Leta 1999 sem šel prvič na porodniško. V naši službi so se kar križali, ker nihče ni vedel, kako naj bi to sploh speljali. Pa nismo tako majhna organizacija, tritisoč nas je bilo takrat. Na kadrovski so se le medlo spominjali, da je nek moški to nekoč že naredil, bolj iz zdravstvenih razlogov, a nihče o tem ni vedel nič več.

Pa sem šel na socialo v Lj-Center, kamor sem takrat spadal. Kot, da bi tam kaj več vedeli... Ah. Sreča pa je bila, da mi je bila dodeljena mlada punca, ki si ni delala težav: "bova pa skupaj pogruntala, kako se to dela, kajne?" je rekla in potem smo nekako vse speljali.

Takrat le za en mesec. Res škoda, da nisem vzel več...

Leta 2004 sem vzel štiri mesece in pol. Tokrat so v službi že vse vedeli, kako in kaj. Tudi na sociali - tokrat sicer drugi - ni bilo več nikakršnih problemov. Samo še običajen uradni postopek.

S Heleno sva se borila do konca, kot dva branjevca na trgu sva cenkala, koliko bo kdo dobil. Šlo je za pet ali štiri mesece, dokler se nisva dogovorila čisto na pol. Štiri in pol. Pošteno.

Na obeh porodniških sem užival. Še posebno na drugi, predvsem zato, ker je bila daljša. S tamaučkom sva se podila naokrog, kuhala kosila vsem ostalim, in upam, da sva lepo skrbela en za drugega in tudi za vse ostale. Resnično sem užival, nisem si delal skrbi, vse je šlo le po zdravi pameti.

Je pa res, da je bilo v vsem tistem času natanko deset dni, ko me niso klicali iz službe. Sem si prav pisal dnevnik klicev (morda jim pa lahko zaračunam!) in ga še danes hranim. Vem, da sem prvič, ko niso poklicali kar tri dni, vanj vpisal: "Nič ne kličejo... Noben me ne mara!!!!". Z veliko mero sarkazma, seveda. Hm, parkrat pa so bili celo pri meni... Ojej.

Edino, kar je bilo zoprno, je bil dež. Deževalo je čisto vsak dan! No, vsaj danes se mi zdi tako.

Če bi se kdaj slučajno še zgodilo, da bi spet dobil priložnost za porodniško, se me ne bi rešili samo s štiri in pol. Najmanj sedem bi zahteval!

Resnici na ljubo pa se tega ni za bat. Otrok sicer nikoli ni dovolj, a še štirih ne moreva spraviti v red, kot bi želela.

Lahko bi kaj čestital za 8. marec. Pa ne bom.

Sem bil vzgojen v duhu: če bi bili moški in ženske enakopravni potem ženske ne bi potrebovale praznika.

Celo svoje življenje že gledam, kako se za ta t.i. praznik zabavajo predvsem moški. Oh, seveda sem nekaj let tudi jaz aktivno sodeloval v teh zabavah. Vsaka prilika za zabavo je bila izkoriščena do konca. Osmi marec ni bil nikoli nobena izjema. In ko prideš domov v zeeelo veselem stanju, je dovolj, da prineseš rožico, opravil si svojo dolžnost in vse je v najlepšem redu.

Ja. Seveda.

Zadnja leta sicer opažam vedno več ženskih družb, ki se tega dne veselo zabavajo po gostilnah. To najbrž niti ni slabo. Upam le, da se na ta način lahko zabavajo tudi kakršnkoli drug dan v letu. Včasih mi vse skupaj bolj zgleda kot: "danes je vaš praznik in dobite odpustek, pojdite žurat, ker jutri je nov dan in delo vas bo počakalo..."

Po mojem mnenju smo moški in ženske enakopravni. V vseh pogledih. Vsaj jaz nimam nikakršnih težav s tem, da so ženske moje šefice, da mi ženske govorijo, kaj naj naredim, da so ženske na višjih položajih, da imajo ženske višje plače, da so nekatere tudi preprosto boljše od mene. Meni se to ne zdi prav nič čudnega in prav nič groznega. Eno tako pri nas doma celo podpiram, v vseh pogledih. In to z veseljem.

