Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol. 

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne? 

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne! 

Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.

Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.

Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!

Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.

Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!

V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.

Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.

Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.

Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.

Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!

Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.

Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.

Vse kaže, da sva test uspešno opravila.

Križentaver je hecen hrib.

Že samo ime je hecno, sploh pa zato, ker je na karti označen kot Veliki vrh. Seveda s 419m ni ne vem koliko visok niti velik, mogoče mu res bolj paše ime Križentaver po domače.

Sredi letošnjega poletja, 21.7., kdo ve v katerem vročinskem valu, sva se z našim načelnikom markacistov pri PDD odločila, da bova tole pot malce osvežila, na novo pomarkirala.

Poti je v okolici malo morje, sproti nastajajo nove, markacije pa so bile že obledele, kakšen odsek pa zaradi posek zaraščen. Malo pomarkirat, malo porezat. Je treba obnavljat.

Bila je taka vročina in toliko zaraščenega, da sva tisto dobro uro hoda v obe smeri markirala kar šest ur! Pri tem nama je nagajala vročina, še najbolj pa presnete mušice. Oba sva dobila bojne rane, Lojze je zaradi pikov moral naslednji dan celo na urgenco, ker je tako zatekel v obraz, kamor ga je pičila mušica, jaz pa sem imel obe nogi otečeni še najmanj tri tedne. Nore mušice so bile letos, noro strupene!

Vsak od naju je dobil vsaj štiri pike. Morda bi bilo bolje, da bi bila v dolgih hlačah in vsa zapeta, a kaj, ko je bilo tako presneto vroče!

Ni čudno, da sva takrat posnela le eno fotografijo. Zanimiv in precej star mejnik malce ob poti. 

Težko je verjet, da je letnica prava, sam nimam pojma. Če je, potem bi bilo nujno tako stvar zaščitit.

Pot sva takrat malce predrugačila, nekaj zaradi poseke, nekaj zato, ker je bila itak že narobe vrisana, nekaj pa zato, ker so se v zadnjem času bolj shodile neke druge poti, neke pa zarasle. 

Moda je prejšnja trasa, rdeča nova.

Sva bila kar ponosna, da sva kljub žrtvam - še zdaj ne morem verjet, presnete mušice! - tole uspešno obdelala. A le do Tabora, pot pa gre seveda še naprej in naprej, kar bo treba v prihodnosti obnovit.

Zato sva potem mnogo kasneje - šele 13.9. s Heleno končno šla enkrat skupaj pogledat ta odsek poti. Skupaj tu še nisva hodila, premajhni kuclji in preblizu, pa se nikakor ne spraviš. 

Pejva pogledat, kaj je treba še narest. Vsaj do Oklega, če ne še naprej do Sv. Trojice - ta odsek je ves treba popravit. Pa sva šla.

Začela sva malo pred Krumperkom, tam, kjer sva tudi z Lojzom zadnjič začela. 

Do Tabora je res neke pol urice.

Potem sva pa že morala bolj natančno gledat. Kje so markacije, koliko jih bo za popravilo, zakaj in kako. Sva morala tudi za skladovnicami gledat!

Take bo treba sigurno prestavit, tablice zamenjat, predelat. 

V mnoštvu poti in potk in kolovozov in cest skozi gozd sva potem pregledovala, razmišljala in tuhtala, kako bi sploh speljala markacije, da jih ne bo treba risat ravno na vsako drevo in da bodo kolikor toliko smiselno označevale pot. Hodila gor in dol, levo in desno.

Potem naju je pa itak povsem zmedel nov ogromni konjeniški center v Brdu. Ker nisva še nikoli bila tukaj, vse pa je še dodatno razrito, sva kar malo blodila po gradbišču, dokler naju le ni usmeril bagerist.

Tukaj se bo treba zmenit povsem na novo z lastnikom, morda spremeniti pot, bomo videli, kako bo.

Je pa od Brda potem zoprno, ker greš do Oklega več ali manj po cesti. Tu bo obnova lažja, saj ob cesti ni potrebno toliko markacij, pa zaradi ceste tudi zaraščene niso.

Do tu pa sva že kar rabila slabi dve uri. Ker je treba še nazaj, do Sv. Trojice pa je še kar lep del poti, sva tule raje obrnila.

Še slikico, eno tako - zadovoljno.

Nazaj nisva (z)mogla več po cesti, sva jo mahnila kar počez. Se je izkazalo, da je cel gozd dobro pomarkiran. Vsak po svoje.

Hotela sva it malo drugače nazaj in sva zavila proti Krumperku, a se potem nekje na sredi - kdo ve zakaj - splašila ter zavila povsem v drugo smer. Nazaj k najini poti.

Vmes sva - sredi samotnega gozda seveda - našla polno sveže pokošenih(!) poti. Dolgo sva razmišljala kdo in zakaj neki pa tule kosi potke? Kaj drugega kot zaradi konjev nama ni padlo na pamet, a sigurna še vedno nisva.

Na koncu sva tako naredila kar dve klobasi in se lepo nahodila. Lepo, luštno, mir in tišina. Le tista cesta vmes... no, tej se zdaj znava izognit!

Med hojo sva opazila, da je v teh koncih kostanja kolikor češ. Res, letos ga je tule nenormalno veliko, še celo mala drevesa so bila povsem polna. Sva si rekla, da prideva zaprmej čez dva tedna nazaj, po kostanj!

In smo res prišli, skoraj natanko čez dva tedna. Pol ure nabiranja pa smo imeli polno vrečo. Sicer so kostanji manjši, a jih je kolikor češ!

