Vsi tile so na vodik.

Iz tretjega nadstropja niti niso tako veliki zgledali, a ko si prišel bližje, si videl, da so same zverine.

Vsem našim bmwjevcem so se orosile oči, vsi so zamaknjeno stali in občudovali pločevino.

Na, jaz sem jih pa slikal. Clean Energy.

Vedno se mi je zdelo, da ga je preveč. Da ga imamo preveč in moramo delat kupe.

Kup tukaj, kup tam. Kup tam zadaj, kup tam spredaj.

Pesek, pesek, pesek.

Potem pa nekaj začneš delat in hop, glej ga... ga je kar naenkrat premalo. Še malo prej se ti je zdelo, da ga ne bo nikoli zmanjkalo in da boš večno gledal kupe, potem pa...

Tole so že misli v prihodnost. Srčno namreč upam, da ga ne bo zmanjkalo, ampak, da ga bo ravno prav.

Otroci ga bodo pa pogrešali, to je res.

Jaz pa prav nič.

Mater, v Sežani so čist napredni.

E-šola? Jaooooj, kaj bi jaz dal, da bi bile take šole v mojem času!

Mogoče bi bilo to super.

Mogoče bi mi bila šola bolj všeč.

Mogoče bi se celo učil.

Mogoče bi v šolo celo rad hodil.

Japajade...

Pa e- gor ali dol. Šola je šola.

Ma, ja. Srečo smo imeli takšno, da kar ni za verjet.

Z vremenom, jasno.

Nič snega, nič dežja, skoraj sonček. Le v Sežani je pihalo, vendar pa je bilo na trasi presenetljivo mirno. Lahko bi bil tudi manj oblečen.

Super je bilo! Sicer moj rezultat ni prav nič posebnega, nikamor nisem napredoval, ampak, če pogledam, da sem v letošnjem letu pretekel ubogih petdeset km, potem se ni za čudit.

8350m, 53:17, 6:22/km, 846kCal, 178/187 obratov, 323m gor in dol.

Kar dobro sem se namatral, klanci so me zdelovali, da je kaj. Tako kot vedno. In jih ni bilo tako malo, se mi zdi, da smo kar naprej nekam v hrib rintali. Na teh klancih bo treba delat, nekateri jih sploh ne opazijo, zame pa taka muka.

Drugače pa sem bil čisto neobremenjen, pravzaprav čisto lepo pripravljen na en dober trening. Edina skrb, ki sem jo imel, je bila, da bi zgrešil odcep za 8km in bi se znašel na progi za 21km... To pa me je malce skrbelo.

Sem se pa tudi igral z uro in si naštimal avtomatske kroge na kilometer. Pametna ideja. Malo manj pametna ideja je bila, da sem si šel štimat še prikaz na uri, tako sem večino časa buljil v navadno uro in datum. Ne-pametna ideja. Do drugič bi si lahko zapomnil, da takšnih stvari pač ne počneš pred tekmo.

Je pa imelo to eno dobro stran - obratov nisem prav dobro videl... In sem šel po občutku. Kar pomeni, kar lepo čez 180.

• 1.km - 6:08/km, 168/177
• 2.km - 6:15/km, 175/179
• 3.km - 6:30/km, 176/178
• 4.km - 6:42/km, 178/184
• 5.km - 6:26/km, 179/183
• 6.km - 6:41/km, 180/183
• 7.km - 6:12/km, 182/184
• 8.km - 6:10/km, 185/187
• 350m - 6:15/km, 183/185

Lepo se vidi, kako gredo obrati gor. In kje so klanci. Vidi se tudi, da sem zadnja dva km hotel pospeševati (no, malo mi je celo uspelo), ampak je bila težka, že klanec čez ac je lahko presneta ovira...

Zdaj si lahko edino predstavljal, kje so moji obrati, če bi šel tečt na 21km... Pri 200???

Vsem ostalim udeležencem pa vse čestitke! Še posebno Wegi za PB, Vremenu, da se je sploh odločil priti in tudi za njegov PB, ter našima dvema Krtoma, ki sta mi delala družbo, Borisu in Stanetu!