Smo različni. Popolnoma različni. In v tem je bistvo. Če se znamo odpreti en drugemu, lahko oboji samo pridobimo. Vse, kar nam manjka, lahko nadomesti druga stran, skozi sodelovanje obeh različnih umov lahko šele nekam pridemo. Ujet v lastno razmišljanje in lastne vzorce, človek sam ne more splezati izven sebe. Vedno potrebuje nekoga, ki ga čez njegov rob prepelje. Popolnoma drugačen način razmišljanja lahko mnogokrat daje presenetljive rezultate. Le odpreti se je potrebno, vzeti svojega bližnjega popolnoma in v celoti. S takimi vezmi lahko taka celica dveh, moškega in ženske, le napreduje. Vsak od njiju lahko od drugega vzame manjkajoče dele. Kaj lepšega, kot imeti jih v popolni bližini!

Najbrž sem že ena bolj začetnih generacij moških, ki se počasi spreminjamo. Velikokrat sem obnašam mnogo bolj feministično kot same ženske. Že doma se večinoma jaz borim za ženske pravice pa čeprav velikokrat v mojo neposredno škodo. Ob izjavah, ki kažejo na še tako malo podrejanje, skačem do stropa. Moški se namreč znamo precej hitro privajati na razvajanje. Trikrat nam dajo kosilo pred nos, četrtič bomo že tulili "kje je kosilo, madona!" če bo prišlo do zamude. In tega ne bi rad.

Dober tak "domač" primer je pranje perila. Helena namreč prav čuti za svojo dolžnost, da pere perilo. Pa ga pri nas nikakor ni malo in je to kar precej naporna in zamudna stvar. Že par let se trudim, da bi ji dopovedal, da to NI njena dolžnost. Da smo ji hvaležni, da to počne, a da to ni njena dolžnost. Če se ji ne bi dalo, ji preprosto ni treba. Pa ne pridem pravzaprav nikamor. Občutek krivde dobi vedno, ko kdo česa nima za obleč, ker je še vedno v pranju. Zakaj? Kdor bi si kaj takega želel, si lahko prav enostavno sam opere. Vsi smo pismeni in vsi znamo upravljat s pralnim strojem, če kdo ne zna, se pa nauči. Nihče se še ni rodil, da bi kar vse znal. Vse smo se naučili. Tudi pranje perila ni nikakršna izjema.

Čeprav je to "samo" perilo pa lahko kaže na določene vzorce obnašanja v prihodnosti. Ljudje se namreč hitro "razvadimo" in pozabimo na to, da nam nekdo dela pravzaprav uslugo, ker nam samim ni potrebno določenega opravila počet. Čez nekaj časa se že jezimo, če zadeve niso urejene tako, kot pričakujemo. Seveda se druga stran temu upira in prepir in razdor je hitro v hiši. Zato sem Heleni že dolgo nazaj prav prepovedal likanje mojih stvari. Seveda jo potem vedno prosim, če mi kaj zlika, kar potrebujem, a v tem je ogromna razlika. To ni njena dolžnost. To je njena dobra volja, ki lahko je, lahko pa je tudi ni. Tega bi se morali vsi zavedat. Pa je perilo samo ena od mnogih stvari, kjer so vzorci podobni.

Seveda so tudi pri nas doma opravila nekako ločena. Morda tudi čisto po moško-žensko, čeprav ne vsa. Oba sva se odločila, kdo bo kaj počel. Nekatere stvari gredo Heleni mnogo bolje od rok, nekatere pa meni. Ponavadi določena opravila počne tisti, ki mu je opravilo manj zoprno ali pa tisti, ki se mnogo bolj znajde v dani situaciji. Seveda pa ni problem kdaj tudi kaj zamenjati, če se komu ne da.

Vendar pa zunaj, v svetu, ni vedno tako. Tega se zavedam. 

Zavedam se, da je ta naš svet poln trpljenja. Nasilje, diskriminacija, zatiranje. Ja, obstaja, pravzaprav ga je zelo veliko. Vendar mislim, da smo vsi v isti godlji, moški in ženske. Človek sam, ne moški ali ženska, je nasilno bitje. Sam sebe in svojega bližnjega uničuje z največjim veseljem. Vedno in povsod. Vsak od nas nosi del krivde, da je ta svet pač takšen kot je. Nasilen do samega sebe. Če bi vsak opravil svoj del, bi nam bilo mnogo lepše.

