Zasavska Sveta gora

by piskec 29. januar 2014 19:10

Jep, že naš peti (po)novoletni pohod ŠD Krti in PD Domžale!

Lani na Menino, letos pa nam ni več veliko ostalo, izbrali smo Zasavsko Sveto goro! Načrtovanje tukaj ni bilo kaj posebnega, greben je greben in povsod vodijo markirane poti. Skoraj ne moreš zgrešit.

Tako kot vedno: ob 7h v Krtini pri trgovini!

Na koncu - ko smo pobrali še vse tja do Sv. Trojice - se nas je nabralo 18 navdušencev! 

Kaj kmalu se je začel hrib, čimprej je treba na greben prilest, pa potem po njemu skoraj do konca. A do Murovice bo še največji klanec. No, skoraj.

Pri Sv. Trojici gremo iskat še spomenik zrušenemu bombniku, jaz sem tukajle celo prvič!

Hitro smo na vrhu Murovice, prva malica!

Vreme se nam je kar naredilo, kar nismo mogli verjet. V dolini pa megla, jej, jej.

Klanci pa tudi niso ravno najmanjši. Tale na Sv. Miklavža je kar dober!

 

Potem pa malo spusta in vse hitro mine. Do Moravške koče, kjer pa smo po petih urah hoje že kar fino lačni in žejni!

Sledi naskok na Slivno, direktno na Pivkelj je tudi treba it, pogledat Jezusa v stekleni škatli!

In kar naenkrat je tu že Sv. Neža, ljudje pa se že počasi čudijo: "a bomo prav vse cerkvice tukajle okrog oblezli?"

A kaj čmo, na grebenih so ponavadi kar povsod posejane, ne moreš brez njih.

Na Geossu ena manjša malica

potem sem pa sam mislil, da bomo v Vačah en, dva, tri. No, pa ni bilo tako hitro, še štiri je bilo treba dodat, se vmes še kaj slikat

potem smo pa res bili v Vačah.

Tam pa, kot zakleto, nihče od nas ni naredil niti ene slike. Eh. Pa smo nekaj spili, nekaj pohodnikov pa se je od nas poslovilo. Tu se je naša skupina tudi malo razcepila, eni so spet poknili direktno na greben, do Sv. Križa

ene par pa nas je šlo iskat Vaško Situlo!

Potem smo se vsi malo porazgubili, mi smo mislili, da so tisti hitrejši in da so že naprej, v bistvu pa so imeli kar nekaj več za hodit in so bili za nami. Ujeli so nas šele čisto na koncu, že v temi. 

Povsem po planu smo šli, tja do petih smo računali, da bi morali biti gor. In seveda smo bili, dvajset čez pet!

Je pa že bila tema, ja. Eni so imeli kar nekaj težav tam na koncu, a nam je vsem uspelo! Juheeeeeej!

A večer se še ni zaključil, nismo samo še nekaj pojedli in šli spat, kje pa!

Na vrhu nas je čakala namreč še cela novoletna zabava! Ja, res, prava novoletna zabava! Krajani KS Mlinš imajo vsako leto na Zasavski Sveti gori ponovoletno rajanje! Ja, z ognjemetom vred!

In tako smo se veselili, peli in plesali še dolgo v noč! Pa malo postavljali gradove tudi...

Naslednji dan niti ni bilo tako hudo vstat, gorski zrak pomaga. Pa tudi prekrasen dan pomaga!

Povsod brez oblačka! Kamniške...

Prav nič se nam ni mudilo v dolinsko meglo, vsi smo se kar nekaj obirali, nikomur se ni šlo domov.

Pa smo čohali psa

občudovali jaslice

zazrti v daljavo stali in stali

A smo se na koncu le morali oddričati v dolino

proti Vidrgi, kjer je v tistem času prav počasi kopnel še zadnji sneg...

