Kot vsako leto, sva tudi v letu 2017 pozabila na čemaž. 

In sem moral na hitro gor, kljub ne najboljšemu vremenu. Enajstega maja je bil ravno pravi čas, na hitro sem jo ucvrl od Calcita po lovski do Kisovca.

Kjer sem že takoj na začetku srečal Tomija in eh...

No, zadeva se ni končala najbolje, se pa vseeno nisem izgubil v vsej tisti megli. Res se ni nič videlo.

Pravzaprav vsak trenutek manj.

Jaz pa sem nekje tam vmes spustil s sebe nahrbtnik in šel nabirat čemaž. Kako sem mislil v tisti megli potem najti rukzak, sicer ne vem, sem pa imel presneto srečo. Izgubil sem le prstan, sebe in rukzaka pa ne.

In nabral sem le čemaž, nič podleska, nič šmarnice. Pametno.

Ni pa bilo pametno vse ostalo.

Še dobro, da se nekatere neumnosti končajo srečno, najbrž bi moral biti nekomu večno hvaležen.

Ne morem reči, da ima Planinsko društvo Domžale prav ogromno kilometrov planinskih poti pod svojim upravljanjem, nekaj pa se jih le nabere. 

Vsaj za kako večjo - včasih bi rekli zvezno - akcijo na leto. Tudi v 2016 je bila ena taka - urediti je bilo treba pot na Malo planino s Kisovca.

Planirali smo za konec junija, je bilo treba prej še les dobit, ga spravit pod delovišče, z njim še kaj narest in tako naprej... vse te stvari pa ne gredo na hitro. Začelo se je pravzaprav že spomladi, ko je bilo treba vedet, kateri les, s kje, kam, kdo in kako.

Nekje v drugi polovici maja se je izbiralo les, do akcije je bilo še kar nekaj časa! 

Pa vendar... vse skupaj se je zavleklo, les je bil prepeljan na izhodišče skoraj prepozno, na koncu pa je celo vreme odpovedalo poslušnost. Ni pa ni hotelo sodelovat. Kolikor se spomnim, so bili takrat celo veliki nalivi, ki so celo traso spremenili v blatno polje. Na, pa je bila akcija prestavljena...

Pa dopusti, pa to in ono - naslednjič smo se lahko zbrali šele konec julija! Je bilo treba še vse olupit,

izdelat ta prave - skoraj večne - nagnojeve količke,

in pripravit vse za akcijo v naslednjih dneh. Jaz sem sicer bolj nadzoroval, no, nadelal sem se kar dobro, čeprav nimam pojma, delo z lesom pa res ni moja specialnost. K sreči smo imeli mojstre, ki to znajo, zelo dobro znajo! In vedno je veselje videti mojstre na delu, le tako se lahko kaj naučiš, kajne?

In to ne le enkrat, ampak kar naprej. Gor in dol, vedno bolj natovorjeni. Sicer se pa spomnim le tega, da so me najbolj boleli - gležnji. Od vse te teže, ki je nisem navajen... Že lastna je cel hudič, sploh v hrib.

Ta prav kljukec. Delovni kljukec. Te barvne kombinacije so neverjetne.

Vidi pa se dobro, kakšno je bilo vreme sredi avgusta. Bljaki. No, vsaj deževno ni bilo...

Takole pa mojstri potem naredijo - je kar veselje pogledat!

Povsem nepričakovano je tam nekje sredi dela na nas naletel tudi gorski kolesar! Kaj hujšega - markacisti ravno v delu na poti, z vsem orodjem v rokah, mimo njih pa gorski kolesar! Zaprepadenost obeh strani je bila velika in fant je v hipu premeteno pogruntal, da je zapeljal pravzaprav direktno v sršenje gnezdo. Kolo pod miško in še preden smo se lahko obrnili, je že skakal po stopnicah navzdol.

Se mi je zdelo, da so fantje pokazali kar nekaj dostojnega vedenja, za njim so letele le besede, sicer res da težke, a orodje je ostalo v rokah... Nikoli ne veš, strasti gredo lahko od 0 do 100 v parih sekundah, sploh pri vprašanjih markacisti-kolesarji.

Zabetonirali smo tri drogove za smerne tablice, tale je bil na žalost že pri postavljanju vprašljiv. Postrani teren, premalo vkopan... ne moreš za en drog porabit 200 kg betona, to ne gre.

A dela ni bilo hitro konec, o, ne! Cel dan je šel, od jutra pa čisto do večera. Sicer počasi, a vztrajno, stopnica za stopnico, ranta za ranto. Teren res ni najbolj dovzeten in sigurno še kaj manjka.

Evo, vse pridne roke MDOja. 

Ampak to seveda še ni vse!

Je treba naredit še po-nadelovalne aktivnosti. Naprimer, pomarkirat na novo! 