Zato se dostikrat sprašujem, zakaj pa že ni lepše, če že vsi tako tulimo, da bi lahko bilo lepše? Odgovor se ponuja kar sam od sebe: ker v samem človeku ni pravega interesa. Vse so le lepe besede, a dejanja nas izdajajo.

Moški ne zatiramo žensk kar tako, povprek. Ženske tudi ne zatirajo moških kar tako, povprek. Človek je tisti, ki zatira svojega bližnjega, sočloveka. Moški, ki doma pijan pretepa svojo ženo, se spravlja nad cel svet. Poln sovraštva je do celega sveta, ne samo do svoje žene. Žena je v tistem trenutku le najbolj primerna za tako dejanje, saj je najbližja in najbolj ranljiva. Človek, ki sovraži sočloveka, ker sam ne zmore nositi odgovornosti. Vsi drugi, cel svet je kriv za njegovo situacijo. Lastno trpljenje najhitreje spereš s trpljenjem sočloveka.

Tako menim, da smo prav vsi ljudje enakopravni, ne delim sveta na črne, bele, moške, ženske, delim ga na človeka. In ker nisem človek velikih dejanj in ker sem prepričan, da je že veliko, če vsak v svojem osebnem svetu opravi svoj del, se lahko do žensk obnašam le enakopravno. In zato žensk nimam za manjvredne, za manj sposobne, za manj-karkoli. In zato preprosto ne razumem, zakaj bi imele praznik. Kot da bi te cel svet opominjal: "prinesi danes rožico! Boš imel potem eno leto mir...".

Zato, Helena, danes ne boš dobila rožice, kar sicer že veš. Vsak dan je za rožico dovolj dober, le ta dan ne. Z namenom. Zanalašč.

Tole je ena magija.

Včasih dela, včasih pa ne. Še dobro, da imamo uvajalno obdobje. V katerem se lahko navadimo na muhe, jih spoznamo in jih tudi obvladamo.

Včeraj sem probal našim naštimat obilno grško poroko. Sem ponucal dva virtualna evra. Vse lepo in prav, kakšno urico.

Potem sem pa porabil jaz kakšno urico, da smo lahko pogledal še ostanek filma. Med MS sporočili na ekranu, samo zvokom brez slike, med kockicami in vsem, kar paše zraven pri IP TV, je še zelo čudno, da sem uspel Heleno obdržat na kavču vsaj toliko časa, da je videla cel film.

In kdo si je zmislil to, da moraš film pogledat v 24-ih urah? Pri vseh otrocih, špancu, sestankih društva in vsem, kar še paše zraven? Najmanj 72 bi jih potreboval. Samo za uvodno špico...

Dokler je tole še zastonj, bo še šlo. Kaj bo pa potem, bomo pa še videli. Resetiranja škatle so namreč zadnje čase kar pogosta. Kar mi ni prav nič všeč.

Ampak drugače je pa kul. Ne vem sicer zakaj, morda sem pa iz mojega sveta preprosto navajen, da stvari ne smejo kar tako delat, iz prve. Z vsako se moraš malo matrat, da jo obudiš k življenju. In če ne drugega, imaš z njo tako vsaj dovolj zabave.

V službi same težave. Majhne, velike, vseh vrst, nobena se noče zaključit ali izvenet, samo nove in nove prihajajo.

Doma imamo španca. Vozimo se gor in dol, sem in tja. Jemo ob 23h. Si sploh ne upam pomislit, kakšna bosta petek in sobota. Na koledarju namreč ni več niti malo prostora, da bi še kaj vpisal.

Jaz se ukvarjam z idejo, kako združit kamere, helium in vremenske postaje v en skupen servis. Ker sem včasih kot malo dete, nepotrpežljiv, sem ves slabe volje, ker nimam časa, da bi zadevo razvijal. Pa prekladam in se matram ob poznih urah, ko seveda samo še zgubljam čas, ker sem že tako zmatran. Prav včeraj me je ena taka butasta zadeva tako grozovito matrala, tja do 1h zjutraj. Samo zato, ker tudi gledat nisem mogel več... Hm, trma.

