Petnajsti oktober 2017. Lov na macesne je tudi to leto k sreči uspel.

Dve leti sva imela tole v malhi, da sva zadela natanko enako vreme. Nekaj sreče pa je treba imet, kajne?

Za avtobus nas sicer ni bilo, nekih štirinajst se mi zdi, povsem dovolj. 

Dan pa... jah, prekrasen.

Na Konjščici smo že vili roke in vzdihovali. V kratkih rokavih.

Pa še eno gasilsko, v navalu navdušenja potem vedno pozabimo skupne slike delat.

Sonce oktobra še kar dobro žge!

Pri izravnavi med Studorskim in Srenjskim prevalom smo malo počili. Pa niti ne zaradi kake utrujenosti, bolj zaradi lepega dne. In pa tudi zaradi mladeniča, ki je s šolskim nahrbtnikom čez ramo v supergah, kavbojkah in gol do pasu padel mimo nas kot, da bi bil poosebljena mladost. Najbrž je tudi bil, nismo ga več srečali.

S Heleno sva se odločila, da bova šla po enaki trasi kot dve leti nazaj, to poznava, nič ne bova motovilila. Studorski preval in po grebenu gor.

Ni prav blizu, glavna strmina nas še čaka, a tudi prekrasni razgledi. Za to se bo splačalo pomatrat.

Na enem mestu je bilo treba tudi pomagat. Za vsak slučaj in za boljši občutek.

Razgledi pa...

Saj ne veš, zakaj smo se tako upočasnili, zaradi strmin ali zaradi okolice?

Še očak nas je končno prišel pogledat, čeprav ga je sprva komaj kdo opazil.

Na vrhu pa... to je treba it, to se ne da povedat. Kot je Kompotela dvorišče Grintovcev, je VDV dvorišče Julijcev. Vse je na dlani in če prideš na pravi dan, ti je stokrat poplačano.

 

Še kavke se bolj priljudne v takih dneh, čeprav je na vrhu šestopetintrideset ljudi.

Na vrhu smo se obirali in obirali, a prej ali slej je treba it dol. Dan je jeseni lahko že kar kratek, skupina si mora pustit kar nekaj rezerve.

Dol smo šli proti vzhodu, na sedlo med VDV in MDV. Neoznačena, a vsako leto bolj uhojena pot. Pa še po mojem je tole veliko bolj za dol, kot tista prej za gor. Markirana ni, a vseeno.

Na sedelcu smo gledali predvsem dol.

Direkt v Krmo.

Potem pa po malo sitnem delu, a nič hujšega. Je potka in je melišče.

In eni uživajo, juhuhuuuuu!

Pa smo spet nazaj na Konjščici. Sonce se je obrnilo, sence so postale daljše, dan pa je še vedno žarel. Od sonca in macesnov.

Še kratek sprehod po gozdu do avtov in

kot se spodobi - pivce na Pokljuki.

Naredili smo najbrž nekih sedemtisočdvestrotrinajst slik, vseh na žalost ne morem pokazat. Ampak tole je en tak izlet, ki bi ga bilo treba redno ponavljat. No, vsaj te konce, nad Pokljuko. 

Ker razgledi...

Helenin 38. pohod!

Prejšnji zapis - Triglav do Vrha!

Torej smo le prišli na vrh Triglava!

Ni bilo ravno neke gneče, smo se lahko celo slikali brez ostalih ljudi. Prav neverjetno!

Aljažev stolp - ne razumem povsem ljudi, ki morajo povsod pustit svoje neumnosti. Razumem, da človek piše po wcjih, ampak tukajle? Ne, ne razumem. V letu 2018 so potem stolp odnesli v dolino in ga povsem prenovili. Pa tudi prav, v vseh teh letih je doživel že marsikaj, bolj ko bi ga ljudje pustili na miru, bolje bi bilo. Ampak ne, nismo mi taki.

Flori ni in ni hotela dol. "Razglede čakam!", je govorila. Ampak na žalost... nekaj je bilo, pa to bolj borno. Ja, bo treba večkrat prit!

Se je pa dobro videlo Planiko

Kredarico pa seveda tudi. Rjavina je tudi s tu precej mogočna, Vrbanove špice, Cmir in Begunjski vrh so pravi palčki.

Nekaj časa sem zdržal, si grizel nohte in preveč skrbel, kako pridemo dol, potem sem jih imel pa dovolj, klinc pa razgledi, in je bilo treba it proti dolini. Po grebenu nazaj do Malega Triglava, nato pa na Planiko. Baje je ta pot najenostavnejša, a ker po njej še nikoli nisem šel, me je seveda skrbelo. Saj, če bi kdaj po njej šel, bi me pa skrbelo kaj drugega. Tu ne morem zmagat.

Začetek je kar ok, v nadaljevanju pa ima par zoprnih mest, kjer sem spet govoril grde besede. Najbrž bi bilo veliko lažje it gor.

Dol pa nikjer po takem ni najbolj prijetno, ko ti vse visi v brezno. K sreči smo srečali le nekaj takih, ki so hodili navzgor, pa še ti niso bili preveč hitri in nasilni in s(m)o se lahko počakali.

Takole gre pot slikana od Planike. Saj na koncu ni nič hujšega, le tista prečka v zgornjem delu poti je bila zoprna.

Potem pa smo le prišli do Planike, meni pa je večino zaskrbljenosti lahen vetrič počasi odpihnil, sploh ob 4€ za pivo.

Opremo smo pospravili in se odpravili dol, v lažji svet, tja nekam pod Tosc.

In če je gor pihalo in bilo kar za obleč, je malo nižje v brezvetrju sonce že presneto pripekalo!

