A v 2017 z Veliko planino še nismo končali. O, ne, čakal nas je še veliki finale v začetku decembra.

In ta finale je bil res velik finale! V vseh točkah!

Začelo se je v petek, z dežjem v dolinah in snegom v višinah. Seveda sem se sam - spet - namenil peš. Avta do gor ni bilo za spravit, na gondolo pa niti ne pomislim. Sem se pa zato pripravil na težje razmere. Na dež.

A k sreči pelerine nisem potreboval, se me je - zaenkrat - vreme usmililo. A takrat še nisem vedel, da je to kakor polivanje olja na razburkano morje - v začetku je super, a kasneje vse udari še huje! 

Tokrat sem začel v Krivčevem, predvsem zaradi slabega vremena in tega, da smo pravzaprav vsi krenili od doma že zjutraj. Ne morejo me potem predolgo čakat, je bilo treba malo skrajšat.

Malo višje že sneg, ampak vse bolj pocasto, smrkavo.

Se je pa z vsakim višinskim metrom snežna oddeja lepo debelila in zadeve so postajale lepše in bolj ugodne.

Tačas sta se naša dva trudila od Šimnovca navzgor. Sedežnica seveda ni delovala. Razmere deloma ugodne.

 

No, pri meni pa se je na izhodu iz gozda pod Gojško planino počasi začelo komplicirat. Pogled nazaj, napihano čez pot, k sreči se ni preveč udiralo.

Sem pa Domžalca komajda videl. Dve uri do sem, se razmere kar poznajo.

Obvezen počitek, beseda ali dve in kako pivce, mogoče celo dva, potem pa naprej! V že kar hudo meglo. Tiste rdeče zimske markacije so spet rešiteljice! Udira se kar dobro, ni pa prehudo, da se še nekako sledit.

Izgubim se ne, niti narobe ne zavijem, čeprav do Mokrice ni najlažje prit. 

Dobrodošlica!

Čaki... al je bila tole dobrodošlica?

Skratka, kar dobro zmatran, a je bilo treba kmalu spet dol do Šimnovca po naslednje udeležence. Sem jih šel raje kar iskat in malo pomagat nosit. Megla ni prizanesljiva.

Čez noč nas je pa še dodobra zasnežilo in bilo je kar lepo... Kar dober zimski ambient, kajne?

Takole je pa bilo, če si šel malce naokrog. Nad koleni. Če nisi navajen gazit, je tole groza.

Naslednji dan je bilo pa vreme mnogo boljše! Juhuhuuuuu! 

Zapadlo je kar nekaj, a so progo zratkrakiral, ker je bil nek sankaški vikend, smučarjev smučarjev ni bilo. Kaj torej? Sankeeeeeee!

Popoldan se je pa lepo začelo malo jasnit.

In svetloba je postajala vedno bolj nora.

Do tistih rumenih, oranžnih in roza odtenkov. Noro.

Mislim, da smo naredili miljavžent fotk, čez katere se še do danes nismo prebili.

Ene par pa nam jih ostalo v spominu.

Kako seveda ne bi?

V nedeljo pa spet nekaj povsem drugega, malo bolje, a hud veter, ki se je le še krepil. Je bilo treba kar hitro dol, da gondola ne neha vozit. Takole je bilo na eni strani.

Na drugi strani pa... nobene fotke. Seveda sem šel tudi dol peš, tokrat do Calcita. Zato sem šel kako uro pred ostalimi, da me ne bi potem preveč čakali. Pa so me vseeno morali.

Mogoče bi bilo tokrat celo bolje, da bi šel z gondolo. Ker tokrat je bilo pa res totalno sranje. Na tej strani so se namreč združili sneg od prejšnjega dne, veter in megla! Vse troje sem imel v izdatnih količinah in priznam, da me je bilo že v začetku presneto strah. Kar se je izkazalo za povsem upravičeno.

Hodil sem lahko le od rdeče štange do naslednje rdeče štange. Do zadnje štange nad Velikim stanom je tako še nekako šlo, potem pa... me je kar naenkrat zagrnila totalna megla. Pa je bila stan pred mano par deset metrov, pa ga nisem videl. Nisem. Zato sem se držal naravnost in sklepal, da se bom zabil direkt vanj in bom potem hodil od stanu do stanu. Kako bi se lahko torej tu izgubil?