Čez dva tedna, konec avgusta, 25.8. smo se dobili Bojč, Lojze in jaz ter pomarkirali en krog okoli planine Kisovec.

Poleg tega smo namestili tudi smerne tablice na drogove. Tudi tiste s prepovedjo kolesarjenja na Pasji peči.

Takole že obvladam belo barvo, le še vedno so mi krogci nekam premali... Bo treba večje delat, večje!

Tisti slabo postavljen drog smo le z žalostjo opazovali, tam se ni dalo narediti prav nič. Potrebni bodo drugi pristopi. Je pa to hudir delat sredi strmine, vse, česar nimaš s seboj, moraš hodit iskat nazaj. To pa vemo, da ne gre hitro...

Pa še zadnja todnevna markacija za v zbornik društva...

 (foto BP)

Na Planini nisi nikoli sam, to že vemo, ne? In ljudje so prijazni, to je dejstvo. Po takem je lažje delat.

 foto BP

Ampak tudi to še ni vse! O, ne!

Smo morali še naslednji teden še enkrat na Planino, takrat bolj turistično, čez Rigelj na "Ko planina zadoni", a vseeno sva z Lojzetom nesla še eno ne-kolesarji tablico na začetek poti s Planine Dol.

Ne, ne, še vedno ni vse.

Čez teden dni Bojč pošlje sliko. Uganeš, kaj manjka? Jep, tablica za prepoved kolesarjev je že dobila noge. Nekdo se je kar dobro potrudil, imel s seboj ključ in vse.

 foto BP

Seveda smo dobili čez nekaj časa še sliko s poti čez Dol. Isto, brez tablice.

Žalostno. Pobalinstvo, kaj če bit drugega. V vsakem primeru je prepovedano, če je tablica ali če je ni. Torej je to le uničevanje dela, ki ga je opravil nekdo drug. To pa je pobalinstvo.

In s tem si kolesarji ne delajo prav nobene usluge, kvečjemu bo naslednjič, ko se morda srečamo, še huje in več markacistov bo bolj jeznih. Kar nič ne bo pripomoglo k rešitvi problema, ki ga bomo morali vsekakor najti s skupnimi močmi.

No, je pa lažje odšraufat tablico, ko nihče ne gleda in jo vržt stran. Nekaj si pa ta dan le naredil, se postavil na stališče, dokazal svoj point, ne?

Eh.

No, tako, zdaj pa je vse. 

En kratek odsek, pa toliko enega dela, dogovarjanj, organizacije, problemov, veselja in teksta.

In ko si enkrat okrog, lahko spet začneš od začetka - ja, seveda, nikoli ne prideš okrog, vedno skačeš malo sem in malo tja. Kakšno leto malo več, kako leto malo manj, v sklopu zmožnosti, časa, sredstev. 

Težko delo gor ali dol, nima veze. Zvečer si presneto zadovoljen, to pa šteje, zato komaj čakaš na naslednjo akcijo! 

O, ja, zdržal sem pohod, žur in še celo noč. Jasno, da sem se res počutil čisto takole: 

Potem sem pa malce pozajtrkoval, vse se je malce umirilo in upočasnilo. Nihče ni bil več tako poskakujoč kot prejšnji dan. Hm, le zakaj?

Zato je Helena hitro opazila, da bo treba kar kreniti na pot, drugače se bom še sam kam zavlekel in me ne bo na spregled še kak teden. Zato smo se kar lepo zbrali, še vsi tisti za navzdol!

Seveda smo prej vse lepo pospravili - to smo že mi ponoči nekaj pospravljali, čeprav najbrž precej vprašljivo - vzeli par pivc s seboj za žejo, meni so nadeli še prjatla balona s petdeset in smo šli.

Sicer ne vem zakaj, ampak kar naprej smo se nekaj ustavljali. Jaz sem hotel pa le spat pa nisem mogel nikjer. Oziroma mi sploh niso pustili. Pa ne tu ležat, pa ne se tam naslanjat, pa ne to, pa ne ono... Ojej. 

Smo se vseeno imeli super!

Sem in tja sem pa le izkoristil gužvo in skušal malce podremat. 

Pa so me vedno prec takoj pogruntali, me na hitro slikali in me še hitreje zbudili. Ej jejej, človek še spat ne sme.

Drugače pa sem sem in tja (le sem in tja) kar dobro zgledal. Čeprav so se mi oči reeeees kar same zapirale. Ni šlo pa ni šlo. Tudi roke so se tresle, kdo bi ga vedel zakaj...

Pri Calcitu so naju nato ostali zapustili, mene pa je Helena gnala naprej. Kaj, da ne prideva do doma? Kaj?! Ha!

Če potem lepo poslušaš pametnejšega od sebe in disciplinirano postavljaš eno nogo pred drugo, no... potem kar gre. Velikoplaninsko vas so še vedno delali. Nikjer nobenega.

