To, da se je v naslovu zgodbe znašla tudi letnica, pove veliko.
Vsekakor to, da me bo Pohorje še videlo. Nekaj zaradi neporavnanih računov, več pa zaradi njegovih lepot in vsestranskega navdušenja naše tokratne dogodivščine.
Ker tole pa je bila dogodivščina, o ja!
Začel sem že nevemkdaj, dolgo let sem si že želel prečit Pohorje, od Maribora pa do Dravograda. Večkrat sem to že omenjal in omenjal, pa nikoli ni bilo nekega velikega navdušenja. Potem sem to zaradi različnih razlogov spremenil v dvodnevno zadevo, pa je bilo navdušenja prav toliko kot prej, torej skoraj nič.
Mogoče ni bil pravi čas, mogoče pa smo vsi samo malce preveč leni.
Od moje tretje prehojene Šentiljske sem imel že več kot leto dni na voljo apartma na Ribniški koči sredi Pohorja. Kako pripravno in kaj torej boljšega?! Samo še it bo treba.
Pa sem določil datum, rezerviral apartma in... se začel pripravljat.
No, s pripravami je bilo bolj tako. Saj sem šel na Boršt, ne? A je potrebno še kaj drugega? Tako nekako so zgledale priprave... Bolj ubogo torej.
Sama organizacija mojega pojanja čez Pohorje je imela vsak teden drugačno podobo, še dobro, da se je vsaj trasa obdržala skozi vse razpravljanje, kako to vse skupaj narest in uredit, da bo vsem prav.
Na koncu smo se dogovorili, da gre Rajko z mano del poti, Helena in Tamauček pa bosta malce vandrala po Mariboru, uredila apartma (zakurila) in prišla meni naproti peš od Ribniške koče do Lovrenških jezer. Kar precej usklajevanja torej, ampak tega smo že navajeni in kakor se bo izkazalo v nadaljevanju, je tudi vse klapalo kot namazano. Kako pa naj bi bilo drugače?!
Torej, sobota, 5.10.2013, 6:35h, 0km, spodnja postaja gondole, Maribor.
Rajko in jaz. In tema.
Se je pa dan kmalu začel delati!
Rajko jo je pa - kljub temu, da je kar naprej nekaj jamral, da mu ne gre najbolje - cvrl v tisti strmi hrib ko nor!
Sva se pa le naklepetala, a nama je vseeno kar dobro šlo. Mimogrede že Belevue
mimo Bolfenka ob 7:49 in 8:06 razglednega stolpa, ki me seveda ni spustil gor, čeprav sem ga prosil. No... nobene potrebe nisem videl po gledanju tal z velike višine, tako nekako bi lahko rekel.
Pri Ruški koči sva bila kot bi trenil. No, dve uri in pol, ravno dobro sva se ogrela.
Sva pa bila prezgodnja za kaj bolj močnega, sva se morala zadovoljit samo s čajem. Eh, pa te zgodnje ure... Sicer pa na slikah itak zgledava, kot da sva borovničke dobila, več borovničk celo!
9:06h, 10,5km, Ruška koča, do 9:33h.
Rajko se je sprva namenil, da bo šel z menoj do Ruške, a se je še dobro počutil in me je spremljal še malce naprej. Celo tja nekje do malce za Peršetovim vrhom, kajne?
Od tam naprej sem bil potem sam. V samotnih pohorskih gozdovih, polnih jesenskih barv! Šumenje listja, čmokanje blata pod supergami in moje super glasno dihanje. Ni čudno, da nisem srečal niti ene živali, sem bil vse preveč glasen!
Ni pa trajalo prav dolgo, nekaj tja do Šumika, kjer je vse prav lepo urejeno,
da se mi je začela oglašati lenoba. Ojej, ravno še tebe sem potreboval!
No, od tam je šlo potem vse skupaj bolj na trmo.
A pustimo lenobo za trenutek pri miru, dajmo pogledat, kako je bilo medtem v Mariboru, kjer sta raziskovala Helena in Tamauček!
