Včerajšnja jezera.
Dvajset čez osem je že, ko šibamo proti Sedlu - meni se zdi neznansko pozno! -, a zaenkrat zgleda, da bo dan lep!
Na parkirišču le par avtomobilov, dva Poljaka še od včeraj - kdo ve, kje so spali - in en kombi sonarodnjakov. Malo, pričakoval sem več.
Nas pa gleda en stric z bližnje vzpetine. Ne premakne se in strmi direktno v nas. Čudno, ampak, a ma to daljnogled? A nas gleda z daljnogledom?
Huh, to bo pa še zanimivo!
No, izkaže se, da sploh ni zanimivo, ampak da je stric uslužbenec parka in da moramo kar lepo plačat! Saj sem jih pričakoval - zdaj, ko so uvedli plačevanje vstopa v park Durmitor - ampak pričakoval sem jih kje na cesti, ne pa sredi hriba, z daljnogledom v roki.
Je pa bil prijazen in še popust je dal, 6€ je računal samo za naju dva. Otrok ni opazil.
Sem mu pa teh 6€ kar z veseljem dal. Kar sem do sedaj videl v Durmitorju, mi je bilo všeč, nobenih smeti, zgledno urejeno, vse štima. Če gre denar za take stvari, potem dam z veseljem. Mnogo lažje vsekakor, kot pa pred leti tistih 10€ za ekološko takso...
Mimo Uvite grede preko strmega pobočja, čeprav smo vsi mislili, da gre pot po žlebu, in smo že v lepotah!
Visokogorje se že kaže pred nami, eni pa seveda takoj na sneg!
Zelo podobno našim hribom. Pravzaprav popolnoma podobno. Rože tudi. Bi rad Murke? Evo, Murke!
Pokrajina je res prekrasna, vse skupaj pa še prav nič zahtevno!
Sem in tja še kakšna snežna zaplata, a le za okras. In za kepe!
Potem pa mlako na Surutki zamenjamo za jezero Zeleni vir in se sprašujemo, kdo neki se je pa lahko tule notri kopal? No, ja, ljudje imajo že svoje veselje!
Nekje vmes zaslišimo še pasje tuljenje. Pasje tuljenje? Hm... tole je pa že bolj zavijanje! Tole bo pa kar volk! Ni zavijal v luno, mogoče je le nas plašil?
Čaka nas še malo vzpončka in smo že na prelazu mimo Zupcev, od koder se nam prikaže naš današnji cilj! Whoa, tjale gor? Tjale GOR?
Prekrasno, prekrasno!
Sicer moramo najprej še malce dol, hej, kaj pa je to tamle dol?
Ah, tole je pa res malo bolj podobno jezeru, kajne? Jep, tole bo pa ta pravi Zeleni vir. Ejej, včasih je dobro tudi na karto pogledat, ne pa bit pameten kar vnaprej...
O, ja, v tem pa bi se dalo kopat in tudi Zubci se prekrasno zrcalijo v njem, le da z druge strani!
Naredimo kar daljšo pavzo, dan je še vedno lep, nič ne kaže, da ga bo kaj vzelo, nam se torej prav nič ne mudi! Le to, da nimamo prav nič za namazat proti soncu, nas malo daje. Kdo pa je v zadnjih deževno/meglenih dneh sploh razmišljal o čem takem?
Šareni pasovi so enkratni, kako se je vse to nagubalo!
Aha, od tukajle se tudi odcepi pot navzdol do Urdeni do, najbrž bomo šli kar tule dol, brez veze, da gremo po isti poti, ne? Saj en del bo tako ali tako isti, od tule pa do vrha in nazaj.
Vrh tako zgleda presneto daleč in visoko, a nam gre kar hitro. Ker ni nobenih dreves in podobnih orientirov, se vse zdi mnogo dlje. Kljub vročini smo tako mimo Danilove spominske plošče hitro na sedlu, kjer je na severni strani še kar nekaj snega!
Hm, snežišča, kaj?
K sreči ravno takrat pride z vrha tisti kombi naših sonarodnjakov in izkaže se, da jih nekaj celo poznamo ter se zato dodobra pozanimamo o poti do vrha. Dve zoprni snežišči se dajo obhodit, je pa vse precej krušljivo in mastno od zemlje, sitno.
To je to, si mislim. Pojdimo še do roba, ker bi RES rad videl Škrčka jezera, potem pa je to to. Do vrha mi niti ni toliko, nisem osvajalec, od vseh lepot sem že dodobra prevzet, nobene nevarnosti ne potrebujem in adrenalina.
In tako se mi le izpolni želja, tudi Škrčka jezera se vidijo od tule!
Čisto sem navdušen, lahko bi se reklo, da kar malo skačem. Pa tak presneto lep dan!
