Devet (9) let

by piskec 21. avgust 2013 15:05

Spet pozabil.

A vseeno spisal prej ko lani, ko nisem pozabil. Huh?

Devet let, samo tako, v opomin. 

Upam, da zdržim desetletje. Saj mi kar dobro kaže, zadnje čase spet več zgodb. Dolgih zgodb, polnih slik. Hribovskih, jasno.

Brez kakšnih velikih napotkov. Življenje gre dalje, včasih povem kaj pametnega, večkrat ne. Tako je to.

Vse najboljše Podkleteno Nebo, še kar hodim Od Sebe in Nazaj, še vedno mi je v veselje! Nekje Tam Vmes, kajne?

Rado je lani seštel, 1652 + letos 44 = 1696 prispevkov, slik pa čez 4700.

O številu bralcev bom pa raje tiho. 

Tags:

osebno

Streha

by piskec 20. avgust 2013 23:00

Pa je šlo mimo. Med enimi in drugimi hribi.

Menjava strehe.

Stare, stare

in Kikindo

smo zamenjali z italijani.

Zdaj zgleda tako. 

Zaenkrat nič ne pušča. Kar je dober znak.

Late so se zamenjale, polno nekih dil smo gor nabil, ostrešja pa nismo menjali. Baje bo zdržal še tele cegle, potem pa bo treba še tisto zamenjat.

Skratka, tole pišem zato, ker to naslednjič ne bo več moj problem! Jaz sem odrajtal svoje.

Šliki šlaki.

Tags:

dogodki | hiša

Turska gora

by piskec 14. avgust 2013 11:25

Tamaučka sva morala peljat v Logarsko dolino na planinski tabor.

Ja, pa je ne bova v Logarski, ne da bi šla malo naokrog, kaj?

Prvotni načrti so bili še bolj smeli, omenjalo se je celo, da pustiva en avto kar tam in greva peš na drugo, kamniško, stran. Vmes je bil namen celo ostat v Kamniških kake dva, tri dni. Pa smo moral narest streho in ostal nama je le en samcat dan, pa še ta ne cel. In potem res ni imelo smisla motovilit z dvema avtoma in s prehodi na drugo stran. Kdo ve, kaj bo naslednji teden, ko ga bova morala iskat.

Najbolje torej, da tale dan, čeprav šele od enajstih naprej, izkoristiva najbolje, kakor se ga da.

Mislim, da sva tudi ga. Ha!

Turski žleb naju je že matral dolgo časa, večinoma sva razmišljala, da bi ga napadla kar z naše kamniške strani in potem dol na Okrešelj in spet nazaj čez. Kdo bo pa v Logarsko hodil in vstajal ob 2h zjutraj... Tako sva vedno zavila kam drugam in plan je ostal neizpolnjen.

Planinski tabor v Logarski je bil tako najboljša reč, da končno le sprovedeva tole najino zadevo. Pa dajva, sva rekla, čeprav me je bilo že vnaprej presneto strah. Pa mogoče žleba niti ne toliko kot Kotličev. Pa višine, pa skal, pa vsega. Tako kot vedno, nič novega torej.

Začeti s potjo malo pred enajsto je v teh vročih dneh pravzaprav kar dober podvig. Ker skoraj vedno začenjava še v zgodnjem mraku, se nama je tole zdelo popolna herezija.

A ni bilo druge, med (n+1)*milijon turistov sva se zapodila še midva.

Logarska pobira 7 evrov vstopnine in glede na obiskanost je moral biti nedeljski izkupiček kar precejšen. Še vedno pa je cesta enako luknjasta (celo bolj) kot pred dolgimi leti, parkirišča so slaba in jih je premalo. Na pretek pa je smernih tablic, teh pa je kolikor hočeš ali nočeš, to pa je res. Najbrž pa so šla za njih kaka evropska sredstva. Najbolje, da uvedemo za vsak mali konec te ogromneee dežele pobiranje kakšnih denarjev. Dars s svojimi bedastimi postajami torej ni nekaj posebnega, le sledi lastni mentaliteti.

Pa pustimo, po dveh urah sem se že nehal razburjat. Sva raje krenila v peklensko vroč dan!

Še Rinka se je v teh dneh skrila! Bolj malo jo je...

Skozi gozd je potem še kar šlo, je pa od naju že teklo na vse strani.

Zavetišče GRS se je izdelovalo na polno! So ravno te dni ves les zvozili gor. Žage so pele, kladiva tolkla, usta dajala povelja, toliko o ljubem gorskem miru. Sicer pa je ob milijonu ljudi v nedeljo na Okrešlju mir  le utopija...

Sva hotela pogledat Dom pa sva jo mahnila kar mimo, je bilo ljudi v jatah!

Dan ni več tako dolg, se bo treba podvizat, kdo ve, koliko časa bova potrebovala! V steni se ti ne sme nič mudit!

Še mimo spomenika reševalcem

in je konec sence. Samo še skalovje in dolg vzpon proti stenam.

Heleno sonce kar matra, meni pa je popolnoma vseeno, zadnje čase me vročina nič ne moti. Saj jo sem in tja počakam...

Turski žleb pa se nama bliža, čeprav od spodaj zgleda, kot da nikoli ne prideva do njega!

Stotine okljukov vodi do tja gor. Diretno po soncu, brez sence. Juhuhu. Mi pa gre na živce, ko doma GPS pokaže, kot da sem šel direkt navzgor...

Pa sva vseeno kmalu tam. Še malica, je treba počakat, da ljudje pridejo dol. Je ravno čas, ko se večina vrača s ture. Evo, midva pa šele gor!

Pa pride čas, ko se morava še midva zagnat v steno. Malo me matra, a tole ne zgleda hudo, sicer je tehnično zahtevno, a nikjer velikih prepadov. To je torej ok!

