Borških 10000 + 2010

by piskec 31. december 2009 11:04

Ja, sklepna prireditev v letošnjem letu je povsem uspela! Nič belega tokrat, nič zmrzali!

Moje tekanje pa ni. Uspelo. Čisto nič. Pravzaprav je bil moj tek popolna katastrofa. Kot da sploh nikoli v življenju ne bi tekel! Vse to se vidi po slikah, ki jih je tako vestno dokumentiral Rajko.

Sicer pa, kaj čmo, včasih se zgodijo krize in podobne nevšečnosti. Po prvem kilometru sem že upehal, noge so me tako bolele, kot da bi v celem življenju pretekel le dva metra. Nekje na pol so mi že silile solze na oči, tako hudo je bilo. Potem pa sem nekaj mutil s supergami in predvsem z nogavicami in zadeva se je počasi začela izboljševat. Zadnja dva kilometra sva tako z Rajkom - ki je ostal z mano zadaj - pravzaprav norela in tiste spredaj skoraj ujela. Torej sem se izvlekel in premagal samega sebe. Vsaj malce, no... Škoda le, ker nismo postavili boljšega rezultata, ampak kaj čmo. Pa drugič! Za vse krivim nogavice! Tako!

Zdaj pa naj neham jamrat in gremo k poročilu, ker za E-kipo Srčnih je to zaključek sezone, ko se delajo inventure in pripravljajo novi izzivi!

Začeli smo s povečevanjem ega - dnevniki prehojene šentiljske poti so naši!

Potem se je pa že začela priprava na štart. Ki je vedno tam nekje v hribih, tako da so nekateri že zmatrani, preden sploh pridejo do tja!

Ali pa je to le taktika kako pretentati sovražnika? Ker zadeva gre na nož. Vedno! No, vsaj start. Letos je organizator celo razkopal asfalt, da bi ja vsi enakopravno startali in da ne bi kdo imel prednosti!

Mi smo potem tekli in tekli. Pa nekateri bolj hodili, pa spet malo tekli. Ostali, netekači, pa so vmes sprehajali psa in podobne stvari. Tamaučka tudi.

In po uri in osemnajstih minutah smo se začeli približevat našemu cilju!

Po mojem sem bil jaz najbolj vesel, da se je vse skupaj končalo. Takšnega trpljenja pa že dolgo ne! Helena pa se je držala ko strela!

No, vsi ostali so se držali, le jaz sem jih vlekel nazaj. Če bi meni šlo, bi bil letos sigurno rekord!

Potem pa smo se - vsaj jaz - do popolnosti prepustil gostoljubju Darje in Radota.

Vmes smo sicer morali nekaj delat, a ravno toliko, da smo lahko potem zavili v klet. Kar je super, ker če bi zavili prej v klet, bi bili avti še danes tam. Že tako smo bili štirje mojstri, ki vse vedo. Avto pa je razkopal pol travnika.

Pa nam je vseeno uspelo. Lopata in pesek delata čudeže!

Sledil je pregled celoletnega dela in tu je bilo pa res veselo! Jaz sem nakladal, da so me imeli že vsi dovolj, zdi se mi, da sem povedal za vsak kamen, ki sem ga letos prestopil. A kaj! Če pa se je res veliko dogajalo na tem področju! Predvsem pa me je veselilo, da smo imeli neverjetno veliko skupnih zgodb!

Lepšega zaključka leta si ne morem želeti.

Obljubljal sem preveč, a na srečo vse pozabil. Verjamem pa, da se bosta sigurno en ali dva našla, ki me bosta dobro in dolgo spominjala na izrečeno... Hja.

Sicer pa... meni se je zdelo, da sva z Radom prav super pela. Sreča pa je v tem, da bil on glasnejši.

Tags:

pr norch

Prazniki

by piskec 30. december 2009 08:41

Imam kar nekaj slabe vesti, ker tako malo pišem v teh prazničnih dneh.