No, pa sem se. Izgubil sem se sredi stanu, sredi hiš, kjer sem imel hiše sigurno na manj kot na dvajset metrov! V tisti belini pa sem se hiš neverjetno uspešno izogibal in ko se je megla za trenutek dvignila (k sreči!), sem stal poleg žičnice, ki je pripeljala iz Tihe doline. Kaj? Kako? Šel sem naravnost, a sem prišel na rob stanu v pravem kotu na željeno pot? Opa.

Ja, opa. Mene torej ni neslo v desno, temveč hudo v levo. Hudo v levo. Ok, k sreči megla ni bila več tako huda, enkrat sem se že izgubil, morda se mi ne bo treba več še drugič?! A je postajal problem gaženja vedno hujši. Zaradi vetra se gosenic sank ni več videlo in kar naprej sem izgubljal pot in padal direkt v visok sneg. Gaženja nisem navajen in res je to težko. Za telo in še bolj za duha, sploh sredi megle, ko še po eni uri nisem bil niti skozi stan, skozi katerega drugače potrebuješ nekih deset minut.

Do Domžalca sem se potem še hudo, hudo nagazil, k sreči pa vsaj hude megle ni bilo več. Ne vem, kako bi to šlo drugače. Vsa pot je bila zametana, zapihana, vse se je udiralo, poti pravzaprav sploh ni bilo. In nikjer nikogar. Prebil pa sem se le, mislim, da sem rabil neke dve uri za pol ure hoje. 

Sem pa spoznal, kako lahko se na Veliki planini izgubiš. In to *sredi* Velikega stana, kjer od hiše nisi oddaljen več kot dvajset metrov. Pa nimaš pojma ne kje si, ne kam greš, ne kdo in kaj si. Če se elementi lepo poklopijo, si ga dobro nasrkal!

Od Domžalca pa je bil sprehod po parku, za robom se več ali manj vedno neha veter in huda megla. Vse ostalo je potem res ena lepa pot do dol. 

Kjer vedno srečaš sotrpina in si lahko izmenjaš kako zgodbo, dve. Sploh, če imaš ravno čisto svežo na zalogi!

Tokrat sem res dobil vetra in dobro izkušnjo ob tem, da mi pravzaprav ni bilo prav nič hudega. Le mnogo bolj se zdaj zavedam, kaj vse bi se lahko zgodilo in kako to preprečit. Pa še na lastni koži sem dobro preizkusil, da vse zgodbe o Velikoplaninski megli čisto res držijo! Čeprav tega res ne bi bilo treba, sem jim že prej verjel...

Naslednjič sem bil v snegu še malo bolj pazljiv, spoznal pa sem tudi, da so krplje presneto dobra naprava. Velikaplanina d.o.o. jih tokrat seveda še ni izposojala, ker se je zimska sezona začela šele čez en teden! 1:0 za vse tiste, ki ne pogledajo skozi okno!

Helenin 44. pohod od 50-ih!

Konec novembra 2017 še nič kaj dosti snega, le visoko v hribih. Tudi na Veliki planini ga je bilo bolj malo.

Priznam, da grem kar velikokrat gor. Najbližje je in ena od lepših tur, pa še super fino za kondicijo, če greš iz Stahovice.

S Planino ne moreš zgrešit, tudi če je vreme bolj tako, tako.

Razgled s Pasje peči je vsakič drugačen. Vsakič.

Pri Domžalcu je bilo že bolj zoprno, nekaj umazanega snega, večinoma pa megla.

A se je - preden sem spil pivo ali dva - več ali manj skadilo. Še lep dan se bo naredil?

Ja, res se je, nad Primožem sem že imel sončka. In vemo, kako je, če dobiš sonce konec novembra. Veselje!

Potem pa je v hribih zapadel sneg in s Tamaučkom sva morala it pogledat, kaj se dogaja. Še dobro, da sva šla, ker toliko snega pa še dolgo ne bo...

Šla sva kar od Kranjskega Raka, da ga ne mučim preveč, tam še ni bilo nič snega. Malce višje pa sva že natikala derezice, da sva lahko letela v hrib. Z mladci je hudir, hitri so!

