Ja, res... da bi bili na morju, pa ne bi splezali na noben hrib?

Huh, težka.

Sploh, če je to tak markanten hrib kot je Sv. Ilija na Pelješcu. Saj sva s Heleno vzdihovala nad hribi že od Velebita naprej, na Pelješcu pa sploh. Ni bilo druge, kot da gremo malce v višave.

Doma sva se prej že kar nekaj pozanimala, a vseeno kakšne karte nisva imela. Saj sploh ne vem, če obstaja, tiste turistične so pa... 

Nekaj takega kot tole:

Sva poslikala in k sreči se da fotke na fotoaparatu povečevat. To je nato postala naša karta. Čisto uporabna, pravzaprav. Vsaj poti so bile narisane...

Pa smo spet vstali sredi noči, komaj malce daniti se je začelo, ko smo že šibali iz Lovišt proti Orebiću. Pred šesto vsekakor.

Pa vseeno raje dam kako urico spanja, kot da potem opoldan hodim po vročini...

Nič kaj dosti nismo motovilili, ogledali smo si cilj, ki se je kazal nekje visoko in daleč!

Zavili spotoma še v pekarno, še dobro, da se odprejo zgodaj, in se na hitro še poslikali. Najbrž sem že priganjal!

Za v hrib smo samo trije, petnajstletnico je pa že malce težje prepričat. Smo jo moral kar lepo pustit spat v kampu.

Pa že prva malca!

Zanimiva pot, meni je zgledala ko kaka mulatjera. V vsakem primeru jo je nekdo nekdaj kar močno nadelal.

Kmalu je postalo vroče, k sreči pot zavije za hrib, tam pa je vse gozdnato! Senca! Pa iz mesta sploh ne zgleda, da bo kjerkoli kakšna senca. 

Razgledi so vedno lepši

sem pa tja je pa treba tudi kako skalo podpret, da se ne zvali v dolino!

Ko prideš za vogal, kar se iz doline ne vidi, pa cela gozdnata dolina! Pasejo se konji, osli, travica, bori... skratka, kar en drug svet.

Še mimo lugarnice

potem pa res po odprtem do vrha, kakih dvajset minut. A je še zgodaj in malce pihlja. Ni nam hudega.

Vrh je pa itak takoj tu!

Razgledi fantastični, vidijo se skoraj vsi južni otoki Dalmacije, Mljet, Lastovo, Vis, Korčula, Hvar... vse je kot na dlani. Vse zgleda presneto blizu, otoki pa majhni, majhni, vsi nagneteni en čez drugega. Enkraten pogled, res!

Do vrha smo porabili kar tri ure. Počasi, z malicami, razgledovanjem in počivanjem. Nič hitenja, smo pohodniki!

Za sestop seveda uporabimo drugo pot, do lugarnice najprej po isti, potem pa gremo mi naokrog hriba!

No, nekaj časa je še šlo, oznake super in na veliko, zgleda so turisti res problematični in se izgubljajo povsod, 

vse super, dokler smo v gozdu, ki nas brani pred vročino in lahko nabiramo še čajne sestavine in kakšne dodatne začimbe!

Potem pa zavijemo okrog vogala in... sonce nas potem spremlja vso dolgo pot v dolino. Ki je bila tokrat kar res dolga, saj je šla precej naokrog!

Mene sicer vročina ne moti toliko, Helena ima po parih urah hoje že vsega vrh glave! Tudi vode nam počasi zmanjkuje pa smo jo trogali gor kar dobro količino. Še pametno!

Tam nekje na sredi tiste neznansko dolge prečke srečamo Slovake. Gredo peš proti vrhu. Ura 11h. Ojej, tole pa bo še veselja, si mislim in jim tiste vročine in še dolge poti prav nič ne privoščim!

Že spodaj, pri pokopališču iščemo, a na žalost vode ni. Nekaj delajo in je vse skupaj nekje zaplankano.

Potem moraš pa na koncu še kakih 15 minut po asfaltu hodit. Oujea, kako to paše! Kako bi šele bilo, če bi bilo takrat kakih 36, 38 stopinj, ne pa lepih 27? Pa še to se nam je zdelo, da je vroče ko v peklu in da se bomo počasi kar vžgali.

A odrešitev je prišla kmalu! Pivo seveda ni moje...

Kar dobri dve uri in pol do dol! K sreči smo opoldan že dol, ta hudi vročini smo se izognili. Zgodnje vstajanje nam je zelo, zelo, zelo prav prišlo!

Super izlet je bil tole! 

GPS še vedno naštiman na avto, zato vse manj natančno, bolj na približno. Eh, vedno pozabim... 