Sem komaj čakal na Kamnik, kjer sva si končno lahko privoščila pivce. V tistem vročem dnevu je super pasalo, škoda le, da nisva mogla kaj več posedet. Ali pa zadremat? Vsaj malo, majčkeno? Ne?

Ne! Greva naprej. Eh, pa sva hitro imela in se še po Kamniku izgubljala po nepotrebnem. Ta prava stezosledca! Človek je malo zmatran, pa kar pozabi kje mora it in kje sigurno ne bo prišel skozi. Kot da sva iskala še dodatne kilometre! Jih ni bilo že tako dovolj?!

Sva pa dobila vse lepo nazaj v obliki vonja sveže pokošenih trav. O, krasote, o lepote! To je pomagalo, me malo zbudilo!

Na igrišču sem potem naredil petnajst dvigov, da bi le pokazal, da sem še čisto pri močeh.

... ja, seveda...

Nisem niti verjel, ampak v taki pozi bi se tudi dalo zaspat! Neverjetno, česa je vsega sposoben človek! Pa mi spet ni pustila...

Po Kamniku pa spet ob Bistrici, kjer sva se v tisti vročini lahko še vsaj malo ofrišala! A tudi tu nisva bila sama, nekdo je v travah še vedno spal sanje pravičnega, obkrožen s samimi flašami. Nek včerajšnji tip, dober žur je moral bit, hud. Čeprav ni ravno lepo zgledalo, da tam počez ves nadelan spi, sem mu potihem kar zavidal tisto ležanje...

Potem pa že kmalu Radomlje! Oujejaja! In spet pivce pri Špornu. 

Ampak moram priznat, da to pa ni več tako pasalo. Je bilo že vsega dovolj, le spanja premalo. Ah! Ampak Helena je bila neizprosna in determinirana do konca! Greva! Pa je ne bova klonila tik pred koncem, saj sva že skoraj doma!

Tale slika mi je pa prav pri srcu. Skoraj doma, kaj?

Hitro sem pozabil, da je z avtom vse to malo hitreje in da naju do doma čaka še vsaj kaka urica.

Še posebej, če spet nekaj motoviliš skozi Dob in spet delaš ovinke! Ovinek je sicer prišel prav, ker... no, pustimo to, ampak vseeno, jebela cesta, ne delat ovinkov, no!

Krtine sem bil pa res že vesel, kot že dolgo ne. Dost je blo, dooooooooooost! 

Vsakemu, ki sva ga srečala, sem seveda razložil vse od začetka do konca, zato nama je pot do doma res hitro minila. Zaspan pa tudi nisem bil več toliko, sem bil na začetku poti bolj. Vse kaže, da me je konec poti držal kar dobro pokonci!

Juheeeeeeeej, pa sva! Po dolgih 34-ih urah sva spet pod isto tablico!

Še zadnji korak čez črto začetka in konca! Ta korak sem si res dodobra zapomnil! 

Je bilo pa treba narest še eno lepšo za dokaz, za v album in sploh v dokaz, da sem tudi 50-ico balon prinesel nazaj! 34 ur sem prav lepo pazil nanj!

Vse zahvale gredo seveda Heleni, brez nje najbrž ne bi niti štartal, kaj šele, da bi pripešačil domov. Moja volja je šibka in najbrž bi v prvi gostilni zamenjal pivo za vse te kilometre. Kar bi bilo najbrž celo bolj pametno, a potem ne bi imel toliko za povedat.

Heleni sem pravzaprav hvaležen še za precej več, saj brez nje sploh celotnega dogodka ne bi bilo! Jaz sem tokrat le hodil, žural, pil in hodil, vse ostalo pa so naredili Helena in najini otroci, ki so tudi tokrat veliko pomagali. Vsem sem seveda večno hvaležen - vrnem pri vaših petdesetih!

Izkazalo se je, da je nazaj grede celo dlje - cca. 28km, a samo 111 višincev. Še dobro, navzgor mi pa najbrž res ne bi šlo. Še naravnost je šlo težko...

Plan 50 za 50 je bil torej izpolnjen in celo malce presežen. Za dobro mero. 34 ur, 53 km, en super žur, za začetek petdesetih bo kar dovolj... me je pa kar strah, kaj si bomo spomnili za šestdeset!

Zato sem s čisto vestjo zdržal še kako uro pokonci in se nato zavalil v posteljo, v kateri sem ostal naslednjih 18 ur! 

Ja, spanja mi je pa res manjkalo, a nihče ni rekel, da so petdeseta lahka. Kdo ve, kakšna še bodo, če so se že začela tako! Oujea, sama pričakovanja so me!

Hvala Heleni, najini družini in sploh vsem, s katerimi smo se družili ta čas. Z vami bodo naslednja leta lažja!

P.S.