Ta, ta prvi vzpon je pravzaprav najhujši. Vse ostalo je dokaj ok, tale pa je zoprn, sploh s samovarovanjem. Če dobro pomislim, je ravno samovarovanje tisto, kar je tule zoprno. Vse skupaj je namreč malce previsno, držat se moraš na skobah navzven, pripet pa si na navpično zajlo, kjer moraš svoje priponke porivat naprej gor. In ko se hočeš pre-pripet ti kar naenkrat zmanjka rok.

Hm, kaj pa zdaj?

Še najbolje bi se bilo tam pripenjat direktno na skobe. Ali pa sploh ne.

Seveda jo jaz mahnem kar gor, ne gledam nič dol, borim se sam s sabo, s skobami in s presnetim varovanjem, dokler se ne ustavim na prečni polički za vogalom. In čakam na Heleno.

In čakam. Pa še malo čakam. Pa še en majčken čakam, potem pa grem le nazaj pogledat, kaj se dogaja. In tam na tisti skobi stoji Helena in - tako kot jaz - že malo prestrašena nima pojma, kaj naj naredi. 

Zanimivo je, kako nama gre to dobro, čim nekdo popusti, vedno drugi potegne naprej. In tako sem tudi jaz z ritjo s tiste poličke visel dol in jo opogumljal in dajal (najbrž nepotrebne) napotke. Ravno dovolj spodbude, da se je zavihtela čez tiste zoprne skobe. V tistem trenutku me ni bilo prav nič strah, sem pomagal, ni prostora za strah.

Nekateri pa se tem skobam kar lepo ognejo, samo par metrov naprej greš po melišču. Ko ni snega, seveda.

No, naprej je pot super luštna. 

Prečenja so prav posebno super zalogaj, najbrž zato, ker nikjer nisi prav visoko. Le zajla bi lahko bila malce višje. Jaz sem velik pa moram potem hodit čez v čudno sključenem položaju... Najbrž vsi zadaj mislijo, da imam polne hlače.

Kar lepo gre tja do pod vrhom. Do melišča. Tisto pa je seveda zoprno, kot vsako bedasto melišče.

In že si na vrhu!

Enkraten kraj za poziranje!

Do Turske gore potem ni več daleč. Tam pa drugi pozirajo.

Pri Grintovcu rohni helikopter. Slabo znamenje, predolgo je na enem mestu, nekoga pobira. Ni dobro, ni dobro!

Malo je manjkalo, da bi obveljal plan, da bi šla dol v Žmavčarje, a naju tokrat vleče nazaj proti Logarski. Proti Kotličem.

Kar sva nekoč že šla, a me je vseeno kar nekaj strah. Pojma nimam, čemu. A ima višina kaj opravit s tem? Eh.

Se vzamem k sebi, bom šel počasi, pa bo. Po riti, če bo treba! Da ne bo kdo mislil, da je takle Sod brez dna zame kaj hudega?! Ne, ta ima zajlo, tu mi ni prav nič hudega! 

Bolj me dajejo krušljiva, sitna strma pobočja. No, vsaj strmih trav ni nikjer na vidiku. Hvala bogu.

Tistih drsečih kamenčkov sem počasi že sit in postanem ritolizec ritolazec.

Ta besedna zveza/zmeda me potem tako navdušuje, da me ima Helena kmalu dovolj. A tega ne pokaže, mi pusti, da govorim grde besede, le da grem naprej. 

Jaz pa si krajšam čas in poglede v Kotliški graben z "dražljivo" izpostavljenostjo, ritolazcem, tuljenjem "Goličica" ko ni zajl in podobno. Če pride čeh v šlapah na Mangrt, bom pa tudi jaz prišel v Kotliče! Ha!

No, kar naenkrat sva v Kotličih. In tu se stvari zapletejo do skrajnosti.

Ko sem se pripravljal na najin izlet, sem nekje opazil tudi, da jo nekateri s Kotličev mahnejo direktno proti Okrešlju, tja pod steno. Nič ni treba gor proti Brani, na Kamniško in potem dol. A kaj več kot omemb nisem našel. Nikjer kakšnega pametnega napotka, kje naj bi se ta pot odcepila, kakšna naj bi bila, koliko plezarije itd. Nekje v Kotličih...

Čisto mimogrede sem omenil.

Hja.

Ampak tale Helena. Prav dobro ve, kako mora kaj narest. In lepo umirjeno reče: "jaz bi šla tuki dol. Ti pa se odloč."

Evo, evo, evo! Pa sem tam! Dol je bila luknja, strmo ko pr norcih. Še slikat se nisem upal, še gledat ne. In zdaj naj grem kle dol? Ampak kako možnost pa zdaj sploh imam? Če ne grem, bom popolna boječka (kar sicer sem že tako ali tako, ampak tako bom še bolj!), če pa grem, se bova pa oba razsula tam dol v tisti presneti grapi. Argh!

Ah, točno je vedela, da bo moški ego poprijel! Bere me kot odprto knjigo. Jajca.

"Ja, pa pejva."

Pa sva šla. čeprav nisva imela pojma ali je grapa sploh prava in če bova sploh kam prišla. Plan B je bil potem - "ja, bova šla pa nazaj". Aja? Nazaj? Ja, seveda, nazaj, ja.

Počasi se mi je v mislih oblikovala slika helikopterja. Le zakaj?

Dol je šlo počasi, a je šlo. Sem in tja kak manjši skokec, a nič prav zahtevnega. Malce poplezavanja - kjer sem spet užival (neverjetno!) -, a bolj zaradi strahu kot zaradi potrebe. Sem pa slikal šele takrat, ko sva bila že skoraj dol, namesto, da bi poslikal celotno pot.

A do konca nisva vedela, če bova sploh prišla do poti s Kamniškega sedla. Nikoli ne veš, če ni kje kake skalne zapore ali prestrme grape. Sva se torej držala zgornjega dela, tik ob steni in vsak ovinek upala, da bo pot prosta!