A sploh lahko še zahtevam več? Kaj ni vse to že popolnoma dovolj?
Potem me pa Helena nastavlja za slikanje nekam na rob Soe Nebeske, ki jo gledam s spoštovanjem
in vedno manj sem navdušen. Nekaj samo mrmram
ž
a sem hitro na full sitnobi!
Seveda... spet je vsa ta teža odločitve na meni. A gremo gor? Al ne gremo gor? Torej? In vsi me gledajo, jaz pa že siten ko rit. Kaj, hudirja, naj naredim?
Upravičim lahko pot gor, upravičim lahko pot dol, za vsako odločitev imam na voljo precej plusov in veliko minusov. Kako se torej odločiti?
Tukajle z roba vse tako grozno zgleda... Gremo mi dol!
Ampak... daj - pojma nimam, kaj me je pičilo v tistem trenutku -, grem samo malo naprej pogledat kakšna je pot! In skočim naprej, nad rob in potem za vogal. Tam pa se vse skupaj malce odpre in morda tudi malce položi. Nič več ne zgleda tako zaprto, stenasto, nevarno.
Pejmo mi gor! Zdele. Takoj, dokler se ne premislim! Počasi in previdno, pa bo šlo!
Še zoprno snežišče, ki te lahko odpelje direktno na kopanje v Škrčka jezera, a se ga da k sreči lepo obhodit. Če te možnosti ne bi bilo, bi pa res obrnili.
Nato pa malce poplezavanja, otrokoma seveda prav nič hudega, in hop:
Bobotov kuk, 2522m, spodaj pa lepo Crno jezero in Žabljak!
Pa dajmo enkrat ta fotoaparat že iz rok in dajmo se slikat kdaj še komu drugemu!
Jep, tole pa je bilo veselja! In razgleda. Spet z velikim R!
Uživamo in uživamo in spet se nam ne mudi. Še oblaki nas prav nič ne preganjajo in tudi sam nikogar ne preganjam. Kar je prav hecno in čudno.
Še slikica z jezeri pred spustom
nato pa nadvse počasi in previdno nazaj do roba. Gora ni zelo zahtevna, a zadnjih metrov ne gre prav nič podcenjevati. Je precej izpostavljeno in objektivno nevarno. Pri nas bi bile sigurno napete jeklenice. Tako sta previdnost in opremljenost zelo pomembni!
Rob in sedlo sta potem blizu, odcep v dolino pa tudi, malce nižje si lahko vsaj malo oddahneva. Pot nas vodi nato mimo zelo zanimivih kamnin, ki se kar naprej mešajo med seboj. Ni čudno, da je vse tako zvito in zavito!
Se pa pot navzdol vleče. O, vleče. Kljub ovcam
in prekrasnim poljanam,
vleče se! Ampak tako se najbrž prav vsaka pot navzdol - vleeeeeečeeeeeeee!
A potrebno je še razmislit, kako nazaj do avta! Helena seveda takoj, da najdemo nekoga, ki nas pelje, midva s Tamaučkom pa: "greva midva peš!"
In sta se punci zgražali in modrovali, a midva nisva popustila. "Tekla bova!"
In sva res. No, do prvega ovinka, potem pa jaz nisem mogel več, je bilo vseeno preveč klanca. Sicer pa sem s hojo najbrž hitrejši kot s tekom in Tamaučka sem v tiste pol ure najbrž kar dobro namatral. Je bil pa neverjeten, trma trmasta, cel dan naokrog po hribih, zdaj pa še z mano po cesti teče...
Nama je bilo v veliko zadoščenje, najbrž ravno to, da sva lahko po celem Bobotu skoraj čisto mimogrede naredila še celo cesto do Sedla, ki je zgledalo reeeees daleč.
Sva pa našla lep izvir nekje med ovinki (seveda sva šla počez) in tista voda je pasala, kot že dolgo ne! Punci pa sta se še zmrdovali, da sva prehitro nazaj in da nista mogli niti dobro počiti. Ha, kaj se je nama dobro zdelo!
Kaj smo počeli potem s preostankom dneva, ne vem povsem natančno. Nekdo je vsekakor spal na lovorikah in se veliko pogovarjal o prijatelju, ki smo ga še dolgo občudovali!
Šele v apartmaju smo opazili, kako nas je prav vse dodobra opeklo! Mnogo bolj, kot pa na morju!
Morju? Morju, a?! Aja, mi smo na morjuuuuu, Na počitnicah, anede? Pa smo do sedaj kar naprej nekam hiteli, vsak dan vstajali, da smo lahko nekam šli, vedno se nam mudi, potujemo, blablabla. Kje so torej te počitnice, a? A?
Bo treba res nazaj na morje! Jutri.
Ja, na morje!
Vpiši se