16.3. smo šli na Kališče, skupaj s PDD, tole je imela Helena za zimski izlet, pomočnica vodnika.

Mislim, da smo izlet ene trikrat prestavljali, saj je bilo kar naprej deževno in slabo vreme. Vmes smo pa še s Krimom noter padli, a k sreči se je potem vreme kar dodobra izboljšalo.

Super izboljšalo! Kaj pa bi človek lepšega:

Začeli smo malo nad Laškim, en del smo šli kar lepo po cesti. Se vsaj malce ogreješ!

Odločili smo se za nemarkirano pot, ki gre s parkirišča nad Gradiščem desno gor in vseskozi po grebenu. Vse se tako zdi, da je ta pot v tem času glavna, shojena je že tako. Prava, markirana pot, ki gre mimo bolnice Košuta pa sameva. Seveda, ko pa je vse zabasano in težko prehodno.

Največ težav s potmi si bomo naredili markacisti sami. In potem bomo najbrž stokali in jokali. Hja...

Skratka, pot gre večinoma po grebenčku in je lepa in polna razgledov, takih po poti iz Mač nimaš.

Gor, višje na grebenčku prideš spet do markirane poti, ki zavije iz grape na greben.

Desno dol gre markirana pot, levo dol pa piše "po nemarkirani poti". Zanimiv pristop. Ni markirana, je pa označena? Al kako?

Še kakšno počivalo

pa smo že na snegu!

Na planini so že prekrasni razgledi, toplo pa kot pomladi!

Potem si pa itak takoj gor.

Malo smo se sončili, nekaj pojedli, več ali manj pa uživali. Kako pa ne bi, pri takem prekrasnem vremenu?

In pri razgledih?

Dol smo potem zavili na markirano pot. Čeprav so nam jo odsvetovali, saj naj bi bila kar dobro podrta, smo šli vseeno bolnico pogledat. In smo zavili desno v prečenje pobočja do grape

našli najprej še pokopališče bolnišnice Košuta (ki ga midva z Markom pred dvemi leti sploh nisva opazila)

in nato porabili kar nekaj minut, da smo izvedli napad na bolnico. Ja, kar nekaj podrtega je bilo.

Potem smo šli naprej po markirani poti, a smo kmalu odnehali. Preveč podrtega, takoj smo se morali začet prebijat in pri velikih podrtih drevesih to ne gre hitro...

Smo jo raje mahnili na drugo stran grape in po kolovozu potem naprej. Tam je bilo malo bolje, vsaj prebijat se je dalo normalno in brez kakih strmin.

Saj vem, da se ponavljam, ampak tudi tokrat je bilo prekrasno. Tale marec je res postregel z večinoma lepim vremenom. In potem ni težko uživat v hribih, kajne?

Še sled lovske poti navzgor. Dol pa nisem gpsjal, je pa markirana pot napačno vrisana. Heh... napak v teh poteh in kartah je za izvoz.

Je pa sigurno, da bom po tej poti še šel, dosti bolj mi je všeč kot markirana ali pa tista iz Mač. O, ja, dosti bolj.

Tokrat smo jo na Krim mahnili s PDD in ŠD Krti. Helena je vodila.

Malce nas je bilo strah, kako bo s podrtim drevjem, a se je izkazalo, da je narod že lepo speljal nove poti naokrog padlih dreves. Seveda, kaj pa smo pričakovali?!

9.3. je bil že v začetku prekrasen dan! Malo slane, a se je sonček že dodobra nakazoval. Že skorajda pričakujoče pomladno. A najprej smo si šli ogledat Plečnikovo cerkev na Barju. Razveseljivo in navdihujoče, kot vedno!

Naš pohod smo začeli v Strahomerju,

Pogledali smo proti vrhu

in jo mahnili gor čez Strmec.

V začetku nekaj malega podrto, a nič hujšega, plazimo se le malo.

Sem in tja kak postanek

in kar prehitro smo že skoraj na vrhu!

 Še malica v koči, malo postanka, zunaj je bilo sicer lepo in sončno, a je preveč pihalo. Po koncu skušamo narediti še gasilsko... a nam najbolj ne uspe.

Smo tako naredili že takoj na začetku, ker nam jih na koncu nikoli ne uspe naredit. No, tole je lep dokaz tega...

Še ne tako dolgo nazaj sem po takem pohodu še dolgo čutil posledice. Tokrat pa je vse skupaj kar prehitro minilo! 