Nazaj vse skupaj zgleda mnogo manj nevarno in čisto lepo bi se držala tudi spodnjega roba, morda bi šlo še lažje. Naslednjič?

Škoda, da nisva več slikala, a sem bolj pazil na svojo rit kot na to, da bova imela poslikano. Tik pod steno se nato priključiš poti s Kamniškega sedla. Sem mislil, da bom doma na GPSju kaj bolje videl, kje sva šla, a je vse takole:

Niti se ne vidi po točno kateri grapi sva šla! Ah, ta natančnost! Se mi zdi, da je pravilna tista spodnja, desna, ne pa leva grapa, po kateri je narisana sled. GPS nima pojma direkt pod steno...

Midva sva sigurno porabila več kot pol ure. Se pa vidi, da je nekaj shojeno in v melišču se še najde shojena pot. Po mojem izkušeni tole naredijo v desetih minutah in kar lepo skrajšajo celo turo. No, razen, če nočeš na čaj na Kamniško sedlo!

Tako, pa sva bila še malo raziskovalca. K sreči se je vse dobro izšlo, jaz pa spet dobil dar govora. Oba pa dobršno mero evforije, hitro sem sklamfal novo besedno zmedo Neumni Pogumni imajo srečo. Evforija pač, a naslednjič bo sigurno prišla prav.

Zato je tudi Okrešelj padel hitro mimo, prav tako skupina tridesetih poljakov. V gojzarjih. Aleluja.

na lojtricah pa sva se lahko pozno popoldan celo slikala ne da bi bilo poleg še triindvajset ljudi, kot je bilo to dopoldan.

Pa je bilo kljub pozni uri še kar nekaj ljudi!

Še pogled direktno v Rinko

in najina tura je bila super zaključena!

Le nog si nisva uspela namočit, je Savinja kar izginila, do Rinke nazaj se pa nama ni dalo...

Ampak, če dobro pomislim... zakaj hudiča pa moram vedno tako zgodaj vstajat, a?! Saj gre takole tudi čisto ok. Kaj pa je tisto malo vročine?!

Ja, res, presneto lepa tura. Za celo zgodbo.

Tags:

domači kraji

Konj

by piskec 9. avgust 2013 19:07

Takole blizu nas je, pa nisva bila še nikoli gor.

Ne, ne, take stvari je treba spravit v red. Takoj, zdaj!

In sva šla spet enkrat sredi noči. Proti Konju, tistemu nad Presedljajem.

Bova vmes še malo raziskovala, sem si mislil in pustil najboljše za kasneje. Zato sva začela z eno dolgočasno. Od Pod Bele do Presedljaja.

Vleče se, vleče. Ko pa se ustaviš, te pa napadejo komarji. Helena se je hotela ustavljat, jaz pa sem kar naprej mencal. Zato je zgledalo, kot da se nočem ustavljat. Ampak ne! Samo komarjev sem se otepal, ti rečem!

Vseeno pa se nama nikamor ne mudi. Zgodaj je še, ravno dan se dela, midva pa lepo še vedno v senčki - Počivalo Prižnica.

Malo popestriva še z raziskovanjem. Odcep seveda takoj najdeš, ravno tam je, kjer je kar naenkrat kup markacij v drugo smer. Najbrž gre lovcem na živce, da gre vsak tule mimo...

A tole lovsko hišico se splača videt! Neverjetno lepa pozicija, neverjetno lepo vzdrževana, prav vsaka najmanjša stvar je dodelana, obrezana, izrezljana, narezana... Nekdo tule pusti dobršen del svojega življenja. Kar me sploh ne čudi, ker je fantastično lepo!

Občudovala in odšla odprtih ust. Take hiške so v veselje ljudem in naravi. 

Se pa lovci morda včasih malce spozabijo in najdejo tarče kje drugje, kot so v resnici.

No, vsaj upam, da so tole luknjo nastreljali lovci, ne pa kaki hribovci, ki hodijo naokrog z orožjem...

Na Presedljaj se torej končno le prizibljeva. Debele tri ure! A nama se sploh ne zdi, da je toliko... Pred nama se že kaže Konj. Tamle gor nama bo še vroče!

Opremo nase in kar greva. Po malici seveda.

Greben je sem in tja res ozek, zračen.

Pa še polno lastovk roji naokoli. Skalna lastovka? Še nikoli videl... Vse pa roji naokrog!

A potem pridejo na vrsto rožice in namesto, da bi se varovala, plezala in bila previdna, ona slika. Slika rože! Sredi stene!

Saj ne rečem, grozd Zoisovih zvončnic je res velik... ampak!

Jaz pa stojim spodaj in se pritožujem. Ta prav dec.

Ko poslika vse, kar se da poslikat pa greva lahko novi "dražljivi" izpostavljenosti naproti. Tole me sicer ne moti, ker je žica. Pravzaprav mi ni hudega (o, ko bi le vedel, kaj me še čaka!).

Potem sva pa že na vrhu. Ker je polno ljudi ravno na vrhu, lahko slikava le tole

in metulja, ki mu je strašansko všeč oranžna barva.

Planina Rzenik je živa. In to kako! Tudi tu je vse presneto urejeno, lastnik pa v polnem delu! Tudi tu so presneto lepi kraji!

Še par korakov pa sva že na Planini Dol.

Tu pa bo spet treba malce raziskovat. Namenila sva se namreč dol po Martinj stezi, nimava pa ravno pojma, kje bi morala it. Saj so slike na netu, a ključni odcepi vedno manjkajo, to vem že iz izkušenj. Veliko lažje bi bilo, če bi začela spodaj in bi videla, kje prideš ven na planoto. A ni bilo druge, zdaj sva bila gor, bo treba probat, kaj poiskat, nekam bova že prišla... Le upala sva, da ne bova kot par tujcev, ki so ga morali reševati tukaj okrog ravno pred parimi dnevi.

Kar naprej po cesti, mimo lovske koče, potem pa bo mogoče kdo tam, pa bova prašala...

No, lovske koče sploh nisva opazila! Čeprav se je skrivala le par metrov zraven, čisto sva jo zgrešila.

Sem se pa moral ven vleči, ker sem seveda od začetka veselo razglabljal, da greva mimo lovske koče... kako potem odgovorit na vprašanje: kje pa je zdaj lovska koča? Ja, no, mogoče, tam zadaj, mogoče je pa že podrta, stara karta veš, nisva dobro gledala itd. Huh, ni ravno dober začetek, če že lovsko kočo zgrešiš. Kako boš pa vdel začetek poti čez steno, a? Kar tako, na pamet?

Ampak pogumni - ali pa nespametni - imajo srečo.

Pravzaprav ni treba veliko. slediš in to je to. Ko prideš do tegale pa veš, da si na pravi poti. Tule gre potem Martinj steza dol čez steno.

Od daleč to takole zgleda (to je slikano od drugod):

 

Nekaj časa mi še gre, potem pa sam sebe zaslišim. Moje dihanje je že zelo glasno, od mene začne kar teči. "Helena", jo vprašam, "a je teb tud tok vroče?" "Ne, sploh ni vroče!"

Ojej, mi je že jasno.

Tule nekje že na polno kolnem in sproščam, kar se sploh sproščat da.

Saj ni kaj reči, potka je res enkratno speljana, a zame je tole hudo. Sploh zato, ker gre navzdol. Navzgor ne bi bilo pol tako hudo, tu pa v svoji domišljiji vidim zdrsniti vsak korak. In tu ne letiš prav malo. Ohohooooo.

In ko mislim, da je pa zdaj že vsega konec, ker sva ven iz stene

je svet še vedno tako presneto strm, da hodim skoraj po vseh štirih.

Helena pa se mi čudi, kaj hudiča počnem?

Aaaa, neugodno. Drugič morava tule gor, samo ne več dol...

Moja panika še nekaj časa traja, vse dokler se svet toliko ne položi, da lahko spet zravnan hodim in se ne držim za vsako travo.

Potem pa itak začne Heleno bolet koleno. In najini vlogi se zamenjata, zdaj sem jaz ves navdušen (ker je konec globočin) in ona vsa poklapana.

A počasi se daleč pride, kar je čisto res. Še malce po cesti (kjer Helene ne boli več koleno, meni pa ni nič strah), pa sva na izhodišču.

Točno ob dveh sva doma, kot sva obljubila otrokom.

Dolga, a prekrasna tura. Martinj stezo bova še uporabila. Za navzgor seveda. 

Je bil pa presneti Garmin spet neposlušen, vsakič crkne kako uro prej. Tokrat je crknil ravno prav - ravno tako, da ostane neoznačena Martinj steza skrita. 

Morda pa je crknil zanalašč, kdo bi vedel?

Tags:

domači kraji | pr norch

Storžič

by piskec 8. avgust 2013 17:54

Najprej sva imela midva okoli Strožiča najin prvi treking! Potem smo šli s Krti delat vzhodne pristope, če lahko temu tako rečem, lani pa sva z Markom nekako obdelala še južne pristope.

Kje so pa tu severni pristopi? Kdo bo pa njih obdelal?

In sva jih s Heleno!

Še pred šesto sva malo dizel raketo parkirala pod Domom pod Storžičem.

Kam že? Tukaj sem sicer že bil, a to je bilo v nekem prejšnjem življenju. Kam že?

Pa sem vseeno moral takoj navsezgodaj čez mokro travo hodit... A sva vseeno prišla hitro do pod Žrela. En, dva, tri pa si tam, še ogreješ se ne, pa že vlačiš nase opremo!

In začneš. Kar gremo, kaj se čaka?! Mimogrede pa bo gneča!

Žrelo je luštno, nič kaj precej zoprnega, le ustavljava se na mestih, ki mi niso ravno najljubša!

Na eno stran dol, na drugo še bolj dol. Jaz pa aaaaaaaaaa... A morva res čist na robu sedet?!

A kar gre, nikjer ni prav velike izpostavljenosti, strmih trav pa sploh ne. Čim so pa klini pa žice, mi je pa itak v veselje! Tole pa res ni hudega.

Še preden se dobro zaveva in še preden naju kdo prehiti, pa sva midva že na grebenu! No, eni se morajo še malce potrudit!

Pred nama le še greben, vrh se že kaže, tako blizu pa le še ni. Kakšna urica bo še do tja.

Zadnje čase se precej obirava, a v takem vremenu niti ni čudno. Naprej spuščava ljudi, midva pa občudujeva in občudujeva pokrajino. In vlečeva trebuh noter, ko kdo slika.

Ustaviva se raje pred vrhom, na vrhu je že petsto ljudi, od ovc pa je tako posran, da se nimaš niti kam usest. Slikat se, to je pa to.

Odkar me je Rajko tako dobro naučil self-shote delat, sva čisto samozadostna pri fotografiranju. Nobenega ni treba prosit...

Greva kar takoj dol, bova potem kje drugje malce posedela. Čez Škarjev rob seveda.

Tam nekje se da najti kak bolj samotni kucelj, imet spet malco in še malo občudovat te naše hribe. In gledat greben Storžiča daleč nad nama, po katerem se vijejo kolone ljudi. Uau, a ni že malo vroče?!

Midva sva že skoraj v gozdu, tu je vsaj normalno, malce hladneje.

Na koncu še prvič videni spomenik preminulim v gorah, ravno včeraj se je na žalost tukaj okoli nekdo ponesrečil...

Spijeva en čaj v Domu, ki je povsem prazen, čeprav je naokrog vse polno avtomobilov. Čudno?

Pa še celo plezalno steno imajo, take stene pa so v teh časih vedno polne. Kako torej, da je ta prazna? 

Nato pa le še pogled nazaj

natočiva še najbolj svežo vodo

in sva do enih že zdavnaj doma!

Heleni je bil izlet tako všeč, da je še isti dan napisala prispevek. Kaj takega se ne primeri vsakič, pravzaprav se primeri zelo, zelo redko. Kar najbrž pomeni, da ji je bilo res všeč!

Meni pa tudi, jasno. Hribi so hribi, meni je tam vedno všeč, čeprav me velikokrat kaj stiska. Bomo že, anede!

Ostanejo le še zahodni pristopi. Psica torej, kakorkoli se že to čudno sliši.

Tags:

domači kraji

Gremo v hribe

by piskec 29. julij 2013 12:30

Komercialno planinska akcija.

Najbrž večino pobere pivovarna, a po drugi strani nekaj dobijo tudi planinska društva, ki so vključena v akcijo.

Na žalost je s sredstvi vedno križ, zato so take akcije društvom vsekakor v pomoč.

V to, koliko so take akcije skomercializirane, se ne bi spuščal, če nimaš lastnih sredstev, se moraš v vsakem primeru do določene mere prodajat. V takih primerih je lahko biti posameznik in malce težje društvo.

Pride namreč do tega, da se sam ne strinjaš s takim načinom, a v dobro društva vseeno pomagaš. Pripadnost nečemu je pač vedno dvorezen meč, s tem se je treba sprijaznit. 

V začetku julija smo imeli torej žur na Mali planini.  

Sva pa zato morala z našim načelnikom markacijskega odseka prejšnji dan postavit petnajst tabel po poteh do Domžalskega doma. Opa!

Sploh ne tako malo, pa sva si izdatno pomagala z avtomobilom, a vseeno nama je postavljanje vzelo kar za dober šiht časa, torej kar dobrih osem ur! Osem ur sva se vozila sem in tja, hodila gor in dol, dokler nisva postavila vseh tabel z napotki! Nazadnje naju je še dež ujel in naju (pa ne preveč) opral.

Super dan, pravzaprav!

Zraven vsega pa sva še na novo pomarkirala odsek od Rakovih ravni pa tja do cisterne proti Sončni griči. V tem delu se je pot malce spremenila zaradi pašnika. Pa tudi v drugo stran se je par dreves podrlo in je bilo treba na novo označit vstop v gozd. Tam jo ljudje še vedno kar po cesti udarijo...

O, ja, bele pike znam že kar dobro delat! Juhuhu!

Kar fino sva se namatrala, kljub avtu, je bilo vseeno treba še veliko peš. Na Pasjo peč ali do Primoža pač ne moreš z avtom. Že tako naju je kar srce bolelo, ko sva se ponekod pripeljala do koncev, kjer se nama je zdelo, da so le za peš... A je tokrat delo prevagalo.

Naslednji dan je bila lahko akcija izpeljana tako kot je treba! In smo podrli rekord! Kljub vremenu, ki ni bilo najlepše.

Smo morali it tudi mi malo pogledat, se vpisat v knjigo, preštet pohodnike po Planini

poslušat govor predsednika

se kaj pogovorit, nekaj spit... skratka dati in prispevati svoj delež.

A to še ni bil konec!

Table je bilo treba namreč tudi pobrat, ne morejo kar večno tam viset. Zato sem sam en petek namenil majhnemu treningu in veselju pojanja po Planini in sem se javil: bom jaz pobral table!

Seveda sem si najprej naredil cel plan! Da ja ne bi kakšne table pozabil, zgrešil.

Bom jaz tokrat tole vse peš naredil, ne? Pobirat je vseeno lažje, kot postavljat, pravilno je treba traso zbrat, pa bo.

In sem se zapodil - zaradi vročine seveda že navsezgodaj - od Calcita, jasno. A prvo tablo sem pobral šele na Sušavah, do Domžalskega pa še dve.

Sem bil tako zgoden, da so v Domžalskem še lepo spančkali.

Na Jarškem ima Mare določeno prednost, vstaja uro prej!

Potem pa dol čez Gojško in Sončno gričo na Rakove ravni, tam vse skupaj skrijem za grm in grem še dol do Kranskega raka po dve tabli.

Mimogrede - ko že imam s seboj ta pravi ključ in klešče! - naštimam še smerno tablico bolj proti vrhu droga

in jo spet mahnem nazaj gor proti Ravnem. Poberem še ostale skrite table, zdaj pa so že kar težke in jo odmaham do Doma na Kisovcu. Moram nekaj spit, je preveč vroče. Po cesti je muka.

Še dobro, da sem na koncu izbral tako traso, v začetku sem imel še nore ideje, da bi šel od Raka kar dol do Krivčevega in potem nazaj gor do Kisovca. Ja, vem, v tej vročini nora ideja. Pa še s tablami, ki bi v nahrbtniku super dobro poplesovale? Dobra ideja, res!

Od Kisovca potem dol po lovski, od Primoža naprej pa poberem še vse preostale table. Super.

Na koncu se mi že tako dobro zdi, sigurno imam vsaj 30 kil v nahrbtniku, madonca sem priden! In dober, seveda! Doma grem zato najprej z vsem skupaj direktno na tehtnico, s palicami, telefonom, supergami, tablami, skret papirjem, vodo... 

Pa je ta preklemanska tehtnica, ki vedno pokaže preveč, tokrat pokazala... koliko? Koliko? Ubogih 15 kil je bilo več na meni! 15 kg! Samo 15 kg!

Jaz pa mislil, da jih trogam vsaj 30, če že ne več! Aaaaaaahhhh razočaranja! Toliko torej o pravilnem občutku teže. In o pridnosti. In o tem, kako sem dober. Ha!

Za 1500 višincev in 20km porabim že tako 5:20h. Z malo šraufanja.

Sem pa vsaj vse pobral in nobene table nisem pozabil. Tudi to je uspeh, kajne da je?!

 

Se pa potem poraja vprašanje, kako je, ko imaš res 30 kg na hrbtu? A?

Najbrž bi kar takoj krepnil. Brihtna buča.

Tags:

domači kraji | markacisti | pr norch

Završnica - Mojstrana, II.

by piskec 25. julij 2013 11:24

Pot z Belske planine nadaljujeva proti sedlu Kočna.

Meglice se počasi razkrajajo in sedla niso več v oblaku. Celo Golico končno vidiva!

Golico se vidi čisto lepo spredaj, celo Dom na Golici se prav fino že vidi, vse skupaj pa le še ni tako blizu! Tega sva že navajena, včasih se ti zdi kaj tako blizu, pa se vleče in vleče!

Pot gre tukajle kar malce naokrog, čez sedli Kočna in Suha, gor in dol in gor in dol. Do koče je še vsaj ura in pol.

Zato je treba tudi vmes malo počit. Je vsak trenutek bolj vroče!

Še dobro, da je mejni kamen postavljen malo bolj v levo. Tamle na desni se namreč vse ruši v dolino, vse totalno razbito. Zgleda tako grozno razbito, kot da v petih letih tudi tegale travnika ne bo več. Naj se avstrijcem ruši...

Sedlo Kočna se mi ne zdi prehodno, na severno stran je vse skupaj čisto odsekano.

Tu srečava celo prve ljudi, nato sva že pri sedlu Suha. Do tod pa pripelje celo cesta.

Nekaj krav in dva osla. Še dobro, da sta dva, upava tudi, da je druga oslica in da se samec ni zapalil za naju... Orodje ima namreč pripravljeno! Kar malce grozljivo zgleda, 60cm+!

Sta pa osla avto lepo polizala. Kar včasih pusti posledice, sploh če ima žival na sebi še zvonec... 

Dom na Golici potem ni več daleč. Ob enajstih sva pri njem. Torej točno 5h, točno toliko, kot je markirano! Ravno prav torej!

Pri Domu potem počivava kar dobro uro, nikamor se nama ne mudi, dan se še dobro ni začel, jo mahneva nazaj, v Javorniški rovt pa nazaj k Valvasorju? Greva raje naprej, do Dovške babe? Madonca, daleč je, zgleda pa še dlje - tista špička zadaj za zaobljenim vrhom. 

In potem še tri ure v dolino, do Dovjega. Huh, dolga. Kaj torej?

A vreme se drži, z vsako uro je boljše, nič nevihtnega ne kaže, vsaj tja do poznega popoldneva bo ok.

Ah, pejva midva naprej!

Sva pa se domenila, da ne bova lazila povsem po grebenu, preveč gor in dol, zato spustiva Golico in raje prečiva njena zanimiva travnata pobočja. Pot je še dolga, dajva se midva raje malo šparat!

Kar se izkaže za eno pametnejših idej.

Tako ali tako je meni mnogo bolj važna pot. Vrhovi pridejo. Ali pa tudi ne, povsem vseeno. V osvajanju pa itak ne vidim smisla, saj gora ne osvajamo!

Za Jekljevim sedlom naju preseneti fina strmina. Pa tudi vroče je že hudo. Bolj počasi gre, a so travniki in planine pod nama super luštne. Vsake toliko časa se ustaviva in strmiva v dolino.

Kmalu sva že na Rožci, nad lovsko hišico. Pod nama nekje daleč spodaj tunel, železnica.

Prehod v Avstrijo je dobro varovan. Najprej naš električni pastir nato pa še visoka ograja planine z avstrijske strani.

Spet malo gor, malo dol, nekje zaideva v kravji pot, nekam med nizke smreke, komaj se prebijava, končno pa se le usmeriva direktno na greben. Pot je slabo, slabo označena, predvsem zato, ker je od živine vse shojeno. Vse zgleda kot uhojena pot, markacije pa tako zbledele, da jih ni za videt.

Na Hruškem vrhu so celo ljudje, ej! Lepo uživajo na klopci.

Spodaj, daleč pod nama pa tokrat cestni tunel Karavanke. Direktno pod klopco.

Na drugi strani pa je Dovška baba že mnogo bližje. Do nje naju loči le še kratek greben!

Čisto blizu je že, hej! Zato se kar lepo počiva na tla, malca, počitek!

Po petnajstih minutah se vsa vesela vzdigneva in kreneva naprej... no, rezultat je takšen:

Tisti presnet kratek greben do vrha sva... zgrešila! Zgrešila, hudirja! Kar naenkrat sva bila precej pod grebenom in noben ni hotel več nazaj. Zato ni ostalo drugega kot da sva požrla ponos velikih orientacistov in naredila velik ovinek. Ah, saj sva ga že večkrat, kaj se bova zdaj sekirala!

Pa tako blizu je zgledal vrh, zdaj pa je tako daleč! In direktno po soncu!

Pa nama je le uspelo, Dovška baba. Lepa travica po jugu, odsekana severna stran. 

Kje sva ga biksnila, nama seveda ni jasno. Vse tako kaže, da sva imela malico ravno nekje na razpotju in potem nisva bila pozorna na greben, sva mislila, da je za prvim kucljem. Pa ni bil. Heh, pa si pečen.

Tu nama je že začelo primanjkovati vode. Spet. Vročina je sekala, midva pa šparala. Sva upala, da bo na planini Dovška rožca kdo doma in da dobiva kaj vode.

Izkazalo se je, da je planina odprtega tipa in da radi postrežejo! In da imajo hudo dober čaj ter še bolj hudo hladno vodo! Kako je to pasalo, pa še napolnila sva lahko vse flaše. Do doline je še kar nekaj!

Planina mi je bila prav super, kar ostal bi še dlje tu, s takim prekrasnim pogledom direktno na Julijce! Na žalost se ni nič videlo, ker je nad Triglavom ravno rasla nevihta. Sem in tja je fino zapihalo, a vsi smo bili mnenja, da tole že ne bo prišlo čez dolino! Najbrž bo šlo nekam proti Pokljuki.