Seveda pa gre največja zahvala Heleni in tamaučku, ki sta mi delala še posebno fino družbo! In sta navijala. In sta čakala. In sta zmrzovala. Pa sta vseeno bila zadovoljna in vesela.

Super je bilo, nič drugega ne morem reč! Velika verjetnost je, da ponovimo to še naslednje leto!

Počasi bo treba gret.

Krplje imam, plavutk pa na žalost ne najdem. Wega bo vzel badminton loparje. Morda bo to tudi dobro.

Kaj bomo, norci, tam počel???

Aja. Tekli. Super!

Danes, nekje ob 7h zjutraj se je začela letošnja pomlad.

Nas pa, skupaj z njo, kar malo meče.

Ker je takole zgledalo:

Zdaj bo pa nekaj časa zgledalo takole:

Malo motimo pogled na cerkev, upam, da nam bodo oprostili. Ampak ne gre drugače. Smo pač direkt pod cerkvijo.

Je pa seveda Helena mnogo lepše ujela dogodek, kot pa so ga tele moje slikice naših testnih kamer.

Pomlad, Pixna in zadeve iz službe, ki so mi dale razmišljati skoraj preveč, so povzročile, da je bil današnji tek bolj ubog. Po enem krogu sem kar lepo Stanetu rekel, da imam dovolj. Sicer se ni čisto nič upiral, tako, da sva raje naredila dva kroga v bližnji gostilni. Nekako je bilo danes to bolj primerno.

4.010m, 27:21, 6:49/km, 399kCal, 170 avg/184 max obratov, 270m gor in dol.

No, ja, lahko bi bilo slabše.

Ampak, če v glavi ni miru, potem tudi tečt ne moreš. Preveč vznemirjenja in preveč vsega.

Končno si doma, Pixna! Srečno!

Zadnje dni sem kar nekam zmeden. Na tak, čuden način. Polno dela, pa vendar, kot da vse spolzi med prsti.

Dela imamo čez glavo, kar naprej se nekaj dogaja, skrbi, hitenje, po drugi strani pa nek mir in zadovoljstvo. Vse se odvija s svetlobno hitrostjo, lovimo dneve brez dežja, delamo, prčkamo in mečemo čas stran.

Vse od vsega. Zato pa najbrž tak občutek.

Stvari se bližajo začetku, mnogo malih podrobnosti je potrebno urediti, ki pa ne dajejo občutka, da si kaj naredil, čeprav se z nečim ukvarjaš kar naprej. Veliko hitimo in veliko čakamo. Zanimivo, anede?

Skrbi me, kaj bo z ZEVSom, nič ne zgleda, da se bo kaj premaknilo.

Skrbi me, a bo sneg v nedeljo. Bomo zmrzovali na Krasu? Kako se bomo vozili na dolenjsko, če bo toliko nametavalo, kakor pravijo?

Skrbi me, ker ne tečem dovolj. Osem km bom že zmogel, ampak čas bo porazen. Čeprav me ne briga, me pa vseeno skrbi. Ah, človek.

Skrbi me, ali bomo uspeli plato pobarvati do petka? Ali bo dež in nam bo vse spral?

Skrbi me še milijon stvari.

Čeprav, takole, po drugi strani... me pa čisto nič ne skrbi. Ker nisem človek, ki bi skrbel. Zato pravzaprav ne vem, zakaj sem zapisal, da me skrbi. Če me pa ne.

A zdaj razumeš, zakaj sem zmeden?

Nočna potepanja, pravzaprav.

V soboto sva prikolovratila domov ob dveh zjutraj.

Danes pa smo se vsi skupaj privlekli domov šele ob treh. Zjutraj, seveda.

Po vsem tem žuranju pa res ne ostane veliko. Še tak deževen dan, kakor je danes... in bi le in samo še spal.

Saj se človeku nič drugega ne da.

Lahko noč.