Ko se je mesto šele počasi sobotno prebujalo
in sta raziskovala zanimive konce, za katere še danes ne vemo, kje točno so in kaj točno sta tam počela,
hodila po pekarnah, trgovinah, tržnicah, akvarijih, hidroelektrarnah in po vsem, kar se je dalo videt!
Ko smo prišli skupaj, sta imela za par ur obujanja njunih doživetij!
Pa spet nazaj k meni. K lenobi, ki je samo še razmišljala, kako bi vse skupaj skrajšala, zaključila. K sreči mi ni uspelo, še danes mi ni jasno, kako. A so me noge kar same nesle proti Koči na Klopnem vrhu.
In tam sem spet doživel udar cukra. Pa čaj, pa kokakola, pa ploščica, na koncu mi je vse skupaj ponovno ostalo na želodcu. Bljaki! Nekaj bo potrebno spremenit, vsaj tele cukraste ploščice zamenjat! Pa kokakolo ven vržt in čaj nesladkat. Hm, ampak samo šnopsa pa tudi ne morem pit... ali pač?
Poleg tega me je zadelo še to, da sem bil spet ves odrgnjen med nogami. In to kljub mazanju! Zadnjič na Borštu nič, zdaj pa spet? Eh, čisto nič več ne razumem... Enkrat ja, drugič ne, kakor mu paše. Potem pa vedi, kako in kaj! U tri krasne!
11:35h, 22,4km, Koča na Klopnem vrhu, do 12:12h.
Klopni vrh sem iz sitnobe potem izpustil. Nacukran in odrgnjen, super kombinacija za potikanje po močvirnatih gozdovih, res super!
K sreči ni bilo nikogar zraven, da bi ga lahko kako ugriznil ali mu vsaj povzročil kakšno manjšo bolečino... Kje so ljudje, ko jih najbolj potrebuješ, kaj?!
Ja, na Pesku, 13:35h, sem bil že dodobra naveličan vsega. Ko pade dol, pade hitro in dokončno.
Ampak zaradi varovalke pri Lovrenških nisem mogel vsega prehitro zaključit. Na Pesku se je bilo treba odločit ali grem kar počez ali jo mahnem čez Roglo? Vedno lahko počakam v gostilni, spijem kaj, čeprav mi to ni najbolj dišalo, saj je bila le dobra ura, kar sem sedel pod Klopnim vrhom.
Pa sta naša dva komaj prišla do apartmaja, lepo zakurila, še niti razpakirala
in ju sigurno še dve uri ne bo do Lovrenških!
Jaz pa pojma nisem imel, kako mi bo šlo do Rogle in kako naprej. Bom rabil uro, dve, tri ali celo štiri, tudi približno si nisem več predstavljal!
Pa so me spet rešile noge, ki so kar zakoračile proti vrhu Rogle, tja nekam gor v meglo in zavijanje vetra!
Pri razglednem stolpu sem naletel na za celo gimnazijo najstnikov, zato si stolpa nisem niti dobro ogledal, sicer pa - kot da bi šel drugače gor, kaj?
Sem se pa ustavil v hotelu, v stari koči. Čaja si tokrat nisem sladkal, namesto kokakole pa sem pil radensko. Mnogo boljša kombinacija!
14:11h, 32,1km, Rogla, do 14:34.
Ko sem prišel do koče sem bil fejst zadihan. Ko sem čez dvajset minut šel naprej, sem bil še vedno zadihan. Nova pogruntavščina: permanentna zadihanost!
Tam v koči sem računal koliko časa in kako in kje... da bomo ja prišli pravočasno skupaj. Pa mi nekaj ni šlo in zato sem Roglo zapustil kar v neki paniki, ko se mi je zdelo, da mi nikakor ne bo uspelo.
Vreme pa nekako takole:
Se je izkazalo, da je bil moj strah malce neupravičen, do Lovrenških sem rabil slabo urico. Sicer se mi je zdelo, da hodim vsaj štiri ure in sedemnajst minut, a pustimo to...