Ampak že na Gojški planini sva bila vsa na oh in ah in sploh!

Celo gazit je bilo treba nekaj malega. Prekrasno!

Takole se pa je mladi fotograf trudil za lepe fotke, zelo požrtvovalno!

Je pa še meni kaka ratala, čeprav se nisem toliko trudil. 

Se je pa nadvse potrudil tale turni smučar, da je vrezal take natančne linije, eno za gor, drugo za dol. Enkratno!

In ja, res je bilo prekrasno!

A pot dol naju je še čakala in ker je bil sneg... in ker je bilo veliko snega... sva kar tam pod Gojško planino zagazila direktno navzdol v globok sneg. O, kaka uživancija!

 

Par minut je trajalo, pa je že plaval! Tako navdušenje ti pa da samo dovolj velika količina snega!

Mislim, da ga od takrat še ni bilo toliko... Ajej.

Sredi oktobra 2017 je bil končno en lep dan, kjer nismo bili vsi zasedeni in smo lahko tudi kaj naredili popoldne.

Je bilo treba par smernih tabel zamenjat. 

Lojze, Jože in jaz smo se potem malo pomatrali pri Jurčku.

Nad Podkrajnikom - tale ni bila enostavna, sicer smo blizu prišli z avtom, a vseeno je bilo kar nekaj cementa in vode za znest dol.

Pa še na planini Kisovec. Tu smo se najbolj matrali s slikanjem. Je bilo treba samo prišraufat.

Cel popoldne v prekrasnem vremenu za kratke rokave. Sredi oktobra. 

To je delo, ki mi je všeč! Pa še super plačano je! No, ne z denarjem, z drugimi stvari, saj se vidijo na slikah.

(Že davnega 20.8.2017! Sploh še kdaj pridem na zeleno vejo - vsaj na letošnje leto?)

Potikanje pod in po Veliki planini. Kot že večkrat doslej, ampak prav nikoli ni dolgčas. Pa še vedno najdeš kaj novega, grem pa tudi stavit, da še polno stvari sploh ne poznava. Zato pa rad hodim s poznavalci naokrog, upam pa, da vsaj kaj odnesem.

Tako, da se lahko potem delam brihta in peljem druge naokrog. Jah, čemu pa bi znanje služilo, ne?!

Tokrat sva šla z Brankom in Vido. Ker je bilo sredi poletja, je bilo treba najprej vodo pregledat,

pa kakšno sotesko videt.

 Šele potem se zapeljat gor na Planino.

Eni z nihalko in nato še z vlečnico,

 drugi pa so raje šli naokoli z avtom in peš s Konfina. Pa sem jih vseeno ujel - oziroma prišli smo ob istem času, ne moreš verjet!

Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, a vsaj prevroče ni bilo.

Na vrh je treba tudi pogledat!

Pa v Vetrnice tudi!

Pa v muzej, obvezno!

Obisk Gradišekovih tudi ne sme manjkati!

Domžalski dom je itak obvezen, pivo tam pa tudi!

Še skok med kamne prijateljstva

in smo že pri avtu.

Nekaj smo videli, kar nekaj se tudi sprehodili. Super dan!

Nič kaj posebnega, a Potikanje naokoli po Veliki planini z veliko začetnico!

Za najin markacijski vikend sva si v letu 2017 izbrala začetek avgusta. Kar se je izkazalo za precej ponesrečeno zadevo, no, vsaj delno, a tega seveda nisva vedela. Sva potem to spoznavala kar lepo sproti.

Ker vikend je bil lep, eden bolj vročih, s stabilnim vremenom. Prava kombinacija za milijon ljudi na Planini.

Veliko je bilo za pomarkirat, zato sva začela že kar zgodaj. Pa tudi zaradi same vročine in vsega, poleti pač ni problem zgodaj vstat. No, ja - to vedno rečem kasneje, ko pa vstajam, je pa povsem isto pozimi kot poleti, vedno težko.

Na Jelševem konfinu sva pustila avto, se opremila z vsem potrebnim in začela - navzdol!

Kaj bi z vso opremo rinila navzgor, če greva lahko dol. 

