Ustanovitev Društva ni prav lahko delo, resnici na ljubo pa tudi težko ni. Povzroči nam le milijon kilometrov in teden dni izostanka iz službe. In lep kos časa. Če pa slučajno veste, kako gredo postopki potem pa ni problema. Zato sem jaz svoja opažanja strnil tukajle. Mogoče bo komu pomagalo, da bo hitreje zlezel skozi birokracijo. Če bo, je moj namen dosežen. Seveda pa je to blog, moj zapis, da bom čez 20 let vnukom govoril, kako je bilo to v naših časih.

Takole gre:

Najprej si ogledaš tole: http://www.artservis.org/prirocnik/ustanovitev_drustva.pdf. Piše približno isto, kot bom jaz povedal, a ne čisto enako. Dobiš pa vsaj občutek v kaj se spuščaš.

Potem greš malo prebirat Statute različnih Društev. Na netu jih dobiš kar dosti. Lahko pa si pomagaš tudi z http://www.informiran.si/survey.aspx?docID=1115. Zadevo je potrebno sicer plačati, a če si zadovoljen samo s par stranmi, lahko prideš skozi zastonj.

Razmišljaj o Žigu Društva in o Znaku. Če jih boste sploh imeli.

Naredi svoj Statut, malo ga popravi, dopiši svoje stvari in posebnosti, stiskaj ga in pojdi na Ustanovni sestanek. Glej, da boste tam vsaj trije ustanovitelji. Naredi se zapisnik Ustanovnega sestanka, izberete predsednika in še kak organ, sprejmete tudi Statut, ki si ga prej spisal ali celo uskladil (se ni za bat). Na koncu morata zapisnik podpisati še dva podpisnika (zato morate biti vsaj trije). Najhitreje je dobiti osnutek na http://www.najdi.si/search.jsp?q=ustanovni+zapisnik. Polno jih je.

Doma si nato pripraviš:

- dva izvoda Statuta s podpisom predsednika,
- podpisan Ustanovni zapisnik,
- seznam Ustanoviteljev - notri napiši vse možne podatke, čim več tem bolje, vsekakor pa naslov, emšo, davčno, rojstni datum, osebno ime,
- k notarju ti ni več potrebno hoditi (hm, zakaj jaz tega nisem vedel?),
- en list, kjer je posebej napisan Zastopnik društva, z vsemi svojimi podatki seveda,
- en list, kjer je posebej napisan sedež društva,
- z neta pobereš Vlogo za registracijo Društva - http://www.informiran.si/survey.aspx?docID=768 - je zastonj le izpolni jo pravilno.
Ne pozabi napisati mobilnega telefona na Vlogo za registracijo! Če bo karkoli narobe, te bodo klicali, drugače se boš bongal preko polžje pošte, kar ti bo vzelo več tednov.

Nato se, oborožen s kupom papirja, odpraviš na Upravno Enoto (kamor spada vaš sedež Društva). Greš v Vložišče in pustiš tam vse, kar ti rečejo, da moraš pustit. Se ne prerekaš, ker potegneš kratko. Plačaš 24,83E. Najbrž ti bodo povedali, da bo rešeno v 14 dneh in ime osebe, ki se s tem ukvarja. Da jo pokličeš v primeru, da se to ne zgodi v 14 dneh.

Nato čakaš na klic ali pismo. Če bo karkoli narobe, te bodo klicali, če pa te ne bodo, pokličeš čez kak teden, kaj se dogaja. Malce pa se lahko pozanimaš, a ne?

Ko bo registracija pripravljena, te bodo načeloma poklicali, da prideš tja ob določeni uri, na sestanek. Tokrat ne potrebuješ s seboj ničesar. Dobil boš odločbo o vpisu v register, z njo pa takoj tečeš k graverju, ki ti naredi žig. Tukaj lahko seveda malo goljufaš in žig narediš že prej, vendar se lahko zgodi, da ti bodo ime Društva zavrnili in boš moral delati novega... Poleg tega graver načeloma ne bi smel narediti žiga Društva brez papirja o vpisu v register. Vendar najbrž ni takega korenjaka, kajne?