Prav lepo pihlja, mene pa zebe! Še dobro, da vlečem s sabo marsikaj za obleč, tako da vse navlečem nase in čakam. Na naša dva, ki prihajata z druge strani.
Pa čakam. Pa čakam. Pa čakam. Pa...
Celih 8 (osem) minut. Skupaj s preoblačenjem. Kar pomeni, da sem se komaj preoblekel in sem že zaslišal: "a je Oči že kle, se mu bom nekam skril, pa ga ustrašim!"
Hehe, seveda sem bil na potezi jaz in sem se dobro skril. In fanta super duper dobro, enkratno prestrašil, ko sem kar naenkrat skočil izza razglednega stolpa! Se je skoraj dol usedel... Bo on Očeta strašil, mulc!
Res pa je, da po najinih krikih še dobre pol ure ni bilo zaslediti kakšne žive živali.
Ampak 8 minut, osem minut! Kar težko verjamem, kako smo tole spet dobro izpeljali!
Lovrenška so super lepa in sem se res splača prit! Tudi če je vreme slabo.
15:30h, 36,8km, Lovrenška jezera, do 16:00h.
Potem se nam pa nikamor več ni mudilo. In smo se vlekli. Ampak res vlekli. Tako počasi pa že dolgo nismo šli. Najprej dol, dol, dol
nato pa počasi gor, gor, gor, mimo jerebik, ki so se nam režale,
do megle, kjer Jezerskega vrha ni in ni bilo na spregled
a zadnji klanček do Ribniške se s Tamaučkom nisva hotela odpeljat, sva ga raje kar odtekla in s tem dokazala vsaj delno zmago uma nad lenobo. Vsaj delno...
17:48h, 43,3km, Ribniška koča.
Že dolgo nisem bil kake koče tako vesel, kakor tegale našega apartmaja! Res je tudi, da že dolgo nisem bil tako presneto zmatran.
Zakaj in kako še danes ne vem. Permanentna zadihanost in splošna utrujenost sta me povsem prevzeli. Misel na to, da bi šel naslednji dan kam naprej, sem po hitrem postopku zatajil. Tako ali tako dlje kot do Kope ne bi več prišel. Vsaj deset kil preveč, nekaj bo vsekakor treba narest v to smer. Sploh pa sta se imela Helena in Tamauček tako dobro in potem smo se imeli še mi trije tako super, da bi bilo kar greh kam it sam.
Naslednji dan smo vstali v deževno jutro
a nas ni nič ganilo. Prav luštno je bilo, tako dobro smo se imeli! Se valjali po postelji, raziskovali okolico, se zapeljali par sto metrov nižje ter šli pogledat še za kakšne pohorske jurčke. O, ja, so!
Kar dobro sem razmigal nožice, a smo jih le nabrali za pošteno večerjo!
Ko smo bili doma, je bila že čista tema, nič prej!
Pohorje 2013, 43,3km, 9:16h neto, 11:13h bruto, 2360m gor in 1180m dol.
In za zaključek, s kakšno mislijo naj zaključim? Sam pohod se je skril v ozadje tega, da smo se imeli po vsem tem res super. Je pa zaradi tega izzvenela tudi moja sitnoba, nabrana med hojo, zato se mi Pohorje sploh ni zamerilo, kje pa!
V bistvu sem popolnoma navdušen! Zato tudi letnica v naslovu. Ker se bom(o) vrnil, ja, še bom šel. Še se bom vrtel po neskončnih gozdovih, prečkal neštete ceste in srečeval gobarje, pohodnike in izgubljene duše. Vem celo to, da bom to počel z veseljem. Pa če pridem iz Maribora v Dravograd ali pa ne. Poskusil bom še kdaj, če mi bo pa uspelo, pa sploh ni pomembno. Tisto vmes je dosti bolj super in navdušujoče!
Rajko, tebi pa seveda najlepša hvala za spremljavo. Če tebe ne bi bilo, bi si že na Ruški najbrž premislil... ali pa še prej!
Največja zahvala gre seveda Heleni, ki me vedno podpira v vseh traparijah in ki zna še iz take polomije narediti epski vikend!