En izlet in pol je bil tole. Slabih 30km, 1650 višincev, dobrih 10 ur hoda. Za skupino je to več kot super! Tisti dan sem bil tako navdušen, da bi šel komot še nazaj, peš seveda!

Na karti pa takole zgleda:

lepo, kajne?!

Kam pa drugo leto? Malo nam je že zmanjkalo, na jug imamo samo Janče, kar je preblizu, na zahod ni nič pametnega, Rašica, Šmarna... Morda pa spet na vzhod - Čemšeniška? Ampak iz Krtine bo huda... Bo treba še malo pomerit in premerit!

Tags:

domači kraji

Kako začeti leto?

by piskec 10. januar 2014 13:56

O, v vseh teh letih smo že povsem različno začenjali nova leta.

Zadnja leta se trudim, da bi bilo vse skupaj bolj mirno, da tudi ta presneta najdaljša noč ne bi preveč vplivala name in na vse nas. Nekako mi gre že dolgo časa na živce. Zabava zaradi zabave. Kot da rabiš prav poseben izgovor...

Že davno sem spoznal, da so najboljši žuri spontani žuri.

Čeprav vse to ne pomeni, da ne bo drugo leto popolnoma drugače, kdo bi vedel? Fino se je prilagajat in spreminjat pa čeprav ni vedno vse po tvoje. Le z razlikami lahko kam prideš in dobre stvari ne najdeš brez reference na slabo.

Kako torej letos začet?

Ja, s hribi, kako pa?!

Sicer nič posebnega, mi ne gremo spat na 2014 višinskih metrov, tudi kampirat v sneg ne, raje se ukvarjamo s hribčki in dolinicami, sebe vsekakor nimam za avanturista.

Letos smo se po polnočnih raketah

odločili za Blegoš! Juhu, moj Blegošek, poraščen z gozdovi in z njegovo sramežljivo vršnjo plešo! Strašansko mi je blizu, Heleni pa seveda ne, ona hoče razglede, razglede, skale in podobno, jaz pa uživam v vseh teh širnih gozdovih.

Tamaučka smo pa prepričali s snegom. O, ja, na sneg pa grem!

V Leskovici na parkirišču pri cerkvi smo začeli in res je bilo že takoj čarobno, čisto na sveže zasneženo kakih sto metrov nad vasico. Seveda nismo bili ravno zgodnji, preden smo začeli hodit, je bilo že skoraj poldne!

Se je pa sneg kaj kmalu začel

in kepe so že takoj letele na vse strani!

Novim kolovozom so se pridružile nove markacije, novi mostički, nove oznake, ponekod na novo nadelana pot. Zakaj se mi dozdeva, da so to počeli moji kolegi pripravniki?

Na Jelencih je bilo že resno! Sneeeeeeg!

Kočo so ravno na široko luftali, zgleda je imela za seboj polno in živahno noč...

Nato pa je počasi postajalo vedno bolj čarobno

le pri koči nas je na žalost ujela megla.

"Pejmo najprej na vrh, bomo videli, če je tam gori kaj sončka!"

Seveda smo imeli s seboj derezice, ampak jaz sem moral najprej fejst odletet na zlizanem, da smo si jih potem končno dali gor. Pametno.

Ampak gor na pleši... ooooooo! Tamle zadaj, glej! Naši konci!

In potem smo tulili za vsak hrib, ki se je na kratko odkril, tudi Triglav se je vmes prav postavljaško nastavil, ves visok v snežno beli opravi.

Kdo pa bi ob takem navdušenju slikal?!

Taki, mali trenutki, ko lepote le mimogrede uzreš... pa toliko navdušenja! Tako malo, a se nam je vsem trem zdelo, da je bil ves trud poplačan v trenutku!

Tamauček je bil navdušen!

Helena je bila navdušena!

