Ko imaš polne roke stvari in moraš otroka posaditi v sedežek v avtu in ga pripeti, kaj narediš? Stvari položiš na avto, kajpada.

Včasih so to čisto navadne reči, drugič pač ne. Tokrat je bila to knjiga. Iz naše domžalske knjižnice.

Kar seveda ne bi bilo nič hudega, če bi knjigo nato pobral s strehe. A je nisem. Pa ravno knjige! Ah.

Po pol ure smo se vozili še pol ure in pretaknili vse kotičke, kamor bi lahko s strehe dol padla. Pa nismo seveda nič našli.

In tako sem šel danes v knjižnico bolj s sklonjeno glavo. In bolj polno denarnico.

Ampak.

Čakam, da odkljukajo vse knjige. Gospa odkljuka.
"Aha, katere pa imam še doma?" vprašam.
"Ja, to pa to pa to", odvrne knjižničarka.
"Ja, prosim tele bi rad podaljšal, ja" rečem.
"Hm, kaj pa... a ni na seznamu še ena?" še prav potihoma nedolžno vprašam in vlečem denarnico iz žepa.
"Ne, to je vse" odvrne.
Začudenega pogleda se ne da opisat in se torej ne bom matral.
"Ajaaa?" je vse, kar spravim iz sebe.
Potem je na vrsti ona za začuden pogled.

Skratka, takole je šlo še nekaj časa, dokler nisem vsega priznal. Da sem knjigo izgubil in da jo bom plačal, naj me ne vržejo iz knjižnice, kakšna sramota!

Pa se knjižničarka ni pustila zmesti in je kar lepo rekla: "Če ni tukajle notri vpisana, vam je tudi ni treba vrniti!"

No, lepa reč. Katera dobra duša se me je usmilila in vrnila najdeno knjigo? Večno ji bom hvaležen. No ja, večno ravno ne, a na kakšno pivo bi jo pa z veseljem peljal, to dobro dušo!

Takole se stvari včasih rešijo kar same od sebe. Zdaj me pa le še zanima, koliko letošnje sreče smo ponucali na ta račun???

P.S.

Ko sem imel svojega starega telefona dovolj, sem ga podzavestno kar naprej kje pozabljal. Rekord je bil skoraj 30 kilometrov vožnje z njim na strehi, a hudir ni in ni hotel pasti dol. Mater!

Otroci težijo k telefoniranju sorazmerno s številom svojih let. Višek je tam nekje okoli 15 leta. Prej gre strmo navzgor potem na počasi navzdol. Skratka, pri nas porabimo za telefon veeeeliko ur.

Zdaj, ko imamo še Siol-ovo linijo, se je zadeva seveda malo zakomplicirala. En ISDN s Telekoma ter eno linijo na Siol. Ker sem na gorenjskem doma, me je seveda zelo zanimalo, kako bi lahko kaj prišparal. Ali bi lahko preusmerjal klice glede na to kam otroci kličejo?

In sem se spravil na številke. Naivno sem mislil, da je to lahko delo, a so mi hitro vzeli vse upe. Pa mogoče pri zemeljskih operaterjih še gre, čeprav imajo tudi oni na tisoče cen, medtem ko pri mobilnih ne moreš izračunat nič. Odvisno od paketa pa človeka pa številke pa poožaja planetov in vsega boga, kar si lahko izmislijo.

Potem je seveda tu še asinhronost, cene namreč niso enake za v obe smeri...

In tako sem obupal.

Ker pa je prvih 120 minut s Siola na Telekom zastonj, je doma predpisano, da uporabljajo Siol za klice na Telekom. Pa še nadaljni klici so tudi cenejši. Na mobilce pa je itak prepovedano klicat. Če pa hočejo klicati v druga omrežja, morajo podati pismeno vlogo s koleki na vložišče krtina.com. O rešitvi vloge bodo še pravočasno obveščeni (nekje do 35 leta starosti). Kako me pa drugi kličejo, me pa ne zanima. Naj se pobrigajo sami.

Ampak, ker sem se že matral s cenami, jih dajem tukaj gor. Mogoče bo kdo kaj videl, kar ga bo zanimalo. Ali pa tudi ne. Men je (že) čist vseen...

Ker smo bili zjutraj vsi nekam sitni, smo se popoldan kar popokali in smo šli na sprehod okrog našega jezera.

Kakor je dopoldan grozno zgledalo (sprehoood!!!), je bilo potem čisto fino.

Vmes nas je še dež fino opral, tako, da zdaj čakamo palačink in toplega čaja! Super!

Tele luknje me je pa kar strah... Ojej.

Pa smo si spet privoščili malo zunanjih del. Čeprav sem malo jamral in stokal, sem šel potem kar rade volje ven. Mraz je moj največji sovražnik in če ni vsaj 15 stopinj, bi najraje kar notri sedel. Za računalnikom seveda...

Pa povsod že vse cveti.

Helena je obdelala vso travo, vrt in pesek, jaz pa sem malo popravil stopnice. So se že vsi pritoževali, da so zanič. Kar so najbrž res bile.

No, zdaj zgledajo prav super. Upam samo, da jih prvi dež ne odplakne.

Pravzaprav so te stopnice samo zato, da hitreje in lažje pridemo do gostilne. Hm. No, ja... pa še kaj bi se našlo.

Končno se mi je uspelo prebiti skozi vso birokracijo! Hip, hip, hurej!

Vremensko društvo ZEVS
Osnovni podatki društva

Naziv društva: Vremensko društvo ZEVS
Sedež društva: Krtina 36, 1233 DOB
Matična številka: 2076713
Davčna številka: SI 34641475
Poslovni račun: SI56 1830 0025 6285 803
Račun odprt pri Banka Domžale d.d.
e-pošta: zevs@siol.net
Splet: http://fredek.pointclark.net/Mambo/

Registrirani in vplačani domeni ZEVS.SI in SLOMETEO.SI.

Članarina 15€, družinska 25€, do 18. leta brezplačno. Kaj sploh še čakate?

Huh, zdaj bo pa potrebno delat, kajne? No, saj se že trudimo, storitev je že polno, vremenskih postaj veliko, vremenska napoved je že utečena.

Kar tako naprej!

P.S.

Zdaj imamo pri nas doma kar dva predsednika (hiša z največjim povprečjem predsednikov na kvadratni meter). Zato se ne zafrkavat z nami... :))))

Že ob prihodu v vrtec te oplazi slutnja. Povsod sami kupčki blata. Gor, dol, levo, desno. In nato lepi čeveljci, približno takšnile:

Najprej sem deset minut pucal tele male stvari. No, so bili malo bolje, vendar so še vedno puščali lepo sled za seboj.

Ja, kje pa ste bili? "Na 'išču!" A ste po blatu skakali? "Jaaaaaa."

No, fino. Helena je že napovedala skorajšnjo čiščenje. Tamaučka je nemogoče prisilit k temu, da ne bi nog potem na sedeže dajal. Prav matematično formulo obratnega sorazmerja z blatnimi čevlji uporablja. Bolj so blatni, bolj je treba po sedežih ropotat.

Ah, pa kaj bi se sekiral, a ne? Bomo že spucal. Enkrat. Važno, da so se dobro imel!

Kdo od njiju vozi?

Takle mali pesek pa vozi BMWja. Daleč je prigural, daleč...

Ah, mogoče pa samo z žmigovci upravlja!

Ker pri nas ni čisto nič snega, smo pač morali mi malo k njemu. Nikomur se sicer ni dalo, a dan je bil tako lep, prav topel, sončen, sploh prekrasen, da smo kar vse popokali, tudi če so se upirali, in smo šli.

Nekam proti gorenjski sem hotel, nekam proti hribom, da vidim malo pravega snega. Sanke smo naložili, sitnobe pa tudi!

Še sreča, da smo na radiu slišali, da je na koncu AC prava gneča, zato smo kar zavili dol proti Tržiču. Pa smo šli do Ljubelja, a tam z gnečo ni bilo nič drugače. No, pa še v senci je bilo že vse na Zelenici, to pa nam ni dišalo.

Zato smo si našli prostor natanko pod kamero na Ljubelju, kar sem na žalost opazil šele precej pozno, drugače bi si kako sliko shranil.

Za sankat sicer ni bilo, lopat nimamo, smo se pa zato kar metali po snegu. Ko je pa tak lep, snežno bel, nič pokvarjen kot tu v dolini, nič umazan... Oh, se z veseljem noter zariješ, tudi z glavo naprej!

In je kratek čas čisto dovolj za napolnjenje baterij in za uživanje. Razen Leandra nihče od nas nima kombinezona in smo bili hitro vsi čisto mokri. A se nismo sekirali. Luštno je bilo, čeprav je Tadeja še vedno slabe volje...