Potem je pa bila še rekreacija včeraj. O, mater! Igrat košarko proti sedemnajstletnikom, ki skačejo kot naviti, je pa res malo težko. Po treh minutah sopiham kot konj. Ves trd, počasen in s tresočimi rokami po petih minutah pa res ne morem pričakovati, da bom še poleg tega kaj zadel. Saj je že samo premikanje telesa napor. Ej, ej, ej. Ampak bilo je pa super, tako hudo se še nisem namatral. Morda, res samo morda pa mi bo kdaj uspelo kaj kondicije nabrat, kaj? Potem bo pa že lažje...

In zaradi vsega tega še bloga ne morem pisat, kot bi si želel. Tudi, če imam kako idejo, je vse skupaj nepovezano in razprčkano na vse konce. Ravno tako kot moje misli.

Pa ne mislit, da samo jamram, čeprav najbrž tako zgleda. V nekem kotičku svojih misli sem pravzaprav zelo zadovoljen, da je tako. Se nekako počutim živega, življenje, ki se odvija že z vrtoglavo hitrostjo, ne gre čisto brezveze mimo. In ne delam le mimohoda.

Čeprav je naporno kot strela je ravno v tem poanta. Le to daje zadovoljstvo.

Mater, mi gre ta besedna zveza na živce.

Vendar pa glede nje nisem ravno najbolj pošten. Ne do drugih, še manj do sebe.

Začnem lahko kar pri tem, zakaj sploh pišem blog? Seveda je prvi odgovor pri roki: zaradi sebe. Vendar to ni čisto natančen odgovor, ali je sploh resničen pa bom ugotavljal zdajle.

Dolgo časa sem blog res pisal predvsem zaradi sebe. Na to sta kazali predvsem dve stvari: nisem imel omogočenih komentarjev in blog ni bil skoraj nikjer zaveden. Dokler se nisem enkrat spomnil in celo prešel na blog na Delu. Čemu in zakaj, mi je še danes uganka, ki je ne znam prav dobro razrešiti. Vendar kaže na neko smer, usmeritev kam grem. Na Delu sem sicer kmalu odnehal, preveč težav, prevelik vrtec, preveč odgovornosti. Potem sem komentarje uvedel tudi pri sebi in se vpisal na par imenikov. 

Prehod v "javnost" je bil neboleč, vendar pa je mene kar nekaj časa bolelo. Najbrž zato, ker sem se izneveril svojemu "pisanju zase". Drugače si ne morem tega razložiti. Pahnil sem se v to definicijo "javnosti" pravzaprav sebi navkljub. Kot da ne vem, kaj delam, z vsemi mogočimi izgovori: "saj to ni nič...", "saj me itak nihče ne bo bral..." itd. A svoje načelno stališče sem podrl in ga spremenil, skoraj nevede. Seveda je to nemogoče narediti nevede, človek le išče izgovore in opravičila, da se mu s takimi stvarmi ni potrebno ukvarjati.

Zavlačuješ, se izmikaš in iščeš duševni mir v vseh drugih rečeh, za pereče vprašanje "kje in kaj je pa zdaj moj blog?" pa nikakor ne najdeš časa.

Priznanje samemu sebi na koncu ni tako težko. No, ni ravno problem v samem priznanju, nastopanje v taki ali drugačni "javnosti" pač lahko prinese nekaj stvari zraven, ki se jih moraš zavedati. Lahko prinese ali pa ne, odvisno, kakšen blog imaš. V komentarjih te lahko raztrgajo, lahko pa ti pojejo hvalnice, oboji so lahko nevarni. Po eni strani si lahko hitro ranjen in se le še kam zavlečeš in odnehaš, po drugi strani pa te hvalnice lahko enostavno povzdignejo visoko nad sebe, kjer realnih tal ne opaziš več. Hvalnice so lahko na koncu koncev še celo hujše, odmaknejo ti tla izpred oči in kmalu ne dohajaš več ne sebe ne drugih. Pišeš mašila, skušaš ugajati vedno bolj. Ego se namreč nikoli ne zapolni do konca, več kot daješ vanj, več bo požrl in več bo zahteval. In postal bom samozadosten. Tega me je pravzaprav še najbolj strah.

Nekaterim se je nekaj podobnega že zgodilo.

Torej priznam, da bi rad videl, da bi me brali, da bi bil cenjen, da bi bil zanimiv, da bi me imeli radi. Kot si najbrž želi prav vsak bloger.

Tu pa nastajajo precejšnje razlike. Kaj sem pripravljen za to, da bi bil cenjen itd., narediti? Sem pripravljen pisati tako, da bom privlačil čim več ljudi? Sem pripravljen pisati o političnih temah? Sem pripravljen delati copy-paste zanimivih dogodkov, vicev s spleta? Sem se pripravljen "prodati" za obisk in privlačnost?

No, tu se moja razmišljanja odvijajo v drugo smer. Ničesar od tega namreč nisem pripravljen narediti. Še navodil za boljšo obiskanost bloga nisem pripravljen prebrati...

Da bi jaz ostal jaz, moram najprej ostati zadovoljen sam s seboj. V tem vidim bistvo. Pa čeprav me ne bo nihče bral, pa čeprav ne bom nikomur všeč, pa čeprav ne bom zanimiv. Vedno pa ostaja upanje, da se bo na svetu našla sorodna duša, ki bo tako kot jaz, z veseljem kaj takega, o čemer pač pišem, prebirala. Čisto osnovne, navadne, osebne in življenjske teme vsakodnevnega življenja. Take teme ne spreminjajo sveta, nimajo niti najmanjšega namena, so pravzaprav čisto povprečne in vsakdanje. Nič posebnega torej, a vendar so moje. So del mojega življenja in le to lahko dam. Več ne morem dati, niti nočem, hitro bi se pokazalo, da se pretvarjam in da želim nekaj povsem drugega. Spreminjam lahko le svoj, omejeni osebni svet.

In tako le pridem do tega, da sem, hočeš-nočeš, del neke družbene mreže, ki je v nastajanju. S svojim blogom iščem sorodne duše, berem druge blogerje, jim včasih kaj komentiram in se pogovarjam z njimi. Sodelujem. Sodelujem v tej družabni mreži kot njen del. Majhen del, a vseeno njen.

Vendar se ne počutim del te mreže. A korenine teh občutij segajo dlje in bolj globoko. Tako, kot se ne počutim del naroda, tako kot se ne počutim del skupnosti, tako kot se ne počutim del države... Težko me je spraviti v kakršnokoli skupnost, čimvečja je, tem slabše. Hočem biti individualec, hočem biti samosvoj, hočem biti preprosto svoj. Večinskih sistemov ne odobravam, saj so vedno na račun posameznika. Imam lastno voljo in lastno odgovornost. Včasih, sem in tja, v trenutkih slabosti, me sicer prešine: kaj pa če hočem biti le drugačen? Drugačen od ostalih? Kaj če hočem le povedati: "Mama, jaz sem drugačen!"? Karkoli od tega je res, bo pokazal lahko le čas.

Zato se ne počutim del blogerske skupnosti, čeprav bi se najbrž moral počutiti tako. Nisem solidaren. Ne grem se blogerskih akcij pa čeprav bi se jih včasih rad šel. Ne pišem o tistem, o čemer se skupnost trenutno pogovarja. Ne dajem linkov. Ne linkam vsake druge besede, ne komentiram tam, kjer nimam nič komentirati. Ne puščam svojih odtisov povsod, kjer bi jih lahko. Nočem in ne vidim pomena.

Delam si torej svojo malo, notranjo, osebno družbeno mrežo znotraj te velike razpršene mreže. Mojo lastno, svojo. Brez ozira na druge mreže, brez ozira na takšne in drugačne povezave v tem medmrežju. Ustvarjam si svoje poglede na ostale in ne - vsaj upam - ne podlegam mnenju večine. Seveda se kdaj pa kdaj z večino tudi strinjam, vendar to ne spremeni stvari. Včasih pa se ne, večinokrat pa zapeljem svoja razmišljanja malo drugače. Spletam svojo mrežo, in v njej sem solidaren in vse, kar paše zraven.

Vse to povzroči, da se moram sem in tja držati nazaj. Ne morem, naprimer, podpirati Pediatrične klinike takrat ko to počnejo drugi. Če bi jo rad sam osebno podpiral, zakaj je ne podpiram že vsaj deset let? Ne morem se pridruževati željam večine samo v primerih, ko je v mojem interesu, drugače pa tuliti v drug rog. To je zame že preveč interesno.

Če počasi zaključim, bi torej lahko rekel, da sem del Social Networkinga, a tako kot je vedno pri meni, na malce drugačen način. Predvsem na osebni ravni. Nekje vmes, torej. Pa smo spet tam...

In zato si še vedno pridržujem pravico, da mi gre ta besedna zveza globoko na živce.

P.S.

Ni problem veliko napisat, če je le tema prava, kaj?

Nedelja je pa res bila prekrasna, a nede?

Krtinski hrib nas je spet zvabil, čeprav v začetku z malo kreganja in nerganja pa vendar. Smo se pa zato potem čisto dobro imeli in nasploh uživali. Nesrečniki smo se oblekli še čisto zimsko in nam je bilo potem vroče za znoret. Tamaučkom sem itak moral nosit vse obleke, ker so bili čisto premočeni.

Medtem ko je Helena nabirala regrat, smo se tamalima zapodili v temačen gozd, kjer je tamaučka kar malo strah. Jaz pa uživam in bi najraje kar gomazel gor in dol.

Pa je potem Flori baje opazila velik in košat oranžen rep, kar smo takoj proglasili za lisico. Nato pa smo morali biti čisto tiho, da bi videli še kakšno žival. Se nismo smeli niti pogovarjat, ker nas je tamauček kar naprej opozarjal: "Tiho bodi!". Pa smo bili vsaj poplačani s preplašitvijo treh srn, ki so zdrvele preko travnika. Ker nismo bili ravno enotni ali so bile tri ali samo dve, smo potegnili najmanjši skupni imenovalec: videli smo vsaj dve.

Celoten izkupiček je bil na koncu takle:

beli, rumeni in vseh barv metulji,

en čriček (z malo boljšimi očmi ali domišljijo),

en domnevno lisičji rep,
najmanj dve srni,
en prelep dan,

ena praska na obrazu, od nerodnosti,
dva razgreta mladička,
milijone mušic,
ena polna vreča regrata
in štirje zadovoljni.

Kar nekaj, torej. Tole nam je dodobra napolnilo baterije, ki nam bodo potrebne v času pomladanskega monsuna, ki se hitro bliža.

Vsaki piškotki imajo eno slabo lastnost: prehitro jih zmanjka.

Zgleda, da gre povezava celo premosorazmerno: več kot jih je, prej jih zmanjka. Ali pa to velja samo pri nas. Hm?

Tadeja vsekakor ve, kako se streže takim zadevam. Najprej pogledaš na kulinarika.net, potem ostale pošlješ po sestavine. Nato kuhaš, mesiš, pečeš, celo tamaučkom pustiš, da ti pomagajo.

Ko pa so piškotki enkrat narejeni, daš vsakemu enega, vzameš bič in ostale kategorično čuvaš. Pa če jih je veliko ali malo. Vseeno. Nobenemu ne daš nič več. Ker jih drugače nimaš več...

Nekateri piškotki pa pridejo iz takega stanja:

celo v tako:

Temle špancem se pa res ne bo slabo godilo!

Vsem ostalim se samo sline cedijo, ker piškotki so supeeeeeeeer! Tadeja ima talent za tole, ne more biti drugega kot preprosto samo talent.

Vmes med peko pa moraš še posteljo zavarovat, da ti jo tamaučki ne razmečejo:

Prevod:

Predragi Osliček! (to leti predvsem na mlajše otroke)
To je že Marijeva postelja zato je ne mečkaj in si ne drzni tu pustiti dlake! Hvala.

Sem že povedal, da bo tole naporen teden, a ne?

Tokrat smo si ga pa celo mi ogledali. Sicer nismo zdržali čisto do konca, vsaj začetek pa smo videli.

Potem pa je bilo potrebno iti spat. Škljoc še slikico, kar iz roke niti ni tako preprosto, in to je to. Do naslednjič.