Pa vendar sem tele praznike prav resno vzel. In v Pixni nisem bil že pet dni. Nobene slike nisem nikamor poslal, le email sem prebiral, pravzaprav večinoma zaradi razdeljevanja ZEVS koledarjev.

Temu torej lahko rečemo prazniki v vsej veličini besede, kaj?!

Videl sem, da znam in da lahko, zdaj pa se bo treba spet mal k sebi spravit, sodelovat v skupnosti, pokazat, da sem živ in tako naprej. Pa še kaj spisat. O Borških 10 me seveda še najbolj čaka! Pa o italijanski Ikei, kamor nas je zaneslo v ponedeljek. Vsaj o tem!

Ta glavno je za nas šlo mimo. Božič je mnogo bolj naporen, pred novim letom pa se vsi razpredejo po svetu in kar naenkrat nikjer nikogar ni več. Se bom lahko v celoti posvetil - še bolj! - branju knjig. V tem času sem uspel prebrati le dve...

 

Tags:

osebno

Zmaga?

by piskec 23. december 2009 12:18

Urad informacijske pooblaščenke mi je danes odgovoril, ko sem se - jasno! - pritožil DRSCju na prejšnjo izgubljeno bitko.

Zgoraj piše: ... UGODI... BREZPLAČNO...

Ha! Ta bitka je torej moja. Seveda pa se ne slepim, da sem zmagal v celotni vojni. Tistega, za kar sem se boril (datoteko xml na spletu) namreč ni več tam, kjer je včasih bilo. In če bo DRSC zganjal tak birokratizem, kakor ga pričakujem, potem se bomo še dolgo bojevali. Kar naenkrat podatkov ne bo več tam, kjer bi morali biti, ali ne bodo ravno danes na razpolago, ali bodo vsak dan malce spremenjeni ali... oh, milijon načinov je, kako zagreniti življenje navadnemu državljanu.

Skratka, Urad IP je odločil, da sem (da smo!) upravičeni dostopati do podatkov o števcih prometa brezplačno, ne pa po povsem nerazumni ceni 153€ mesečno, kar je bila - vsaj po mojem - kar nekakšna blodnja.

Seveda sem vesel in hvaležen celemu Uradu IP za pomoč v borbi z organi, kjer je birokracija že prestopila vse razumne meje. Vsaj občutek imam, da še obstaja možnost, da še obstaja nekdo razumen, nekdo, kateremu se še da. Hudič se je bojevati sam, kjer nobenega ne briga drugega kot lastna rit. Vsi namreč vemo, da je birokracija hudir in vsi jo imamo čez glavo, a nikoli se ne borimo skupaj, vedno posamezno, vsak se znajde, kakor ve in zna. In na tem seveda birokracija dobro gradi.

Še zdaj ne razumem dobro, zakaj in čemu me DRSC toliko ovira in zakaj ne da vseh teh podatkov - pa brez odločbe in tožb in nevemčesaše - v javno uporabo? Meni se zdi prav perverzno, da hočejo celo služit na ta račun... kot da so sami dali denar za to, kot da ga nisem dal (tudi) jaz. In to prometne informacije, ki se uporabljajo povsod, informacije, ki bi res morale biti dostopne še na milijon drugih mestih. Pa komercialno gor ali dol, saj je povsem jasno, da s tem ne moreš služit! Kaj bi bil drugi korak DRSCja? Zaračunat vsem radijskim postajam, ki obveščajo o zastojih?

Informacijska doba je že dolgo tu in na vse te podatke smo morali čakati že tako predolgo. Pa še potem se dostop do njih omejuje, saj kar ne morem verjet! Me prav zanima, koliko drugih zanimivih podatkov bi bilo lahko še na voljo, pa jih nikjer (še) ni...

Zakaj je že sam pristop DRSCja takšen? Odklonilen. Naveličan. Siten. Kot da sem kot državljan le podrepna muha, le nekdo, ki samo teži, ko da sem jaz tukaj zaradi njih in ne obratno, kakor bi moralo biti? Zgleda, da so res prišli tako daleč! Vsaj tako je čutiti iz vse korespondence z njimi, še posebej iz prvih emailov. Zakaj? Čemu? So res hoteli le zaslužiti? Si povrniti stroške? Ali pa sem jim šel le pošteno na živce? Morda pa sem le zaigral na napačno struno in zadel povsem napačen čas? Kdo bi vedel...

Povsem drugače bi lahko bilo. Vsi bi bili lahko prijazni. Vsi bi se lahko domenili hitro in učinkovito. Vsi bi bili lahko na koncu zadovoljni.

Ampak NE! Treba je bilo zapravit goro denarja in naredi goro dela - cela dva meseca dela! -, da je zdaj stanje takšno, kot je bilo v začetku. Kdo bo vse te stroške in delo plačal? Ni zato nekdo - preprosto rečeno - kriv? Ni nekdo - še bolj preprosto rečeno - zajebal?

Ta naša država ima problem. Velik problem. Postaja namreč prevelika in ogromen procent ljudi je do popolnosti odvisen od nje. In še tisti, ki niso odvisni od nje, se na vse kriplje trudijo, da bi bili. Prav nič drugače ni v gospodarstvu, vse firme se trudijo obesit na javno upravo, pridobivat nepovratna sredstva, blablablablabla in tako naprej. Tisti delček podjetij, ki pa tega nima, pa o tem vsak dan sanja! S takšnim mišljenjem pa sami sebi kopljemo jamo, ki je že kar dovolj velika, da kmalu vsi vanjo pademo.

In pravzaprav me je tega strah.

Polna ODLOČBA. Res se jo splača prebrati v celoti, čeprav ima kar štiri strani! A v njej je dovolj bistroumnega razmišljanja, kjer se ne preferira same države in njenih organov, ampak se gleda na zakon s stališča državljana.

Zdajle grem poslat email na drsc, če mi lahko prosim pošljejo geslo... Heh, me prav zanima!!!

Tags:

geostik | tehnika

Krtina - Črnivec

by piskec 21. december 2009 15:06

Zbor je bil ob pol osmih.

Ob pol osmih je bil tam natanko en (1). Še midva sva zamudila...

Potem se nas je nekako do osmih nabralo osem. Ob veliki pomoči mobilnih telefonov, zastraševanja in podobno. Nekaj se jih je ustrašilo snega in mraza. Nekaj se jih sploh ni pustilo motit.

Eni pa smo šli. Natanko ob 8h.

Malce naprej smo pobrali še enega, tako da nas je potem korakala četica devetih. Pravzaprav povsem dovolj. Večja skupina bi šla skoraj sigurno bolj počasi, bolj bi se razvlekla, bolj bi bilo nevarno itd. Čeprav smo v celem pohodu srečali < 10 avtomobilov in 1 plug, ki je hotel uničit zimsko idilo.

Pa mu ni uspelo, ker je bilo kmalu konec njegove občine. Naprej pa seveda ni šel. Mi pa smo jo mahali kar naprej in naprej!

Vmes smo klepetali, se ogromno smejali in se tudi veliko slikali!

Iskanje toplarjev, kjer smo se najraje ustavljali, je postalo prav luštno opravilo, čeprav jih ni bilo toliko, kolikor bi si želeli!

V vsej tisti pravljici, kjer je bilo vse tako fino belo, kjer asfalt naenkrat ni bil noben problem več, kjer... jah, tako lepo je bilo, da je kar težko povedat! Že samo dejstvo, da smo se spravili ven v takem vremenu, nam je dalo energije, da smo bili kar naenkrat v Tuhinjski dolini.

Na malici.

Gobova juhica in ričet in malo se pogret s kuhanim vinom. Pobožat mladičke in to kar njih 8!

Odhod iz gostilne je bil pa malce bolj nerodna zadeva. Od kuhanega vinčka so se nam zmedile noge in postalo nam je prijetno in preveč toplo. Pa je bilo treba kar v mraz, sneg in led!

Na drugi strani je potem začelo malo bolj mesti, še bolj zoprn pa je bil veter, ki je kar dobro bril.

Na tej strani, s Tuhinjske proti Črnivcu, se je tudi začel malo hujši klanec. Ki smo si ga še sem in tja zabelili s kakšnim prečenjem ovinkov.

Ki se je enkrat slabo končalo. Smo morali it nazaj. Ups. Ampak tamle na koncu je kar nekaj ovinkov, ki bi jih lahko še bolj sekali. Drugič, ne pozimi, prav?

Medlo je pa vedno bolj. In vedno bolj je bil mraz. Ugotovili smo, da je vsaj vreme dostojno pravega moškega!

Ali pa se nam je samo zdelo. Ker kar naenkrat je pisalo le še: 0.6km! Kako pa to? smo vsi zatulili v en glas?! A gremo še en krog?

Še par minutk in smo bili na toplem, v koči. Kjer nas je seveda čakala hrana. Hrana. Hrana. In še malo hrane.

Najprej krvavice. Potem pečenice.

Čez tri ure pa še golaž, kot da nismo bili (še) nažrti ko pujsi!

Povsem jasno je bilo, da smo pojedli mnogo več, kot smo porabili v pohodu do sem... Pa kaj čmo, to je bil tudi neke vrste novoletni pohod, žur, zabava, zato se nismo kaj veliko sekirali in smo raje še malo jedli.

Potem je bil žur. Za nekatere do jutra. Jaz sem vstal, ko so šli v štalo. Jaz pa gledat sončni vzhod!

Mrzlo jutro, presneto mrzlo, a kaj tako lepega že dolgo ne! Sicer je nekaj časa trajalo, da smo se vsi zrihtali, a končno smo le krenili! V prelepo sončno jutro in prekrasen zasneženi gozd!

Skozi ostanke naravne katastrofe na Črnivcu smo bili v slabe pol ure na drugi strani hriba,

prav pred domom na Črnivcu, oz. 902.

In s tem je bil naš cilj izpolnjen, dosežen! Bravo Krti

Spili smo kavico, se narežali ko nori, nato pa bolj in bolj uživali!

Se metali, valjali, zmrzovali in vse, kar je luštnega

smo za vas, predvsem pa za nas, vaši Krti, ki vam vsem želimo veliko lepega tudi v naslednjem letu! In še več takih pohodov in tako prekrasnih dni!

Še spucat avto in je bilo kar treba it. Z žalostjo zaradi odhoda, a z veseljem zaradi prelepega doživetja! Še dobro, da sem avto prejšnji dan gor pustil, anede?!

Pohod od Krtine do Sovinje peči je na koncu nanesel le dobrih 20 km, kar je kar dosti manj, kolikor sem računal, da se jih bo nabralo. Kako to, ne vem. Črnivec se zdi tako presneto daleč, na koncu pa se izkaže, da je do tja le ubogih dvajset kilometrov?! Jej, jej, jej. Za njih smo porabili 5 ur in 6 minut. Kar pridni! Mare seveda ne bi bil Mare, če ne bi šel še nazaj domov peš. Sam je porabil za nazaj le tri ure in pet minut. Hja. Smo preveč toplarje iskali in se greli z različnimi pijačami, ki imajo znižano ledišče?!

Resnici na ljubo je do Črnivca še nekaj malega, a hoje je kvečjemu za slabe pol ure. GPS sem pozabil, a računam na največ dva km čez hrib.

Pa ravno zaradi snega, mraza, samote, prav zaradi takšnih razmer, bi lahko ta izlet uvrstil med ene najlepših sploh. Njegove zahtevnosti niti opazili nismo, tako smo bili vsi navdušeni. Še bomo organizirali kaj takega!

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Pohod

by piskec 18. december 2009 11:35

Ja, jutri pa gremo.

Tisto, kar smo zadnjič raziskovali, se bo jutri spremenilo v realnost in v celotno prehojeno pot. Vsaj upam, čeprav me je strah. Upam pa zato, ker je za jutri tako lepo napovedano. Sneg, sneg, sneg, sneg.

In kakor vse zgleda, jih bomo imel okrog 20. Centimetrov. Kar pomeni - vsaj v zadnji polovici - kar nekaj gaženja. Zdaj pa ne vem, kaj naj obujem...

Eh, težav in težav.

Sem pa prepričan, da bo presneto mraz in skrajno lepo. Samo na to moram pazit, da mi bo toplo. Pa bo! Pa tudi s tem bo nekaj težav, ker gremo danes fantje gor zakurit. Kar pomeni... kaj to pomeni? Huh, če bomo do polnoči doma, bo super. S.u.p.e.r.

Proti Šentiljski bo tole res mala malca ampak vseeno... ko premišljujem, kje vse gre pot, se ji ne zdi konca!

Od Krtine do Črnivca?!

Bomo sproti obveščali, kje smo in če smo že zasneženi, jasno! Koornk, Twitter, Facebook.

Tags:

domači kraji

Slike iz teme

by piskec 16. december 2009 08:00

Pričakovali smo mraz, sneg, temo, zoprnijo in matrarijo.

Dobili smo vročino, sneg, temo in matrarijo, zoprnija in mraz pa sta se nekam izgubila. Kar je seveda povsem jasno, če pa smo leteli v hrib ko norci.

Kljub vsej matrariji je vedno tako luštno tam gori. Sredi gozda, v samoti, le daljne mesto je razsvetljevalo obzorje. Se vidi po naših slikah, ki so kakor iz kakega onostranstva, da smo bili precej dobre volje.

Z lučkami smo se že čisto navadili hoditi. Zdaj je zima, drugače pač ne gre, še ko je dan, je tako sivo, da bi bilo bolje, če bi bila noč. V slabi uri in tričetrt smo kar dobro razmigali nožice.

Tags:

pr norch

Debeluh

by piskec 15. december 2009 20:01

Vsak dan žica.

Pa ne samo pri nas! Cela vas je njegova in on je od vseh nas.

Čez zimo se njegov obseg poveča za nekje tri- do štiri-krat! Neverjetno!

Potem se lahko spomladi goni naokrog pol leta skupaj. Da na koncu pride tako shujšan, da ne more sploh niti po stopnicah. Saj ga niti ne prepoznamo!

In čeprav zgleda presneto preveč debel, vseeno še lahko pride na drevo. Priznam, da me je povsem presenetil. Ne bi mu dal pet para, da lahko sploh teče, kaj šele pleza! Mijavkal je kot nor, a na koncu je vseeno čisto galantno splezal dol.

Tags:

Šentiljska pot

by piskec 13. december 2009 18:22

Včeraj sem bil nad navdušen - uauuu, uspelo nam je!!!

Danes sem skeptičen - saj to res ni nič takega, no! Poglej rezultat, a res nismo mogli bit hitrejši?

Čez dva dni bom realen (zase) - porkaduš, tole pa ni res kar tako, smo face, ni kaj!

Iz skrajnosti v skrajnost me malce vleče in meče, vendar pa je to pri takih dogodkih tudi za pričakovati. Preveč adrenalina, preveč takih in drugačnih hormonov, preden se stanje izravna, nekaj časa traja in človek je težko objektiven.

Na 58,16km in 12:32h hoje sem lahko povsem upravičeno ponosen! Je dokaz da lahko, da zmorem, da se mi da in da imam prijatelje, ki so to pripravljeni početi z menoj. Kaj bi si človek pravzaprav lahko še želel?

Pa bi tokrat raje čustvene zadeve preskočil, povsem lahko se zgubim v jadajadajada ali pa v prevelikem navdušenju. Čeprav bo najbrž težko, ker je spomin še topel, vroč!

Kolikor zgleda, smo vsi trije začeli nekje sredi noči. En se je premetaval v postelji, druga dva pa sta morala najprej še na pot.

Vse skupaj se mi je zdelo kar malce morbidno, noro. Sreča, da sem navajen... sva pa z Wego celo pot iskala dovolj pameten razlog, kako bi se izognila tej nori ideja, a na koncu uvidela, da nama ni rešitve. Rajko bo pač pritiskal toliko časa, dokler ne bova šla.

Pa smo torej šli. Enkrat je treba dat to skoz. Pejmo pogledat, kaj pomeni 56km in 12-13 ur hoje!

Prišla sva natanko ob 5:00, 5:02 je bil Rajko že v polni opremi dol, 5:09 smo pa že krenili dogodivščinam naproti! Iz Sladkega Vrha v smeri proti urinem kazalcu gremo iskat take in podobne skrinjice:

Na koncu se je izkazalo, da smo večino blata in večino drsečih poti naredili ravno ponoči! Podnevi smo raje hodili po asfaltu in ostalih poteh. Gaziti v blatu je najbolje ponoči, se ne sekiraš toliko... Še prej pa pozabiš na raznorazne nevarnosti v obliki fino drsečih stopnic in podobno.

Kar naenkrat se je potem zdanilo, meni se je pa zdelo, da hodim že celo večnost. Pa se pravzaprav še ogreli nismo dobro. Je pa bil čas za čajček. Brez ruma ob  8h, jasno.

Tank na Šentilju v spomin vojne je seveda treba slikat. No, pravzaprav je tako, da smo od začetka kar veliko škljocali, potem pa vedno manj. Bolj ko smo bili utrujeni, bolj malo se nam je dalo kar naprej vleči fotoaparat iz žepa. Še posebno na koncu, ko je začelo še pihat, nisem več slekel rokavic.

Tole je bil najvišji del poti, ki se je kar naenkrat prikazal pred nami. Jah, ni se kar naenkrat, smo morali kar fino riniti v klanec.

Potem sem pa jaz povsem izgubil orientacijo in se z njo nisem niti več trudil. Vem le, da mi je šlo strašansko na živce, da smo kar naprej gledali Pohorje in to vedno v isti smeri in vedno približno enako oddaljeni. Prav takšen je bil tudi nek stolp, ni in ni se hotel nikamor premakniti, mi pa hodili kot nori!

Štempiljke pa so se počasi nabirale.

Tam nekje smo srečali še neko ogromno bukev in smo jo šli izmerit. Malo težko je bilo slikat, kako jo objemamo, bo moral Rado slike pokazat.

Mrzli studenec je bil nekje pod nekim hribom, pravzaprav pojma nimam več kje.

Vseh stvari, pogledov, razgledov, pokrajine in sploh vsega je bilo toliko, da sem se počasi kar zaprl in v betico ni šlo prav ničesar več. Ko se človek ukvarja sam s seboj in s svojimi strahovi, ni kaj veliko prostora za kaj drugega. Strahov pa kolikor češ oziroma le en, glavni: bom zmogel?

Potem pa smo bili kar naenkrat na polovici poti! Devetindvajseti kilometer in ogromen pes, ki živi od Rajkovih sendvičev.

Meni so borovničke malo pomagale, zdelo se mi je, da sem utrujen že mnogo preveč, da bi zmogel še polovico.

Pa smo potem čakali in čakali lovski dom. LOVSKI DOOOOOM smo tulili in ga na koncu tudi dočakali. Huh.

Tu smo si spet privoščili malo daljši postanek - kako hitro se ti postanki naberejo! - in spili čajček.

Tukaj je tudi neka prelomnica, ko te začne vleči domov, saj si čisto blizu Sladkega vrha, par km, ti pa jih moraš narediti še dobrih dvajset naokrog. Zato je mene malo dajal psihični pritisk in sem v poteku poti prav videl nekoga, ki se je izživljal in podaljševal kilometre kot nor! Sicer pa zdajle - iz karte - vidim, da sem imel povsem prav!

Ta prave gorice, samo gor in dol in gor in dol in gor in dol. Ravnine je natanko: 0. Nič. Uf.

Nakar - nekje med sitnarjenjem - se je kar naenkrat prikazala Zg. Velka, teren, ki ga že poznamo!

Tokrat nič pizze, tokrat ni bil to cilj, čakalo nas je še kar nekaj km. In to ravno tistih, ki sem se jih najbolj bal. Saj je vedno tako, odloča nekaj tistih zadnjih kilometrov.

Tam nekje me je potem začelo štihat koleno. In to kar precej. Sem se fino ustrašil, pa je sreča kar naenkrat bolečina povsem izginila. Še dobro! Že tako sem bil preveč siten in sem ponucal že dve uri sitnobe, za tretjo sta mi pa fanta zabičala, da je ne bom več dobil! (Vsako uro je bil en od nas lahko siten, v takem pravilnem zaporedju.) Res se razvijam v presneto sitnobo, ne vem, kam bo to pripeljalo, ccccc.

Rajko je bil natančen vodič. Niti enkrat se ni zmotil, v celi poti je le ene dvakrat zgledalo, da je stopil korak iz začrtane poti. Tudi ponoči ni bilo nič drugače. Kot da bi imel postavljene tirnice. Vse zmote in podaljševanja so nam bila tako prihranjena. Vsi napori orientacije tudi. Je pa bil po drugi strani pedanten ko hudir. Nič prečenja! Nič krajšanja! Nič, nič, nič. Po poti! Tudi za meter se ni dal!

Naslednjič, ko gremo po rokovnjaški, bo povsem drugače. Jaz sem mnogo bolj kaotičen!

Našli smo tudi zanimivo stvar, ki je nisem videl še nikoli:

Kaj narediš s takim lesom? Pustiš, da zgnije?

Potem pa se je že kmalu spustila - spet - tema. Mi pa spet ob Muro, na blato. In če začneš v Sladkem vrhu in greš po poti nasproti urnega kazalca, se ti zgodi, da te tik pred ciljem, ko že vonjaš pivo in dom, usmerijo navzgor v presneti klanec. Do zadnjega štemplja. Le čez tono blata se moraš prebit, pa je!

In še malo dol, do Mure... potem pa je tu že kraj zločina in tista kratka proga MC I s katero se je vse skupaj začelo in spomini te preplavijo. In ko stopiš še na progo Sladkih 6... jebemti, tisto rampo bi najraje kar objel! In ker se po taki progi preprosto ne hodi, se vsi trije zaženemo v šprint, ki ga še zmoremo.

Do konca, do začetka!

And the rest is... Ja, res. Najbrž je čisto res. Tudi ta naš Pohod bo postal naša zgodovina, tako kot pravzaprav vsa naša druženja, ki nas vežejo in ki nam prinašajo vse to, da zdržimo, da se še naprej navdušujemo in da si želimo še!

In čisto, čisto na koncu nas je razvajala še Marjetka, da smo dobili nazaj še tisti kanček energije, da sva se lahko z Radotom še odpeljala proti domu. In kot vedno je tudi tokrat ura tako hitro šibala, da sva se spet morala mnogo prehitro poslovit.

Čevlji so se izkazali. Žuljev na srečo nič. Bolečih nog: dve. Še celo roke me malo bolijo, dvanajst ur uporabljat palice tudi pusti posledice. Noge imam kar trde, danes bolijo mišice, zanimivo. Ostalo je super. Počutje je vedno boljše, čeprav me je zjutraj nekaj hotelo dajat grlo, včeraj je kar nekaj časa precej grdo pihalo.

Rezultat 12:32 ni za hvalit se, vendar pa je vedno tako prvič. Pojma nimaš kaj te čaka in ne bi bilo ravno pametno vso energijo porabiti prekmalu. Zato smo sicer nekaj malega tekli, a res bolj malo. Sem ju priganjal pa sta si najbrž mislila svoje - potem te bova pa morala nest, ko te bo pobralo! Po drugi strani pa tudi ni tako slabo, zdaj progo poznamo in vemo tudi, kaj je to 58km.

Saj je še na karti Slovenije to kar dobro opazen zmazek!

Višinske razlike ni prav veliko, čeprav kar naprej hodiš gor in dol. Nabere se 1770 višinskih metrov.

In to je to. Hvala E-kipa Srčnih! Tole smo kar dobro opravili. S srcem.

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS