O, v vseh teh letih smo že povsem različno začenjali nova leta.
Zadnja leta se trudim, da bi bilo vse skupaj bolj mirno, da tudi ta presneta najdaljša noč ne bi preveč vplivala name in na vse nas. Nekako mi gre že dolgo časa na živce. Zabava zaradi zabave. Kot da rabiš prav poseben izgovor...
Že davno sem spoznal, da so najboljši žuri spontani žuri.
Čeprav vse to ne pomeni, da ne bo drugo leto popolnoma drugače, kdo bi vedel? Fino se je prilagajat in spreminjat pa čeprav ni vedno vse po tvoje. Le z razlikami lahko kam prideš in dobre stvari ne najdeš brez reference na slabo.
Kako torej letos začet?
Ja, s hribi, kako pa?!
Sicer nič posebnega, mi ne gremo spat na 2014 višinskih metrov, tudi kampirat v sneg ne, raje se ukvarjamo s hribčki in dolinicami, sebe vsekakor nimam za avanturista.
Letos smo se po polnočnih raketah
odločili za Blegoš! Juhu, moj Blegošek, poraščen z gozdovi in z njegovo sramežljivo vršnjo plešo! Strašansko mi je blizu, Heleni pa seveda ne, ona hoče razglede, razglede, skale in podobno, jaz pa uživam v vseh teh širnih gozdovih.
Tamaučka smo pa prepričali s snegom. O, ja, na sneg pa grem!
V Leskovici na parkirišču pri cerkvi smo začeli in res je bilo že takoj čarobno, čisto na sveže zasneženo kakih sto metrov nad vasico. Seveda nismo bili ravno zgodnji, preden smo začeli hodit, je bilo že skoraj poldne!
Se je pa sneg kaj kmalu začel
in kepe so že takoj letele na vse strani!
Novim kolovozom so se pridružile nove markacije, novi mostički, nove oznake, ponekod na novo nadelana pot. Zakaj se mi dozdeva, da so to počeli moji kolegi pripravniki?
Na Jelencih je bilo že resno! Sneeeeeeg!
Kočo so ravno na široko luftali, zgleda je imela za seboj polno in živahno noč...
Nato pa je počasi postajalo vedno bolj čarobno
le pri koči nas je na žalost ujela megla.
"Pejmo najprej na vrh, bomo videli, če je tam gori kaj sončka!"
Seveda smo imeli s seboj derezice, ampak jaz sem moral najprej fejst odletet na zlizanem, da smo si jih potem končno dali gor. Pametno.
Ampak gor na pleši... ooooooo! Tamle zadaj, glej! Naši konci!
In potem smo tulili za vsak hrib, ki se je na kratko odkril, tudi Triglav se je vmes prav postavljaško nastavil, ves visok v snežno beli opravi.
Kdo pa bi ob takem navdušenju slikal?!
Taki, mali trenutki, ko lepote le mimogrede uzreš... pa toliko navdušenja! Tako malo, a se nam je vsem trem zdelo, da je bil ves trud poplačan v trenutku!
Tamauček je bil navdušen!
Helena je bila navdušena!
Jaz pa sploh... sem potem mlel še dolgo, kako je bilo oh in sploh in super in fajn, da sta me imela hitro dovolj. In smo šli raje se malo pogret v kočo. Na en čaj, pogledat razpoloženje in koliko je kaj ljudi. In ja, jih je bilo presenetljivo veliko, pravzaprav je bila koča kar naprej skoraj v celoti polna. Prihajali so in odhajali kar naprej. Še dobro!
Pot navzdol je tokrat minila super hitro. Nekaj norenja
in veliko sončka
je povzročilo, da je še potok z veseljem odplesal v dolino
mi pa smo prišli do Leskovice ravno ob poslavljanju dneva.
Par sto metrov nad vasjo pa za nami prihiti fant in nas vpraša, če vemo, kje točno se nahajamo. A? Seveda smo imeli karto s seboj, izkazalo pa se je, da bi on moral v Gor. Žetino in da je nekje zgrešil. Aja?
Brez vsega, samo manjša jaknica, brez nahrbtnika, brez vode, brez lučke, brez... Nazaj pa skoraj do Jelencev do ceste in nato vse naokrog do Kala in še malo dol do Žetine. Ura pa štiri, dan se je že počasi poslavljal.
Smo se ponujali, da ga peljemo naokrog, a jo je pogumno mahnil kar nazaj navzgor.
Pogumni imajo srečo. Sem in tja. Vsekakor upam, a ne vem ali je to upanje dovolj. Bolje bi bilo imeti kaj v nahrbtniku...
Celoten izlet smo opravili skoraj mimogrede, kot sprehod se nam je zdelo. Lepote so nas očarale, veter nam je pordečil lica, sonček pa nam je dal zagon za poln vstop v novo leto. Več kot super začetek leta!
Če ne greš, ne veš.
Srečno 2014 torej od Krtincev (in leteče kepe)!