Letiš torej po žig, ki stane okoli 25E in se vrneš nazaj k tistemu, ki ti je dal Vpis v register. Tam poštempljaš par papirjev, dobiš pa lično spet in poštemljan izvod potrjenega Statuta.

Ker mora UE po uradni dolžnosti obvestiti Ajpes o ustanovitvi, ti spet preostane le čakanje. Dokler na naslov društva ne dobiš odločbe o vpisu v Ajpes register in klasifikacijo, ne moreš naprej.

Ko se končno zadeva znajde v tvojem nabiralniku, spet zbereš naslednje papirje:
- vse, kar si dobil na UE (papirjev ni nikoli preveč),
- vse Sklepe fotokopiraj,
- list, na katerem pišejo vsi Ustanovitelji, spet z vsemi možnimi podatki,
- premagaj še obrazec DR04 - http://www.uradni-list.si/priloge/RS_-2005-031-01032-OB~P004-0000.PDF in ga izpolni vsaj na pol. Več ga itak ne boš znal. Pa tudi potrebno ni.

Nato se naročiš na Davčno upravo, izbrat moraš le pravo Izpostavo. Prvo se naročiš! Poizvedi za izdajo davčne številke za Društvo. Drugače se lahko zgodi, da boš hodil sem in tja. Naročiš se lahko celo izven uradnih ur, danes je javna uprava prijazna zadeva. Vendar se ne pritožuj in ne odgovarjaj. Če ti rečejo da moraš v sobo 312 in potem v 433 in nato v 543 in spet v 312, naredi točno tako. Nima smisla. Vse boš naredil mnogo prej, če boš ubogal.

Na sestanek ne zamujaš! Pojdi lepo tja pravočasno, z vsem kupom papirja. Štampiljke na potrebuješ, vsaj jaz je nisem, ampak vseeno jo raje vzemi s seboj. Za vsak slučaj. Če boš imel vse, boš davčno upravo zapustil s čisto novo davčno številko. Pa še svojega referenta boš dobil. Na katerega se boš lahko obrnil, če boš hoteli kaj utajiti. Ne? Ne! Referent ti bo pomagal pri različnih davčnih postopkih, zdajle samo preverjam ali si še priseben. Smo že skoraj pri koncu, ne obupaj!

Zdaj ti ostane samo še račun. Tega dobiš na Banki. Izberi si eno in pri tem ne pozabi, da dobre banke ni, so samo malo manj slabe. Prepričaj pa se le, da je vodenje računa za Društva zastonj, ti bo prav prišlo. To spet pomeni, da prej telefoniraš! Banke imajo sicer svoj odpiralni čas, a pazi!, nikakor ni enak za fizične in pravne osebe. Pozanimaj se! Spet vzemi s seboj VSE, kar imaš in pojdi tja.

Če ne pride do nepredvidenih dejavnikov, boš Banko zapustil z novim računom. Super!

Narediš Pristopno izjavo za svoje člane. Zdaj jim lahko končno pobereš denar.

Uživaj do začetka drugega leta, ko bo treba narediti milijone poročil za ajpes, durs in podobno.

Tvoja trnova pot je končana. In tako ti bog pomagaj. Ali pa kaj drugega, po želji.

PisOfKejk bi lahko rekel. Na koncu postopka, seveda.

Pa še par generalnih napotkov:
- s seboj vedno nosi VSE, magari če za to rabiš tovornjak,
- kopiraj po tekočem traku, ni lepšega kot priti v fotokopirnico z 20E, ko fotokopija stane 0,2E. Vsi so veseli,
- obuj dobre čevlje,
- baterijo na telefonu obvezno napolni,
- poln tank goriva se seveda podrazumeva,
- ne kregaj se z uradniki,
- vedno povej vse po pravici, tudi to, da si čisto zmeden in da nimaš pojma (kar je sicer čisto res), mačo pristop ti bo škodil,
- bolje, da zgledaš mogoče malo zanemarjen (a ne preveč!) kot čisto iz škatlice, nekje vmes torej, mogoče bolj športno,
- v nobenem primeru se ne sekiraj. Vse boš opravil. Prej ali slej.