Jaz pa sploh... sem potem mlel še dolgo, kako je bilo oh in sploh in super in fajn, da sta me imela hitro dovolj. In smo šli raje se malo pogret v kočo. Na en čaj, pogledat razpoloženje in koliko je kaj ljudi. In ja, jih je bilo presenetljivo veliko, pravzaprav je bila koča kar naprej skoraj v celoti polna. Prihajali so in odhajali kar naprej. Še dobro!

Pot navzdol je tokrat minila super hitro. Nekaj norenja

in veliko sončka

je povzročilo, da je še potok z veseljem odplesal v dolino

mi pa smo prišli do Leskovice ravno ob poslavljanju dneva.

Par sto metrov nad vasjo pa za nami prihiti fant in nas vpraša, če vemo, kje točno se nahajamo. A? Seveda smo imeli karto s seboj, izkazalo pa se je, da bi on moral v Gor. Žetino in da je nekje zgrešil. Aja?

Brez vsega, samo manjša jaknica, brez nahrbtnika, brez vode, brez lučke, brez... Nazaj pa skoraj do Jelencev do ceste in nato vse naokrog do Kala in še malo dol do Žetine. Ura pa štiri, dan se je že počasi poslavljal.

Smo se ponujali, da ga peljemo naokrog, a jo je pogumno mahnil kar nazaj navzgor.

Pogumni imajo srečo. Sem in tja. Vsekakor upam, a ne vem ali je to upanje dovolj. Bolje bi bilo imeti kaj v nahrbtniku...

Celoten izlet smo opravili skoraj mimogrede, kot sprehod se nam je zdelo. Lepote so nas očarale, veter nam je pordečil lica, sonček pa nam je dal zagon za poln vstop v novo leto. Več kot super začetek leta!

Če ne greš, ne veš.

Srečno 2014 torej od Krtincev (in leteče kepe)!

Tags:

domači kraji

Srečno 2014

by piskec 31. december 2013 17:12

Letos je bilo prav dobro leto.

Ampak tako si pač rečem vsako leto. Nekateri vidimo nazaj le dobro. Pa za naprej tudi.

Nabralo se je kar 244 fotografij našega vsakdana in kar nekaj objav na blogu. Plodno leto in leto polno sprememb, od začetka pa čisto tja do konca.

Spremembe v naprej? Seveda, veliko njih, stalno. Do zdaj bi se lahko tega že dodobra navadil.

Tudi letos ne damo nobenih zaslužkov operaterjem. Nekaj voščilnic in nekaj elektronske pošte je odšlo od nas, to je pa pravzaprav to.

Nekatere želje so pocukrane, nekatere sentimentalne, nekatere originalne, nekatere za dol past od smeha, jaz pa sem v tem bolj skromen. Želja ima prednost pred obliko.

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags:

osebno

Ko Hudi konci niso tako hudi

by piskec 30. december 2013 16:05

O, tile Hudi konci so mi vedno bolj všeč.

Najbrž je kaj povezano tudi s tem, da jih obiščem v super vremenu.

Sicer bi lahko rekel, da ko sva šla nazadnje, vreme ni bilo ravno najboljše, a kolikor vem, sva se že takrat imela super in še bolje. Zato je težko o vremenu kaj grdega rečt. Vse kaže na to, da so Hudi konci lepi prav v vsakem vremenu.

V zadnjem času sem bil gor celo dvakrat. Se pozna, da je tole najbližji nam hrib in da porabiš kako uro manj kot za na Veliko planino. kar je v teh časih, ko je treba kar naprej nekam hitet, dobra kombinacija.

Skratka, prvič sem se namenil gor ravno ob tisti hudi inverziji sredi decembra, točneje 14.12. 

Spodaj v dolini megla, mraz, minus. Zgoraj...

Zgoraj pa nekako takole: 

In vedno bolj toplo je postajalo, počasi sem vlekel obleko s sebe dol. Pogledi vedno lepši

na vrhu pa pogled na morje megle in minus v njej...

