se ne moreš nikakor shladit, vročina je prehuda.

Helena ima že vsega dovolj, željno pričakuje kočo, ki pa je na koncu seveda noče in noče biti in se nam kar naprej odmika.

Končno pa le!

Pa spet hladna, sveža voda in hladno pivo! Juhej, od spodaj rabimo kar celo 1:35h, a nam prav nič ne manjka! Ura je 19:35 in prav lep večer se bo naredil. Končno tudi vročina vsaj malo popusti.

Koča na Klemenči jami ima celo improviziran tuš, ki ga seveda s pridom uporabimo, saj se vsi kar lepimo. Tuš, pivo, hrana, spanje... več, kot smo pričakovali!

Zunaj je bilo še svetlo, ko smo popadali v postelje. Zmatrančki.

Jutri pa naprej - ali pa bi moral reči nazaj, nazaj proti domu?

Ena o snegu vedno paše, ko je zunaj super vroče! Ena o koncu marca, 28.3. natančno.

Zadnja leta vse manj hodiva na Kamniško sedlo. Lani sva bila... kolikokrat, enkrat?

Hm.

Pa sem letos hotel to popravit in začel že zgodaj.

Saj ne bi, pa me je Lojze prepričal in me vzel s seboj, sam nikakor ne bi šel v vsem tistem snegu. Pa je bilo treba pomagat Kamničanom pri zagonu vlečnice, ki so jo potrebovali za naslednji dan, ko je bila prireditev Smučka in cepin. Da je treba kolo odmetat in take stvari.

Pa sem se pustil prepričat.

Začelo se je kar ok, na Jermanci. Tukaj še lepo, sončno, nič mraz, nič snega.

Prve plazovine so k sreči minile brez snega, tu me je bilo strah, da ne bo v njih kaj poledenelega snega. Tu me tudi Lojze ne bi čez spravil!

Kmalu pa je zgodba postala povsem drugačna, letnemu času primerna, seveda.

Lep sonček, zaenkrat še kar toplo, nič pihanja, a na Pastircih so bile klopi kar pod snegom!

No, potem se je pa vse pravzaprav šele začelo. Začelo je pihat. Začelo se je udirat. Začelo je bit mraz. Ampak sonček je pa še vseeno lepo sijal in dajal vtis sprehoda. Presneto!

Lojze je večino poti vodil, njemu se je malce manj udiralo. Nekaj ljudi je šlo dol, sva hotela uporabit njihove stopinje, a je to še slabše, veliko predolge so. Poleg tega jih je pa veter v minuti skril in če si bil preveč za tistim, ki je vodil, si lahko že pozabil na stopinje.

Pa tako lepo je zgledalo.

Ja, sva kar nekaj časa potrebovala, a nama je kar šlo. Jaz sem nekaj časa grdo govoril, potem je pa šlo.

Kolo vlečnice k sreči ni bilo na polno zametano, nekaj pa je vseeno bilo. Smo se trije kar dobro namatrali, še najbolj zaradi kletke, v kateri je kolo in potem je dostop precej otežen. 

Malo so imeli težav še spodaj, čeprav je mašina takoj kresnila. Nekaj je bilo treba še ob žici, jo osvobodit, potem je pa počasi vse skupaj kar lepo zalaufalo. In kar nekaj robe se je preselilo gor, h koči, tako, da so imeli naslednji dan kaj za ponudit.

Midva sva pa še malo pomagala, malo poklepetala in se nato spustila nazaj dol. 

Ravno medtem, ko so vsi drugo organizatorji sopihali proti vrhu. Kaptanov plaz je bil pa zdaj ob vrnitvi čisto poln, je moralo enkrat opoldan dol priletet, da je bilo groza. Toliko je bil poln, da sem ga pozabil slikat, madonca... K sreči nisem bil takrat kje v bližini.

Saj je bilo super, ampak res ne morem reč, da sem prav velik ljubitelj snega... Je pa skoraj nemogoče rečt, da ni lepo, prekrasno, če pa Planjava tkole super zgleda, ne?

Za letos torej nič kaj dobro ne kaže, smo že sredi junija, pa je tole še vedno prvi in edini vzpon letos. Hja.

Skoraj vsako leto spišem kako zgodbo o Kamniškem sedlu.

Zakaj je ne bi torej tudi letos?

Sploh zato, ker sva bila letos tako presneto pozna. Šele sredi junija sva se prvič odpravila tja gor, kar je kar mala nesramnost. Tolikokrat ga gledava in še vedno občudujeva, čemu potem toliko čakanja?

Vikend je bil bolj tako, vreme tudi, torej se nama niti ni mudilo in sva šla lahko malce pozneje in ni bilo treba navsezgodaj vstajat.

Ampak nekaj sprememb na poti pa je tokrat bilo. Spodaj najprej vse podrto od žledu, više gori pa kar neka poseka, vse podrto, posekano, izsekano. Zgleda res premalo hodiva tule, hej! 

Fotko zgoraj sem naredil samo zato, da bom potem doma pogledal kje gredo žice od tovorne žičnice. Nekje tam namreč so. Ampak vidi se jih pa seveda ne. Tudi, če povečaš sliko do največje ločljivosti. Čudno, pa sem mislil, da se bo videlo...

Vmes, tam pri prečenju, je bil pred kratkim še nek manjši podor, polno skal naokrog, nekatere izmed njih pa so si našle prav super mesta za končat svoje valjenje!

In ti se ravno lepo sprehajaš po potki... in takile projektili začnejo letat naokrog, a? O, dobra nočna mora bi bila tole!

Povsod je vse podrto, letos je bilo res bolj težko leto za hosto. Nad Klinom spet - spet - vse podrto. Kar naprej podira, pa sneg, pa veter, pa... Še lovska koča se celo zdaj vidi na nasprotni strani!

 

Potem sva bila pa hitro gor. No, ne tako hitro, vsako leto sva malce počasnejša, nama pa zato hitreje mine, se nama vedno manj mudi.

Nato sva se še malo sprehajala po robu in občudovala stene, vrhove in se čudila količini snega. 

Kje je grapa za spust s Kotličev in zakaj je še vedno toliko snega do vstopa za Sedlo?

Na Sedlu je velikokrat polno planinskih močeradov, sploh, če je kje v bližini dež. Mene je vedno impresioniralo kako - hudirja - se te male živalce sploh najdejo med seboj v vseh tistih širnih planjavah? Tokrat sva srečala dva primerka, ki se pri svojem opravilu prav nič nista pustila motit. Vrsto je treba nadaljevat, s čimer sva se strinjala tudi midva in ju pustila, da v miru opravita. Če sta sploh ohranjala vrsto, kaj se pa midva spoznava na salamandre...

Še obvezen skok v Bistrico, da ti malo žile potegne skupaj in to je to od Kamniškega sedla. Šlapice so postale del obvezne opreme za vsak izlet.

Čeprav je že zlajnano tole Sedlo in kljub temu, da sva tam gori bila že n-krat, pa sem vseeno še vedno žalosten, da tja gor ne grem večkrat. 

Kakorkoli obrneš, gor je vedno super bit! Vedno.