Sicer pa - saj ne profitiraš prav veliko, v vsakem primeru moraš še nazaj, ne?

Pa sva prišla malce pod Podkrajnikom do tja, kjer smo nazadnje nehali. In potem obrnila navzgor. Par bližnjic zametala - najbrž brez daljšega učinka, pa vendar.

Počasi je že bilo vroče, a k sreči vsaj ljudi še ni bilo polno. Pri Senožetniku sva dobila še pivo in dolg klepet, da sva bila bolje pripravljena za nazaj v klanec.

Če sva prej markirala navzdol, sva pa sedaj navzgor, to pa zato, ker sva zavila proti Kisovcu.

U, to je bilo veselja, ko sva prišla na planino Kisovec! Prav vse krave, ki so bile precej daleč, so se takoj zapodile proti nama! Prav nič nisva vedela, kaj se dogaja, ampak pred takim stampedom sem se kar lepo umaknil za ograjo in upal - saj se bodo ustavile, ne? 

Še pastir Tone je za njimi tulil in gledal, kaj jim je... Pa sem ga šel raje jaz pobarat, kaj jim je, da so vse tako nadušene nad pohodniki? Saj vem, da so navdušene nad avti in da jih poližejo odspred in odzad, ampak nad ljudmi?! Kdo ve, kaj so videle v nama...

Midva pa sva markirala in markirala. Pa čisto do Kisovca, kjer sva vsaj nekaj spila, nato pa po planini Kisovec, tam, kjer so vse podrli. Tisto je bilo kar težko narest, ker smo ravno pred kratkim tam risali markacije, zdaj jih je bilo pa treba malo predrugačiti. Potem pa po poti nad Kisovcem nič, ker je bilo to že narejeno, nato pa spet tik pod planino in mimo želve še do Domžalca. Ko sva bila v bližini Domžalca se je sonce že kar dodobra spustilo in barva je postala tista, posebna. Dolgo sva tole markirala, dolgo!

Nad Domžalcem pa poroka. Opa! Lepo so imeli zrihtano, razgrajali pa niso prav nič, vse je bilo zelo kulturno. Pa tudi če bi... sva bila od celodnevnega dela tako zmatrana, da od naju itak ni bilo nič. Sva spila kako pivo in direkt postelja!

Zjutraj pa spet kar dokaj zgodaj naprej! Najprej pogledat, če so krave kakšno markacijo uničile? Pa niso, so bolj previdne kot ljudje.

Želvo sva raje spustila, nisva še taka mojstra, kot je naš načelnik markacistov. Sva kar njemu prepustila, tole je vseeno premarkantna točka, da bi kaj zafrknila.

Se je pa nedelja izkazala za... hja, precej polno. Na koncu se mi je itak zdelo, da sem večkrat rekel "dober dan", kot pa kaj markiral. Kar naprej ljudje, na tisoče jih je bilo! Seveda, najboljši vikend v letu, dobra napoved, nobenega dežja, skratka... nič čudnega. Takim vikendom bi se bilo bolje izogibat, sploh, če imaš delo. Je kar zoprno, ko se moraš kar naprej šalit, se pogovarjat, razlagat itd. Saj nekaj časa je seveda povsem ok, a predstavljat si je treba vse tiste množice, jate!

Tole spodaj na sliki sva naredila v dveh dneh. Ok, drug dan ni bil cel, a vseeno kar precej dela, kar precej! In tako kot vedno - nekaj mest je bilo problematičnih in reševala sva jih, kakor sva jih pač lahko. S časom se nalezeš malce pragmatizma in nisi več tako natančen, drugače ne bi nikamor prišel. Ni časa za preveč premišljevanja, preprosto ne gre. Dela je tako ali tako še veliko, težko je reč, da se sploh kaj zmanjša. Ko si enkrat naokrog, spet lahko začneš od začetka. Juhuhuuu!

Seveda pa se v teh množicah vedno najdejo tudi mojstri. Veliki mojstri, ki morajo na lastne prste probat ali je barva res sveža. O, glej, res je sveža! Uau. In to ne naredijo le pri eni markaciji, temveč jih probajo potem še vsaj naslednjih par. Da so sigurni. Ah, ljudje... kako vam uspe?!

Je pa bilo luštno, enkraten vikend, soboto sva imela skoraj povsem zase, nedeljo sicer bolj malo, a gozd, Planina in lepa dva dneva sta nama napolnila baterije kot že dolgo ne! 

Vedno greva rada z Bojčem, PD Kamnik, po starih poteh Velike planine. Pravzaprav je začetek junija rezerviran vsako leto že dolgo vnaprej in vedno z veseljem pričakujeva razpis.

Kaj bo pa imel Bojč tokrat za nas?!

O, leto 2017 je bilo super - gor in dol sta bili za naju povsem novi poti! O nekaterih, ki smo jih že prehodili prejšnja leta, sva vedno prej vsaj slišala, o teh dveh v letu 2017 pa zelo, zelo malo.

Se pravi, da sva bila še bolj navdušena! To pa bo nekaj zanimivega!

Osem pohodnikov se nas je nabralo, mislim, da sem bil edini, ki ni vedel, da je pruh pravzaprav kamnolom. No, evo, zdaj to vem in ne samo to, zdaj vem tudi to, kje je Dedkov pruh. Edino alchajmer mi lahko zdaj to ukrade.

No, tam smo parkirali. In se zapodili v Konjsko dolino. Tak je bil namreč plan za navzgor - skozi Konjsko in čez Kačjek na Golco in mimo Curle na Malo planino.

Ne, teh krajev pa res še nisva dala skozi, razen seveda Curle.

Zato sva se že v začetku čudila, tako - sicer malo zarjevelemu - plezališču ter malce naprej tudi strelišču. Šele za vogalom, pa že vse novo za naju!

Potem smo pa zakorakali po cesti naprej skozi Konjsko dolino. Jah, cesta je bila, včasih prav dobra, a le nekje do devetdesetih. Potem jo je pa več velikih vod odneslo, predrugačilo, razrilo in z njo naredilo tole, kar se vidi na sliki.

Težko je verjet, še posebno nam, malce starejšim, saj devetdeseta pa res niso tako daleč, no! Jah, skoraj trideset let je že in za eno cesto v taki dolini je to kar precej. Z naravo ne gre tekmovat in moči merit.

Zato smo morali malo izbirati strani, se prebijati malo sem in malo na drugo stran potoka.

Višje kot smo bili, čeprav se dolina vzdiguje počasi, težje je bilo, prehodi se pa tudi najbrž iz leta v leto spreminjajo.

Dokler tam nekje daleč v zatrepu ne prideš do nadvse pomembnega drevesa.

Konjski potok je živ in dober, se pa tudi tam daleč, daleč od ljudi, najde kak odpadek, tokrat je bil to železni lonec. Vedno in povsod, eh.

Pa še drugo drevo s puščico. Kaže smer, ne? Ah, ja, smer, ja. Kaže direkt navzgor. In tako smo tudi šli! Direkt navzgor!

Strmine so tu kar super, ker pa je obljudeno le sem in tja - najbrž največ prehodov naredi sam Bojč - se je treba včasih tudi malo bolj pomatrat. Večkrat čez, včasih pa tudi spod.

Do zadnjih grap, kjer smo se po eni potem zavihteli (spet) kar naravnost navzgor.

Da malo skrajšamo in pridemo direktno na lovsko pot Kisovec - Sivnik. Ta pa je precej bolj uhojena, tule jih pa gre kakih deset na leto čez...

Se pa tudi tu višje najdejo zanimive naravne skulpture. Ahhh.

Strmine včasih pojenjajo, a nikoli ne za dolgo. Veliko je nekih prečenj, a gre meni kar dobro, nič se ne sekiram.

Skalni roglji in vedno več modrega neba nakazujejo, da smo že precej visoko!

Ob skalah pa se potem na žalost začnejo tudi drugi (o)pomniki.

Velika planina je vzela precej življenj, planike so bile včasih presneto drage, vse prevečkrat plačane z življenjem.

Še zadnje strme trave pod Curlo.

 In smo gor. Curle seveda ne slikam več, betonska grdobija je... no, ni... več niti za slikat.

Do Domžalca nekaj spit, nekaj pojest, se okrepčat, do sem smo potrebovali kar štiri ure pa nismo eni najbolj počasnih!

Pogačic je za robom v maju/juniju vedno polno!

Se je nam pa vreme kisalo in nič kaj dobro ni zgledalo. A se nihče ni sekiral in se potem tudi jaz nisem. Čeprav me je skrbelo, kako bo to šlo dol, če bo vse mokro. Nekaj me mora skrbet, ne?

Še skupinska nad Vovkovo jamo, vrata smo odprli in se spustili direktno navzdol. Saj sem vedno gledal tisto malo, komaj vidno, potko in se spraševal: "aja? tukaj? dol? japajade!"

Nič japajade, kar direkt dol smo šli. Skozi nasade čemaža se je pot izgubljala in nismo prav dobro vedeli ali Bojč to kar na pamet lepo vijuga ali celo res vidi kako potko.

Se je pa sem in tja pokazalo, da tu res včasih, parkrat na leto, nekdo pa le hodi - ta zgornja povezovalna pot na Rigelj. Tale mora biti kar dolga, prečit mora kar precej strmin. Morda pa kdaj probava? A?

Gozd je bil več ali manj odprt, ni hudega, a strmina je kar bila, sem in tja pa se najdejo tudi kake skalne zapore, ki smo se jim seveda spretno ognili. Kdo ve, če bi jaz tole, zdaj v naslednjem letu, sploh še našel?!

Vmes se je še malo zlilo, a se res ni nihče sekiral, le mene je bilo kar naprej strah, kako bo, ko bo vse drselo. Pa ni bilo do dol nič hujšega, drselo sicer je malo bolj, a nič hujšega, od kje neki ti moji strahovi?!

Spust je bil kar hud, potem pa smo spet prišli na povezovalno pot Kisovec - Sivnik in po njej odkolovratili do zapuščene in že podirajoče se lovske koče na Sivniku. No, tu sem pa zdaj vsaj približno vedel kje smo.

Nato pa spet kar naenkrat dol, po neki komaj vidni potki, proti izhodišču. A se je potem hitro začel razrit kolovoz, saj so s sečnjo podlubnikov prišli že skoraj do Sivnika. Taki kolovozi se potem seveda vlečejo ko čreva. Kot vedno.

Enkratna pentlja je bila tole! Bojč zna res pripravit zanimive ture, pa še toliko pove zraven - če bi si le vse skupaj zapomnil!

Me pa zanima, kdaj bova tole ponovila, težka bo. Dolga in precej naporna, težko si je zapomnit vse odcepe, finte in prave izbire stečin. Vedno si želim take stvari ponovit, da bi potem sam seveda bolje vedel in poznal, a se to presneto redko zgodi. Dnevi s samo 24. urami so nekako postali prekratki, leta pa se kar naprej krajšajo...

Niti mokre strmine me niso prav nič motile, za to leto sem že kar dobro (na)vajen. Še dolgo leto bo, saj moram biti dobro pripravljen!

V Domžalah sva potem končno enkrat zavila še na Kuhno na plac. Najbrž sva bila prepozna, gneče k sreči ni bilo več, a naju ni kaj veliko navdušilo. Helena si je želela ribice, na koncu pa sva oba pristala na nekih falaflih, ki so bili... no, ajde, za pojest.

Tako navduševanje nad hrano, kot je zadnja leta, mi itak ni povsem jasno in v vsem tem se ne znajdem najbolje. Sem v letih, ko res ne potrebujem skoraj nič več hrane, ponujajo mi jo pa na vsakem metru, kot da brez vsega tega sploh ne gre več. Saj ne rečem, so zanimive stvari, ampak to je pa tudi to. Pretiravamo, kot pač vedno.

So pa ljudje zadovoljni in najbrž to šteje za take dogodke, dopoldnevi so vedno nabito polni, še preveč, kot pravijo.

Sem pa bil povsem zadovoljen z Ravbarjem, ta s svojim pivom ne razočara, edino to je narobe, da ga premalokrat dobim. Za 2,50€.

Mislim, da je bilo to moje prvo večje markiranje, zadnji korak pred samostojnostjo. Načelnik, jaz in Helena.

Seveda se je Helena še najbolje odrezala, prvič ji daš čopič v roke, pa že vse obvlada. In to z rdečo! Jaz se pa še vedno matram z belo in se najbrž vedno tudi bom.

Na vrsti je bila tokrat Velika planina, je treba začet, vse poti so že slabem stanju in v 2017 smo se namenili to popravit!

Pri Jurčku, ta prava markacista! Vse barve in čopiče je tokrat še Lojze pripravil.

Tako pa inštruktor in res dolgoletni markacist nariše eno prav lepo in veliko markacijo ne da bi pohodil eno samo solato!

V začetku je malce zoprno, ker ni drugega kot kamen, a ni druge, skoraj sigurno pa se bo kamen (pre)hitro zarasel.

Helena res ni imela nobenih težav in to niti z rdečo, ki se je jaz otepam ko hudič križa... Kdor zna risat, pač zna.

Vmes smo naredili še nekaj reklame za Kemplast.

Meni je pa celo uspelo risat brez očal, leto kasneje to na žalost ne gre več.

Lej ga, ko dete zgleda zadovoljen. Ha!

Srečali smo še dva kolesarja v spustu, pa ravno na nas sta naletela!, a smo bili prijazni in jih tokrat nismo (preveč) nakurili.

Trije smo delali pet ur, da smo prišli do zadnjega ovinka v strmini pod Podkrajnikom. Nikakor ne gre prav hitro! Bo pa treba tole pot še dokončat in se še spravit do Kisovca in naokoli po Planini. Mislim, da naju je Lojze preizkušal in testiral, nama dajal pogum, da sva dovolj dobra in da to lahko sama počneva.

Vse kaže, da sva test uspešno opravila.

Na sestanke rad hodim. Sploh na take, ki so v hribih, ti so vedno dobrodošli.

Sam sem šel že dve leti zapored, tokrat pa se mi je pridružila še Helena. In vse skupaj sva še malo zabelila. Če sva že dva, potem ni hudir, da ne bi prišla še peš nazaj! Ha!

Sedmi april 2017 je bil določen za sestanek, začela sva pa nekaj pred enajsto. V prekrasnem, že vročem pomladnem dnevu! V kratkih rokavih! Vsa v napetem pričakovanju lepega, a dolgega pohoda.

Dan je bil dopoldan (še) lep, do tam zadaj nekam morava prit. Na začetku precej grozno zgleda, če vidiš cilj nekje tam v daljavi. Kdo pa bo prišel tja peš? Še z avtom se vleče ko čreva...

Pa so me tudi v naravi motili razni telefoni. Kot da sem najbolj popularen računalničar daleč naokoli.

Tokrat nisva šla čez cerkvico v Rovi, ampak sva po kolovških odkritjih šla kar lepo po poti R tja do Čeha, je lepše in najbrž tudi hitrejše. Čez podrtije, ki so še vedno nad Čehom sva se prebila brez težav, vedno po istem.

Oh, to bujno cvetenje! Kako sva uživala v prvih dneh pomladi, juhuhuuuuu!

Sva že čez prve hribčke, malce nad Vrhopljem. Vreme se počasi slabša, vroče je že, pa se oblaki popoldne že zbirajo.

Pri Vrhpolju sva malo motovilila, rdeča je tja grede, modra nazaj, vse je odvisno od tega ali so ljudje doma, težko jim je it čez dvorišče. Seveda pa je slika stara, tam okoli rdečega ovinka je namreč že par let nazaj zrasla nova hiša, zato smo navajeni it kar direktno v hrib. K sreči hišo še delajo, zato se še da mimo nje, nazaj grede pa že nisva mogla več, so imeli spodaj piknik, čisto mimo žara pa tudi nisva mogla it. Če bo v prihodnosti zraslo še par hiš, bo pa treba po cesti čisto okoli. Razvoj!

Ampak najina klopca je pa še vedno ista. Klopca! Je pa res, da bo brez razvoja tam le še kako leto ali dve, že zdaj je težko na njej sedet, razpada. Mislim, da jo midva obiskujeva že kakih 10+ let.

Na Gozdu in planoti že vse nekaj diši po dežju. K sreči je bil tokrat pes zaprt. Še vedno je lepo toplo. Sva že blizu Veliki planini!

Pri Jurčku sva seveda spila pivce, dva, da je potem lažje zagristi v tisti klanec!

Potem je pa na Podkrajniku že začelo rositi. Sem bil kar nekaj siten in sem mrmral precej grde besede.

Sčasoma pa... tale pomlad te res kar navduši. Mokro gor ali dol!

Vsekakor. In čez pol ure o sitnobi ni bilo več ne duha ne sluha. 

Pri Heleni pa sploh ne! Obema se je smejalo kot že dolgo ne in to kljub sitnemu rosenju. Elementi, elementi!

Kako pa boš siten ob takih cvetočih poljanah?!

Žafrani in teloh, vse naenkrat. K sreči nobenega snega kot je bil vsa druga leta.

Na sestanek sva prišla vsa navdušena, jasno. Smo se zaklepetali dolgo v noč, a ni šlo vse gladko. Tega sestanka se bomo na društvu še dolgo spominjali.

Ostali so potem odšli, midva pa sva lepo prespala in presneto zgodaj vstala!

Naslednji dan je bil še lepši kot prejšnji!

Ob sedmih zjutraj sva bila povsem sama na planini

slikat pa nisva in nisva mogla nehat.

Kako pa bi sploh lahko nehala? Ob takih pogledih...

Pa sva vseeno morala dol, je bilo treba nabrat še čemaža, ravno pravi je bil pod Podkrajnikom. Letos sva ga nabrala bolj malo, nima ga smsila vlagat in karkoli delat z njim. Nekje po maju tako ali tako želja po njem hitro ugasne, tale čemaž je res zelo sezonski. Ampak v marcu in aprilu bi ga pa kar naprej mulil...

Pa nazaj v hrib na Gozd. Počasi je postajalo spet vroče!

Pri podrtijah nad Čehom sva tokrat ubrala malce drugačno pot, v začetku prav lepo potko, shojeno seveda od živalskega sveta, a sva na koncu vseeno pristala v podrtijah. Sicer v drugih podrtijah, na drugi strani je bilo podrto še od žleda, tule pa vse od spopada z lubadarjem.

Sicer pa malce prebijanja ne škodi, bova za naslednjič že bolje vedela. Sva pa na koncu priletela direkt v takšno blato, da sva komaj prišla ven. Še od palice sva zgubila obroček v njem, a nobenemu ni bilo do tega, da bi obroček iskal po tisti svinjariji. Najbrž še bolje, ker bi ob obročku tam sigurno pustila še kak čevelj, je bilo treba presneto pazit...

Do Rove sva šla po istem, a v Rovi sva pa vseeno zavila na pivce v gostilno. Dan je bil vroč in pivce sva si že dobro zaslužila! V gostilni vse polno, vsi v pričakovanju pohanega piščanca, midva pa kot dva hribovca. No, brez "kot".

Ob Hoferju sva šla kar ob cesti in upala, da bo na koncu le kaj, da prideva čez potok.

In res je bil - mostiček, no, dva hloda, a prehod je bil. Je pa vprašanje, kako priti tam mimo v kasnejši pomladi ali v poletju, vse je namreč dodobra zaraščeno. V začetku aprila je še šlo.

Pod Krtinskim hribom sva tisto oddaljeno Veliko planino pustila že daleč, daleč zadaj, nama pa se je seveda na veliko smejalo.

Saj sva že takorekoč domaaaaaaaa!

O, v 2017 sva res veliko hodila, aprila sva tole pot - in to tja in nazaj - obdelala že povsem suvereno, brez kakršnihkoli težav. Lahko bi rekel celo mimogrede, vsaj, kar se hoje tiče. Se res dobro pozna, če imaš dovolj kilometrov v nogah!

Oba sva bila nadvse zadovoljna, to je bil res prekrasen izlet, vreme je sodelovalo, pomlad je res enkratna. Ker pa je svet izravnan, naju je skrbelo le stanje v društvu in čisto prav sva imela. 

V tabelo poti od doma na Veliko planino pa sva tako dodala kar dve novi koloni. Jupijajajaaaaa! 

Kdo ve ali bo naslednje leto tudi tako, malce dvomim... Škoda.