Prav luštna skupinica se nas je nabrala in super je bilo!

Hotel sem pisati o spletnih trgovinah, pa bom raje ostal pri kljunastem merilu. Bom o spletnih trgovinah kdaj drugič, se sicer navezujejo na to ubogo kljunasto merilo, a tudi na druge produkte.

Tako. Pa dajmo o kljunastem merilu. Hm, čeprav brez spletnih trgovin ne bo šlo... No, ja.

Za merjenje naših plastik v 3D tisku je namreč potrebno kljunasto merilo, drugače tiste male cevčice ne moreš zmerit. Vsaj ne kolikor toliko natančno. 

In sem začel kljunasto merilo iskat na netu. Uau, 100€. Uff, toliko pa ne dam! In bolj kot sem kopal, cenejše je postajalo. Tja do slabih 15€ sem na koncu prišel in seveda takoj hotel naročit. 15€ pa res ni več veliko, zame ni ravno potrebno, da je to najnatančnejše kljunasto merilo na svetu.

Ampak to ni tako enostavno, spletne trgovine znajo biti zanimive in živijo svoje življenje. Naprimer najprej crkujejo in mečejo ven najrazličnejše napake s katerimi si seveda nimaš kaj pomagat. zato malo počakaš, kakšen dan naprimer, morda pa se bo vse skupaj uneslo? Še prej pa javiš na email podpore spletne trgovine, da ne deluje.

No, naslednji dan ni nič bolje. Na email ni nihče odgovoril. Oh... že voham svinjarijo. Pošljem email še na drug e-naslov, ki ga izbrskam in čakam. Čakam. Čakam.

Seveda čakam zaman. Jasno, kaj sem pa mislil?

Potem mi pa kapne - hm, kaj če bi si jaz popravil podatke našega podjetja in v ID za DDV pobrisal ven SI? Kaj pa vem, kako sem na to sploh pomislil, a izkazalo se je... to je to! Jeaaaaa, uspeh! Uspel sem, uspel, navdušen kot otrok, juhej!

Navdušenje je na žalost trajalo le en korak. Do naročila, ko mi je spletna trgovina napisala: "nakažite na naš račun in nam pošljite potrdilo".

Aja? Kam pa naj plačam? Naj iščem trr po netu? Aja? In kam naj pošljem potrdilo? Na tisti email, na katerega ne odgovarjate? Ja, seveda. Takoj uredim!

Jasno, da sem takoj vse zaprl. Naj gredo k vragu!

In potem sem se jezil še cel dan. Na spletno trgovino, predvsem pa na to, da nikakor nisem mogel najti cenejšega kljunastega merila. Najcenejši v vrsti je bil nato šele tam okoli 40. To pa ni za gorenjca, ki mu je bil tako blizu 15... Ah!

In potem sreča v nesreči! Šlo je za podjetje, ki s svojo robo hodi tudi naokoli po Sloveniji, in ravno čez par dni bodo v naši okolici! Ah, kljunasto merilo za 15€ se mi torej ne izmuzne!

In sem čez par dni šel tja, komaj našel kljunasto merilo, v vsem navdušenju pozabil, da hočem to kupit na firmo in je šlo še 15€ stroškov in nekaj davka v maloro. Ampak nič hudega, samo da ga imam!

A bo s tem bedastim kljunastim merilom kdaj šlo kaj tako, kot je treba?! A sploh deluje?

Natanko čez en teden listam diskontnega prodajalca. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Kljunasto merilo, skoraj popolnoma isto, akcija, 9,90€! Neeeeeeee, je*emti!!!!!

Neprimerne besede so nato v veliki količini prihajale skozi moja usta pa jaz nisem imel prav nič pri tem.

Še teden ali dva in presneto kljunasto merilo se je pojavilo še pri drugem diskontnem prodajalcu. Akcija, 9,90€.

Tokrat nisem več klel. Samo še *sigh* je prišel iz mene.

To je torej zgodba o kljunastem merilu. Vsakič, ko ga vidim, me majčkeno zaboli. Vsakič.

O, ti goli hribi! Občasno še vedno rešujeva uganke travnikov, ki se ob določenih dnevih tako lepo bleščijo v višavah.

To isto uganko sva že reševala, a je do sedaj nisva rešila v celoti. Takrat sva rešila le njen najbolj oddaljen del. Sprednji del pa je še kar čakal in čakal. 

Dolgo je čakal. Pa nihče ne ve točno zakaj. Tako je pač bilo.

A potem se tako čakanje tudi kar naenkrat konča. Ko te kar naenkrat prime in greš točno tja. Reševat uganko.

Na Črnivec sva se odpeljala sredi februarja. Po žledu je bilo treba vsaj nad 800m in pod 1700m zaradi plazov in metrov snega. Torej je bila Kranjska reber popolna destinacija.

Posledice ujme 2008 so še vedno vidne, čeprav mislim, da je tudi človek malo pomagal in očistil še preveč. Posledic žleda pa bolj malo. Sem in tja kakšna.

Je pa na tisti čistini kmalu začelo pihat, zoprno pihat. Jaz pa... no, k sreči že privzeto vzamem pozimi vse s seboj, rokavice, kapo itd. Ampak glede na napoved pa sem pričakoval, da bom hodil naokoli v kratkih rokavih. Cel teden se je že pripravljalo lepo vreme in tisto nedeljo bi moralo biti sončno in vroče... ali pa sem jaz vse skupaj napačno razumel. Skratka, od obljubljenega lepega vremena ni bilo prav veliko. Če ti mrzel veter brije okrog ušes, ti ne pomaga nobeno sonce daleč zgoraj.

Potem pa sva le prišla v gozd, kjer se je pa vse skupaj spremenilo v trenutku. Čisti mir. Nikjer nobenega vetra. Toplo... no, ja, malce bolj toplo kot prej. Ampak luštno.

In potem še eno presenečenje kratkih deset minut naprej. Čarobno presenečenje!

Tukaj pa tudi, če je mraz, ti postane prav toplo pri srcu. Take zime so vsekakor lepe.

Potem pa si hitro na grebenu in stric veter spet pride nazaj. Snega pa vedno več. K sreči je kak dan, dva pred nama nekdo šel in se ni udiralo čisto do konca. Drugače bi prej obupala, tako pa ni bilo prav hudo, sneg je bil zgoraj ves suh in lahek, ni bilo težko gazit.

Prva čistina, aha, to že veva, kje je!

Vedno bolj je pihalo, vedno več snega je bilo. Cilj pravzaprav blizu, a tudi daleč.

Zato sva ob smrekici pogledala dol v dolino, tja, od koder gledava, ko se voziva proti domu in vidiva tale travnik

se poslikala za... hm, zakaj že?...

označila najin teritorij za nadaljnjih petnajst minut surovega vetra

in vsa vesela in izpolnjena odskakala v dolino.

Prijetno presenečena nad lepoto izleta in tudi dneva, kljub vetru. Vzelo nama je kar tri ure, a se nama je zdelo, da sva po pol ure že nazaj. Gaziva vseeno počasi.

Zdaj pa še enkrat spomladi cel greben skoz dat, pa bo uganka do konca rešena.

Nikoli nisem bil ljubitelj jabolka.

Predvsem me odbija to, da nekdo drug bolje ve, kaj je dobro zame od mene samega. Tega sem imel že v mladosti dovolj oz. preveč.

Pa sem celo imel iPada enkrat, a sem ga kmalu zamenjal za Galaxy Tab. Še danes se mi zdi to dobra poteza, sploh, ker sem si potem raje omislil Asusa.

Toliko o tem, za vse ostalo jo sploh škoda besed.

Hotel sem samo poknit gor slikico, kako smo pri nas vsi ljubitelji tega iKrneki.

Tudi v živo gremo ravno tako lepo po vrsti - od najmanjšega do največjega.

Ok, še enega Nexusa in enega SE pa ne gre slikat zraven, anede?

Pri nas se zadnje čase kar precej ukvarjamo s 3D tiskom, kar nas je v veliki meri prevzelo.

Iz nič nastajajo zanimive stvari, sproti se učimo in preizkušamo materiale, barve, oblike, obdelave. Za nekatere oblike je 3D tisk mala malica, z nekaterimi pa ima kar nekaj problemov. Polno je nekih vprašanj, na katera si lahko odgovarjaš spet samo z vprašanji. 

Tako morajo včasih kar sami izdelki odgovoriti na kup vprašanj, ki se nam porajajo.

A napredujemo. Z velikimi koraki. In vedno znova smo navdušeni!

Ker iz digitalnega modela nastane Nekaj. Stvar. Izdelek.

Škatlice, naprimer za karte.

Seveda različnih barv.

Različnih postavitev in različnih imen.

Ali pa celo prozorne, mogoče ne ravno za karte, za kaj drugega?

Orožje, orožje, orožje, tokrat manj nasilno, sestavljivi lok, bolj za šolske ali pisarniške boje.

Posipalci za kavo so tudi ena od jutranje razveseljivih stvari!

Povsem prilagodljivi in pisani na kožo uporabniku.

Ali pa bolj splošni, za vse namene. No, predvsem za slastne stvari!

In kaj to sploh je, a sploh deluje? O, ja, deluje in to prav dobro, pravzaprav slastno!

Ali pa različne, posamezniku všečne oblike.

Ki na kavi s smetano zgleda še bolj super.

Potem pa pride na vrsto še les. Oziroma plastika, pomešana z lesom, ki ima res dober izgled lesa. Tudi vonj ima po lesu!

Naprimer za gumbe, take posebne, osebne.

Le še prišiti jih je treba.

Velika noč prihaja z dolgimi koraki, dan se daljša, temperature rastejo, zajci pa že skačejo. Na piškote je potrebno misliti že vnaprej!

Tole pa moramo še preizkusiti v praksi, a verjamem, da bodo piškotki v vsakem primeru super! Preizkus vsekakor sledi.

Takole sta potem lahko kar par. Za darilo, za igranje, za šalo, za...

Na koncu pa še nekaj skoraj neverjetnega. Ta prvič kar nisem mogel verjet, ampak zadeva resnično dobro zgleda. Litofan. 3D natisnjena fotografija me je res presenetila.

Tole je kratek izbor tistega, kar smo dosedaj v enem mesecu uspeli preizkusiti in natisniti. 3D tisk je vsekakor zanimiva zadeva s katero lahko narediš kup uporabnih izdelkov. In to izdelkov, ki so uporabniku pisani na kožo - z imenom, datumom rojstva, posebno številko, imenom podjetja ali pač s čim drugim, kar je posamezniku blizu.

Pa se nisem niti še spuščal v industrijsko uporabo, v izdelavo modelov, testnih kalupov, preizkusnih izdelkov in podobno. Pri takem načrtovanju lahko vsak digitalno izrisan model zelo enostavno in poceni preizkusiš najprej v praksi. Še preden zapraviš velike denarje za orodja.

Ali pa o tisti znano zagato, ko se ti doma polomi kos plastike in ni šans, da bi ga dobil posebej. No, tu se moraš potruditi le toliko, da ga izrišeš. Ali pa ga daš zrisat kakšnemu, ki to zna, še bolje. Rezervni deli so torej kar velika priložnost.

3D tisk je maloserijski, cena je takrat super v primerjavi z izdelki iz drugih plastičnih mas. Za enega, par, deset, sto izdelkov. Potem pa najbrž že nastopijo prednosti velikoserijskega pihanja plastike.

Prav za potrebe 3D tiska smo tako odprli nov blog, kjer bomo povedali kaj več o samem tiskanju, materialih, obdelavi in podobno. Blog naj bi bil tam - ker je to stran podjetja - tudi bolj profesionalno naravnan. Čeprav je težko verjeti, da bi človek lahko spremenil svoj stil pisanja...

Skratka, pojdite kdaj pogledat tja, morda dobite kakšno zamisel, morda prispevate kakšno idejo, morda potrebujete kaj? Pri tem vam lahko z veseljem pomagamo!

Če že delaš celico, jo naredi vsaj veliko!

Tako, kot jo je Flori.

Hm, kdaj sem jaz kaj takega naredil za šolo, a?

Mi, člani vremenskega društva ZEVS, vemo, kakšno bo vreme!

Zato si izberemo za montiranje naše prve društvene vremenske postaje najslabši možni dan.

Deževen od jutra do večera.

Lahko pa rečemo, da tako nismo motili lubnikarjev, oni pa nas ne. Težko si namreč predstavljam vso tisto gnečo, nas pa med vsemi ljudi, ko hočemo vrtat okna, nameščat žice, plezat po strehi, instalirat postajo in podobne hece.

Morda je pa bil to res eden najbolj primernih časov sploh!

Mala ekipa lubnikarjev, ki so je kljub presneto slabemu vremenu zbrala v koči na Lubniku, pa nam je dajala zagon in veselje. Da smo sploh uspeli vse to narediti, kar smo.

Ker večina dela je bila takšnale:

plezanje gor po strehi, v dežju in vetru. Ko so bili vsi fantje premočeni do kože in še malo čez...

Seveda mene niso spravili na streho, sem zato ostal suh, a počival tudi nisem. Sem se ukvarjal z bolj suhimi zadevami, a kolikor vemo, znajo tudi te znajo dobro zafrkavat.

Na Lubnik sem seveda prišel peš iz Podlubnika.

Malo čez pol sedmih sem krenil od spodaj, vse še v popolni temi. To je bilo namreč 18.1., pred sedmo je še čista tema... Lučko sem pravzaprav vzel za popoldan, če bomo slučajno (slučajno!) potegnili in bo treba dol priti v temi. Na to, da bi jo mogoče rabil zjutraj sploh nisem pomislil.

Tako, kot nisem pomislil na to, da bi - vsaj v dežju, no! - vzel nove superge. Ne, vzel sem ta stare, ki imajo podplat - ne, ne; ki nimajo podplata. Ah, priprave me malo dajejo...

Tudi lučko sem tako najbolj rabil ravno zjutraj, saj sem se kar malo lovil od začetka, ker oznake v začetku niso dobro vidne. V temi, megli in rosenju pa še manj. Sicer sem si pa pot zapomnil na pamet iz opisa, tako da sem bil kmalu na grebenu, ki me je potem vodil do vrha.

Jep, strm je tale greben, jaz pa hodim vedno manj. Sem se nadihal ko slon in po 1:20h le prisopihal na vrh in zamudil tri minute. Kar dobro planiranje torej.

Potem pa smo od osmih pa tja do petih in še čez cel čas nekaj počeli. Pa je bilo že veliko pripravljeno, a je na terenu vedno vse drugače in vedno še kaj manjka. Sem in tja pa smo le malo počili in se nekateri tudi malo posušili...

Davis Vantage Pro vremenska postaja, ki smo jo nadgradili še z ogrevanjem dežemera

in jo zapakirali v lično škatlo. Očala so seveda najbolj pomembno orodje.

Končali smo potem seveda spet v trdi temi, pa še to smo morali na koncu kar hitet, da nas niso že spodili, saj so kočo že zapirali. Ker je deževalo cel ljubi dan, je bila pot vsa razmočena, skala drseča ko strela, zato sem se pridružil ostalim fantom, da smo sestopili do ceste nad Zalubnikarjem in so potem odpeljali naokrog dol do avta. V tisti temačni drsalnici bi se razsul po dolgem in počez. Že gor ni bilo prav lahko prit.

Delovni dan zaključili še s slastno pico in kaj bi človek sploh še hotel?! Hvala fantje za lep dan, čeprav deževen in deloven, ampak takle ti nekaj pusti!

Skratka, zdaj je naša prva društvena vremenska postaja postavljena na samem vrhu Lubnika! Znamo pregledovat njene podatke, znamo ji na daljavo vklopit ogrevanje in znamo na daljavo vklopit lučko na konzoli. Jeaaah!

Od 18.1. naprej smo jo seveda testirali in kakšno testno obdobje smo imeli! Orkanski veter, sneg, žled, padavine, vse, kar si lahko pri testiranju le želiš. Ali pa tudi ne. Vetromer je zamrznuil, dežemer je zamrznil, elektrike je zmanjkalo, vse postaja je bila v žledu... hujše bi bilo težko. Ampak postaja je preživela, podatki pa več ali manj tudi.

Že zdaj opažamo, da so tam gori povsem drugi pogoji in zanimivo bo to opazovat v daljšem časovnem okvirju.

Spletna stran je še v razvoju, kmalu bo še kaj več podatkov, zaenkrat le tole. Seveda je tudi na geoStiku.

Vremensko postajo je postavilo vremensko društvo ZEVS v sodelovanju s Planinskim društvom Škofja Loka in Lubnik.info. Vsem prav lepe zahvale za super pozitiven in sodelujoč pristop. Po strehi smo jim lazil, po šanku plezal, v okna vrtal luknje, jim telefonarili za pomoč, pa so se z vsem strinjali. Super in hvala!

Ko pa boste kdaj na Lubniku, pa le vrzite pogled gor nad šank. Tam, v tisti lepi škatli je naša postaja! Ste jo videli?

Ta prva!