Kakšnih večjih posledic pravzaprav ni bilo, noge so bile ok, glava pa tudi. Nikogar nismo pozabili, nikogar izgubili. Edino, kar ni preživelo, so presnete salomonke, spet so dokazale, da nikakor niso narejene za velike fante nekje pri stotki.

Čez kak teden pa smo razrešili tudi dilemo Fantoma s Kisovca! Janko je namreč cel dan slikal, a se je pri pregledu slik izkazalo, da pa njega ni niti na eni od 426-ih (tu ne štejem še vsaj 147 pobrisanih) slik. Niti na eni! Zato je bil seveda takoj proglašen za Fantoma s Kisovca, mi pa smo se začeli spraševat ali je bil sploh z nami ali je bila to le naša projekcija?!

Pa je Darja na koncu le našla eno jutranjo sliko Fantoma! Sicer zabrisano, a, hej, Fantoma se ne da ulovit kar tako, kajne?!

Kdo ve, kdaj se je že začelo z vprašanji tipa: "a ne boš ti kmal petdeset, a?" Pa sem skušal vse skupaj preslišat, prespat, se okrog obrnit in se delat, da jaz pa že ne... Dejte no mir!

Pa nekako ni šlo, če se še tako dobro in hitro izogibaš, postajajo vprašanja vedno glasnejša in vedno nadležnejša. Vedno več jih je. Hitro spoznaš, da temu pač ne moreš ubežat, socialnemu pritisku sploh ne. Mogoče, če bi emigriral kam na Novo Zelandijo, pa še tam bi me že še kaj našlo, se ni za bat.

Torej, prva faza zanikanja je šla počasi mimo. 

S fazo sprijaznjenja sem se dlje ukvarjal. Ali pa se sploh nisem, ker o tem sploh nisem hotel razmišljat. Pa o žuru, pa o povabljenih, pa o... oh, koga brigaaaaaaaaa!

Potem mi je pa le enkrat med nekim izletom padla na pamet hudobna ideja, da če že moram sam trpet - kar bom ob praznovanju prav gotovo - naj trpijo tudi vsi ostali. O, ja, bolj ko bodo zmatrani, manj bodo mene morili in manj neumnosti jim bo hodilo po glavi.

Ne?

Torej je tako ostalo in obveljalo - peljali jih bomo v hribe! 

Seveda to ni tako enostavno, čeprav zdaj z distance morda tako zgleda. Kako tako raznovrstno druščino sploh spraviti v hribe? Kaj delati tam z njimi? Kam sploh it? Kaj tam sploh počet? Eni hodijo več, drugi manj, tretji sploh ne, četrti... - kako vse to sploh uskladiti?

Ja, kar nekaj priprav je bilo potrebnih. Pravzaprav zelo veliko!

Naprimer to je le ena od potrebnih stvari, ki so usklajevale povabljence z možnostmi pohoda in prihoda, tu je bil spisan tudi timing. Ki se je - kot smo videli na koncu - poklopil skoraj na minuto! Čestitke in najlepša hvala Heleni za mojstrovino!

Izmed vseh možnosti smo se odločili za Pohod na Veliko planino od doma in nazaj! - zakaj neki pa imam svojo smerno tablico? - za najhudejšeše, za en čink manj hudejše, a še vedno super hude Pohod od doma do Kisovca (tja!) ter Pohod od Jurčka za malo manj hudejše in Pohod okoli Kisovca za ves ostali kripelj bataljon ali pa mlade fante v vozičkih z mamicami. Zato je bil tudi izbran Kisovec, čeprav je bil v prednosti Domžalski dom, a nujno smo potrebovali cestni dostop.

Tako smo zadnji dan z dvema avtoma vse zvozili na Kisovec, pripravili, kar se je dalo, potem sem pa jaz že izklopil. Se je bilo treba pripravit za naslednji dan! D dan!

Prav nič ne bo lahko! Ne meni, ki sem petdeset, ne ostalim v družini, na katere je padlo vse preostalo delo, ne gostom, ki bodo morali kar nekaj prehoditi.

In tako se je Pohod 50 za 50 začel, v soboto 24.5., natanko ob 7h zjutraj.  Z malce nervoze, a v dobri pripravljenosti in z nasmehom na obrazu!

Ni nas bilo veliko, nekaj pa le, na 9 ur hoje na žur se ne prijavi vsak!

A skupinica je bila mala in luštna in kar vedel sem, da se bo še kadilo za nami! Juhuhuuuuuu!

Meni so pa naštimali balon z napisom 50 in navodilom, da ga moram celega prinesti do gor. Celega! Evo, pa je šel z mano, pritrjen na nahrbtnik, da sem bil kot tekaški zajček. No, preostalih pohodnikov tako nisem mogel kar tako izgubit...

Prvi višinski metri so šli tako kot vedno - počasi in sopihajoče. V nadaljevanju pa vedno hitreje.

Pri prehodu na cesto do Palovč je še vedno vse podrto. Tam sem moral presneto dobro pazit na balon, da mi ga kaka robida ne popika!

Nad Vrhpoljem pri klopci pa smo bili že dodobra ulaufani, še Flori je imela že dobro polimane žulje, uboga reva, dobila jih je že po pol ure hoje! A se ni dala, tako kot se nismo dali vsi ostali!

Na cesti do Jurčka smo bili že prešerne volje, saj je odrešitev takoj za vogalom. Smo že vohali in videli pivo, zato pa so bile seveda slike že precej nenatančne...

Po dobrih petih urah hoda smo se združili še z ostalimi! In jah... res je... kot petdesetletnik si samo še številka... kar poglej sliko!

Je bilo prav neverjetno in ne, tega nisva načrtovala, a je vseeno vse padlo lepo skupaj in pri Jurčku smo se - čisto nenadejano - srečali prav vsi! Timing pa tak! Ha!

Čakal nas je še najstrmejši del in največ višincev na poti. A k sreči je bilo vse po planu, dan je držal, volje je še ostalo, kondicije pa tudi.

S časom je sicer šlo vedno počasneje, a smo dobro držali korak tudi z vsemi ostalimi, ki so začeli pri Jurčku. Se pa ja ne bomo dali! Tako smo se na Kisovcu spet vsi srečali, Balon je še vedno z mano!

Bom zadel vso to gručo ljudi? Oja, seveda! Rajko, dobro si me naučil!

Od tam so nekateri še nadaljevali malo naprej, do Male planine, od nas ta zmatranih, ki smo hodili celo pot, je šla naprej le Flori (bravo!!!!), drugi smo raje zavili do Doma na Kisovcu, kjer smo porabili še zadnji kapljico skrabnega izbora (http://www.krtina.com/blog/image.axd?picture=2014%2f6%2ftbsp-x4.jpg). Ravno prav je trajala, ravno prav!

25km in 1600 višinskih metrov je bilo za nami. Potrebovali smo 8:03h kar za tako skupino sploh ni slabo! Bravo pohodniki!

Malo smo počili, pripravili par stvari, potem pa se je počasi program že začel. In ne, nisem prav veliko trpel, veliko sem moral vedet o sebi (kar ni bilo najtežje) in kar nekaj dogodkov podoživet, kar so mi pripravile posebne igralske točke! Nekaj slik prepoznat - to je bilo že težje in celo nekaj stvari narest tako, kot sem jih v mlajših letih. Opala. Skratka, program in pol!

Dan smo imeli prekrasen, bil je celo sonček, nam pa na skoraj 1300m nad morjem ni bilo treba biti v bundah.

Maček nas pa vseeno ni najbolje razumel in mu je bilo početje ljudi prav dolgočasno. Le kakšne zabave pa majo tile?!

Očetje in sinovi pa takole. Z enakimi potezami in izrazi le s sedemintridesetimi leti razlike.

Darja in Dejan pa sta prostovoljno prav slastno skrbela za vse nas. Da nismo bili lačni.

Ker žejni sigurno nismo bili. Da znam tudi takole igrat, sem seveda izvedel šele, ko sem slike gledal... No, naslednji dan sem se čudil tudi temu, da sploh znam igrat...

Potem pa... potem pa...

se je zabava prevesila v nočni del in počasi so vsi odhajali spat. Le trije smo ostali in plesali še dolgo v noč, pravzaprav kar v jutro. Mi trije pa smo postajali kot tisti mali jagri, najprej se je neznano izgubil en in ga res nisva nikjer več našla, nato je ta drug zaspal na ležalniku direkt sredi plesišča in meni ni ostalo nič drugega, kot da grem maltretirat psa. Je bil pač edini, ki je bil poleg mene še buden.

Pes je bil super zadovoljen, dodobra mi je zgrizel prste, a sva bila tisto uro najboljš kolega. Velik sem mu povedal, on pa meni malo manj. Ga že ni žural celo noč...

Potem pa je že ta prvi vstal. In meni ni bilo treba nič it spat. Jeeeeeej! 

Zdržal sem do naslednjega dne! Opa, stari!

Gremo naprej!

Letos sva skoraj zamudila.

Ko se začnejo prve slike žafranov na Veliki planini po facebooku, potem veš, da bo treba it kar enkrat v bližnjem času gor. Sneg hitro pobira, žafrane pa skoraj še hitreje. Vsekakor hitreje, kot je na razpolago vikendov.

Tolikokrat pa tudi nisva na Planini, da bi točno vedela koliko je še snega.

Pa še čemaž bi bilo treba nabrat, mogoče je tudi še kaj regrata, torej lahko narediva vses kupaj, najbrž vse še nekako uloviva!

Pa sva šla, točno sredi aprila, 15.4. od Calcita, ravno, da sva videla razrito cesto in delovne stroje pod Primožem. 

Malo sem preveril ali klini še držijo, sicer to nič ne pomeni, z roko tega res ne moreš preverit, razen, če ti v roki ne ostane, ampak dobro se pa sliši.

O, ja, nekaj jih pa le bo!

Snega sploh ni nič več, letošnja odeja je bila bolj uboga, žafrančki pa k sreči so še. 

Na žalost je bil dan povsem oblačen, žafrani zato zaprti in tako niso prišli - vsaj na fotki - do nekega izraza. Jih je pa še bilo in ker je v naravi lepše kot na fotografiji, sva tiste najine spomladanske baterije vseeno dodobra nafilala.

Nekam kislo se nasmiham. Najbrž je mrzlo pihalo, Helena me je pa podila sem in tja in me hotela naštimat. E, to pa ne gre.

In na Kisovcu seveda čemaža kolikor češ. Za dva kozarca sva ga nabrala, več ga itak ne pojemo. Že tako se ti čemaž lušta kak mesec ali pa največ tri, potem pa kar hitro pozabiš nanj. In kozarci se v hladilniku počasi starajo, dokler se jih enkrat v jeseni ne naveličaš, da ti rabijo prostor v hladilniku, in jih na tričetrt izpraznjene flikneš stran... 

Je bil pa lep, še lepo mlad čemaž in zato tudi brez vseh ostalih ta strupenih sosedov. Ravno pravšnji torej.

Kronce so me pa presenetile. Sicer je Kisovec kar visoko, a vseeno - sredi aprila so se mi zdele precej nenavadne.

Oglasila sva se še pri Tomiju, pogledala razgled na elektro, Podstudenec, Gozd in Kamnik

in se spustila po lovski do Primoža. Tokrat sem celo malo raziskoval, a spet premalo. Ravno toliko, da sem našel začetek poti v Črno - hecno, nikoli še nisem tega videl, pa je lepo označeno!

No, če malce bolj pogledaš, hitro vidiš, da je pravzaprav označeno povsod. Le pogledat je treba. Potka je bila sicer vidna bolj za silo, a morda pa bi enkrat probala, kaj?

Bo vsekakor treba preverit. Najbolje enkrat tak čas, v začetku pomladi, ko je gozd pregleden in enostavno prehoden. Ali pa pozno jeseni, malce pred snegom. Kdo ve, pri naju zna to spet trajat par let... ampak, ko pa je toliko zadev, ki jih je še treba videt! Aaaaa!

Še Kamniško Komarčo, kakor se ne nekdo nekoč izrazil, dava skoz - hecno, kako me je bilo enkrat tule strah... Malce na bolje pa gre, moram priznat!

Pa spet nekaj mehanizacije pod Primožem. Vse mi je kazalo na vlečenje lesa, ampak, kaj se pa jaz spoznam! So že nekaj počeli.

In kot vedno - šele na koncu uspem Heleni ukrast fotoaparat. Da se tudi ona znajde vsaj na eni sliki. Saj drugače nihče ne bo verjel, da je bila sploh z mano!

Spet je šlo le za las. Žafrane in čemaž sva našla, regrata tokrat ni več bilo. Dva od treh - pravzaprav super!

Kolikokrat smo že bili v Mokrici? V eni ali drugi postavi? Hja, kar velikokrat, ne gre mi šteti. Pa vendar je vedno nekaj drugega, nekaj drugačnega.

Velika planina v vsej svoji drugačnosti. Odvisna od letnega časa, vremena, razpoloženja. Še nikoli nisem pomislil: "uf, čist tko je k zadnč". Preprosto se ne da.

Zato sem in sva vedno vesela, ko spet pride čas za Mokrico! Juhuhuuuuu!

Tokrat je bila v začetku februarja pustna sobota, v ponedeljek pa še praznik! Podaljšana Mokrica torej! Še bolj juhuuuuu!

Kaj pa bomo počel tri dni gor, se bomo dolgočasili? O, ja, seveda, dolgočasili pa ja... Kot vedno je šlo vse skupaj mimo kot bi mignil. Je pa res, da je tokrat še vreme malce pripomoglo.

Tokrat celo nisva šla prva. Helena je imela obveznosti, zato sva krenila šele proti večeru. Vreme je bilo ok, a se je vedelo, da se bo čez vikend sfižilo in v ponedeljek zna snežit. Kaj če naju zasneži - moje večno zimsko vprašanje?! Pa tokrat nisem toliko vil rok, vzela sva Toyoto, vrgla v prtljažnik verige (za 17 palcev Juka jih namreč nimava) in se odpeljala do Konfina, kjer sva parkirala direktno v sneg! Sem bil kar malce presenečen nad seboj, običajno bi težil, da greva raje kar od čisto spodaj, tam naju ne bi zasnežilo... tu pa toliko snega, kaj bo, o, kaj bo?!