Hkrati pa smo - končno! - le stisnili eno fotko ubogega Velikega vrha - Križentavra, kar nam prej dvakrat sploh ni uspelo. Pa še tokrat je slika bolj slaba...

16.5.2015 sem - končno - zaključil tisto, kar sem pred dvemi leti in še več, začel.

Dolga je bila pripravniška, kaj?! In čisto nič lahka, tudi ne!

Za zadnje dejanje smo morali odit v Mojstrano. Najprej nadvse prijazno na zajtrk in še ogled v planinski muzej, kjer smo si vse ogledali še preden so ga odprli. Kar pomeni, da se z igrami na žalost nismo mogli igrat... A vseeno, razlage direktorja muzeja pa tudi ne slišiš vsakič! 

V začetku smo imeli še par res zanimivih predavanj, nato nas pa niso prav nič šparali. Razdelili smo se v štiri skupine in smo šli. Malo s kombiji, malo peš, kolikor je imel kdo daleč teren.

Moja skupina je dobila za markiranje del planinske poti na Dovško babo. Da smo lahko vsaj malo gledali v Kot.

In risali in risali. En z rdečo, drug z belo.

Jaz sem imel belo. Najprej sem delal miniaturke, potem so bile pa vedno boljše. In prav nič niso pocejale! Ha!

Mislim, da smo hodili gor in dol ter vmes osveževali markacije, kar neke tri ure. Še dobro, da smo šli po isti poti tudi dol, saj smo - nemarni pripravniki! - pozabili SPP pripisati enico sem in tja. Ojej.

Po kesanju, pojoči travici in veliko solidnih markacijah, smo vseeno dobili odpustek šefa KPP, ki je bil zadolžen za našo skupino.

Seveda je tečaj za markaciste le osnova, smernice in napotki. Dela na terenu se lahko naučiš le na terenu, s pripravništvom in veliko izkušnjami, torej z delom. Nič drugega ne pomaga, markacije so risali že s tisočerimi pripomočki, pa se je na koncu vedno izkazalo, da so navadna roka, čopič in nekaj izkušenj še vedno zakon.

Ne gre preskakovat vrste.

Torej bo treba še rdečo vadit, ta je vsekakor težja.

Na koncu smo šli še na fino kosilo k turistični kmetiji in dan je bil pravzaprav super! Sploh, ker sem zdaj strokovni sodelavec PZS. S svojo značko, ej!

Zdaj moram le še pogruntat način, kako jo spravit na nahrbtnik.

Vedno pravim, da se v hribe hodi zjutraj.

Ne samo, da pravim tako, tudi težim kar naprej s tem. Kot da popoldan ni več dneva, kot da... Mah, kdo ve, zakaj.

Pa vse to ravno jaz, ki komaj zjutraj vstajam, ko samo o tem razmišljam, kako bi jo stisnil nazaj spat in da noben hrib ni vreden spanja. Jah, ravno jaz.

Zakaj pa ne bi šel popoldan, po službi, a?

Sva torej šla zadnjič s Heleno kar lepo popoldan proti Menini. Nekaj sva morala opraviti, neka markacijska posla, pa sva šla lahko šele popoldan. Zakaj pa ne? 

Malce višje sva se le zapeljala, a ne previsoko, orodje v nahrbtnike in greva. Potem sva delala kar dobri dve uri, preden sem vse orodje polomil in nisva več mogla nadaljevat. Vedno vse polomim, tak močan fant!

Sicer se je dan že prevesil krepko v popoldan, a bil je lep sončen dan. Pejva midva na vrh, sva si rekla! Najprej okoli Vivodnika do Doma, da nama ga ne zaprejo, sva bila že kar pozna.

No, konec maja so dolgi dnevi, za temo se ni tako hitro za bat.

Je pa zanimivo, da so krave že ravno prispele. Po mojem celo malce prezgodaj, saj kakšne trave še niti ni...

Kdaj smo bili nazadnje tule, a?

Prav luštno je bilo, popoldanski sonček je prav fino grel, nama pa se je kar smejalo!

Madonca, če bi imela spalke s seboj, bi kar tam gor ostala do naslednjega jutra!

Stolpu se tudi tokrat ni bilo mogoče izogniti, ni šans! A strah je bil tokrat le še polovičen!

Je bila pa Helena še mnogo bolj razigrana!

Ona si več upa! Mogoče si bom tudi jaz kdaj tole upal. Ali pa ne...

No, *oba* sva bila razigrana in se nama je smejalo in smejalo. Hribi vsekakor dobrodejno vplivajo na naju. In na takšne slike:

Nove ceste pa malo manj dobrodejno vplivajo na naravo, a domačini pravijo, da je tale povezovalna res manjkala.

Dol sva prišla še dolgo pred temo. Čisto lahko bi si vzela kdaj po službi čas in jo kam mahnila, ne pa da vedno čakamo vikende.

Na izhodišču sva imela še dober pogovor z domačinom o okolju, dogajanju, stanju poti in podobno. Vsekakor je super kdaj kaj izvedet iz prve roke!

Ker pa sem polomil orodje, sva morala priti še naslednji dan. A tokrat sva se čisto do mesta odpeljala z avtom, je bilo kar nekaj več orodja potrebnega. 

Sva pa s pravim orodjem uspela zadevo sanirat in uredit. Tako, da je bil velik žulj na moji ubogi pisarniški ročici povsem zaslužen!

Tale pot z Golic na Menino nama je super všeč. Še bova šla, o, ja!