Ja, sitnoba, kje pa!

Bolan sem, bolan!

Nekaj zanimivega sem staknil, ki sicer ni dolgotrajno, povzroča po popolno odsotnost energije. Tako samo spim, od jutra do jutra. Za drugega nisem. Sem pa v torek z Wego prilezel na Murovico, ampak priznam, da komaj. Res komaj.

Helena se me je doma ustrašila... Tamauček pa je rekel, da je oči zdaj dedi.

Eh, pa mam.

Moja sitnoba je lahko neizmerna.

Začelo se pa je vse s snegom (spet!) v soboto zjutraj. Ko sem se spet ustrašil in ob petih zjutraj pogledal skozi okno in vehementno zaključil: preveč sneži, gremo nazaj spat!

Pa sva šla nazaj spat.

In vse je šlo navzdol. Ker me je bilo kar malo sram, da sem se ustrašil in ker se potem cel božji dan nisem nikamor spokal. Sem se samo po hiši pretakal in težil vsakomur, ki je prišel zraven.

In potem še ta presneti sneg. Sneg, sneg, sneg. Kot da ga ni že dost, kot da ni že dost tega minusa pa te teme pa te... Arghhh.

Pomlad se bliža. Definitivno!

Pa se kljub vsemu temu kar naprej pojam(o) nekje po okoliških hribih. Kljub vsej tej temi pa mrazu pa snegu pa vsem neprilikam. Ampak počas imam pa že dovolj...

In sem še pol današnjega dneva težil in težil in se smilil samemu sebi, dokler me niso vsi skupaj skoraj deložirali in sem se spokal na Primoža. Ehhh. V snegu, sam, sreča vsaj podnevi. Ampak vseeno je bil presnet dolgčas, vedno po enih in istih poteh, drugje si pa ne upam ali pa je predaleč... Saj pravim, neizmerna sitnoba!

A domov sem prišel čisto prerojen. Sitnobo pa je odneslo skozi kožne pore.

Še vedno pa mi je malo žal za sobotnim pohodom, prav luštno bi moralo bit! Sicer res naporno, a edino take največ veljajo!

Eh, pa drugič! Čeprav ne vem, kdaj. Če bo spet minus petnajst, pa sneg, pa tema................

Pomlad, kje si, madonca?!

Lansko leto naju je ravno prvi pohod spravil k miganju in hoji v hribe.

Letos pa so bili Krti še bolj pridni! Mislim, da je bil to kar eden daljših pohodov, tako prejšnjih kot tudi prihodnjih!

Midva pa sva imela malo drugače vse organizirano, tamejčkeni otroc še niso za sami doma pustit. Zato je šla Helena v eno smer, jaz pa v drugo! Salomonska rešitev, anede?!

Polovica poti je bila pri Planinskem domu Ušte-Žerenk, nad Moravčami. Tja grede je bilo najbrž težje, ker so se pač namenili čez vse vrhove, Murovico, Cicelj, Sv. Miklavž. Dobre tri ure in pol hoda je vzelo. A zjutraj so začeli vsi veseli:

Jaz sem z otrokoma čakal, da me pokličejo s Ciclja, nato pa smo se z avtom zakadili do Grmač, naprej pa smo šli tudi mi seveda peš. Otroke in tudi starše je treba mal razhodit. Če vidiš še kako srno, je pa to itak za vse prav super! Malo smo se lovili, ker sem pozabil telefon doma, a smo pač počakali v koči. Pozabljen telefon je potem še zagrenil dobršen del dneva...

Mi smo pa raje čepeli na toplem in pili čaj!

Potem pa je Helena odšla proti domu z otroci in avtom, mi pa smo jo mahnili nazaj. Sicer ne več čez vrhove, a vseeno se je nabralo kar slabih dvanajst kilometrov, za kar smo porabili dve uri dvajset.

Čas ni ravno odraz naše hitrosti, smo se namreč kar velikokrat ustavljali:

pa ne samo zaradi kroženja flaše, ampak smo res zelo hitro stopili in smo se potem kar naprej čakali. Tako hitro smo šli, da sem kar naprej malo tekel, malo hodil, ne vem kako ljudje delajo take dolge korake...

Vmes sem se seveda parkrat vrgel v sneg in sprobal nekaj bližnjic - sem dobro vedel, da moram imet gamaše! Me je držal še sobotni rekord in sem bil še vedno ves navdušen.

Nazaj nas je prišlo malo manj, a smo bili tudi na cilju vsi veseli!

Ostale fotke v galeriji.

Pa nedelje še ni bilo konec. Še malo se je nato vse zapletlo, da nam ja ne bi bilo dolgčas. In nam tudi ni bilo.

V ponedeljek sem se zbudil ves polomljen, a kar malo vesel, da je spet delovni teden. Mislim, da me je bolela prav vsaka mišica in prav vsaka kost. Še danes nisem čisto dober, pa me čaka torkov trening...

Mogoče smo pa res tale vikend malce pretiravali. Mogoče.

Petek je že tako od nekdaj poln. Taborniki, prevažanje gor in dol, po Flori na Ig, ena telovadnica, pa druga telovadnica... Ponavadi okrog desetih pademo v posteljo kot ubiti.

Jaz sem pri košarki spet pretiraval in si - spet - načel mečno mišico. Ah. Pa sem si rekel, da se ne bom prav nič sekiral in nič ne upošteval! Briga me pa mišica.

Naslednje jutro smo začeli zgodaj. Najprej Tadeja in Tamauček. V popolni bojni opremi

sta se odpravila s taborniki na sankanje! Za tamaučka enkratno, za Tadejo predvsem naporno!

Odpeljal sem ju v Domžale, potem pa hop mojim hribom naproti!

Res je, bil sem priden! Zelo priden! Na mišico se ne morem prav nič zgovarjat, sem jo kar lepo odmislil in hvala bogu ni prav nič preveč težila. Zagnal sem se v hrib, kot da je zadnjič in teklo je od mene toliko, da sta skozi pore odtekli kar dve konkretni kili!

Vreme je bilo na srečo boljše kot zadnjič! Megla do nekje 1400m, sem se že kar ustrašil...

V megli nisem nič slikal, saj se ne bi nič videlo. Poleg tega pa bi se moral tudi ustavljati. Ha, to pa tokrat sploh ni bilo v planu! Ker sebi samemu sem še najhujši valpet in se ženem in ženem, dokler pač gre.

Sem bil pa na vrhu kar razočaran nad rezultatom: 2:05:33. Celih petnajst minut slabše, kot moj rekord?

Kaj pa sem delal? Sem se prevečkrat zasanjal in pri tem hodil prepočasi? Ali pa je res le to, da sneg vseeno hojo upočasni?

Kaj pa vem, kar malce sem bil jezen nase, ker se nisem "dovolj" potrudil. In zato sem sklenil, da se bom moral pa zato toliko bolj potruditi dol!

Še zadnji pogled na sončka:

in letimo dolini naproti! V snegu gre celo malo lažje dol, veliko bolj naravnost in veliko manj je treba pazit in se izogibat kamnom, koreninam ipd. In sem jo spet gnal in gnal in gnal.

Tam pod Primožem nekje je en tekač mimo mene padel tako hitro, da se mi je kar milo storilo... Ah, kje... zakaj se sploh trudim?!

Pa vendar! 1:01:07! Juhej! To pa je moj rekord! mi je takoj šinilo skozi možgane, v naslednji minuti pa že: pa res nisi mogel spravit pod 1h, a?! Samo ubogo minutko in vse skupaj samo sedem minut in bi prišel gor in dol pod tremi urami! Ah... moramo prihraniti za naslednjič torej?

3:06:40 gor in dol, 13,83km, 1150 vm, 1141kCal. Oja, letelo je! Bolelo kot strela po tistem dolgem klancu navzdol, a je bilo vseeno enkratno! Rekord za dol, rekord za skupen čas. Bo treba drugič še tistih sedem minutk noter spravit, da bo magična meja treh ur premagana.

Mogoče res čudno zgleda, v pehanju za rekordom in čimhitrejšo hojo, pa vendar zagotavljam, da sem se imel povsem enkratno! Opažam, da prav nič manj ne vidim ali opazim, ko sem hitrejši. Sprejemanje se pač spremeni. Skratka - nič bolj ne bi užival v lagodni, počasni hoji.

Domov sem prišel še pred Heleno in Flori, ki sta v meglah Črnivca raziskovali možne prehode. In se kar takoj lotil priprave torte.

In potem ni kaj več veliko časa ostalo, je bilo treba it na pevsko revijo pevskih zborov občine Ig, v Iško vas, kjer je Flori nastopala, zvečer pa proslavit sedemnajstletnika. Sedemnajstletnika! Saj vemo, kako gre, kajne?

Sicer pa rad v stvari se spušča,
o kterih nč ne ve
in ker ter so zlo pogoste
mu vsaj to od rok gre.

Pankrti, Sedemnajst

Zvečer smo nekaj kinkal pred TV in pred knjigo. Huh, pa šele sobota je šla mimo!

Sem pa tja tudi mene prime, da bi se valjal po snegu.

Pa se.

Če sem zdajle povsem pošten, me to vedno prime, ko sem zunaj na snegu, če sem le dovolj oblečen...

Hm. Nedoraslež. Neodraslež.

Ampak preden me ven spravite, tisto pa traja... In nikoli ne grem z veseljem. Le da sem potem ves razigran. Kaj pa vem, čudno je vse skupaj...

Smo imeli obiske zadnjič in je bilo treba it malo ven. Pogledat ali se da na krtinskem hribu tudi kaj sankat. En malo se je dalo.

Itak so na koncu otroci gledali, stari se je pa s sankam fural gor in dol.

Kaj čmo, luštno je pa bilo! Po niti ne tako kratkem sprehodu okoli Krtine in uspešnem sankanju smo bili vsi premočeni in premraženi.

Kuhanček je pasal ko strela.

Letos je treba prej začet. Lani sem začel šele konec januarja, na prvem pohodu s Krti do Miklavža.

Hm, tisti izlet je bil pravzaprav sploh začetek najine bolj resne hoje v hribe. Po tistem sva šele začela lest na Murovico, Primoža itd.

Tako me je lansko leto Stane prvič sploh peljal na Jarški dom in to 15.2. S Heleno sva šla potem prvič skupaj 23.2. Se pravi, da sva letos mnogo bolj pridna!

Vreme nama ni bilo naklonjeno, morala bi it na Sedlo, tam so za mišji rep ujeli sončka, pri nas pa je bila sama megla.

A zaradi tega ni bilo prav nič manj lepo. Ivja je bilo namreč toliko, da ti je kar sapo vzelo!

Hoja je bila kar naporna, snega je seveda povsod dosti. Je pa vse prav lepo shojeno in ni nič kaj hujšega. Sva se pa vseeno kar namatrala.

Zanimivo je, da je potem dol mnogo bolj letelo kot ponavadi. Jasno, z derezami si šel po snegu samo naravnost dol! In sva bila hitra kot strela. Povsem jasno, da sem spet užival kot nor in sem Heleno kar naprej priganjal. Tudi ivja ni smela občudovat! Gremo, gremo, gremo, ne počivat, ne pit, ne jest, ne...

In glej čudo, dva dni so me potem noge bolele.

Nikol se ne bom navadil na te hribe, nikol ne bom imel dovolj kondicije. Nikol, nikol, nikol. Uaaaaaaaaaaa!

14.77km, 3:45:24, 1224 višinskih metrov. Kar 49:46 do Primoža, drugače natanko 2:30 do Jarškega, dol pa 1:15. 0:28 od Primoža. Super hitro dol, čeprav se nama sploh ni zdelo, da greva zelo hitro. Res se pozna sneg in če imaš dereze si lahko res en, dva, tri dol. Če bi še s Primoža dol tekla, pa nisva, ker se nama ni dalo... Eh, pa je šel rekord!

Kaj me vleče v hribe...

Imeti takoj po novem letu rojstni dan, je vedno malce drugače.

Ljudje smo naveličani hrane, pijače, žuranja, dajanja daril, vsega... A čeprav je tako, smo Heleno kar lepo razveselili. Se mi zdi.

Večino je itak pripravila sama, uredila vse, jaz pa sem bil seveda zadolžen za torto. A torto so nam letos prinesli drugi in pravzaprav bi bilo res brez potrebe naredit še eno. Zato sem naredil nekaj drugega. Ker je bila na seznamu francoska kuhinja, mi je preostalo edino tole:

Ne, ne, ni bil golaž, iz tegale je nastala prav presneto slastna čebulna juha! Ampak res! Tudi če čebule človek ne mara, je tole enkratno! Skupaj s kruhki s sirom... ojej, najraje bi jo šel še zdajle delat! Mljask.

Sem pa recept prebral po diagonali - ja, ja, saj vem kaj delam! - in sem seveda pozabil notri vržt še polno stvari. Mislim pa, da ni nihče opazil. Tako sem si pripravil prostor, da ko jo bom naslednjič delal, bo še boljša! Zvito, anede?

Edino to ne vem, kdo jo bo še hotel imet za rojstni dan... Otroci sigurno ne, tam bo treba ostati kar pri tortah!

Smo pa potem žurali, delali skupinske

kjer sem jaz še vedno pod vtisom foto bomb. Ah, včasih se otrok v meni prebudi...

Bilo je skratka super. Še posebno zato, ker se imamo radi!

Odkar služim mnogo manj denarja in odkar sem mnogo več časa doma in odkar bi lahko pisal bloge dan in noč...

točno od takrat imam vedno manj časa za njih.

A so te presnete stvari vedno take? Zapletene?