Še nekaj zajl in klinov pod pobočji Tosca do Vodnikove koče, a vse nadelano, da je kar joj!

Potem smo pa že pri Vodnikovi koči. Tule sem bil celo prvič, ha! Kdo ve, kako to, ampak tudi take stvari se zgodijo. Pravzaprav smo prav zaradi te koče (in piva v njej!) naredili mali ovinek, si je bilo treba pot malo zabelit. Nekako nisem hotel po normalni magistrali od Konjskega prevala v Krmo, je bilo treba videt še kaj. Dan je dolg, kaj bomo pa počel?! Pa še gneči se bomo kar dobro izognili!

Hm, načrtovanje ni bilo ravno najbolje, kaj? Saj razumem, da se je nekdo potrudil, ampak tole?! Še malo pa bi bila v vsaki besedi napaka... Po mojem bi lahko ta napis čisto lepo definiral besedo "skropucalo". Vseeno pa kaže, da je nekomu napis, najbrž prav zaradi teh njegovih v nebo vpijočih napak, všeč. Morda v opomin ali v spomin?

Pivo se je prileglo - čeprav še vedno po 4€ -, ker je bilo res vroče, ampak potem nismo šli dol, ampak - gor!

To so bili vsi veseli! Mislim, da so pihali in stokali in nasploh se pritoževali. A do Bohinjskih vratc med Toscem in Vernarjem je pač treba gor.

Je pa teren prav prikladen za kako razglednico z Mišelj vrhom v glavni vlogi.

Spust na drugo stran je zoprn in šodrast. Flori, ki se je preobula v lažje čevlje na Planiki, se je tu morala še enkrat, toliko je drselo. Pa še strmina je kar ok in pot ne preveč uhojena - kdo pa gre tule gor/dol?!

Še kaka ura vedno večje vročine in smo že v Krmi. Od Vodnikove koče nismo srečali nikogar, medtem, ko so se gor in dol po Krmi valile gruče.

Na koncu smo pa Krmo skupno proglasili za najdaljšo slovensko dolino. Najdaljšo črevasto dolino, ki je edina dolina brez konca. Ah, kako se presneto vleče!!!

Nikoli konca, ure in ure (no, skoraj) do zasluženega piva pri Kovinarski koči! In par zavitkov. Pivo že občutno ceneje, kot 900 m višje - le "še" po 2,90€.

A to še ni vse! Avto je bil namreč v Kotu, mi pa v Krmi. Kaj zdaj? Jah, kaj? Isto, kot zadnjič. Spil sem pivo in se urno podvizal proti Kotu. Ker pa s(m)o planinci dobri ljudje, mi je čez tri minute že takoj en ustavil - ki je sicer zgledal, kot da najraje ne bi ustavil, a mu srce ni dalo, da me ne bi pobral, pa je potem celo pot govoril, kako on ne ustavlja - in me odložil pri vhodu v dolino Kot. Sicer sem moral še čez celo dolino, a, če se prej nekako pripraviš, da to ni prav nič hudega, to tudi res ni. Dobre pol ali tričetrt ure, pa si že pri avtu!

Itak pa so naši, ki so lepo počivali pri Kovinarski koči, mislili, da me ni bilo petnajst minut. Tako sem hitro dobil dokaz o relativnosti časa, čeprav se noge s takšno razlago ne bi povsem strinjale.

Ni nam torej preostalo drugega, kot da Krmi pomahamo v pozdrav in se odpeljemo proti domu.

Prehodili smo kar nekaj, bilo je luštno in zanimivo, spoznali pa smo kar nekaj vrhov, koč in dolin.

Ja, pa še na Triglavu smo bili!

Priznam, da se na Triglav ne trudim hodit, pravim si, da čimmanj tembolje, pa vseeno se v letih teh triglavov kar nabere. Niso to neke velike številke, a vseeno - pa greš s tem pa z onim pa s tretjim pa otroke pelješ in tako naprej... se nabere teh vzponov. Tudi ne moreš reč, da Triglav ni lepa gora in da vzpon nanj ni super, seveda je, vse prvine gorolazništva ima, vse prvine, ki jih človek od gore tako rad pridobi. 

A ta njegova simbolnost in posledično obleganost, včasih tudi potem obsedenost nekaterih z njim, ga - vsaj meni - delata za nekaj drugega, kot je. Za precej neprivlačen in nepriljubljen cilj. Veliko rajši ga - skupaj z vsemi njegovimi dodatki - gledam z distance. Tako ali drugače, kot goro in kot simbol.

K sreči hribov ne zmanjka tako hitro, poti še manj. Kot je ta naša dežela mala, se ga pa tudi vidi skoraj s povsod. Če si veliko v gorah, je tudi Triglav kar naprej s teboj. Še bolj pa je s teboj, če imaš od doma tudi razgled nanj.

Impresivna gora, torej. Zato je tudi fino sem in tja na njej stat, da vidiš, kako si majhen in da vidiš, da je gori zate prav vseeno. Vse ostalo je v naših glavah, zato malce skromnosti nikoli ne škodi.

Takole, veliko sem zapisal, a vse bi lahko strnil v tisto, kar sem napisal kot komentar k Heleninem 35-em izletu v njeni seriji 50 za 50:

"Timing je bil pa res presneto dober! Da smo bili v vsej tisti gneči več ali manj sami... Prav hecno.  Sem si pa res precej oddahnil, ko smo dali tole čez. Morda sem z idejo o skupni plezariji in pripravah takrat, pred letom, dvema, res malce pretiraval... A k sreči se je vse skupaj precej dobro izšlo!

Juhej!"

