V petek nekdo kliče: "Dober dan, s Siola kličem, ste jutri ob 9h doma?"

Sploh se nisem pogovarjal, brez da bi karkoli pomislil, sem rekel: "Seveda!" S Siolom/Telekomom se ne razpravlja, če hočejo k tebi priti. Naj pridejo, ker pridejo samo takrat, ko prinesejo kaj novega.

Potem sem doma tuhtal, le kaj bodo naredili? Zahtev za TV, za povišanje hitrosti, za razvezano zanko, za... sem dal že toliko, da sem že davno zgubil nit. In nisem imel pojma, kaj bodo prišli naredit. No, če sem malo pomislil: za TV morajo priti k meni, vse druge stvari se naredijo programsko. Torej sem - skoraj upravičeno, kajne? - pričakoval SiOL TV.

Človek je bil napovedan za ob 9h. Ob pol devetih je cel internet doma crknil (se opravičujem vsem prizadetim) in sem že vedel, da se dogaja. Preklop v centrali!

Prišel je celo deset do devetih. Jaz še ves moker iz kopalnice, upam, da se me ni ustrašil... Nisem navajen, da pridejo PREJ!

Skratka, zadevo sva uredila v pol ure, internet pa ni delal samo od 8:28 do 8:53. Uau, kakšna hitrost! Pustil kilo škatel, kabel čez celo dnevno sobo (samo, da dela!) in šel.

Ker sem malo zloben, sem se takoj registriral in poslal zahtevo za povišanje hitrosti na 4M. Da Mitja ne bo toliko "laggal". No, pa da bo krtina.com malo hitreje delala, čeprav se tudi zdaj že pozna. Celotna hitrost je zdaj namreč 9,2Mb/s, na 1Mb/s za deskanje je omejeno programsko - kako pa programi delajo pa vsi vemo.

Telefon sem tudi preizkusil in lepo dela. 0599. Hm, le enega poznam, ki ima tako številko, seveda sem ga takoj uporabil za preverbo stanja. Zdaj moram vse skupaj spravit še na telefonsko centralo, a s tem se lahko še nekaj časa igram.

To je to. Zdaj se bomo pognali v iskanje pravega špohtla, s katerim bomo naše otroke strgali izpred televizije...

Pa še slikce, da ne pozabim:

komunikacijski prehod Sagem F@st 3344 ADSL2+:

STB Sagem IAD81 HD Siol:

A krajšega scart-scart priključka se ne da nardit? Dolg je pol metra, saj še na vrh televizije ne gre...

Zaenkrat vse skupaj čisto lepo dela. In upam, da bo tudi v prihodnje. Čeprav si ne morem nič ogledat, ker so na sporedu samo RISANKE!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Plin, ja. No, danes sem šel po novo jeklenko. Bomo veliko kuhali in ga bo najbrž zmanjkalo, kakor je navada v takih primerih. Ker pa imamo še par kuharjev danes z nami, si kaj takega preprosto ne moremo privoščiti. In sem zamenjal celo jeklenko, čeprav je bilo notri še nekaj malega. Se mi zdi.

Helena se pritožuje že par let, da bi bilo dobro imeti še eno jeklenko, s čimer se jaz sicer čisto strinjam ampak, a da bi jo pa nabavil, tega se pa še nisem spravil. Bolha, pa to, komu se da... Nove pa ne bom kupoval, bi bilo nespametno, a ne? Bom, Helena, bom, enkrat zdaj bi pa res že bil čas...

Tale post je predvsem za naju, ker vedno pozabiva kdaj sva jeklenko zamenjala. Tudi približno nimam pojma. Mesec, dva, tri? Res, nimam niti najmanjšega pojma.

Zato si bom tole gor prilimal. Da bom naslednjič vedel od kdaj je.

Čeprav bi bilo mnogo lažje še eno jeklenko nabavit. A nede?

Ladica, k šiba:

je dal Leander temule naslov. Hm, sem si mislil, zanimivo... Zanimivo. Z malce domišljije morda pa res.

In če dobro pogledam v samo sliko, in se poglobim, pa res vidim ladico, k šiba. V veselih barvah bi še dodal.

Fant ima čisto prav. Dovolj je le malo domišljije in pripravljenosti in svet je lahko takoj čisto in popolnoma drugačen!

Spet sem nekaj pametnih misli našel. In spet v našem vrtcu.

Takih napotkov je kot listja in trave. Na vsakem koraku ti že tulijo, kako bi se ti moral obnašat, da bi bil ta svet lep. Me pa moti edino to, da ta svet ni iz dneva v dan boljši - kot bi pričakoval po vsem tem znanju, kako je treba.

Meni pride na misel samo to, da tudi tisti, ki vedo kako naj bi se obnašali (in nam to celo kar naprej lepijo na plakate), tega potem preprosto ne počnejo. Kar je seveda razumljivo, saj smo le ljudje.

Mislim, no... Pa se poskušajte vi držat vseh trinajstih točk! Japajade.

Čeprav kar naprej jamram, da nimam časa, sem se v zadnjem času prijavil kar na dva spletna servisa. Kar je zame že zelo veliko.

Ker okrog evra nisem nič rekel in tudi ne bom, ker o nepomembnih dejstvih nima smisla razpravljati, sem šel trackat svoje evro bankovce. Na eurotracker. Vpisal dva. Cela dva, si morate misliti! V svojo obrambo naj povem, da jih več pa še sploh nisem imel v rokah. Hm. Zelo velika verjetnost je, da me bo zadeva kmalu minila, če ne bom hitro imel kakšnega "hita". Kar je bedasto pričakovat, če vpišeš notri dva bankovca. Vseeno.

Drugi je panoramio, kjer shranjuješ svoje slike z geografsko lokacijo. Zdaj lahko notri vpišete tudi "Krtina" in nekaj bo padlo ven! Malo pa moram svoj kraj okrog nosit, a ne? Nad njim me je navudšil ponovno (vsake pol leta ga na novo odkrijem, a ni to fino?)odkriti Google Earth, ki je res enkratna storitev. Zgleda sem mahnjen na geografske stvari. No, res v vsaki karti uživam... Pa še tako fino je imet cel planet pod svojimi prstki. Da zadovoljiš svoj ego.

V trgovini z glasbili nekje v Londonu visi takle napis:

"If auditioning a guitar, please refrain from playing 'Smoke on the Water,' as this is causing our staff mental torture."

Pa ravno to bi igral, če bi šel po kitaro... Zgleda sem še vedno v tisti, začetni igralni fazi. Nič se še nisem naučil.

Sem pa zdaj vsaj videl kako se pravilno igra komad. Po 25-ih letih napačnega nabijanja. Kul.

Iprom je prešel na evro. In na novo politiko. No, saj je bilo za pričakovati.

Novosti je kar nekaj: več razredov - kar 10, drugačno obračunavanje, 50E za izplačilo.

Več razredov me nič ne moti, začnejo pa se pri malo višjih cenah, kar je dobro za vstop. Le bolj so razdelane kot prej, glede na doseg. Razredi pa niso več definirani po šteilu prikazov temveč zdaj temu rečejo "doseg". Zaenkrat še nimam pojma, v kateri razred bom padel, a se mi zdi, da ne bo kakšne velike razlike, pričakujem pa čisto majceno povišanje. Zraven paše še nova html koda za na strani, upam le, da sem povsod popravil. Pravijo, da je boljša in hitrejša.

Meja za izplačilo je postala 50E, kar je nekako razumljivo, a ne? Eto, pa sem dobil odgovor na eno od svojih vprašanj. Bom videl, kdaj pridem do petdesetih evrov... Seveda bi jaz rad čimprej, a kaj veliko ne naredim v tej smeri. No, ja, ni tako hudo, da bi se moral pritoževat.

Mi pa gredo na živce te reklame, ker mi včasih podrejo celo zgornjo pasico. Se mi zdi, da niso ravno 468x60, ene dva pixla več morajo imet. Jaz imam - pametno, kajne? - za oglas pripravljenih natanko 60pik. In potem mi vse skupaj malo zleze navzdol, če je oglas večji. Kar oglejte si sami čisto zgoraj. Pojma nimam kaj naj naredim. Vsega pa se mi ne da popravljat. Samo spustit bi se moral v to in rešit, jaz pa se raje jezim na njih. Sicer pa res, zakaj je včasih v redu, včasih pa striže za par pikslov?

Hm, mogoče pa je kaka napaka pri meni?

Me prijemlje dilema.

Ali te Zaupanje v nekoga ali nekaj odreši lastne, osebne odgovornosti?

Mislim, da zaupanje večkrat preveč izkoriščamo. Najenostavneje je v imenu zaupanja odgovornost prenesti v celoti na drugega.

Problema seveda ni, če se to zaupanje nikoli ne podre. A kakor je v tem polnem življenju navada, gre vedno kaj narobe. Izdaje zaupanja se vrstijo po tekočem traku, to zanikati bi bilo čisto brez pomena. Tudi ni rečeno, da se take izdaje vršijo samo zaradi slabih stvari, mnogokrat so ljudje v precepu, ne vedo kaj bi naredili, odločijo se pač tako itn. Zakrivati si oči pred tem, v stilu meni se to že ne more zgoditi!, je torej še veliko bolj neodgovorno. Ker vsi vemo, da se to dogaja. Dan in noč. Meni, tebi, njemu.

Kaj torej v mejnih situacijah, takrat ko se zaupanje podre, ko je treba nositi posledice svojih dejanj? Ne sprašujem se kdo je kriv, krivda ima tisoč obrazov in tisoč zornih kotov, vse je stvar dokazovanja. Sprašujem se ali se lahko človek, ki je zaupal in je bilo to zaupanje izdano s strani drugega, izmakne posledicam, ki jih bo nosil, ker je preveč zaupal?

Nekatere od dilem so lahke:
- pogledate levo in desno preden greste čez prehod za pešce? Večina bo odgovorila seveda. Čeprav vas avto ne sme povozit imate toliko odgovornosti, da vseeno pogledate. Vam najbrž to, da on tega ne sme ne bo nič pomenilo, ker vas ne bo več.
- zaklenete avto, ko ga pustite samega? Seveda! Celo prekršek je, če ga pustiš odklenjenega. Delaš skomine.
- prepustite vse svoje premoženje partnerju? Večina bi danes rekla ne, nikakor. Kaj veš, kaj ga piči. Nočem brez vsega ostat, a ne, se opravičujemo. Mnenja so že deljena.

Potem pa so malo težje:
- seksate s kondomom? Bolezni, zanositev so čisto vsakdanje posledice. Jah, od začetka ja potem pa ne. Tu smo že na pol.
- sem sodi tudi ta, ki je povzročila tale post: moški, ki noče imeti otrok, seksa brez kondoma. Ko ga žena izda, ker si sama otroke srčno želi, jo zapusti. Do tu vse v redu, ga razumem. Ampak on zapusti tudi otroka, ker ga itak ni hotel. To pa je meni že nerazumljivo. Kako? Ga bo zbrisal? Ker ga nisem hotel, ga ni? Otrok je pravzaprav posledica njegovega dejanja. Je torej dopustno otroka zapustiti, ker te je partner izdal? Ali zato, ker ga preprosto nisi hotel? Si naredil vse, da se to ne bi zgodilo? Res vse?

V imenu zaupanja torej naredi nekaj še bolj hudega. Otroku, ki ne more drugega kot da zaupa svojim staršem, odreče to zaupanje in gre.

Obstajajo seveda podobne, a še mnogo hujše dileme, ki pa niso rešljive brez tega, da damo tako izkušnjo skozi. Kar pa nobenemu ne privoščim. Prav nobenemu. O skrajnih mejnih situacijah lahko razpravljajo le ljudje, ki so to dali skozi.

Seveda vsi več ali manj zaupamo, temu in onemu, drugače bi bilo preprosto težko živeti. Ne bi se mogli niti premakniti, ne  bi se vozili v avtobusih, vlakih in kajvemčem še. Na tisoče stvari ne bi mogli početi. Pa seveda tako ne gre.

Vendar pa so odzivi na porušenje zaupanja velikokrat zanimivi. Kakor opažam so v veliki meri odvisni od čustvene vpletenosti, poznavanja razmer in interesa. Nikakor niso načelni in nikakor niso za vse enaki. Človek meri krivdo drugih kar naprej, sebi pa jo odmerja v majhnih količinah. Če sploh jo. Svet je priročna zadeva za prevzemanje krivde, ostali, drugi, ti so vedno krivi.

Vse je pravzaprav v tem, kako delovati po porušenju zaupanja. Kako nositi posledice, ki nastanejo bodisi zato, ker smo mi rušitelj tega zaupanja bodisi zato, ker smo mi oropani zaupanja? Po mojem mišljenju bi bilo nujno potrebno že prej definirati odnos do takšnega problema. Sploh zato, ker se moramo zavedati, da do tega pride vse prevečkrat pa če se še tako trudimo. Ves svet ni odvisen od nas, drugim moramo prepustiti njihovo odgovornost.

Je v tem primeru pobeg prava rešitev? Tuljenje nad svojo nesrečno usodo in krivljenje celotnega sveta? Ali pa se je s svetom potrebno spopasti in ga gledati v oči? Nobena varianta ni lahka, nikakor ne. A skoraj vse težave so rešljive. Tega bi se bilo dobro zavedati, se spoprijeti in živeti naprej. Iskanje krivde in maščevanje ne prinese prav nič dobrega. Nam ne bo dalo nikarkšnega zadoščenja, še manj pa nas bo rešilo problema.

Jaz sem torej prišel do sklepa, da se je potrebno zavedati svoje lastne odgovornosti, in da je potrebno nositi posledice svojih dejanj, kakorkoli že do njih prišlo! Še posebno pa se je potrebno zavedati, da otrok v nobenem primeru ni ničesar kriv in da ne sme postati figura na šahovnici boja med starši. Tega bi se morala zavedati tako oče in mati in oba delovati v dobro svojega otroka pa če se še tako ne marata ali če je to še tako težko. Če sta ga naredila dva, morata tudi oba nositi posledice. Pa čisto vseeno čigava je krivda! Zato se ne bom nikoli strinjal z moškimi, ki nočejo slišati za svoje otroke kot da se jih ne tičejo. Pa če jih imajo radi ali ne.

Ne morem, sorry.

Povod za zanimanje za temo, skupaj s komentarji:
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/02/zanimiva-zivljenjska-situacija ter
http://katarina.blog.siol.net/2007/01/09/pridejo-plesat-in-odplesejo-v-smrt