Meni pa vroče in čeprav ves premočen se tokrat nisem niti preoblačil. Ni imelo smisla, sigurno je bilo več kot 10 stopinj!

Kar tam nekje na poti navzdol sem obsedel in si privoščil še malo postanka, v dolino, v tisti mraz se mi ni prav nič mudilo. Čudno, kajne?

Sestop v Grohat mi je bil že takrat všeč, zdaj mi je pa celo še vedno bolj. Zdi se mi prav posrečen, eleganten, hiter in zelo osamljen. No, pazit moraš le na gozdarje, da ti kakega drevesa ne zrušijo na glavo... Pa še malce lahko tečeš, da ne zanemarim tega presnetega teka.

A tokrat me je čakalo presenečenje. Pozitivno, seveda. Kolikor mi je bilo zoprno se vračat v dolino mrzlote, se je narava tokrat spet izkazala v popolnosti. Narava res nima ovir za lepote in tokrat je bilo presenečenje popolno!

Najprej skozi ogromne količine listja

in po spet nekih novih blatnih kolovozih

mimo ledu, ki se k sreči ni začel preveč zgoraj, drugače bi bil potok povsem zaledenel

mimo v ivje obdane pokrajine

do meglene in mrzle doline!

V slabe pol ure sem šel skozi par prekrasnih plasti, ki so si v tej inverziji sledile povsem drugače, kakor smo vajeni. A tudi zato je bila najbrž izkušnja nadvse presenetljiva.

Narava v vsem svojem razkošju. Brez kakršnegakoli varčevanja.

Naslednjič sem seveda moral peljat še Heleno. 

28.12. ni bilo več inverzije, bila pa je nizka oblačnost. Gor sicer ni bilo toplo, a bil je sonček in tam, kjer te je ujel, je bilo nadvse toplo in prav čudila sva se, da ima še toliko moči!

Ker dalo se je tudi lepo poležat!

In spet gledat dol v meglo, čeprav sem prepričan, da je bila nizka oblačnost

Pa sva začela enako kot vedno - v meglenem, mokrem gozdu

Pot nama je obema všeč, kljub temu, da je do vrha grebena kar fino strma, vedno bolj. A ko si enkrat na grebenu, je vse poplačano!

Potem sicer rabiš še kar nekaj časa do Kamniškega vrha, a kdo bi se sekiral. Če je takole vreme, lahko le ploskaš in odhod v dolino odlašaš, da je joj.

Se slikat tu, in tam

gledat, kaj je ogromno snega na Kamniškem sedlu,

se počasi spuščat,

še malo pomalicat, se kje še usest, poležat, počakat.

Ampak prej ali slej se je treba poslovit, ne moreva bit cel dan tule gor. Doma čakajo otroci, delo, obveznosti.

Spodaj v dolini pa megla. A tokrat nama ni nič grozna. Spomini na sončka in krasote jo delajo mnogo manj meglasto...

Hudi konci, kaj?! Upam, da bodo vedno taki, prelepi!

Tags:

Analiza nekega udarca

by piskec 23. december 2013 14:14

Naš Tamauček je vedno poln idej.

Takih, fantovskih.

Najbolje pa je, da pri tem tudi uživa!

Vse skupaj je bil preizkus. Preizkus poguma, volje, radovednosti!

Pa se je zagnal!

Pogumno z bojevniškim krikom naprej!

A bo kaj bolelo? KOLIKO bo bolelo? Aaaaaa...

Ohohoho, to pa kar boooooli!

Če pa bolje pomislim - saj niti ni tako hudo!

Dej, dej, gremo še ENKRAT!

Ja, na koncu ga je bilo seveda težko odtrgat od tegale! Smo ponovili še parkrat. Vedno manj je bolelo, zanimivo.

Tags:

osebno

Pospravljanje

by piskec 20. december 2013 15:20

Manj pišem, a je več slik in v povprečju so prispevki daljši.

Iz vsakega izleta pride ven zgodba, vsaj deloma.

Ampak ne čisto iz vsakega, nekaj jih ostane ob strani, kdo ve, zakaj. Včasih so kakšni razlogi, včasih jih sploh ni, sem in tja pa na kaj tudi čisto lepo pozabim. Čez tri tedne o tistem pisati pa seveda ne gre in potem zadeva spet stoji. Dokler mogoče enkrat... no, ali pa tudi ne.

Zato bi pa konec tega leta to lepo pospravil. Da bom v naslednjem letu lahko začel neobremenjen. In da bom lahko slike lepo zmetal v mapo 2013 in jih shranil. Dvakrat. In bo tako konec z lanskimi slikami. 2014 bom začel ves svež.

Ja. Ja. Seveda.

Kje vse smo še bili in kaj smo še počeli? Pazi: veliko slik je pred teboj!

Sredi avgusta sva čofotala po ledeni Savinji.

Konec Oktobra smo se zapodili v Trst

in Oglej

ter zazrti v preteklost

načrtovali za prihodnost!

Sredi gradeške lagune, zavite v meglo

nam ni bilo prav nič hudega!

Sploh nekaterim!

Še sredi septembra pa smo jo mahnili na Kokrško sedlo. Tokrat od Suhadolnika, ne moremo vedno it iz Kamniške bistrice.

Se prebijali prek Taške,

ki je več kot dobro nadelana!

Uživali v sončnem dnevu

dolgo zijali v daljave

in zopet uživali, sploh nekateri!

V začetku avgusta pa smo raziskovali Bistriške poti

in se hladili in noreli ob Koželjevi poti v Kamniško Bistrico. Iskali Martinj stezo na drugi strani doline

se čudili ob Velikem in Malem Predaslju!

Prelepo, prelepo!

Enkratno za norčije

še bolj pa za male fantke v veliki vročini!

Pri vsem tem pa smo odkrili še nov izvir in pa skrito šotorišče sredi gozda!

Konec septembra smo naredili tudi ogledno turo po Kozjanskem, Čerčkova domačija!

In seveda še gori, doli, tja do Svetih Gor.

 

Vmes smo našli še puščavnikovo jamo

luštne kapelice

in pa mir in tišino v Podsredi!

Povsem drugače je bilo, ko smo štirinajst dni kasneje tja peljali PD Domžale in ŠD Krte!

Najprej grad Podsreda

potem Čerčkova domačija

in prav nič miru in tišine v Podsredi - saj je bil praznik Kozjanskega jabolka!

Nekje vmes smo celo resno pospravljali. Menjavali stara vrata

in žagali drva!

Velika planina bi si seveda zaslužila kar svoj prispevek, a ga je po drugi strani tolikokrat že imela, zato tokrat bolj na kratko. Kot najbližji hrib je seveda najbolj obiskan. Tako poleti

še večkrat pa pozimi!

Enkrat sem tudi gazil kot nor, čeprav je spodaj kazalo povsem pomladno. Zgoraj pa do riti. Eh.

Včasih pa najdeš še ravno prav nastavljenega kostolomca! Pri tem sem se res komaj, komaj ustavil. Če bi šel le malce hitreje, pa bi noga šla. Prav fino se ti namreč direkt pred palico udre, čevelj se spodaj v peti zatakne, golen pa naleti direktno na položeno sušico. Če si preveč hiter, najbrž naredi samo pokc.

Sva pa uspela priti gor v snegu tudi že letos. Prvi jesenski vzpon. Spodaj še vse jesensko

gor pa vedno bolj zimsko!

Počasi bo teh vzponov vedno več. Derezice so ostale kar v nahrbtniku, obvezna oprema.

Drugače pa sem v jeseni našel celo jeklenico na poti s Krtine na Zasavsko goro (edini trening pred Borštom 2013!)

ter prijatelja v snegu nekje po pobočjih Sv. Trojice.

Vmes smo si ogledovali še avione na letališču Lesce

nekateri so si pa od zgoraj ogledali še Bled! Vse to na Srečanju ZEVSa!

Na koncu, v teh dnevih megle, ki se k sreči končujejo, pa sva enkrat celo z avtomobilom zapeljala direktno na Limbarsko goro. Po sonce. Pomanjkanje je že resno ogrožalo zdravje! Malo me je bilo sram, da z avtom gor, ampak, hej... v teh predbožičnih dirkalnih časih sva bila vesela, da nama je uspelo vsaj to!

 

To bi bilo več ali manj to. Ali pa tudi ne. Potek dogodkov, ki se nama zdi zanimiv tako ali tako objavljava na najinih straneh: Helena in Aleš.

Na koncu pa še božična Ljubljana na preizkus kuhančka!

Ampak ne, tole še ni zadnja objava za letos, o ne!

Samo večino slik sem pa res spucal! Juhej!

Tags:

domači kraji | osebno | pr norch

Tek Sv. Barbare 2013

by piskec 18. december 2013 15:33

Eni pravijo, da smo tu bili sedmič. Po mojih podatkih pa šele šestič.

Skratka, na teku Sv. Barbare pri Škalskem jezeru smo bili že tolikokrat, da nihče več ne ve natančno kolikokrat! To se mi pa ne dogaja velikokrat.

A kakor pravi Rajko na koncu svojega prispevka, se vse zdi, da bomo naslednji leto šli še n-tič. Zakaj pa res ne?!

Vsekakor pa smo lani bili

Rezultati so vsa leta približno enaki, ekipa teče +- 3-4 minute. Kar je čisto ok, nismo še čisto za v staro šaro.

Ne, za v staro šaro pa sploh ne!

 (C) PV

Kot vsako leto smo tudi letos osvojili vse medalje in zasluženo zmagali. Seveda pred tekmo.

 (C) Rajko

S številko ekipe 20 smo bili spet super. Kar nekaj pred- pred zadnjim smo imeli. V bodoče se bo potrebno bolj potrudit!

Kako pa kaj moj tek? Hm... no... kako bi rekel? Tistih 3km in par metrov pa že (še) zmorem brez kakšne prav posebne priprave. Rezultat povsem v skladu z vsemi ostalimi rezultati skozi leta. Pod 20 minut, s čimer sem povsem zadovoljen. Za tradicijo bo kar v redu.

Še na zaslužen golaž, ki sem ga kot vegi moral seveda le od daleč gledat. So mi pri sosednji mizi ponujali bone (najbrž sem tako lačno gledal) pa se seveda nisem dal.

Potem nas je pa spet prijel duh časa, v katerem nihče nima več nobenega časa in smo se prav na hitro porazgubili vsak na svoj konec. 

Do naslednjič.

Tags:

pr norch

Jesenski Nanos

by piskec 13. december 2013 16:03

Sredi novembra it na Nanos je super.

Sicer malo mrzlo

smo bili kar malo prezgodnji!

Pravzaprav je šla Tadeja preizkusit ali še pride gor.

Pa ni bilo nobenih težav! Še sonček nas je ujel

in nas božal tja nekam do pod vrha

Vrh pa je le imel kapo. Kar je bilo dobro, drugače bi nas najbrž odpihnilo.

Malo smo se le pogreli v koči, več pa smo se potem ogrevali na s soncem obsijanih pobočjih! Je kar precej toplo postalo, nobenega mraza od jutra več...

Tako lepo smo jo mahali, da Tadeja sploh ni opazila, da je bil vmes med gor in dol en hrib.

In ker smo v nedeljo presneto zgodaj začeli, smo bili že zgodaj doma. Nanos pa je najbrž še dolgo obdržal kapo.

Jep, se splača kdaj tudi v nedeljo zgodaj vstat!

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS