Nekatera mesta začnejo že daleč v novembru.

Nekatera pa so malce bolj pozna. Vsekakor pa so vsi okrašeni do Miklavža.

Tudi pri Krtinski šoli, kjer dobi kraj svoje prve lučke na dan, ko šola prireja Miklavžev sejem.

Zvezdice in repatice in podobne lučke, ki visijo na javni razsvetljavi pa smo dobili šele včeraj.

Kdaj so v našem velikem mestu vključili lučke se ne spomnim več, vem pa, da je bil "prižig" medijsko dokaj dobro podprt. Saj to me nič ne čudi, čudi me to, da sem jaz - veliki ljubitelj tega velikega bližnjega mesta - si šel te lučke že ogledat.

To je precej nenavadno, ker se ponavadi kar dolgo časa otepam, zdaj pa sem podlegel že tako zgodaj decembra. A kar je, je, nima se smisla pritoževat, saj mi je bilo konec koncev povsem prijetno.

Sem se lahko vsaj naslikal s telefonom.

pa sem potem poslikal vsako ulico in vsako drevo in vsako lučko.

Tako pač je, ko pridemo z dežele v mesto. Vsi navdušeni. Kot da bi bili s Krtine doma, pravim.

Smo pa zato doma ponavadi veliko bolj pozni in le na prigovarjanje otrok ponavadi krasimo vse šele kak dan, dva pred božičem. A tudi tukaj smo tokrat pohiteli. 

Je letos nekaj drugače? Kaj le?

Sicer pa je čisto prav. Tile sivi, megleni in ušivi dnevi prav potrebujejo malo veselja, praznikov in lučk.

Da preženemo to mučno sivino. Ko niti mraz ni, madonca. Kaj šele kakšen sneg...

Lučke od lanskega leta celo še delujejo.

Tokrat je bila prva Pixna. Hiša bo sledila, ko bo kaj več časa. Drug teden?

Nismo bili ZADNJI!

Tri minute smo bili hitrejši kot lansko leto!

Je bilo tako veliko razočaranje?

Ali je bilo to le veselje, da (spet) nismo bili zadnji?

Kdo bi vedel? Takele face sigurno ne.

Najbrž bi moral za ovinkom malce počakat, vsaj še tistih šest tekačev bi moral naprej spustit. Pa bi bilo vse po starem. Ah, zdaj pa imamo popotnico in pol za drugo leto! Bo treba še izboljšat rezultat, že vidim!

Kakorkoli že, letos smo se potrudili. Kar vsi! Pa jaz seveda tudi, izboljšal sem rezultat za celih 57 sekund! Uau! 18:40 tokrat proti 19:37 lansko leto in 20:02 predlani. Nekaj pa že napredujem, to si končno moram priznat.

Priznam pa tudi, da sem računal na en velik flop in #fail. Pravzaprav sem cel tek razmišljal o tem, da bom pač slabši kot lani in da bi mi moralo biti vseeno. Da sem to leto že kar nekaj dosegel. Da mam dost. Da... No... še dobro, da se pesimistične želje niso izšle in da sem imel boljši rezultat.

Namatral se nisem toliko, kot kažejo slike, sem pa nekaj seveda se. 182/190 obratov sem naklepal, kar lepo kaže, da se nisem šel turista. Saj klanci so bili naporni in sem sredi njih prav grozno na glas sopihal, ampak konec koncev sem srečal že hujše! Kar čisto lepo pomeni, da mi hoja v hribe in trekingi po okoliških hribčkih presneto pomagajo!

Krti so tokrat nabrali kar dve ekipi, obe sta se odlično odrezali!

Sicer so pa že vsi vse napisali pred mano. Helena. Wega. Rezultati pa tukajle.

Pokrajina je super in celo nebo se je nekam razjasnilo in v našem času ni bilo tako presneto sivo!

Tamaučka sta bila vesela, predvsem pa nismo imeli kaj veliko za pazit na njih. Že vesta, kako gre in vsi so njuni prijatelji.

Seveda se moram zahvalit še Katji, ki je velikooo pomagala in tako dobro spodbujala zadnje metre, da je letelo kar samo! Še napovedovalec ni mogel prav nič rečt, tako sem padel mimo!

Kremšnite so seveda bile, ampak vse se je tako hitro odvilo, da sem komaj eno pojedel. Eno!!! Seveda tudi slike (lastnih kremšnit) nisem uspel naredit. pa če to ni katastrofa!

 (C) Marjetka

So že morale biti dobre.

Na koncu pa še na analizo. Mi smo prišli malce kasneje, ker smo vmes zavili še v neke prelepe konce, tako da smo na koncu v gostilni ostali sami. V navalu navdušenja smo potem naročili še pizzo in se čez dve uri odvlekli domov. Spat.

Pa drugo leto spet. Konec je tudi izgovarjanja na zadnje mesto. Hja, kdo bi si mislil, kaj?

Miklavž pride sicer šele danes, ampak v vasi smo ga pa že praznovali.

Je treba malo prej.

Že v ponedeljek smo Krti postavili stojnice, kjer potem osnovnošolci prodajajo svoje izdelke in polnijo šolski sklad. Zraven spada še tombola, tako da verjamem, da se nabere kar nekaj denarja. No, vsaj naju je Tamauček nažical za kar nekaj tombolskih listkov...

V sredo pa je potem končno prišel Miklavž in še dobro, da tisti dan ni več deževalo...

Najprej angelčki:

potem pa še ta pravi Miklavž s Sv. Antonom:

prej in potem so nam malo zaigrali:

nato pa je imel sam Miklavž nekaj malega programa, bolj za otroke seveda!

So se kar precej drenjali za darila, ki so jih dobili! Tudi naš, jasno.

To leto smo bili torej pridni in smo vsi nekaj malega dobili ali pa bomo, jutri zjutraj, ko bo - vsaj upam - vsaj kaj na krožniku v kuhinji!

Če pa niste bili pridni (karkoli naj že to pomeni!), potem pa vas bodo preganjali parkeljni:

in če še to ne bo zaleglo, se bo na vas spravil ta največji vseh velikih, sam Lucifer in vas preganjal v stvarnem svetu ter tudi v sanjah!!! Na vašem mestu bi se vsekakor poboljšal!

Če je bil včeraj še Tek?, je danes definitvno že Tek!

Malo me je stisnilo, ko sem namreč pogledal svoj koledar. Prav še... hm... nekaj... stvarčic noter piše. Jaz pa se že tako obnašam, kot da je konec sezone, hoje, teka in da me čaka le in samo še počitek. Pa me ne. Definitivno ne.

Kar je pravzaprav kar v redu, ker sem začel že jamrat. Tako jamrat in stokat, da so me včeraj vrgli iz hiše in sem hočeš-nočeš moral it probat svojo pripravljenost za Barbaro. Tja dol je šlo počasi, 3.5km za ogrevanje, nazaj pa sem dal vse od sebe, a več oziroma manj kot 20:12 nisem spravil skupaj za 3.6km. In to povsem ravninska proga!

Na Barbari bo torej polomija ampak bo vsaj z nasmehom na obrazu in s srcem, kot se pač za E-kipo Srčnih spodobi. (Ok, to je opravičilo, če mi slučajno na rata biti boljši kot prejšnja leta...)

Sem pa potem malo pogledal in gredo naši naslednji vikendi takole - v pravilnem zaporedju:

• Barbara, kratkih a hudih 3.2km,
• Šentiljska, nepredstavljivo km,
• Krti proti Črnivcu, vsaj 25km, vsaj 900vm,
• Borških 10000+2010, 12km

Kaj torej jamram? Saj bom v decembru naredil več km kot marsikdaj drugič! Sploh se bo km kar nabralo od konca oktobra. Ampak sem moral najprej jamrat, jokat, težit in sitnarit, da sem potem tole pogruntal. Ah.

In zdaj lahko težim, da mi nič ne dajo počivat!

Da bi kaj tekel?

Ja?

Enkrat na teden. Več se mi pa preprosto ne da.

In ko bom v nedeljo dihal na škrge na Barbari, potem pa... kaj?, a?

Letos sem jaz na vrsti, da sem zadnji v ekipi. Kar tisti, ki nas poznate, veste, kaj to pomeni. Da bom mogoče tistega napovedovalca nekam porinil, če bo spet poskušal biti preveč humorno pameten. Če si povsem zadnji, moraš pač potrpet nekatere stvari, a vsaka stvar ima neko svojo mejo.

Se bomo pa trudili, to se pa razume! Vsak cepec je lahko zadnji, da pa se matraš ko nor in si zadnji, pa ni več tako enostavno!

Pa kremšnite bodo tudi, čeprav že vsi govorijo o njih, tako da bodo najbrž hitro zmanjkale.

Imam samo en problem. No, dva. En je, da ne tečem. Drugi pa je ta, da sem letos že vse svoje rezultate presegel. Kaj pa če bom na tem teku počasnejši?! Če rezultata ne bom izboljšal? Ojej. Res je, da sem povsod dobro tekel, a bolj je bilo vse na dolžino, ne pa na hitrost... Zdaj pa mora it pod 19:32, kar bo presneto težko. Še posebno zaradi prvega problema.

Ma ja. Bo že ne-kako.

Čeprav za našo Pixno težko rečemo, da je ravno inovacija, pa sva jo vseeno prijavila na Slovenski Forum Inovacij 2009.

Po pričakovanju seveda nisva prišla v finale, sva pa s 600 pikami prišla kar blizu meje - 685 pik, kar se meni zdi enostavno super. Poleg tega sva dobila še par koristnih napotkov in idej.

Sem se tudi zaradi tega potem udeležil foruma, ki je bil 1. in 2. 12. v Ljubljani. Zanimiva druščina! Od jadrnic, avtov pa do programske opreme!

Veliko mladine, so jih kar z avtobusi pripeljali, vsi pa so imeli posebno vrsto predavanj - za mlade. Kar se mi zdi tudi super, saj se tako že mladi spoznavajo s podjetništvom in prakso, ki je v sloveniji.

Sam sem se udeležil parih predavanj, kjer je dvorana pokala po šivih. Ogromno volje vidim ali pa je vse to le posledica krize. Čeprav... kolikor je povsod podobno - povsod se krešejo ideje, povsod mladi strokovnjaki poskušajo uspeti, poskušajo ustvarjati svoje ideje in z njimi prodreti. Na drugi strani pa je polno uveljavljenih strokovnjakov, znalcev in podobnih, ki vsej tej množici svetuje, svetuje in svetuje. Nekateri se držijo, nekateri se ne, nekateri poslušajo, nekateri le sem in tja, nekateri uspejo, nekateri ne.

Meni se zdi ok, da imajo ljudje ideje in da imajo toliko poguma, volje in želje, da to tudi kje prikažejo in spustijo iz lastne glave ven.

Za Pixno mi je seveda takoj pritegnil pogled mobilni električni vir:

Tole pa bolj za dušo in za moje - opustelo - ukvarjanje z avtomatiko in pametnimi hišami...

Pravzaprav bi se moral vsej stvari malce bolje posvetit, se mi zdi, da potem kar spustiš kak mali biser. Pa drugo leto!

Ta vikend je bil pol iskanj!

Najprej sem v soboto na WebCampu jaz iskal znanje, ideje, ljudi in še kaj. Pravzaprav so na takem dogodku prav vsa predavanja super, če pa se zgodi, da te predavanje ne zanima, pa le pomeni, da si se usedel v napačno sobo. Nekateri predavatelji pa so pač dobri, drugi malo manj, a prav vsi se trudijo. Vedno pa je dobro videti poglede iz drugih zornih kotov. Sem pa pobegnil pred zaključkom, me je kar namatralo.

V nedeljo pa je šlo za popolnoma drugo iskanje!

V decembru se nam namreč obeta pohod od Krtine do Črnivca in treba je bilo najti ustrezno pot. Nekaj časa sva mutila, ampak ne preveč, sva kar popokala Tamaučka in smo šli. Bomo že nekako, malo se bomo peljali, malo pa hodili, smo si rekli.

Dan sicer ni bil najlepši, preveč vse mokro, po kakšnih kolovozih se ni bilo za vozit. Čisto lahko bi potem klicali traktorje na pomoč, džip gor ali dol...

Je bilo zato treba it naprej peš, avto pa naokrog. Čeprav, na koncu je bilo tega zelo malo, saj se je izkazalo, da je cesta potegnjena pravzaprav še najboljše. Čim bi hotel malo zavit s ceste, si že v grapah in hodiš samo še dol in gor, to pa je vseeno preveč.

Sva pa zato iskala vsaj čim manj asfalta. Da bomo hodili vsaj po makadamu, to je vsekakor bolj prijetno. In po čimbolj pustih cestah.

Ko bomo prečkali Tuhinjsko dolino, bi se prilegla kaka malica ali pa pivo (ja, ja), zato sva se jo spravila iskat. Seveda sva jo našla takoj za vogalom in ker je treba pač vse preizkusiti... sva preizkusila tudi to.

Na koncu nismo in nismo hoteli it. Gobova juha in gobova juha in še malo gobove juhe in a ne bi še malo gobove juhe? pa še eno gobovo juho preden gremo... itd. itn. Skratka, gobova juha je bila zakon, to res ni težko razbrat.

Smo se kar težko odtrgali od mize in šli naprej, do Črnivca se nam ni zdelo tako blizu. Čeprav na koncu je bilo, ker ni bilo treba prav nič hodit, saj je cesta prav lepo speljana. In še ena gostilna vmes. Mi smo jo spustili, na ta pravem pohodu pa ne verjamem, da jo bomo...

Na koncu nam je že skoraj bencina zmanjkalo, toliko smo se pojali po hribih. Pa nič dosti še hodili, zato sva karto še enkrat preučila.

Tam nekje je bilo še nekaj malega nepoznanega - kaj pa če bi šli malo drugače? Mogoče pa je makadam?

In je bil! Še dobro, ker je bil Tamauček res že povsem naspidiran. No, pa njegov fotr je tudi že imel mevlje v riti.

Zato smo si - čisto nepričakovano seveda - ustregli z nekaj malo brezpotja in z milijonom različnih kolovozov, ki gredo vsak v svojo smer. Po celem dnevu lastnih nepravilnih odločitev, sem tokrat vse pripeljal nazaj pravilno! Sicer je šlo precej vigl-vagl (ta srednja pot počez):

a iz hoste smo prišli ven toliko daleč od avtomobila, ha!:

Ampak moram priznat, da je bilo to edino pametno, kar sem sproduciral ta dan. Vse ostalo mi ni šlo najbolje in sem bil ena velika sitnoba. Še dobro, da imajo žene včasih neverjetno potrpljenje...

Bedne karte so preprosto bedne in me delajo besnega! Ta država res ne more sproducirat kaj boljšega od teh kart, ki jih imamo danes? A se sploh zavedamo, od kdaj so karte 1:25.000? Kriza. Kolovozi so ceste, ceste so kolovozi ali pa tudi to ne, hiše so, hiš ni, hiš je mnogooooo več, le hribi ostajajo takšni, kakršni so. Čudno. Evo, pa sem spet začel... Ne, ne, ne!

Mati in sin sta bila večino časa zatopljena v pogovor, jaz sem se pa sekiral, kje in kako bomo prišli sploh ven... če bomo. Ju pa občudujem, ker mi takole zaupata in se prav nič ne sekirata, kjerkoli se pač že moramo pojati, pa čeprav čez drn in strn brezpotij. Že vesta, da uživam.

Tako.

Pot smo začrtali, za ene sedem uric jo bo. Skupaj s pivom po mojem. Ali pa več. Ali pa manj. Saj je vseeno, pohod je pohod, važno je, da se bomo imeli fajn in da bomo videli, da se da marsikam priti le z nogami!

Avto je potem Helena oprala popoldan. Jaz bi takega pustil, zakaj pa - hudirja - imamo džipa?!

Nekateri naši člani ZEVSa dobro vedo, kaj počnejo.

Tomaž je tokrat pripravil celo pojedino, mene pa povabil zraven.

Vse skupaj pa je šlo predvsem zaradi te mrcine:

Skupaj z občino Trebnje in še parimi sponzorji, mu je uspelo zadevo postavit.  Pri tem je imel tudi ZEVS nekaj prstov vmes. Zato sem pa moral biti tam.

Mislim, da je tole ena od dveh najboljših Davisk v Sloveniji. Zaenkrat ima vse senzorje, prisilno prezračevana, večina senzorjev na sončne celice. Super zadeva!

Tomaž je bil toliko zagnan, da je naredil cel dogodek in je povabil še TV Vaš kanal,

župana občine Trebnje,

in polno kolegov!

Seveda sem moral povsod še jaz zraven pomoliti svoj nos, da sem dajal izjave. Strah in trema, nič drugega ne morem rečt! Prava groza me je bila in upam, da sem sploh kaj povedal... Eh, nisem jaz za te štose, jaz sem tehnik, ne pa medijska osebnost!

Potem pa še toliko hrane, ki so mi jo dali celo za domov... jej, sem se najedel. Škoda mi je le za vinčka, sem moral domov vozit in ga nisem mogel pit, se ga pa poskusil! Uau, še zame, ki vina niti ne cenim!

ZEVS je pač mlado in majhno društvo, zelo temeljimo na samoiniciativnosti naših članov. In to, kar je naredil včeraj Tomaž, je ravno to! Za osnutek, kako kaj naredit! Hvala, Tomaž!