UPDATE:
Naivno sem mislil, da je odpiranje računa pri Banki enostavna zadeva. Kje pa! Tisočdvestoštirinajst obrazcev, ki jih potrebno izpolniti, z istimi podatki, seveda. Banka je sicer zelo prijazna, ker to izpolni namesto tebe, a zato moraš počakati par dni. Torej iz Banke ne odkorakaš takoj ampak spet čakaš, da te pokličejo, ko moraš spet tja, podpisat pogodbo. Zato dodajte še par dni in vsaj dva izhoda iz službe.

Mater, upam, da je to res vse...
 

Uspeh, taka lepa beseda, kajne? Po pravici povedano mi gre na živce. Zelo na živce.

Ali pa naprimer beseda zguba, luzer po "domače". Ta mi gre na živce še bolj kot prejšnja.

Kako sploh definirat uspeh in, nasprotno temu, da je nekdo zguba? Skoraj nemogoče bi rekel. Je dovolj, da imaš bogastvo? Zmaga na olimpijskih igrah? Naziv dolg kot presta: dipl.ing.uni.dr.mr.fr.mag.?

Preveč relativno zame. Vsakomur nekaj drugega pomeni. Morda niti ne, morda je samo odnos do samega uspeha pri vsakomur različen. Meni naprimer, to, da je nekdo uspešen, ne pomeni prav nič. Ali pa še manj: pa naj bo uspešen, sam mora s tem živet, njegov problem.

Denar je pomemben le toliko, da kolikor toliko dostojno preživiš. Kar ne pomeni, da se ga branim, a za to, da bi ga imel še več, ne naredim prav veliko. In sem s tem čisto zadovoljen.

Dolgega naziva nimam. Tudi če bi ga imel, ga ne bi obešal na vrata. Čemu? Da bi si pridobil spoštovanje? Če si ga ne morem dobit kot človek potem tudi naziva ne potrebujem.

Zmaga? Vsak zmagovalec prinese s seboj dolgo vrsto poražencev. Kaj pa z njimi? Jih streljat? In na koncu se bolj ukvarjam s poraženci kot z zmagovalci. Edina zmaga, ki mi kaj pomeni, je življenje samo. Živeti sebe s seboj. Boriti se in se premagati. Zelo osebna zadeva.

Vsak od nas ima svoje vzpone in padce. Nihče ni iz tega izvzet. Enkrat si uspešen, drugič si luzer, pot pa je presneto dolga. Da pa je vse še bolj zakomplicirano, ima vsaka medalja dve plati.

Ravno zato so mi bolj pri srcu luzerji. Pri njih obstaja velika možnost, da je kaj svetlega na drugi strani medalje, medtem ko pri zmagovalcih ostaja le še temna plat. Med luzerje večkrat prištevam tudi sebe. Tako, v opomin in za zgled.

In tudi zato ljudi preprosto ne sodim.

Danes sem končno našel toliko časa, da sem bil ob 16:27 na Davčni upravi, Izpostava Domžale.

Takole nekako je šlo:

piskec: "'dan gospa, mi smo pa društvo ustanovil pa bi za davčno številko izdat, saj veste..."

gospa: "Oh, tega pa ni več pr ns. Vse so nm u lublano preselil, ljudi, vse. Nimamo nč več s pravnimi osebami, dooji, dnoji, komanditi..."

V tem trenutku mi je skoraj ušlo: "Kaj pa potem sploh delate tukaj?", ampak sem se zadržal, kaj pa je gospa kriva!, in sem raje dvakrat vdihnil, dokler ni končala:

gospa: "sam še espeji so kle." Njen glas je bil vedno bolj otožen, pridruževal se mu je tudi pogled.

gospa: "vse so u lublano preselil, vse, ljudi so kar popokal, vse je šlo. Devetindevetdesetga, ja, devetindevetdesetga..."

piskec: "Aja? Taki, da so... Ja pol pa nč, bom šu pa u lublano... Hvala!" in sem še nekaj zamrmral, kako si lahko to privoščijo, takole sodelavce, prijatelje pravzaprav, na pol dajat. Ampak me ni več slišala. Sem jo kar hitro skuril, ker sem že videl, da bova čez par minut oba skupaj v robec jokala.

Po stopnicah sem jo mahnil navzdol kar malce otožen, celo žalosten, poln simpatije do uboge gospe, ki so ji odpeljali tako rekoč vse. Njena žalost, njen obup se je zrcalil v njenih očeh in tako sem čisto pozabil na to, da bi se pravzaprav moral jezit, ker sem šel tja čisto brezveze.

Šele na poti domov me je prešinilo: "Jebela cesta, a ne moreš prej telefonirat, cepec?"

In ko tole zdaj pišem, se mi je nekje zadaj utrnila misel, kako se da ljudi hitro obrnit iz jeze do te mere, da celo sočustvujejo s teboj. Eh, če je bilo pa to znanje (ki ga tako delovno mesto vsekakor zahteva, če hočeš ostati živ) pa kapo dol! Se je splačalo bit "nategnjen", ker uspelo pa je, uspelo!

No, kakorkoli že, domov sem prišel ob 16:55, obrnil telefon na izpostavo Ljubljana, dobil drugo gospo, se vse zmenil, se naročil jutri, čeprav nimajo uradnih ur, in rekel le še "najlepša hvala" ob 16:59. Pa je šla lahko domov še pravi čas. In sva bila oba zadovoljna.

Ma, jebela cesta, res je treba prej telefonirat!

Smo šli včeraj s tamaučkom k zdravniku. Pa ni bilo nič. Hvala bogu. Malo nas je bilo strah zaradi tiste pljučnice in še nedokončane štorije okoli njegovih pljuč. Ah, pulmolog še vedno ni poslal izvidov. Po dveh tednih. Hm. Ga bo treba kar klicat.

In potem itak ni imel več vročine, tako, da je šel danes kar v vrtec. Kaj pa 'čmo. Me prav zanima kakšen bo danes popoldan... Spet z vročino?

Hiša je čudno prazna brez Tadeje. Kar nekak mir je doma. Kaj to pomeni, da smo našli krivca??? Seveda pa je kar žalost, če noben ne skače naokrog in ne dela panike.

Mislim, da se ima Tadeja v Španiji presneto dobro! Upam samo, da ne bo pripeljala kakšnega latino loverja domov... ;) Mediteranska odprtost jim kaj hitro zleze pod kožo, kaj? Najbolje, da se še mi začnemo učit španščine...

Tamauček ima spet vročino. Za znoret, vam rečem... Ampak zdaj pa ne morem bit več doma, me bodo v službi živega odrli.

Kar pomeni, da sem moral danes iti sam v Šmarješke toplice, peljat moje Starčke. Tokrat kar oba, za cela dva tedna. Upam, da se bosta dobro imela, no, vsaj soba je kar velika, hotel pa enkratno zrihtan.

Kar je bilo škoda, ker je bil tak lep dan. Seveda smo načrtovali izlet, hoteli smo iti vsi trije. Na, pa je spet z vročino... Tako od izleta ni bilo nič, jaz sem se pa samo peljal gor in dol. Vsaj dobro delo sem naredil in po pravici povedano, sem kar užival v tem dnevu. Kako drugače kot včeraj, ko se je megla valila čisto pri tleh, mi pa z njo...

Obiskal sem še svojo staro ulico, kjer sem preživel okroglih 22 let svojega življenja, dokler se nisem začel seliti naokrog. Zanimivo, da še vedno isto zgleda, a občutek ni več tisti "pravi". Kot da bi bilo vse spremenjeno...

Starejše oči vse drugače vidijo, kaj?

Res, presneto lep dan! Pa tudi, če se samo voziš naokrog!

Naš Mitja je uspel objaviti svoj prvi članek:

Objavljeno v (p)RAŠIČEK, glasilo Društva tabornikov Rašiški Rod. Super!

Pa še zelo dobro je napisal. Razmišljam, da bi pisal namesto mene...

Zanimivo, kako se talenti sem in tja kar naenkrat pokažejo. Kaj smo pa vedeli, da zna fant takole pisat... Upam samo, da mu ne bo lenoba preprečila nadaljnega udejstvovanja.

Kar tako naprej, Mitja!

Če je bila sobota za jest, je bila nedelja za počivat. No, kakor za koga. Naše tri je držalo ven toliko časa, da so na koncu tudi šli.

Na Limbarsko, dokazano trije:

Nedelja je bila lepa, jim dam čisto prav. Razgled prekrasen:

nastavljati fotoaparatu se je enkratno:

Ampak čuvaja je bilo treba odgnati stran, da se lahko sam namestiš in martinčkaš:

Leander je hitro našel svoje zanimanje

Čudno je le, da Mitja ne vidim na igralih... Potem pa še hop v Moravče, a ker tam nimajo pizze in ni bilo nič odprto, je bilo potrebno iti drugam.

Jaz pa sem ostal doma. A mislite, da sem takle za med ljudi:

Japajade.

Mater, me je pa res francoska kuhinja zdelala. Pol dneva sem se trudil knjigo brat, a vse, kar sem skupaj spravil, je bilo spanje. Spanje in spanje in spanje. Oh...

Naša Tadeja pa je tako ali tako zdaj v Španiji. Juhej za njo!

Sobota je bil dan, kot naročen za jest. Pa smo jedli, a ne?

Organizirali smo si dan francoske kuhinje in si s prijatelji naredili enkratno večerjo! Vsak je dobil svojo zadolžitev, nabavil stvari za svojo jed in vse skupaj prinesel k nam, kjer smo kuhali.

Midva sva začela že precej zgodaj, da potem ne bo preveč gneče. Helena je imela na vesti Quiche Lorraine, jaz pa čebulno juho s popečenimi kruhki.

Helena je seveda svojo stvar naredila suvereno, jaz pa sem se malce lovil in kar naprej nekaj spraševal. Bog ne daj, da bi mi kdo pamet solil! Takrat sem skakal, da se naj ne vtikajo v mojo kuhinjo in sploh se delal zoprnega. No, na koncu je juhica uspela, kljub drugačnim pričakovanjem z moje strani. Zame pomeni, da je uspela, če jo vsi pojejo. In so jo!

Glavna jed je bil Boeuf Bourguignon, za sladico pa smo imeli Creme brulee z rožmarinom.

Takšnale je bila moja čebulna juhica:

s popečenimi kruhki, ki so šli v juho, nase dobili še sir in vse skupaj se je še malo popeklo v pečici:

Že oblika Quiche Lorraine je slastna:

Takole se je pripravljal Boeuf Bourguignon:

dokler ni nastalo nekaj takega:

Creme brulee z rožmarinom pa je v končni fazi takšen:

Malo težav smo imeli le s flambiranjem, ki nam je uspelo po dolgem času in po kar nekaj konjaka:

Čeprav je tole precej slaba slika je pa zato edina. Če sem slikal ni gorelo, gorelo pa je takrat, ko nisem slikal. Hm.

Zraven vse te hrane je treba še kaj popit, a ne?

Bordojec se je dobro izkazal, ne preveč trpek, ravno prav k vsemu je šel. Za aperitiv in na koncu pa smo si seveda privoščili še konjak, ki spada seveda zraven, bil pa je tako ali tako že v vsaki jedi po malem:

Svoje trebuščke smo torej prav lepo nafilali z dobrotami pa še s ceno 10e na osebo smo kar dobro prišli skozi. Na koncu pa smo vse skupaj zaključili še s parimi partijami bilijarda pa je bil že konec dneva.

Zakaj pa bi hodili v gostilno, kaj? Tole je bilo neprimerno bolje!

P.S.
Čeprav sem se trudil dokumentirat celotno kuhanje, mi pa pripravljene hrane na mizi ni uspelo slikat... Po pol dneva kuhanja sem bil preveč lačen, da bi še takrat s fotoaparatom okrog skakal. Sicer pa je važna pot, ne cilj, kajne? ;)