A bobnelo je z druge strani kar fino, zato sva jo raje kar kmalu mahnila proti dolini. Kdo ve, koliko časa še rabiva, midva počasna pohodnika, tri ure?

Do vrha Babe 9:20h. Pod planino Dovška rožca, katero sva se spomnila slikat šele takrat, ko sva že skoraj za ovinkom, je ura že petnajst čez štiri. 

Potem se pa vse začne vlečt. Hudo vlečt. Heleno začne fejst bolet koleno. Mene pa celi podplati, nisem vajen imeti gojzarjev toliko časa na nogah. Preobuvam nogavice kar naprej, vse je že mokro, predvsem od vročine. Predolgo me te težke zverine že stiskajo.

Pri planini Goreljše se spet skoraj izgubiva. Ker predela nimava več na karti in hodiva po markacijah, markacije za zginejo, naju mimogrede in zanesljivo reši moj ljubljenček.

Pa je spusta še kar nekaj. In še kar nekaj. 

Čaki... a se bo to kdaj končalo?!

Pa sva le dol! In niti ne zgledava tako hudo zmatrana, ne?

Pa je treba še kar nekaj hoda. Tole je le konec planinske poti. Pa do Dovjega, pa skozi Dovje, pa čez cesto, kjer hočeva nekaj spit, a se je vreme tokrat začelo dogajat nekje nad nama. Tam, od koder sva - še dobro da pravočasno! - prišla!

Do Mojstrane imava še malo, nič pit, bova mokra!

Hostel Pri Jozlnu v Mojstrani je najin konec poti!

Dvanajst ur in pol na poti! Juhuhuhu!

Na Babi pa že fejst treska... in to le dobri dve uri po povsem jasnem nebu - glej prejšne slike!

Mimogrede te ujame, zbliska in zmoči. Hudo zna bit, če si na grebenu.

Ko se dodobra napijeva in spočijeva, jo čez kako uro mahneva še jest, na pizzo. No, takrat naju pa le ujame dež!

Pizze so še vedno iz prejšnjega stoletja, okolje in način strežbe tudi, plačat je treba z gotovino. Pravzaprav se od 70-let, ko sem bil tu naokrog vsako poletje, ni skoraj nič spremenilo. O, ja, okolica se je že hudo spremenila, ampak v bistvu se ni spremenilo nič. Čas ponekod včasih tudi stoji, tega še niste opazili? 

Nekaterim, seveda.

Drugi pa se trudijo. Tako sva bila oba nadvse navdušena nad Hostlom Pr' Jozlnu. Če rečem, da sva bila navdušena, je premalo, kajti bila sva mnogo več kot navdušena!

In to kljub temu, da je bil hostel skoraj polno zaseden in da sva bila v sobi še s štirimi Slovaki. Pa naju ni nič motilo. Sva bila navdušena kljub temu. 

Naslednji dan sva ostala v postelji dolgo, dolgo. Še zajtrk potem pa pogledat v Slovenski planinski muzej, ki je pravzaprav sosed hostlu. Še nikoli nisva bila!

Kar super muzej! Meni so sploh všeč vsa pritiskanja gumbov, obema pa se je bivak, v katerem spremljaš nevihto, še najbolj vsedel v spomin. Madonca, še tole, ko so lučke in zvočniki, je hudo, kaj bi šele bilo zares?! Jaz bi se... no, saj vemo, kaj, ni treba bit prav natančen.

Na koncu pa naju je še lastnica Hostla Pr'Jozlnu tako zelo prijazno odpeljala direktno nazaj v Završnico k avtu! V nedeljo, da itak mora v Kranj. Sva se ji tisočkrat zahvalila, pa najbrž še vedno premalo. Tako sva bila nad hostlom še parkrat bolj navdušena. Mislim, da bomo še spali tam, je res luštno!

Naslednji dan naju seveda ni nič več bolelo, navdušenje nad turo pa je ostalo! Enkratno, res enkratno je tole prečenje, eno najlepših! Prekrasni razgledi, visoko nad dolino.

In še interaktivna karta na geopediji/pešopoteh.

Gor dol grafi kažejo čudne vrednosti, 3000 višincev za vse skupaj se mi spet zdi mnogo preveč. No, ja, mogoče pa tudi res.

12:30h, 30km, 1500m višincev. Počasi, s polnimi rukzaki, pohodniško, z veeeeliko uživanja. Pa še prejšnji dan 4h, park km in 1600 višincev.

Svet je presneto lep, če se ti nikamor ne mudi!

A čisto na koncu... koncu, koncu... pa je bilo treba vse skupaj spet uravnotežit. Čeprav... tole se zdaj sliši skoraj bogoskrunsko, kak teden nazaj tega še ne bi mogel reči... a, če je bila to cena - se je splačalo in bi naredil še enkrat!

Tags:

domači kraji | pr norch

Završnica - Mojstrana, I.

by piskec 23. julij 2013 16:39

Nekatere stvari se pri nama dolgo, dolgo kuhajo, pa se potem kar naenkrat skuhajo.

Dejstvo je, da sva le par ur po tistem, ko sva oddala Tamaučka tabornikom na tabor, že sedela v avtu in furala polno spakirana proti Završnici!

Kaj pa bi se zamujala, se prepričevala, razpravljala. Pejva do Golice sva si rekla. Mogoče pa še kam naprej, sem si pa jaz še dodatno mislil. Mogoče pa prideva do Mojstrane, kdo ve? Dolga je v vsakem primeru, kdo ve, kakšno bo vreme, kako nama bo šlo in še tisoče vprašanj ostane.

To, da sva hitra, nikakor ne pomeni, da sva tudi površna ali nepripravljena. Prav vse sva imela naštudirano. Kje, kako, s čim, kam, do kam, kam se skrit, kje pobegnit v dolino v primeru nevihte, odstopne točke... Greben je pač greben, ni da te ujame ujma tam gor nekje, ni najbolj pametno.