In res je tako! Juhej!

Da ne bi preveč napletal o odgovornosti - sam imam dovolj črnega za nohti, da že od daleč ne morem biti kak svetilnik odgovornosti, a vseeno so me doma dobro naučili. In čeprav se dostikrat tega nisem držal, pa neumnosti ne morem predajat naprej naslednjim rodovom, moram jih predajat tako, kot je treba.

Vsak od nas je deležen svojega bremena neumnosti, predajat tega naprej pa res ni treba.

Zato smo se tega lotili tako, kot je treba - kot je bilo včasih treba. Za kar pa še vedno mislim, da je pametno in da še najbolj zmanjša nevarnost nesreče. Kar pa je tudi najbolj pomembno, nesreče se ne dogajajo vedno drugim, povsem lahko se tudi nam.

Projekt Triglav zato za nas ni bil kar odločitev nekega jutra, ampak premišljeno dejanje, ki je - zaradi različnih okoliščin - trajalo celo par let. To res ni bil ravno namen, a tako se je na koncu izšlo. 

Da bi ta mlajša dva otroka, ki seveda nista več otroka, bolj navdušil za "moj način" Triglava, sem vse skupaj malo zabelil in zadevo naredil bolj "moderno", kar sta seveda takoj pograbila. Naredit je treba zgodbo, pravijo nekateri. No, tako daleč nisva šla, sva pa s Heleno dodala dva dni, pot čez Plemenice in nekaj brezpotja in raziskovanja.

Sicer se je le malo pred končno izvedbo cel načrt - zaradi Anite Goitan - podrl kot hišica iz kart, a je na njegovem pogorišču hitro nastal nov načrt, ki nama je bil po tisti kalvariji dosti bolj blizu. V luči plezanja in strahu pred novimi izzivi je nov načrt zdržal najin preizkus sten, plezanja in skrbi za otroka. Manjši, lažji, a hej, Triglav pa vseeno bo!

Pa še vse priprave smo naredili, kot je bilo treba! Otroka - pa midva seveda tudi - sta dokazala, da hodita dobro, da se znata varovat in da je varnost pomemba, pri tem pa sta si nabrala še polno izkušenj s takimi in drugačnimi potmi. Pa še kondicijo sta imela.

Ker priprave niso bile kar tako, s hojo in stenami se je treba spoznat. S tem smo začeli sistematično počasi - z Gradiško turo, naslednji je bil Veliki vrh - niso vsi dostopi lepi in hitri, tretja tura je bila Velika Baba, četrta tura Stol, peta pa Mojstrovka. Takrat smo bili že pripravljeni, izbrali smo si že datum za finalni vzpon, a nam je jesenski monsun odnesel vse plane. Do konca jeseni potem ni bilo več pametnega vikenda, ko bi se lahko vsi štrije zbrali in bi vreme držalo.

Je bilo treba potegnit v naslednje leto. A v letu 2017 potem ni bilo prav veliko načrtnih priprav, le še en skok, da vidimo kako gre s pretikanjem - Storžič.

To bo potem to, (spet) smo pripravljeni!

Končno se je nato vse poklopilo - vreme, čas in razmere. Juhu, gremo na Triglav!

Tu se seveda lahko vprašam, kaj je treba toliko enih priprav, eni se zjutraj zbudijo in jim pade na pamet, da bi šli danes na Triglav - in grejo. Čisto tako, brez velike pompa, dolgih uvodov, priprav, besnih razmišljanj in podobno. Ampak, za zgodbo je pa bolj fajn, da je vsaj malo razvlečena, ne? Tako si bomo tudi mi tale Triglav dodobra zapomnili.

Tako je končno prišel 24.8.2017. Proti izhodišču smo se odpravili sredi tedna, v četrtek opoldne. Da bomo dol, še preden se tavelika gneča začne. Vreme stabilno, počitnice proti koncu - vse je kazalo na hudo gnečo, s četrtkom/petkom smo upali, da bo vsaj za dihat.

Lengarjev rovt, dolina Kot. Od tam, kjer imam najraje, od tam, kjer je prelepo in od tam, kjer ni nobene gneče. Od tule sva enkrat s Heleno že šla, je pa vedno super.

Vsi veseli, vsi pripravljeni!

Evo je - ena od tistih mojih (ne)odgovornosti, pri katerih me še vedno spreleti. Na tem drevesu, točno takole, kot sem zdaj sedel, sem nekoč prespal/presedel celo noč. Drevo je bilo trideset let mlajše, torej še mnogo bolj neudobno, jaz pa mnogo večji cepec, kot bi si želel. Ampak je bila taka tema, da se ni videlo čisto nič, toliko pameti sem pa še imel, da sem vedel, da je spodaj skok in da ni it za čez v čisti temi. K sreči je bila vsaj topla avgustovska noč, jaz pa brez lučke, brez dovolj oblek, brez telefona in v allstarkah. Prav šolski primer, kako *ne* it na Triglav.

Mogoče je bilo to spanje le skromen opomnik moji takratni neumnosti, kajti lahko bi se primerilo mnogo veliko hujših stvari - k sreči sem se iz tega veliko naučil in takih neumnosti nisem več počel. To pa tudi nekaj šteje, kajne?!

Dolina Kot v vsej svoji lepoti. Zadaj Kepa, Dovška Baba in Golica.

Nekje na sredi je bilo treba narest eno malico. Popoldan je bilo še vedno presneto vroče!

Je pa pot prekrasna. Pre-krasna!

Slikali smo kar naprej, vsak meter višine smo se ustavljali in pogledovali nazaj.

Ko se pa začne še na obeh straneh dvigovat, je pa sploh neverjetno. Za nami se je podila skupina Madžarov. V kavbojkah niso bili najbolj hitri.

Mi pa vsi navdušeni. Kako pa ne bi bili pri takih razgledih?!

Potem si pa že na začetku Pekla. Čemu Pekel, mi ni najbolj jasno, ampak kdo ve, morda ga vedno vidim le ob lepih dnevih...

Od tule se tudi že vidi, kam gremo! In koliko jih je že gor...

Spomini pa so še vedno živi.

Lepote Rjavine na eni strani

pred nami pa že Staničeva koča!

Z enkratno pozicijo in z nikoli preveliko gnečo, je Staničeva - vsaj nama - še daleč najboljša koča tule naokrog.

Do koče smo potrebovali kar štiri ure in 20 minut! Počasi, nikamor se nam ni mudilo. Ves preostali čas moraš potem preživet tam nekje naokrog in se zabavat, kakor se pač znajdeš.

Lahko - naprimer - šteješ obiskovalce Triglava.

Lahko delaš face.

Lahko iščeš pravo pozicijio ob sončnem zahodu do onemoglosti in še naprej.

Lahko loviš kozoroge.

Lahko z Visoke Vrbanove špice opazuješ plesišče pred Spodnjo Vrbanovo špico. In si zamišljaš vse tiste skobe, ki pripeljejo po tem grebenu. Ali pa tudi ne.

Lahko najdeš kakšnega Zlatoroga.

Lahko tekmuješ v lastovkah.

Ali pa si preprosto Triglavski Kolibri!

Druge stvari so v hribih kar drage, pivo je po 4€, čaj po 1,80€, 30-40€ gre mimogrede, čeprav si gorenjc. Pa še 52€ za spanje in se nabere, ane?

V sobi smo bili le mi štirje, lepa hvala oskrbnikom!

Ko sva midva že trdno spala, sta ta mlada še malce raziskovala. 

Pa nisem povsem siguren, kdo je najbolje zgledal zjutraj. Jaz vsekakor ne.

Jutranja svetloba je bila povsem nezemeljska. Kozorogov ni motilo.

Najbolj zgodnji nismo bili, nismo niti hoteli. Najpomembnejše vprašanje je namreč, kako izbrati pravilen čas za vzpon na vrh. Jih gre več na vrh prej ali kasneje? So bolj zgodnji, bolj zaspani, kdaj torej it? Vsem se seveda ne bo dalo izognit, ampak kako izkoristit jutranjo luknjo, da se ne bomo na grebenu borili za prostor? Ob vseh ljudeh ob takem vikendu je to povsem realno pričakovanje.

Pa smo šli nekje ob pol sedmih od Staničeve. Preko Rži, kjer je zdaj zadaj speljana lepa pot in ne tako, kot včasih, ko smo še sredi avgusta prečili trda in nevarna snežišča na drugi strani.

Do Kredarice, kjer je bilo že - jasno - ogromno ljudi. Malo smo še posedeli, spili kavo

in prisostvovali oskrbovanju koče. Moram priznat, da so ti piloti nori, vso tisto robo pod helikopterjem je zapeljal direkt med poslopji na dvorišče. Pravzaprav mu niti ne bi bilo treba tako manevrirat pa se je kar igral. Posebnost pri tem pa so pohodniki - sploh se noben ne sekira - tiste plinske bombe ti visijo nad glavo - ti pa nič. Vse se gunca sem in tja - ljudje pa nič. Stojijo zraven in buljijo, pa bi lahko vsak piš vetra koga s sabo vzel. Ah.

Skratka, pohodniki pred Kredarico so zgledali dosti slabše kot pohodniki pred Staničevo kočo. Po mojem so imeli in doživeli večerni žur z dovolj tekočine. Izkušnja spanja na Kredarici je bila tako popolna.

Mi pa smo njihovo jutranjo otopelost izkoristili in se zapodili proti vrhu! Mimo ledenika. Ledenika. Hja, ledenika.

Potem pa kar direkt v steno! Opremljeni in pripravljeni na pretikanje. Le da ne bo preveč ljudi, gor in dol, potem lahko hitro postaneš živčen!

Greben smo uspešno prejahali - no, moja stara mama je še govorila, da je morala prav res prejahati greben, iz česar se je seveda moj oče deseletja norca delal in govoril, da je drama queen. Ko me je peljal prvič na Triglav, pa je bilo to pred štiridesetimi leti, že ni bilo treba nič jahat, ta visoki klini in zajla za držat je bila že takrat. 

Ljudi k sreči ni bilo prav veliko, seveda so bili, pred nami, za nami. res smo bili v neki luknji, še srečevanj ni bilo prav veliko, večina nas je hodila gor.

A vseeno sem razmišljal, da smo mogoče šli res pol ure prepozno. Zaradi presnetih meglic in razgledov.

Pa ni bilo povsem jasno - smo prepozni ali prezgodnji?

Na vrhu smo pa le!

Ampak to je šele polovica poti, skrbet me bo nehalo, ko bomo dol. Tule sem še dobro nohte grizel, so kar dobre strmine. Sicer je res vse lepo zavarovano, vsako leto malo bolj, a pot vseeno ni od muh. Vsaj zame ne! Zato sem vse kar malo priganjal, čeprav bi nekateri prav radi ostali dlje časa na vrhu. Da bi se mogoče meglice razkadile.

Ja, pa je treba še dol prit! 1900 višincev spusta bomo še dobili v noge!

Naprej na Triglav - pa še dol!

Pravzaprav bi moral domačemu oknu ode pet. Ga poveličevat. Ga hvalit. Ga... no, saj razumemo.

Ampak res:

Razgled ni kar tako in vsako - jasno - jutro te lahko precej razveseli. Ali pa tudi popoldan. Skratka vsak lep dan! 

Doma se vsekakor premalo zavedamo tega daru. Kar pa ni čisto prav. Bo treba več gledat tjale čez proti Triglavu! Ker, če bolje pogledaš - kakor sem jaz tokrat, ko sem sliko povsem približal in jo potem še povečeval, dokler nisem videl prav vsega še v prvi liniji: Tosc, Veliki Draški vrh, Viševnik, Mali Draški vrh. Vse se vidi, ej! No, malo moraš povečevat ali pa čakat ravno pravo svetlobo, da se prvi greben loči od višjega triglavskega.

Malce bolj v levo se kaže tudi cel Ratitovec, spodaj na sredi pa kraljuje še Šmarjetna. Lahko bi skoraj videl kdo je gor!

In če bi se večkrat spomnil, da se z okna vidi tudi avtocesta, bi najbrž manjkrat stal v gneči!

A kaj, ko človek hoče vedno več in več in več!

Kaj bi šele bilo, če bi videl še vse tole z okna? Bi se najbrž moral preselit kam višje, zdaj pa moram zavit za ovinek.

Mi srce igra.

Z okna in izza ovinka.

Lanska jesen je bila res enkratna, sploh november, ta je bil še posebej lep! Začetek meseca je bil sploh tak, kakršno bi moralo biti po mojem večino leta - ravno dovolj toplo, ne premraz, ne pretoplo. Sonćek, jasnina in to je to.

Edina pomanjkljivost je kratek dan.

Po drugi strani je pa to super, ker ti potem ni treba prav zgodaj vstat: "eh, zjutri je še tema, pejmo enkrat ob devetih!".

No, za v Julijce je tudi novembra ob devetih res že malce prepozno. Je bilo vseeno treba malo prej vstat. Pa ne prav preveč zgodaj, ravno prav.

Sicer pa je bila za tale izlet kriva naša Flori. S prijateljico Manco, s katero sta bili že z nami v Mokrici, bi šli radi v hribe, kaj če bi šli kdaj skupaj? Seveda mi je to dalo za mislit, približeval se je ubijalsko lep vikend, vreme stanovitno, toplo, z jasnimi razgledi, skratka, vse, kar bi si človek za v hribe želel.

Ampak kam it? Kam peljat punci, da bomo imeli vsi kaj od tega? Pa ne previsoko, pa ne prenizko, pa ne v hosto, pa ne premalo razgledov, pa ne to, pa ne ono.... aaaaaaarrrrrrgh.

Torej Julijci. Ampak spet: kam?!

Najlažje je nadaljevat tam, kjer si končal. Zadnjič sva končala z Viševnikom, Srenjskim in Studorskim prevalom. Kaj če naredimo korak naprej? Draška vrhova, Tosc, Vodnikova koča, Voje, Ogradi, Stogi, Debeli vrh? Ufff, spet cela kolobocija in toliko vrhov na voljo.

Da skrajšam to dolgo kačo: na koncu je padla odločitev za Veliki Draški vrh oziroma VDV, kot ga vsi imenujejo. Ravno prav visok, ravno prav daleč, ravno prav za hodit in ravno prav nemarkirano. Poleg ravno pravih razgledov in ravno prav ostalih lepot. In če že tolikokrat hodiva po dvorišču Grintovcev, zakaj ne bi šla enkrat na dvorišče Triglava? Z VDVja mora bit direkt na dlani, ni res?

In če bo res tak dan...

O, ja, tak dan se je nakazoval že zjutraj - no, zjutraj, šele krepko po deveti. Ker sva zadnjič parkirala nad Rudnim poljem, smo tokrat potegnili do pod Planine Konjščica, se je treba malo razgledat in prepoznat tudi ceste kam vozijo.

Ura je bila pozna, zato je bilo tudi avtov že kar precej, a vseeno ne preveč. Se mi zdi, da jih je veliko še malo potegnilo...

Prec takoj so se začeli kontrasti, ki nam v začetku niso dali slikati. Močno sonce v kontrastu s temnim gozdom. Viševnik in pokljuški gozdovi v novemberskem soncu. Začeli smo celo z dolgimi rokavi!

Gozdovi, gozdovi. Malo je bilo frišno, smo kar hitro stopali. Ali pa nas je samo vleklo proti soncu?!

Vmes sem seveda igral hudičevega odvetnika in skušal partijo speljati na napačno pot, a se niso in niso pustili! Pa kaj vse sem jim obljubljal, ah!

Potem pa le - Planina Konjščica v katero smo po pravici povedano pošteno zamežikali iz temine gozda in se še kar nekaj časa nismo mogli navadit na slepeče sonce.

O, tole bi bil pa tudi pravi kraj za Žareče macesne, kaj? Bo treba naslednje leto še tule preverit!

Zadnje leto ali celo dve, vse slike shranjujem na google foto. In ta se včasih malo igra, dela kolaže, sestavlja slike in tako naprej. Seveda mi sledi in že vse ve o meni, a mi je pravzaprav vseeno. Sem in tja pa naredi res kako dobro sliko, tokrat naprimer panoramo:

kako jo je sestavil, ni nikomur povsem jasno, ni nam jasno niti to ali fotke sploh pašejo skupaj, a dejstvo je, da to naredi presneto prepričljivo. In zakaj bi jaz temu oporekal?

A še nas čaka dolga pot, gremo mi naprej. Večina že v kratkih rokavih. Začetek novembra, samo da opomnim. 

Pod Ablanco, ki je na karti raje Špik, se pot začne malo bolj vzpenjati, končno!

Skušamo zgledat utrujeni, a kaj, ko smo s hojo šele začeli! Nič utrujeni, nič! 

Pogled nazaj proti Planini Konjščica kaže to presneto lepoto dneva.

Potem smo pa že čez prvi skok, Na jezercu, pred nami pa že Mali Draški vrh. Malca!

Tukaj se nad nas zvrnejo horde ljudi. Bedasto bi bilo razmišljati, da jih v takem dnevu ne bo, zato sem se že doma pripravil na ogromno obljudenost teh krajev. Kombinacija kraja, časa in vremena pač zvabi marsikoga v hribe. In, čeprav mi je ljubše biti v hribih sam, se mi zdi tako tudi prav, saj niso hribi samo zame. Če hočeš, že najdeš kaj samotnega, to nikoli ni bil problem. A danes ni bil tak dan.

Takole se je vila vrsta proti Studorskemu prevalu. Pa nisem niti vseh dobil v objektiv...

Višje kot si, več se odpira. Mali Draški vrh, Srenjski preval in desno Viševnik. Boj med soncem in senco. Hm, tamle nekje vmes jo mahnemo dol?

In že smo na Studorskem prevalu. Manca pa pokaže kam je treba it.

In Tamauček jo užge direkt v drugo smer. Na Ablanco. No, pogledat, kaj je tista mala tablica tamle gor.

Pa je to mnogo lažje narediti z današnjimi fotoaparati, vse približaš in nikamor ti ni treba plezat. Ni pa tako zanimivo, to pa je tudi res!

Začetek je strm, veliko ruševja, malce za poplezat, a nič nevarnega. Se pa VDV že kaže v ozadju, še malo pa bomo gor!

Veliko stojimo. Pa ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi razgledov. Strmimo in strmimo, še dobro, da poznam veliko, danes se tudi veliko vidi!

Smo že dovolj visoko, da se ob naši strani razbohoti Tosc. Tudi ta bo kmalu na sporedu, najbrž naslednji, ko zaideva ponovno v te kraje! 

In potem za vogalom, hop!

Ja, kaj pa je tole? Pa nekateri niti ne vedo, se vidi le vrh, nekako ni tak kot pričakovanja.

Pa ga le slikam malo bližje in ga dam pogledat vsem. O, ja, zdaj pa vedo, kaj to je, zdaj pa ni več problema s prepoznavo!

In smo že gor, na Velikem Draškem vrhu, 2240m pravijo. In razgledi so...

...jebemti, enkratni, res! Ni se dovolj navduševat, kar par kletvic mi zleti, povsem nepričakovano, v presenečenju. Ufff, ti presnet november!

Proti domačim, Kamniškim, v ospredju MDV in Viševnik ter polja pokljuških gozdov.

Proti Triglavu, ki je res tako blizu, da bi ga lahko zagrabil in ne več spustil! 

Petsto ljudi je na vrhu, a nam uspe najti svoj prostor. Za poležavat, za gledat, za poslušat, za bit.

Res enkratno. Vse poti po Zg. Krmi se vidijo. Mah, kaj, vse se vidi! Lahko bi strmel in strmel.

In iskal koče. Kredarico naprimer.

Ali pa Planiko, ta je bolj zapuščena.

Večino časa smo takole.

Ali pa takole. Zasanjani v hribe.

Še tamaučka dva prime, da morata tole bolj osebno vzet.

Na koncu, doma, prime še Google, da je treba narest en filmček o tem, treba! (To je animirani gif, bi se moral gibat.)

Ali pa vsaj kakšno sfiltrirano fotko. Mu je kar uspelo, kajne? 

Smo bili gor res kar nekaj časa, a slej ko prej se je treba poslovit. In odit. Navzdol.

Dol smo si izbrali drugo nemarkirano pot, pot, ki se spusti proti MDVju, proti markirani poti, ki gre s Studorskega prevala na MDV. Ne bomo po isti poti hodili še nazaj, ne?

Veliko počivamo, se razgledujemo in čakamo.

Na prevalu med VDV in MDV se zazremo v globino, direktno gre do Krme, zato jaz nekaj časa tulim, potem pa kar grem. Ah, te globočine!

Še zadnji pozdrav VDVju, tule smo prišli dol, nemarkirana, a prav lepa pot. 

Ne nadaljujemo proti MDVju, temveč skrenemo desno dol, kar direkt nazaj v izravnavo med prevaloma, proti Na jezercu. Ablanca je vedno višja.

Čaka nas celo malo melišča, nad katerim se navdušuje Leander. Ta je celo tako navdušen, da se skuša snemati med hojo po melišču. A ga telefon nekaj heca in se snemanje ne sproži. In kaj, mulc, naredi? Teče nazaj gor (po melišču!) in se spusti še enkrat dol.

Eh, to je ta mladost. Sem in tja mu je za zavidat. Saj pridem marsikam, ampak po melišču gor pa ne bi šel, ni šans!

Pot navzdol gre kar hitro in pri Konjščici smo prehitro. Dajmo malo počit, se malo usest, malo počakat. Nekaj motovilimo z macesni in primerjamo Kamniške z Julijskimi.

A dajmo le užit ta presnet dan!

Še pivce v nabito polnem Rudnem polju, kjer tri natakarice še v sanjah ne zmorejo vsega postrežt. Nekateri se znajo pripravit na lepo vreme in gnečo, drugi pač ne.

Vseeno nam pripadejo pivce, sokovi in stopnica. To je pa v tem prekrasnem dnevu povsem dovolj. Vsi imamo sveže spomine na razglede in na vse lepote, ki smo jih ta dan doživeli. Tole ne bo šlo tako hitro stran.

Počasi nam je šlo, v takem dnevu pač ne gre hitet, 2:50h do vrha, na vrhu smo bili kar celih 45minut, vsega skupaj pa na turi slabih šest ur. 

In še bolj podrobna karta nemarkiranih poti z vrha dol na Na jezercih.

Lahko bi še tisočkrat napisal prekrasno ali pa kaj podobnega, pa najbrž nima smisla. Saj sem že ene stokrat.

V jeseni ni poletnih mrčev, ko se nič ne vidi, dnevi so manj polni vlage, zato so razgledi čisti in jasni. In če še ni snega... je to res ena taka kombinacija za... za kaj?

Ja, za it v hribe, madonca, no!

Oči, se spomniš?

Na robu Pekla.

Točno tukajle gor sva poležavala v vročini poletnega dneva, topila sneg v trdih plastičnih flašah tistega obdobja in vse skupaj začinila s citronko. Boljše pijače si človek ne bi mogel mislit! Še danes mi odzvanja v ustih, na koncu jezika. Pa še kak 505 sa crtom čez in to je bilo vse, kar sva takrat potrebovala.

Nekje 1978 je moralo bit, morda celo prej, čeprav se na moj spomin ni dobro preveč zanašat, je le preveč luknjast. Nekje tam okrog. Ko sva lahko oba še skoraj tekla na Triglav, toliko kondicije sva imela. Še preden sem postal najstnik. Še preden sem postal taka presneta brihta.

Točno tak razgled sva imela, kot zdaj, 35+ let kasneje. Dolina v megli, midva pa na sončku čakala in prav nič se nama ni mudilo v dolino, v meglo.

Topila sneg, čakala.

Hecno, kako se tudi v spominu čas ustavi, točno tako, kot se je takrat. Časovna komponenta preprosto izgine in le midva sva tam, na ploščnatih obronkih Pekla, topiva sneg, čakava.

Dvakrat sva tistikrat na Triglavu. Enkrat popoldan, sama megla, nič se ne vidi. Potem spiva na Kredarici v mali sobici, mislim, da smo štirje notri. Nekdo pošteno smrči, a mene seveda ne moti. Tebi pa gre pošteno na živce, mislim, da gor spiva predvsem zaradi mene, ti najbrž sploh ne bi, zato sva sredi noči že v steni.

Čaka naju prekrasen sončni vzhod, kjer se nad dolinsko meglo vidi daleč v alpe, kažeš mi celo Grossglockner v Visokih Turah. Vse je na dlani in hribi se ta dan najbrž dokončno naselijo v mojih spominih, v mojem srcu. 

Do Kredarice je bila prvi dan zanimiva pot. Iz Vrat čez Prag, mimo Staničeve koče sva šla, najbrž sva imela dovolj in še preveč časa. V tisti megli sva spraševala in eden od takratnih oskrbnikov naju je poslal po - kar sva seveda zvedela šele kasneje, na Kredarici - nevarni in zaprti poti.

Ta, že takrat zaprta pot, gre točno po polovici slike - le, da je bilo takrat mnogo več snega. Vse zbito in ledeno, vsak korak si nama zbijal s kamnom na tistih dveh presneto strmih snežiščih. Jaz pa sem Ti do popolnosti zaupal in Ti sledil. Pravzaprav točno tako, kot si Ti meni zaupal, da se bom v tistih malih stopinjah obdržal in mi pozornost - mlademu fantu - ne bo popustila.

Enako se je godilo, ko sva zaplezala v steno, kjer je bilo sicer nekaj varoval, a je vse več ali manj viselo, zarjavelo, potrgano, polomljeno. 

Precej nevarno je bilo, hudo si se takrat jezil, a sva vseeno po dolgih mukah prišla čez. Ponosen sem bil nate.

Oči, se spomniš?

Vse skupaj seveda govorim prepozno. Zdaj je to namenjeno predvsem meni.

Pa vseeno, morda pa smo večni. Vsaj do koder Spomin seže.

Kje je tisto pravo osrčje Julijcev, je najbrž težje določiti, vsak bi imel kakšne svoje ideje, a naj bo za tokratne potrebe dovolj, če je to nekje v okolici Triglava.

Ker tja nekam sva šla midva konec avgusta. Četrtek, petek pred zadnjim vikendom. Ko so vremenoslovci napovedovali lepo vreme, horde ljudi pa so samo čakale na vikend, da se zapodijo v koče in poti v okolico Triglava.

Nama pa seveda nikakor ni hoditi tam, kjer v istem času hodi še stotnija, zato sva jo mahnila kar sredi tedna in to po poteh, ki večinoma ne privlačijo trum. 

O, ja, uspelo nama je. In to super uspelo!

A pojdimo po vrsti.

V četrtek zjutraj je vse skupaj zgledalo precej bogo. Že v Krtini je bilo vse oblačno, zato se nisva prav veliko trudila z zgodnjim odhodom. Prav počasi sva jo odpeljala do izhodišča pri Lengarjevem rovtu v dolini Kot. Kot je najmanj obiskana dolina od vseh Triglavskih dolin, a meni še vedno najlepša. Morda pa ima prav odsotnost ljudi kaj opraviti s tem, kaj?

No, v Kotu ne, da je bilo slabo vreme, celo deževalo je!

Nekaj časa sva čakala in nato obupala. Bova pač - spet! - morala verjeti vremenarjem, sva si rekla in jo mahnila direktno v mokro sivino dneva.

Pravzaprav je bilo vse slabše, ni se videlo gor, ni se videlo dol. Curilo je sem in curilo je tja, z vsake travce se je usul liter vode.

"Kam, hudiča, pa rineva?" sva se pridušala.

Nečemu pa le nisem mogel ubežat - po dolgih letih (25+) sem se spet znašel na kraju zločina, na kraju, kjer sem najbrž preživljal največjo bedarijo mojega življenja, ki sem jo skuhal v hribih. Naj samo pokažem, ker sem se še spomnil, so pa drevesa kar malce večja:

Kaj več o tem pa ne bom povedal, bedarija je bila res velika. Le upam lahko, da sem v vseh teh letih kaj napredoval in se mi kaj takega ne more več zgodit, ponovit.

Skratka, vode je bilo na litre, hektolitre. Še macesni so jo zadrževali, kot da je ni že tako ali tako preveč! Je pa to dalo nekatere prav lepe prizore, to pa je res!

In kakorkoli nekateri pravijo, da se Debeli kameni vidi že od spodaj... ja, seveda, od spodaj, ja... skoraj se moraš zaletet vanj!

Še dobro, da ima moj nahrbtnik kanarčka, da mi Helena lahko sledi!

Hodila sva lepo po poti, nič se ni videlo, pojma nisva imela kje sva, kam greva, kako visoko sva, koliko je še... kar hodila sva, se sem in tja ustavila, kaj popila, pojedla, a kakšnega navdušenja ni bilo.

Potem pa tam nekje vmes... kar naenkrat... je to mogoče? Je to res? Kaj?! Je to sploh mogoče!

So to hribi? Je to sonce? Je to jasno nebo?

O, ja, je! Juhuuuuuuuuuhuhu! Seveda sva takoj naredila malco in občudovala vse okoli sebe!

Ko se počasi začnejo luščit vrhovi iz megle, meni kar glavo med ramena tišči, se mi zdi, da se bo ravnokar vse zrušilo name. Z desne se nadte nagibajo Vrbanove špice, z leve k višku kipi Rjavina, ti pa v tistem ozkem Kotu, ves stisnjen... in samo slutiš, kaj bo. A ko se meglice razkadijo... o, to pa ni lepšega! 

Sva kar nekaj časa sedela.

In tudi Peklu je v takem lepem vremenu nekdo z imenom naredil prav veliko krivico!

Mimo odcepa za Vrbanove špice, mimo odcepa za Rjavino

gledava dol v dolino in se nama kar na široko smeje

in naju počasi nese proti Staničevi koči.

Spet sva v načinu počasnega uživanja, odklopljanja od dolinskega načina življenja, zato se začne vse bolj počasi odvijati. Nikamor se ne mudi, nič ni za osvojit, nič ni za naredit, nič ni za skrbet, nič za uredit. Kamor prideva, prideva. Če nama gre, greva. Če nama ne gre, ne greva. Čisto tako, enostavno.

Pred kočo le par ljudi, vse je še frej. A ne več v petek, takrat pa je že vse rezervirano. Huh, kako pametna odločitev, torej!

Sediva, gledava, uživava, a se čudiva. Čemu?

Le kaj smo naredili iz tega ubogega Triglava? Sicer pa sva nekoč tudi sama prispevala k tej norostim, ko sva peljala ŠD Krte gor, zato se zdaj nimava kaj pritoževat... Tako pač je že dolgo časa in najbrž kmalu ne bo sprememb.

Še k sreči, da tako blizu magistral obstaja tudi popolna samota. 

V drugo smer naprimer. Proti Cmiru.

Tam lahko za snežiščem celo kaj vidiš in misliš, hej, saj bo takoj zginil, hitro slikaj!

Pa se Zlatorog ne pusti motit in cel čas, ko si midva dajeva z nadplezavanjem malega snežišča, naju sploh ne pogleda, celo čisto blizu pride.

Šele potem, ko mu skoraj skočim na roge in mu moram prav reči: "šu, šu", se le umakne tistih deset metrov gor v skale, da greva lahko mimo. In naju pri tem prav čukasto gleda, da kar malo pospešiva korak mimo njega.

Madonca, tile Zlatorogi!

Za Begunjskim vrhom se usedeva in spet uživava. Načrtujeva naslednji korak. Greva do Cmira?

Pa naju najprej zmotijo ljudje, ki iščejo in tudi najdejo neoznačeno pot v dolino Za Cmirom in naprej dol v Vrata - tole bo treba enkrat probat! -, potka je čisto dobro shojena in vidna.

Potem pa še mene malce zmotijo prepadi in prepadi in prepadi in še enkrat prepadi. Vrata so kar prec takoj tukajle spodaj, hej!

In tista presneta Škrlatica direkt iz njih kipi gor v nebo! Kako si upa? Kako si sploh kdo upa tja gor? Saj je vse kar naravnost pokonc!? Prelepo, prekrasno, a tako... tako... grozno! Kako neki sem sploh kdaj prišel do Bivaka IV?

Skratka... pravijo, da moraš gledat dol v globino, da te je manj strah. No, to sem počel že velikokrat in to še vedno počnem. In tudi zdaj sem, direkt dol v Vrata, precej daleč, nekih 1300 višinskih metrov, pljuval bi lahko na Tominškovo pot. Ampak po pravici povedano - prav nič bolje mi ni pri srcu. Prav nič. 

Ugotavljam, da mi samo zato, ker smo v Julijcih, ki jih nisem prav dobro navajen, strah poskoči približno še za enkrat. In če je že v KSA težko, je tukajle... huh, še mnogo težje? 

A zgodba se seveda razplete, kot se pač vedno vsaka zgodba. Probat bom pa le šel, kajne? A o tem, kako je šlo končat, pa naslednjič...