Pojma nimam, kako nam je prišlo na misel, da bi šli na Pelješac. Najbrž se je tega spomnila Helena, glede na to, da so tam bili lani naši prijatelji.

Jaz pa sem vedno zadovoljen s kakim krajem, kjer še nisem bil. Pelješac? Ja, zakaj pa ne!

Sicer le za šest dni, upajmo, da bo dovolj za kolikor toliko dober dopust.

S seboj smo vzeli boga in pol, kot ta pravi hribolazci pa seveda nismo pozabili niti gojzarjev. O, ne!

In potem smo se enega poznega večera usedli v avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti.

Morje, prihajamo!

O, ja, dolga je tale, kar nekih 800km. Ampak ponoči kar dobro gre, nobene gneče, zelo malo prometa, lepo počasi, šparovno. Še posebej, če greš konec junija, če smo srečali pet tovornjakov je bilo kar veliko!

Do konca avtoceste tam nekje bogu za hrbtom, seveda. Potem se pa cjaziš vsaj tja do Ploč. Modra dol grede, rdeča nazaj grede. Zakaj tako? Pojma nimam, jaz sem samo znakom sledil...

A vožnja je hitro pozabljena, takoj, ko imaš vse postavljeno in se pred teboj kadi jutranja kavica. O, dopust!

Končali smo v malem kampu Divna, nekje proti koncu severnega dela Pelješca. Mali kamp, že konec junija kar dobro poln. A ne preveč.

Morje pa... jah, tako morjasto. Ravno takšno, kot smo si ga predstavljali. No, vsaj otroci.

Super plažica med hribčki, z ne preveč ljudmi, kaj bi še želeli?

Pa smo seveda želeli še več. Plaža je že super, a nihče ne zna obdržat svoje riti na enem mestu dlje kot petnajst minut.

Je treba raziskovat milijone ogromnih pajkov

se strašit z vsemi vrstami kobilic

in hodit, hodit, hodit. Tudi v sončni zahod.

Treba je priznati, nekaj vseeno je v odkrivanju malih vasic

pajdašenju o-leandrov

in drugih prekrasnih dreves in grmov! Barve, barve, neskončno barv!

V kamp sicer pride kombi s kruhom, a za kaj več je treba v Trpanj.

Tam se poigravaš z mislijo, da se ti ne da vozit in bi mogoče šel nazaj s trajektom? 

Še ogled bližnje cerkvice povsem na samem

potem nas pa že srbi zadnja plat.

Pa ja ne že spet? Oh!

Gremo torej malo še na drugo stran, čimdlje - Orebič in še naprej, Lovišta! 

Do tam sploh GPS ne seže... no, če ga ne prižgeš, pa res ne gre.

Kamp Đenka nam je bil takoj všeč. Sicer je imel pokvarjen router (aja? pokvarjen? japajade, smo že navajeni na te finte), ampak nam je bil všeč. So imel mačke.

Smo se počutili ko doma.

Pa trgovina je bila malo bližje. In prvi so bili bližje tudi ribe. Take, ta prave, ulovljene!

In potem so jih naši kar naprej jedli. Jaz pa sem gledal. In hujšal.

Ja, ja, hujšal, ja. Ob primorskem kruhu pa hujšal? Ha.

Plac je bil super, je pa bilo letos zanimivo hladno. V senci si si težko privoščil, da bi zaspal. Kmalu si bil precej premražen.

Zato smo kar naprej cirkulirali. S sonca v senco in nazaj. Po deset minut. Skratka, nobene hude vročine. Sploh ni bilo slabo!

Je pa treba priznat, da se je router potem res popravil. Ha, nato smo imeli pa še internet v tistem malem kampu, ki je stal približno 1/4 cene istrskih kampov! Juhuhu!

Mogoče bi res lahko šli malce čez ožino, do Korčule, ko je že bila tako blizu!

Pa je bilo premalo časa. Še tako smo kar naprej nekaj počeli, nekam hodili, nekam šli.

Če pa je toliko za raziskat, ne?

Pa še *hribe* imajo tam!

A o Sv. Iliji naslednjič več. Jasno, da smo šli gor. Kako bi pa zgledalo, da ne bi šli, a?

V ožini med Pelješcom in Korčulo še najbolj uživajo surferji,

mi na plaži pa smo bili kar malo zmrznjeni!

Še preden smo se dobro zavedeli, da smo na dopustu, se je že vse končalo! Prosim?!

Ah... šest dni res ni nič. Brez veze. Še usedeš se ne, pa si že nazaj. Še posebej, če na dopustu kar naprej nekaj počneš.

Še pospravimo in to je to!

Deset ur vožnje proti domu. Počasi, šparovno, bomo že. Promet po Hrvaškem je itak milina, nikjer nikogar. Le tista dobra ura vožnje po Slo je potem totalna groza. Tovornjaki in bedaki, eni 80km/h, drugi 180km/h. Nasilno, adrenalinsko, izsiljevalsko. Kako in zakaj to?

Nikoli ne vem, kaj je bolje. Je bolje it na dopust enkrat in takrat za dolgo časa? Ali je bolje iti večkrat po malem? Najbrž ne bom nikoli povsem natančno vedel, a hej, letos je pač tako. Večkrat po malem.

Drugo leto pa morda drugače. Ali pa tudi ne.

V vsakem primeru se bomo imeli super, to pa že vem!

Markacijska je težka, vam povem!

Sploh, ker znamo tako lepo združiti koristno s prijetnim! In si lahko cel ljubi dan v hribih, na soncu, a s prekrasnimi razgledi in veselja polnimi sodelavci!

No, motorko je resda malce težje nest, še huje je z njo delat, a mislim, da lepota okolja to vedno odtehta. Kako si drugače razlagati, da fantje te stvari počnejo že trideset let in več? In še vedno z velikim veseljem in s še večjo odgovornostjo!

Nekaj je na tem, kar zadovoljuje preko običajnih mer!

Štirje fantje so tistega vikenda že v petek odšli na Korošico, ostali štirje pa smo se proti njej zapodili v soboto navsezgodaj. Je bilo treba požagati razposajeno ruševje na poti s Presedljaja do Korošice, še posebej v predelu Čohavnice. Tam je bilo že vse precej zaraščeno in nerodno za prehod, za dobro obdelavo poti je bil skrajni čas.

Na Korošico smo se zapodili s Planine Podvežak, nekako še najbližje. Polni rukzaki, oprema, hrana, vsega boga.

A vseeno, kolikor smo se trudili in vstajali sredi noči, dobro smo začeli delat šele okoli devetih.

Olje in bencin - trenutno najbolj pomembne tekočine!

Razporedili smo se v dvojke, en žaga z motorko, drugi odmetava požagano ruševje.

In tako ure in ure. Dopoldan bolj malo počitka, dokler še ni bilo tako vroče, popoldan pa je bilo počitkov vedno več. Vročina je naraščala in vedno več vode je šlo po grlu. Tudi roke so postale že presneto zmatrane...

Prav dolgo tako ne moreš zdržati, a k sreči nas je bilo dovolj in smo celotno planirano traso prav lepo obdelali. 

Se je pa bilo treba vrniti še nazaj h koči. In to skoraj s Presedljaja...

Seveda sem nesel motorko. Kot najmlajši po letih in stažu sem se že moral malce potrudit!

Saj kondiciji nič ne škodi...

O, ja, ko bom pa "ta pravi" markacist, bom pa tudi jaz dobil to lepo rdečo delovno obleko! Čeprav je v tej vročini vsaka delovna obleka en velik aaaaaaarrrrghhhh! Ampak drugače ne gre, sploh z ruševjem ne, že tako si ves popikan, popraskan.

Na Korošici smo bili skupaj z alpinisti od katerih si je nekdo naslednji dan poškodoval gleženj in je ponj prišel helikopter...

Mi pa smo dobili take lepe in prav posebne majice, ki jo zdaj seveda nosim prav s ponosom!

A to še ni bilo vse!

Pravzaprav se je dan šele dobro začel, saj smo potem praznovali še petdesetletnico in se še dolgo prav super zabavali!

Ojej, koliko zanimivih in do solza nasmejanih zgodb sem slišal v enem samem večeru!

No, preveč pa le nismo žurali, nekam tja do stanja, ko začneš ves navdušen slikat polno luno in se ti zdi noč v hribih čista magija. 

Zjutraj pa zajtrk, zbrat vse orodje in jo mahnit peš nazaj proti Podvežaku. Z motorko, se razume.

Na koncu se še odčekiraš na Kranjskem Raku in akcija je v bistvu končana, Čohavnica za par let obdelana.

Evo, jaz sem se imel prav super, najbrž pa se kmalu spet vidimo! Dela je veliko in več.

Takole nekako pa zgleda, če vzameš s sabo GPS...

Sredi junija smo se odločili, da gremo skupaj s PD Domžale na Dobrač.

Nikoli še nisem bil tam, vedno pa govoril, kako bi bilo fino it. In tako je bila tukaj enkratna priložnost in sva peljala zraven še Krte, da bi nas bilo več in da bi bil avtobus kolikor toliko poln.

Prav daleč Dobrač ni, a vseeno terja vožnja do tja z avtobusom kar dobre tri ure. Tri ure! Olala.

Tole je bil bolj nežen izlet, namenjen tudi neizkušenim, zato smo se peljali do Rosstratte, ki je že na 1732 metrih. Tako do 2166m, kolikor je visok Dobrač, ni več veliko.

Na žalost je bilo vreme en velik mrč. Oblaki, megle in nobenega razgleda. A vseeno bolje kot dež, ki je bil v tem mesecu precej pogost.

Rosstratte, 1732m.

Kot dober markacist moram pogledat, kako imajo označbe kaj rešene v tujini...

Nato pa smo se zapodili proti vrhu, najprej moraš kar po cesti,

pa še malo po cesti

dokler končno ne zavijemo levo navzgor

proti hišici prve pomoči oziroma gorskih reševalcev.

Podimo se čez travnike, gremo po robu stene, a razgleda ta dan na žalost ni. Vrh pa se že kaže v daljavi.

Skozi pasove ruševja smo že malo bližje

počasi še malo bližje - pod nemško cerkvico

in na vrhu

ter pri slovenski cerkvici

No, Dobrač je posebna gora. Na njej je vse. Vse. Vsaj tako se zdi. Oddajniki, koče, cerkve, vremenske postaje, križi, spomeniki... vse je pravzaprav nastlano, če povem še kolikor toliko prijazno.

Turizem? Pohodništvo? Smučarija? Najbrž vsega malo, a tudi avstrijci niso imuni. 

Toliko je na samem vrhu, gledano od nemške cerkvice, ki je tudi na vrhu. Hm?

Pa ultra moderna in 2mio€+ vredna bio eko naravna (in karkoli še paše zraven) koča Ludvig Walter Hutte.  

Precej dobro zgleda. Cene sploh ne pre-visoke, povsem normalne.

Tamauček najde še sneg za hlajenje v vročem dnevu.

Jaz pa vremensko postajo.

Ter gondolo.

Stolp sem pa že pokazal, ne bom ga še enkrat. Niti nisem štel objektov na vrhu, a jih je kar veliko. Zelo veliko.

Nazaj gremo po cesti, kar je malce duhamorno.

Malce pa le zavijemo vstran

barve rastlinja so v celotni mavrici, a se zaradi mrča na fotoaparatu nič ne vidi. Sicer pa sam redko slikam rožice, so vedno lepše v naravi, v naravi, skupaj s trenutno svetlobo, vonjem, vetrom in celotnim občutjem. Je pa sredi junija to vse skupaj ena prekrasna preproga!

Na parkirišču se zbirajo fičoti, kar veselje jih je pogledat!

Še malo guncanja

potem pa pogledat Rdečo peč, kjer se je zgodil veliki odlom v 14. stoletju

seveda je v stilu turizma tudi tule plato, ki štrli nad prepadom in nekdo je spet težko dihal, a si je vseeno le upal 

je pa pri tem njegov nasmešek zgledal precej prisiljen (ne, nimam nove frizure, skozi rešetko precej piha navzgor!)

Smo pa potem končno naredili eno gasilsko, sicer ne na rešetki, malo pa je treba tudi pazit, ne?!

na drugi strani gasilske pa

Še dobro, da je v Mojstrani dober bife, smo vsaj malo presekali dolgo, vročo vožnjo do doma!

Jah, kaj? Super je bilo. Kot vedno, ne?

Človek se ima čez vikend fantastično in super, vse je ok, vreme drži, gležnji držijo, kolena držijo, pot je ena najlepših sploh, skratka - vse je v najlepšem redu.

Ampak na koncu pa ga mora človek nekaj biksnit. Nekaj narest narobe, da ne bo vse tako lepo in prav in oh in sploh. Da bo svet spet uravnotežen. Jin, jang pa te stvari.

In človek gre, vzame telefon, ki ga je prej prav fino nosil dva dni, iz rukzaka in ga postavi na avto. Na avto. Zakaj je to naredil, še danes ne ve natančno, ni hotel niti telefonirat, ni hotel surfat, kar tako ga je ven vzel - da bo telefon z njim v kabini, ne pa ubogi pozabljen v rukzaku.

No, do kabine telefon na žalost ni prišel, je ostal kar lepo na avtu medtem, ko se je njegov lastnik zadovoljno - a nezavedajoče se - odpeljal proti domu.

Telefon se je seveda naveličal takega ravnanja in je nekje na poti odstopil. Kje je to naredil, je najbrž velika neznanka. Se je že zgodilo, da se take stvari obdržijo na strehi dlje, kot si mislimo.

Nekje v dolini Završnice, pri jezeru se je zgodilo, tam sva parkirala avto, ko sva šla na Stol.

Šel sem ga celo nazaj iskat, gledal, se klicaril in poslušal, a brez uspeha. Ene petnajstkrat mi ga je uspelo na polno klicat, potem pa je bila številka nedosegljiva. Kar morda lahko kaže na spraznjeno baterijo. Ali pa tudi ne... Včeraj je bilo v Završnici na tisoče ljudi in avtomobilov. Prav veliko upanja ni.

Naprimer - tudi, če ga kdo najde, praznega - kaj bo z njim naredil? Kako ga bo napolnil, da bo sploh pogledal kako in kaj? In tekli bodo dnevi in tedni in...

Pa tako sem se navezal na to mojo veliko kišto! 

Kje vse sva bila, kje vse se je potikal z mano in kolikokrat me je rešil iz zagate! Pa samo dve leti in pol sva skupaj delila in kaj sva že vse doživela!

Pravzaprav ena od redkih naprav, s katero sem bil celo več kot zadovoljen! Pa sem precej zahteven pri teh tehničnih stvareh. Baterija, ekran, kamera, internet, telefon... vse je štimalo. Edino, kar je motilo, je bila velikost. V žep pač ni šel, a glede na to, kje vse je bil z menoj, to ni bila ovira.

Škoda, škoda, škoda, presneta škoda!

Samsung Galaxy Tab, prva verzija, GT-P1000. S črno gumo (že malce razvlečeno) okrog in zaščitno prevleko (že malce spraskano) čez ekran. 

Vedno sem si mislil, da bo šel nekje v hribih, ko sem ga povsod vlačil s sabo, da ga bom speštal, razbil, izgubil, ne pa takole, na nekem parkirišču zaradi brezvezne nemarnosti.

Jasno, da sem si povsem sam kriv, a to prav nič ne zmanjša žalosti. Mogoče jo celo malo poveča.

Tolažba, da je zgleda prišel čas za novega, pa me sploh skoraj spravi v jok. Buaaaa.

Tradicionalni Vršič, petič!

Na kratko bi lahko povzel takole: vedno nas je več, a vzamemo si vedno manj časa. Pravzaprav škoda.

Letos se nam je mudilo pri Koči na Gozdu, mudilo se nam je na vrhu, mudilo se nam je pri Poštarskem domu, mudilo se nam je dol, mudilo se nam je domov. 

Mi pa prišli direkt z morja za ta mega dogodek...

Že na začetku sem bil razočaran, bife pri tenis placu zaprt. Spodnji bife v hotelu Lek zaprt. Je treba gor na teraso, dol ne smemo sploh sedet. Sicer se nam opravičijo s slastnimi rogljički, a kaj, ko jih jaz ne smem pred naporom. Se mi bo spahovalo do vrha in še čez...

A poklon vršiškim bogovom (in fejsbuku) vseeno uspe.

Priprave na štart, letos je manj vroče. Se še spomimo prvega vzpona, ko je bilo sredi dneva krepko čez 30 stopinj?

Z majico e-kipe srčnih seveda spet samo jaz.

Nas pa je letos kar nekaj tekačev, čeprav se na tole fotko vrine še en kolesar!

Jaz niti ne vem, če bo letos sploh šlo, grem jaz raje s kolesom!

To bi bila šele polomija: jaz in kolo na Vršič! Čakali bi me še kakih pet dni...

Potem pa je le sledil štart. Eni s kolesi, drugi z avti, tretji pa v lahnem drncu. No, vsaj do Erike, več pa meni ne gre niti se mi ne zdi zdravo...

Naši trije pa v avto, na Vršič in na Slemenovo špico.

Na koncu sta bila otroka tako navdušena - saj tam je res lepo! -, da jih je Helena komaj spravila nazaj na Vršič... Sicer pa, kdo pa ne bi tam zasanjano gledal naokoli?

Jaz pa sem tačas pritekel do Koče na Gozdu

kjer sem tokrat pil čaj in šnops, tako je bilo "vroče"! Kar ne moreš verjet, ta pravi mraz! 

Pa hitro naprej, se nam je mudilo, nekateri se sploh ustavljali niso! V hitri hoji

seveda pa s tekom v zadnjih metrih, tule pa res ni, da bi hodil! Letos sem s tekom na zadnji izravnavi celo začel ta pravi čas (precej pozno), da nisem potem do cilja povsem crknil... - kar se mi je že parkrat pripetilo.

Mala malca, anede? Stari mački...

Ja, sevede pa mala malca. Kar konkretno sem se namatral! In tako je tudi prav.

Bistven del preizkušnje pa je seveda še spust, tega ne dam za nobeno ceno. Pravzaprav je dol en sam užitek. Res! 

Ko spijemo par rund in se nam spet mudi, je pač treba krenit. Eh, zdajle vidim, kako priročen je tale trak za zapet rukzak ravno čez trebuh. Še noter mi ga ni bilo treba vlečt... Oh, to moram pa večkrat uporabit!

Medtem ko grem gor samo in samo po asfaltu in po vseh ovinkih, gre dol povsod tam, kjer se da. Torej sekanje ovinkov, planinska pot in sploh vsaka bližnjica, ki se jo da izbrati! Pa sem kljub temu, da že točno vem za skoraj vse finte, spet zgrešil dve bližnjici. Nikakor ne bi spet rad pristal v Krnici...

Naši me čakajo pri Ruski kapelici.

Se igrajo s fotoaparatom.

In mene skoraj zgrešijo, ko priletim mimo z nadzvočno hitrostjo. Ja. Ja.

Na koncu pa se vseeno vse skupaj spet vleče in je treba kar lepo tečt. Si pa daješ vsaj duška s tem, da pri Jasni priletiš mimo turistov, zabredeš do kolen v jezero, se ves zmočiš, poliješ po glavi in odtečeš v lahnem drncu čofotajoče naprej. Ko kak svetovni ultramaratonec... Superge so itak suhe čez tri metre, turisti pa si še vedno belijo glavo, kaj hudiča se je to privalilo s hribov?!

Malo veselja pa človek mora imet, ne?

In če tokrat pogledamo rezultate... Ojej, a spet?!

Gor: 11,38km, 1:36:44.

Dol: 9,65km, 1:01:56.

Skupaj: 21,04km 2:38:42, višincev pa letos samo 959 (lani 979).

Na kilometre in višince se seveda ni zanašat, tam naokrog čudno lovi in te včasih vrže na drugo stran doline. Ampak čas, čas!

Triindvajset sekund hitreje kot lani za gor! Torej zdaj ni dovolj niti minuta, sem že na sekundah!!! Dol pa hitrejši kar za 1:14! Uauuuu! In spet nisem niti enkrat vmes pogledal na uro...

Ampak prav briga me. Hitrejši sem kot lani in to edino šteje! Najhitrejši od vseh petih let! Pravzaprav rekord! HA! Tralalala, hopsasa!

Sem pa na koncu mislil, da bomo skupaj kovali kakšne načrte, se česa domislili ali kaj podobnega, pa je večina imela obveznosti. In tako od načrtov nič.

Je bilo torej petkrat dovolj? Romantičnost je seveda odšla, a vseeno ima dogodek neko svojo noto, ki je nikakor ne gre spregledati. 

O, letos sem pa zgodaj začel!

Ker nam lansko leto sploh ni uspelo in ker je letos gor že brez snega, vreme pa toplo in brez možnosti neviht, mi je padlo na pamet, da grem že kar junija pogledat na Grintovec!

Se mi je pa hecno zdelo, da še na Kamniškem sedlu nisem bil, pa že rinem na Grinto... Jah, sneg in visokogorje meni nikakor ne gresta skupaj, še majhne zaplate mi delajo težave in najraje vidim, da ga sploh ni. 

Zato je bil tokrat Grintovec nadvse primeren.

Pa še: "pejmo tokrat čist od spodi!" me je prijelo. Super ideja! Da bomo ja videli, kako sem počasen...

Vstanem torej sredi noči, nekje ob pol štirih, se komaj zrihtam in ob 4:40 sem že na izhodišču! Zunaj pa že svetlo?! 

Sem nekako bolj navajen v hribe hoditi v poznem poletju in jeseni, zato me tale zgodnji dan kar malce preseneti!

A še dobro, da sem začel čimbolj zgodaj, tule sredi Kamniške Bistrice še ob 4:40 ni prav nič hladno. Presneto vroč dan bo!

Ker sem pravi treker in zelo dober orientacist in markacist in ne vem, kaj še vse, se že pri prvem kažipotu izgubim. Dober začetek bo tole!

Noben kažipot ne kaže gor, zato grem lepo levo, čeprav nočem po Koželjevi, a druge ni.

Saj se ne izgubim do konca, ampak malo se mi pa le čudno zdi in po nepotrebnem hodim po cesti.

35 minut do tovorne žičnice, od tam pa bolj direktno v hrib. Vroče je že, vse teče z mene, meh z vodo se hitro prazni. Skoraj da tekmujem s sončkom, me bo ujel do Kokrškega ali ne?

Pa me ni! Ampak kmalu me pa bo!

Na Kokrškem sem po točno dveh urah. Kot vedno torej, nobenega napredka. Eh.

Sem pa tokrat bolj družaben, nikamor se mi ne mudi, bom nekaj spil in vsaj zajtrk pojedel! Še dobro, da je oskrbnica zgodaj pokonci, ura še sedem ni.

Pojem, popijem in je treba naprej. Nikjer nikogar, povsem sam sem. Seveda, ko pa je čisto običajna sreda.

Na strehi se prikaže prvi sneg, a ga sploh ni veliko in se mu da izognit. Nato vidim v daljavi trop živali (niti ne vidim ali so kozorogi ali gamsi) pa se mi skrije za greben še preden mi uspe fotografirat. Škoda, pa tako zgoden sem in še prvi! Sonce pa že visoko na nebu in žge. Žge. Tudi na tej višini!

Od snega ostajajo še največ opasti, ki visijo čez greben v zraku. Hecno. Me prav zanima, kako tole zgleda, ko se cel ta kos zvrne v prepad, zato sem raje kar v varni razdalji!

Gre mi pa vedno bolj počasi. Malce me že zmanjkuje, vročina je pa tudi kar huda, od mene še vedno kar vse teče. Razgledi pa enkratni, vedno večkrat se ustavljam, vse se kar malce upočasni.

Od Sedla 1:35h pa sem na vrhu! Kar dobro zmatran, moram priznat.

Oblečem si jakno, ves sem premočen, na vrhu pa končno le malce pihlja! Končno malce osvežujočega! Si kar ne morem mislit, sredi junija na 2500 metrih pa takale vročina...

Poslikam seveda vse naokrog, tudi prehod v Kočni (kot vedno), ampak Kočna pa je zaradi obilice snega še precej manj obiskana. Težko, da bom koga videl! Je pa vsaj zoom tokrat super!

Vesel sem tudi, da se betonski kolos nad katerim sem se še zadnjič pritoževal, izginil. Moram fante vprašat ali je kje spodaj ali pa so ga odnesli! Zdaj je gor le še roža vrhov, ki pa je povsem super.

Bi pa moral kot priden markacist preverit še skrinjico in vse ostalo, če je vse ok, pa nisem. Kar pozabil sem, ker pač nikoli ne gledam notri, ne štempljam in zato gre to kar nekako mimo mene. Bo treba to navado spremenit, kajne?!

Dol grem potem počasi, zelo počasi. Prav nič prijetna pot za navzdol ni. Vsega skupaj porabim kar 2:52h do izhodišča!

Tokrat zadanem pravilno pot in zato seveda tudi potem zvem kje sem ga pri poti navzgor biksnil.

Na karti to takole zgleda:

No, tule je pa že peklensko vroče! Še dobro, da mi je oskrbnica na Sedlu natočila poln meh, tukajle sem že skoraj na hlapih, več kot dva litra vode je šlo, pa sem šel navzdol! Jaz pa sem mislil priti gor in dol z dvemi litri, a? Poleti se mi poraba vode zviša kar za parkrat, sploh ob takšni vročini!

Spodaj še zapodim še v Bistrico, no, ta pa ni nič poletna! Po treh sekundah že tulim in skačem ven! O, kakšna mrzlota! Same sitnobe, nič nam ni prav, zrak je prevroč, voda pa premrzla! Ojej.

Vsega skupaj za 6:30h hoje, slabih 2000 višincev. Toliko kot leta 2010 torej. Še vedno sem počasen, a sem ta dan zadovoljen. Je pa bolje, da sploh ne pomisliš na to, kako hitro pridejo gorski tekači na vrh. Ti so itak vanzemaljci.

Navzdol sem srečal še tri pohodnike in enega tekača, na Sedlu pa je bilo vsaj še par ljudi. Pa še to je bilo presneto malo za tak lep dan!

Malce pozno se spominjam mojih obletnic. Takih in drugačnih.

Tokrat je na vrsti obletnica mesa in piva.

Kar naprej sklepam neke pogodbe s hudičem ali pa sam s seboj, kar naprej. Nikoli miru, kar naprej se nekaj dogaja. Pa cigareti, pa kava, pa sol, pa mleko, pa to pa ono, pa... evo, za meso in pivo je že dobro leto mimo!

Presneto hitro gre tole, samo malo se obrneš, pa je že šlo celo leto!

Rad delam preizkuse, če so pogojeni z voljo, pa še posebej, čeprav mi ni čisto nič jasno, kako - in predvsem zakaj! - sploh to zdržim. Samega sebe nimam za človeka z močno voljo, prej drugače! Hitro popustim, hitro spremenim mišljenje, hitro znam pojesti kilograme zarečenega kruha. In kaj lažjega kot pretrgati obljubo, dano samemu sebi! Izgovorov na milijone!

Pred letom sem torej nehal jesti meso in piti pivo. Razlog tiči v putiki. Oziroma, to je bil vzrok, tista kaplja čez rob, ki je to sprožila.

Natanko 20.5.2012 - moj zadnji ričet in kozla imam celo na sliki, dolina Voje, v katero sem prišepal s kar dobro putiko!

V vsem tem času sem se - da bi jaz vedel - glede mesa pregrešil le parkrat. Enkrat sem jedel juho iz mesne kocke (samozanikanje), drugič pa sem nasedel na "zelenjavno mineštro" na Črni prsti. Najbrž sem kakšno mesno kocko sigurno še kje dobil zamešano tudi v zelenjavni jedi, a ne da bi vedel. In kakšno svinjsko mast, temu se je itak nemogoče izognit. Okus pa pri meni itak ne šteje veliko, zato ni šans, da bi kdaj po okusu pogruntal...

Ne, pivca pa nisem niti malo probal. Tudi sam težko verjamem, poleti je sicer težko, a se da prebit. Cider je zakon! Na morju pa je na žalost toplo vino eno veliko sr*nje... Eh.

Kakorkoli že, večjega napada putike od takrat nisem več imel, morda tole dvoje pomaga, morda pa tudi ne. Kdo bi vedel?

Ima pa samo prenehanje nekaj zanimivosti. Morda je bil vzrok v prenehanju res v putiki, a to bi bilo mnogo premalo, da bi se takole vzdrž(ev)al. Razlogi so širši, jih pa niti sam ne poznam. Po mojem je vse le v tem: "zato, ker lahko", pa kakor oguljeno se že sliši.

Trma, po domače povedano.

Da si sam sebi dokažeš, da lahko. Da ti ni treba jesti mesa. Da ti ni treba piti piva. Da si sam svoj gospodar in da delaš tisto, kar hočeš. Se boriš sam s seboj, torej.

Zdaj, po letu dni razmišljam kaj naj naredim s tem mesom... Poskušam namreč različne diete in rad bi enkrat poskusil s paleo zadevami. Tisto se mi zdi zanimivo, nikoli še poskusil. Tam pa brez mesa nekako ne gre, ni res?

Se pa pri tem poraja večji problem - nikakor se ne morem prepričat, da bi spet začel jesti meso! Ne gre in ne gre... Pa mi pečen celo super diši, sline se mi cedijo, a da bi ga jedel - na to sploh ne pomislim! Še ko kuham meso ostalim v familiji, niti kuhalnice ne poližem! Sploh ne pomislim, da bi jo lahko!

Čisto tako kot cigareti - popolnoma me je nehalo zanimat. Tako kot cigaret zame zadnjih pet let sploh ni, tako tudi mesa ne upoštevam več kot hrano. Prav posilit se bom moral, če kdaj sklenem kaj več o paleo.

Pri pivu pa ostanem tako kot je. Čeprav je zdajle takooo vroče in bi samo enega... enega malega... samo... Argh, saj bo tudi bevanda čisto ok!

Rajko bo seveda rekel: "vse je v glavi" in jaz se bom strinjal, a ravno ta glava dela največ problemov. Zakaj včasih tako lahko, mimogrede, drugič pa s tako težavo, nikakor?

Zakaj so lahko nekatere stvari v tej glavi popolnoma enostavne, drugič pa - za podobne reči - povsem nemogoče?

Saj sem zadovoljen, veliko takih stvari mi uspe, spremembe sploh niso težava, a še vedno ne vem ne zakaj, ne kako se mi to posreči. Kar pomeni, da ne morem nikoli vedeti vnaprej, kako bo! Če sploh bo.

Predvsem počasi, zavest mora priti sama, to je edino, kar sem se do sedaj naučil. Ni prav veliko, nekaj pa je le.

Zanimivo bo spremljat, kaj bo s tem mesom. Kako bom sam sebi spreminjal zavest, če si jo sploh bom... Tudi paleo brez mesa mi ne bi škodil... Čezcentu pač takšne stvari ne škodijo!

Od vsega me je najbolj razočaralo pivo. Ker NE povzroča pivskega trebuha! Preverjeno, piva že eno leto ni več, trebuh pa je ostal. Kje je tu pravica, a?!