K sreči sem in tja prevaga pamet in ne strahovi in na pot sva se podala v pravem času, ravno toliko, da sva ujela natanko enak prizor kot zadnjič, ko smo šli iz Krtine na Veliko planino. Isti plac, isto sonce zadaj na Rogatcu in Lepenatki. Edino face so različne, nekaj pa je treba tudi spremenit, ne morejo bit vse slike enake.

Pa spet igre zahajajočega sonca in oblakov.

Na sliki seveda drugače kot v naravi. Tako pa kar stojim in stojim in občudujem. Kaj pa ti preostane drugega?

Spotoma pozdraviva še na Domžalcu, Miha Pavšek je imel ravno predavanje o plazovih v okviru zimskega izpopolnjevanja Kamniškega PD. Sploh ne dejavu temveč popolnoma enako kot lani! 

Tako se kar naenkrat poznaš z mnogimi in čas hitro mine. A morava še naprej, Mokrica čaka!

Ko pa končno le prideva do Mokrice, pa... O, ja, luštno je, če je že kdo prej gor. Vse pripravljeno, in predvsem: toplo! Ja, res, vedno bi bilo treba koga poslat naprej!

Petek hitro mine, dolg in naporen teden je za nami.

Ampak zjutraj, o, zjutraj pa je spet veselja! Lep dan se bo naredil, lep!

In spet iščem - s fotoaparatom seveda - bivake na sončni strani hribov. Enega, Kemperletovega, še najdem, tistega pod Skuto pa nikakor ne. Je pod snegom ali se ga s tule sploh ne vidi? Moram enkrat slikati v nasprotno smer.

Kam pa gremo tokrat? Že toliko smo prehodili tule naokrog, da je bolj malo še ostalo - vsaj tako mislimo. A vem, da temu ni tako, Planina je res Velika in vedno bo še kaj ostalo. Včasih greš par metrov mimo kake zanimive stvari, pa je ne vidiš... Zato smo se tokrat podali kar malce počez, na prvi kucelj, ki smo ga opazili: "lej, tam gor pa še nismo bli!"

Sem in tja počez je bilo prav luštno. Na vrhovih je presneto pihalo, v zavetrjih pa je bilo prav prijetno, sonce je že kar dobro prijemalo.

No, pa pejmo pogledat še k kolegom na Bukovec. Imajo kaj spravljenega? O, ja, za izčrpane pohodnike pa se bo kaj našlo!

A ker mi nismo bili ravno izčrpani, smo tokrat le preverili vsebino in omarico očistili snega (ne dihta najbolje!) pokušino pa si pridržali za naslednjič! 

Je bil Jarški precej blizu. In se je dalo celo zunaj sedet. Kljub temu, da z mrzlim pivom pa ni šlo ravno najbolje skupaj. Toliko toplo pa spet ni bilo...

Ponovno smo šli pozdravit v Domžalcu, potem pa smo ugotovili, da se je pustno rajanje po planini že dodobra razplamtelo! Nekaterim je že precej dogajalo!

Popoldan so se nam pridružili še ostali. Dva košarkarja sta se z najstniško lenobo in namazanim jezikom uspela potegnit še s sedežnico do vrha, čeprav je bilo dogovorjeno, da gresta vsaj od gondole peš. Nista niti hotela priznati, a ju je izdala smer v kateri sta prišla do Mokrice. Pa smo jima pogledali skozi prste, tekme U15 znajo biti naporne.

Tako smo vse otroke pustili v koči nabijat tablice, mi pa spet naokoli. V drugo smer. Gremo iskat izgubljene koče in posebne znake. Še vedno je pihalo, se vidi.

Pa smo najprej našli eni kočo, ki je res dobro skrita, nato pa še tisto drugo, ki sem jo že dolgo iskal, a nikoli nisem našel pravega časa. Tisti skrivnostni znak FS. Ampak nam tudi po ogledu koče ni bilo nič bolj jasno. FS. Ok, fs in kaj zdaj?

Pa sem potem čez par dni, doma, po spletu le našel - fakulteta za strojništvo, presneto! Ja, zdaj, po bitki je seveda lahko biti general. A nam tudi tisti zobnik pri koči takrat ni dal rešitve. Ejejej. No, koča pa ni ena izmed velikoplaninskih koč. Je zgrajena v drugem obdobju ali povsem posebej? Kaj več informacij na spletu nisem našel.

Prostor pa lep, enkraten!

Potem smo iskali še tisti skrivnosti znak s soljo in vodo, a ga tokrat ni bilo več. Sem pa našel še klamfe na drevesu, kar pomeni, da sem si super dobro zapomnil kje točno je bil! Oujea, še ne pešam dokončno!

Kamniško sedlo - Jermanova vrata, se takole skriva pred Mrzlo goro in če ne pogledaš dobro, ali pa je mrčasto, sedlo lahko popolnoma izgine. Koča na Sedlu pa tik za vogalom, desno.

Mi pa vsi veseli v zadnjih sončnih žarkih!

Načrtovanje in pol - ob sončnem zahodu moraš bit pred gostilno. 

In smo bili. Ha!

Soboto smo potem tudi preživeli dokaj v redu. No, v dobri družbi je vedno super! V Mokrici pa sploh!

V nedeljo zjutraj pa sva šla s Heleno naproti Jerneju, ki je prišel gor z gondolo - da se slućajno ne bi izgubil. No, bolj zato, da sva malo raztegnila noge.

A nedelja ni bila več lepa, se je že vlekla megla. Tako smo se v minuti z Jernejom zgrešili. Midva pogledat notri v postajni prostor, on pa ravno takrat po klančini ven. No, bolj zgrešit se pa res ne bi mogli!

K sreči sva hitro spoznala, da je gondola že prišla in da je Jernej že šel naprej, zato sva pohitela in se spotoma drla ko nora. A že tako se zvok hitro izgubi, v megli pa se zdi, da še mnogo hitreje... Pa naju je vseeno slišal in k sreči smo se le dobili že malce za Šimnovcem. Tako pa je, če pustiš telefon v koči - saj sva skupaj, kaj pa rabiva? Oja.

Seveda pa nam megla prav nič ne more. Gremo mi malo naokrog, do Kisovca pa že nekako pridemo, kajne?

Saj sva bila pripravljena, da obrneva, če bo prehudo, če se palice ali poti ne bodo več videlo. Po Planini se vseeno ni za šaliti. Po slikah sodeč je bilo precej hudo, a v resnici ni bilo tako. Je bila fajn megla, a tako huda spet ne.

Dol do Kisovca se nam je še drevo postavilo povprek, a je snega hitro zmanjkovalo. 

Nazaj grede je bilo bolj luštno, vsaj malce klanca.

Po fotki takole kar grozno strmo zgleda, ne? Vse je v perspektivi!

Smo pa imeli kar nekaj pavz, a otroci so jo dobro šibali in prav nihče se ni pritoževal. Ne za pot, ne za vreme.

No, v nedeljo potem nismo prav veliko več hodili naokrog. Le bolj malo, a se tudi slikat ni dalo. Megla, megla, megla.

V ponedeljek, na praznik, je bilo potem vreme še mnogo slabše. Celo deževalo je. Zmrznjen dež, led, sneg - vse skupaj ena sama žalost in brozga. Nam ni ostalo drugega, kot da počasi pospravimo, spokamo in odrinemo proti avtom.

Večina proti gondoli, mi trije pa proti Jelševem konfinu.

No, ampak zgodba je se tu šele dobro začela. Takih razmer pa nisva ne jaz ne Helena še nikoli doživela! Prvo je bil veter orkanski in tam v sedelcu pred Domžalcem nas je prav premetavalo. Jaz sem se moral kar dobro upirat in pri miru stat, da me ni pometlo, Tamaučka pa je kar metalo sem in tja! Tako smo za tisti klanček za tri minute hoda potrebovali vsaj petnajst minut! Neverjetno.

Pa to še ni vse! 

Poleg tega je dež pobral ves sneg, ostal pa je le še led. Led! Cela Planina se je spremenila v ledeno ploskev na kateri je bilo pet centimetrov vode in brozge. Oujejajaaaaa! Kakšni užitki!

In ko si ravno naštimal nogo, da ne boš stopil ravno direktno na led, te je pa veter premaknil in stopil si - jasno! - direktno na led. Vsi smo si dodobra naravnali hrbte.

Škoda le, da se ni dalo slikat, je vseeno dež preveč šel. Le z zaklona Domžalca smo lahko naredili eno fotko, da bo ostal lep spomin na ta prekrasen dan. Bljakiiiiiiii.

Itak smo bili povsem premočeni, smo prišli samo povedat, da smo živi in zdravi, se malo odcedit, potem pa smo morali naprej. Čeprav se nam v tole nazaj prav nič ni dalo!

K sreči je bilo tako "le" tja do Gojške, potem se je umiril veter in tudi led je izginil. Med potjo me je seveda še presneto skrbelo, kako bomo z avtom prišli še do Raka, kaj če bo sneg, led? No, vsaj verige so bile v avtu...

A glej, pri Konfinu o snegu, v katerega sva parkirala v petek, ni bilo več ne duha ne sluha. Poledenelo le vsakih par metrov kak kos, a do kamnoloma je bila cesta že ok. Huhhhhhh, se je slišal odpadli kamen.

Jep, pa je Planina pokazala še en njen obraz. Kakor ji v določenem trenutku pač paše. 

In ravno to je tudi en od razlogov, zakaj sem rad tam gor! O, ja še bomo šli, še!