Šla bova lepo počasi, pohodniško, pa bova videla, kako nama bo šlo, sva si rekla in to je obveljalo.

Ja, takole je, otroci gredo od hiše, midva sama samcata po tolikih letih, stoletjih... potem pa direkt v hribe. Hja.

Završniško jezero je super zelene barve, midva pa še vsa navdušena!

Na vrhu je sedel oblak, spodaj pa je iz teles vleklo vso vlago, kar jo je bilo. Od mene je dobesedno teklo!

Valvasorjev dom, letos že dodobra spoznan, pa prižnica

nato pa že vršna gmota, ki se je tokrat kar precej vlekla. Nikjer konca. Pa še vse v megli.

Sva le upala, da bo naslednji dan kaj bolje, malo sreče pa morava imet?

Do gor sva rabila kar cele štiri ure, lepo počasi, kakor sva rekla. So pa zanimive smerne table, škoda, da jih nisem slikal. Ena stoji spodaj v Završnici, kjer piše Stol 3:15h. Potem pa ena podobna tabla stoji na Žirovniški planini, kako uro in četrt hoda od začetka, na kateri pa spet piše Stol 3:15h!

Zanimivo in super dobro za dvigovanje morale.

Prešernova koča ima na novo (zadnjič tega še ni bilo!) ureditev - brez problema lahko ješ tudi svojo hrano, le skrinjico za prispevke so uvedli. Meni se zdi ideja super, ob teh cenah vsega tam gor je danes to skoraj nuja. Ker tam gori je res nadvse drago. Težko si privoščiš kaj več. Midva si nisva skoraj nič, pa sva še vedno gor pustila 40€. Pri tem, da je spanje še poceni. 

Voda naprimer. Že tako jo trogaš gor kot nor, več kot 6l sva jo imela spodaj. Pa sva jo zaradi vremena kar precej popila in sva jo morala gor kar lepo kupit. 1,5l = 4,4€.

Mogoče bom naslednjič raje nesel še šest litrov s sabo.

Saj vem, da je vzdrževanje, biološke naprave, dobava, helikopterji, včlečnice, vse je drago. A, hej, jaz si tega ne morem več privoščit. In najbrž si bom vedno manj, pa rad pustim v kočah kaj denarja, ker se mi zdi, da s tem pomagam. A bo treba malo zmanjšat obisk koč, ni druge. Na žalost.

Kakorkoli so naju cene potrle, pa naju je vreme razveselilo! Meglice so se začele umikat!

Zato sva jo mahnila še na vrh, se malo sprehajat in ubijat čas. Pa je bilo prelepo, prekrasna prelivanja oblakov! 

Tako si je treba predstavljat sončno stran alp. Sončno, a polno oblakov...

In ko sva že skoraj zapustila vrh, pa se prikaže še Gloria! O, te pa že dolgo, dolgo nisem videl! Oba s Heleno sva prava svetnika, a vsak vidi le sebe. Redko se tole vidi, redko! 

Potem pa se je počasi zmračilo, midva pa hitro v posteljo! Kaj pa bi, žurala? Bolje, da jutri čimprej vstaneva!

In res sva, po moje še malce prepozno, a tokrat je Helena kar spala in spala in se sploh ni dala motit!

Ko sva pomolila svoje nosove ven, je bil sonček že visoko na nebu, ura pa skoraj že šest!

Sicer se ni čutilo, a bilo je presneto mraz! Dve stopinji, dve! Madonca! Oskrbnica pravi, da imajo vedno približno štiri stopinje manj od Kredarice. Ufff.

A vseeno občutek mraza ni bil hud. Vse naokrog mokro, kot da bi deževalo, mrzlo, pa vseeno bi človek ocenil, da je nekih 10 stopinj. Hecno.

Dan se je super začel, megla se umika, pred nama pa dooooolga pot! Le do kam prideva?

Zjutraj je še šansa, da vidiš kakega gamsa, midva jih ujameva kar nekaj, celo pet, šest čisto majhnih imajo s seboj. A sva pri štimanju fotoaparata dosti počasnejša od njih, še zadnjih par komaj ujameva...

Potem jo pa kar mahava, ozirava se nazaj, kjer kraljuje Stol, ki je s tule povsem drugačen kot kaže njegova zaobljena podoba iz doline!

Ne plezava na vrhove, lepo jo mahava kar po poti. Še dolga bo.

Itak pa so vrhovi zasedeni in na njih ni nobenega prostora - Vajnež.

Na sedlu Suha je še vedno megla, tudi Golica je še vedno več ali manj v oblakih. Se bo skadilo, preden prideva do tja?

Prečiva Belščico, prideva do Ride. K sreči se pot dobro vidi, na karti je spet vse napačno vrisano.

Na opuščeni planini si pri lovski kočici le privoščiva prvo malico! Dobri dve uri do semle.

S fotičem slikam avstrijske markacije na sedelcu. Bom doma pogledal kaj piše gor, si mislim. No, na to, da so to avstrijske markacije. pa nisem pomislil. Da se vidijo iz Avstrije, ne iz Slovenije. Ha!

Brihta.

Potem pa prečiš prav lepa pobočja pod Struško, a so na žalost pot zdelali v zelo zoprn kolovoz. Šele na Belski planini se lahko spet oddahneš na zelenih travah.

Povsod je polno kakcev, tako kravjih kot konjev, vse še čisto sveže, a živali nikjer! Nobene! Kam neki so jih skrili, še zvoncev ni slišat! Čudne stvari se dogajajo.

Ker sva ravno prej imela malico, se pri Belski planini ne bova nič ustavljala. Pa zgleda, da je nekaj odprto, so pohodniki notri.

Tri ure in četrt sva na poti. Počasi, pohodniško, z veliko uživanja!

Nič se ustavljat, kar naprej!

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS