Danes sem šel zadnjič sprobat formo pred Kraškim polmaratonom.

Pogledat malo kako se teče v vetru in kako se obleči. Pogledat, kako bo sploh šlo. Če bo sploh šlo. Kakšen tempo ubrat? Kakšno taktiko? In tako naprej.

No, pa vse skupaj ni šlo prav dobro. Pa ne časovno, ampak bolj sem gledal kako bo kaj glava reagirala in delovala.

Dve uri in pol je namreč veliko časa za premišljevanje... in v tem času me lahko prime marsikaj, od tega, da bi šel na 6min/km, do tega da kar odidem s proge. V obeh primerih to ne bi bil dober konec, anede?!

Vse me je nekaj bolelo, goleni, meča, sklepi, gleženj, kolena. Ojej, že po petih kilometrih sem imel vsega dovolj, a sem sreča šel v eno stran, tako da mi ni preostalo drugega, kot da odtečem še nazaj. Pa mi tudi nazaj ni šlo, celo noge nekako čudno postavljam - kar sem seveda prvič opazil... in tako naprej, skratka, cel kup težav!

Nekje vmes me je prešinilo, kaj nekaj mi je, ko takole nepripravljen hodim na take teke? Dvajset, trideset kilometrov teka sem imel v mečih v zadnjih treh mesecih in jaz sem hotel zadnjič pretečt 33km kar tako? Ja? No, zdaj imam petdeset kilometrov (celih!) več kot prej, ampak tale polovička je tekmovalna in sigurno ne bom dolgo zdržal na 7min/km, vsaj kolikor se poznam, ne. Količina teka ni ravno sorazmerna mojim željam...

Upam, res zeeeeelo upam, da ne pogorim (spet) na celi črti.

Me je pa v drugem delu teka, ko sem odklopil in mi je bilo vseeno, obšlo par stvari, ki so malce nasprotne prejšnje povedanim.

Prvo je sigurno to, da še nikoli nisem bil tako dobro fizično pripravljen, kot sedaj. Morda res ne za tek, a zadnjič me PST resnično ni prav nič dosti namatrala. Danes sem tudi - pravzaprav niti ne težko - pretekel tisti presneti klanec do Gradiškega in nazaj. Mislim, da prvič brez hoje. Kar vse kaže, da sem veliko močnejši in veliko vztrajnejši in da napredujem. Ja, napredujem. Seveda pa ni za pričakovati, da bom zdaj letel in da bom imel čase 4min/km, ne, seveda da ne!

Lansko leto je bilo z rekreativnega stališča zame preposto enkratno! Vse zadane želje in cilje sem izpolnil, celo presegel. Skoraj nikjer se ni zalomilo in nobenega poraza ni bilo, vsaj večjega ne. Uspehov pa polna malha!

Najbrž je neresno pričakovati, da bo vedno tako. Da bi vsako leto lahko vse izboljševal, da bi bil kar naprej boljši. Ne bo šlo... na žalost, a vendar je vedno tako. S porazi se bo potrebno sprijazniti in jih vzeti za svoje ali pa jih sploh predefinirati v nekaj drugega, ne v poraz. Orientirati se bo treba v stvari, katere počnem z veseljem, najti čimveč zadovoljstva v trekingih, sam ravninski tek pa pač omejiti na najbolj potrebnega.

In se predvsem ne sekirati, ko kdaj ne bo šlo dobro. Saj za v hribe sem že čisto navajen, tam gre vsakič drugače, malo bolje, malo slabše, nikoli ni tako, da bi šlo le bolje in bolje. Pri teku bo tudi tako.

Seveda pa vedno ostane past, da si potem cilje zastavljaš tako nizko, da jih sigurno še zmoreš. Malo pa se je le treba potrudit, brez veze se je poditi naokoli in špilati turista. Res da je potem poraz mnogo bližje, ampak hej... če ne greš, ne veš!

Ja, še se bom udeleževal takih in drugačnih zadevščin, tudi takih, ki prav nič niso primerne zame, a mi je prav vseeno! Če mi bo všeč, če bo žur, če bo treba komu pomagat, če bo le dišalo po... ja, takoj bom letel tja! In včasih bom dobro opravil in skakal do neba in še malo dlje, in včasih bom pogrnil kakor sem dolg in širok.

A se bom upal. In se bom trudil. In se bom dajal v celoti. In se bom smejal.

Jebemti, za prvi resni tek v sezoni je devetindvajset kilometrov pravzaprav več, kot bi lahko od mene sploh kdajkoli pričakoval! Pridem pa v nedeljo peš v Sežano nazaj, briga me!

Wega ima dobro idejo. O naslovu tegale posta, ki bi baje moral biti »deseto praštevilo«.

Morda ima prav, ampak mene še vedno malce stisne pri srcu.

Ker se počutim kot da bi bil glavni akter nekih posebnih vicov: "ti, koliko pa imaš rekord na 33km?", "Ja, devetindvajset... kilometrov...".

No, pa sem izpljunil. JA, nisem pretekel PSTja, priznam! Nisem in nisem in nisem in nisem.

In mi je strašansko žal in me je strašansko sram in... Ah, kaj bi govoril, vsak sam dobro ve, kako je, ko doživiš takle boleč poraz, pri katerem sicer le zamahneš z roko, pa vendar te znotraj žre in žge in noče nikakor nehat.

O, pa koliko izgovorov imam! Koliko ti. dobrih strani tega sem našel! Koliko pohval in koliko uspeha!

Pa vendar...

Ne, brez veze. Nima pomena, da se matram in skušam opravičevat. Tudi poraze (te pravzaprav še bolj!) je treba znat ponotranjit in jih vzet za svoje. Le tako bo šlo naprej, le tako se bom morda kaj naučil, le tako bom dobil izkušnjo in se na njej tudi kaj naučil. Le tako...

Zdaj, ko sem si olajšal dušo in si - kar je najbolj pomembno - priznal poraz, grem lahko šele naprej! Zato lahko šele zdaj sploh opišem kako smo se imel na tem pravzaprav presneto dolgem preizkusu moči in pripravljenosti.

Povsem jasno je, da smo se imeli super! Kaj super, še celo bolje! Super je slaba beseda za takole druščino, ki se je zbrala, da odteče teh 33km okrog Ljubljane:

Začeli smo pri bajerju na Kosezah, sedem tekačev in ena kolesarka. Vsi pripravljeni v prav lepem sončnem vremenu smo začeli v CCW smeri, ki se nam je zdela bolj primerna.

Vsak je seveda imel svoj plan do kod, kako, kako hitro, zakaj, s čim, kje in podobno. Seveda smo morali vse te plane nekako združiti, zato smo se kar precej ustavljali, vmes pa niti ne tako počasi - glede na pričakovano razdaljo - tekli.

Moj plan je bil seveda odteči polovičko maratona za pripravo na Sežano, potem pa kakor bo že šlo. Skrit plan (ki ga vedno imam) je bil preteči cel krog, jasno, to najmanj. No, v skupini vsaj na kakšne čase ne moreš računat. Nikoli ne veš, kje, kako in za koliko časa se boš ustavljal.

Saj je kar šlo. Pravzaprav je šlo zelo v redu. Mogoče celo malo preveč v redu? Na Golovec sem šibal, dol z Golovca sem še bolj šibal, oba s Heleno sva uživala, ker naju je vleklo med drevje, v sneg, v brezpotje. Treking, kaj čva...

Po Golovcu smo bili še kar sv. trojica, nič zmatranosti še, kaj?:

Helena je super zdržala s tekom do polovičke, tam pa se je odločila za hojo naprej in tam sem jo tudi zapustil. Ni pa šlo brez fotke, na način, ki je pri nas v zadnjem času tako pomemben:

Tukaj se še vidi moj nasmešek, ki pa ni več dolgo zdržal. No, za polovičko smo potrebovali kar cele tri ure. Jebela cesta! Upam, da ne bo tako v Sežani, saj bodo prej že vsi odšli...

Potem je šlo še v redu, do Žal, kjer sem bil kar naenkrat žejen in dehidriran ko pesjan. Zakaj in čemu, nimam pojma. Je bilo sonce? Pa ne prej, ne kasneje ni bilo tako hudo, tam vmes pa... No, potem pa se je počasi začela moja kalvarija, ki se je potem v parih kilometrih kar končala. Najprej me je malce zagrabilo v levih mečih. Pa čez kak km še v desnih. In tako naprej, malce tu, malce tam. Rajko mi je dal magnezij, spil sem dovolj tekočine, na pumpi sem vzel celo še izotonik, pa vendar me je pri Leku prav prijetno zgrabilo kar v obe nogi.

Ker nisem noben junkie in prav nič ne uživam v bolečinah in si nočem naprtiti še kakšne poškodbe, sem se raje takoj ustavil in nadaljeval s hojo. Za vogalom me kliče še Helena, kje mora it in ker je le deset minut za menoj, jo počakam.

Od tam jo nato še tistih ubogih štiri, pet kilometrov kar je še ostalo, mahava s hitro hojo. Čim preneham s tekom, je z mojimi meči vse v redu in nobenega problema več nikjer. Zato seveda hodim kolikor hitro morem, Helena pa me komaj dohaja. Jaz pa ne čutim nobene utrujenosti in bi kar hodil in hodil in hodil...

Za kazen, ker sva hodila, sva si PST podaljšala še za par metrov in tako se je ura na koncu ustavila na 34,22km! 5:14, kar ni prav spodoben rezultat, ga pa vsaj ne bo težko kdaj izboljšat... Za prvič je kar v redu, morda bo še kdaj drugič in tretjič in... kdo bi vedel, kaj?

Ta pogled ni več tako prešeren kot prej, v njem se že skriva ostrina poraza, zasanjanost v daljavo pa zrcali določeno trpko izkušnjo, s katero se mora človek šele spoprijeti. Blablablablablablabla. Itd.

Sva pa vsaj prišla okrog. Ha.

Rado nas je počastil še s kremšnitami pa sem svojo tako hitro zmazal, da je tudi slikat nisem imel časa:

Škoda, da je bil dan tako presneto kratek, kar naenkrat smo morali že vsak na svoj konec in ko še k sebi nisem dobro prišel, je bilo že vsega konec... Ah, ta naša druženja, nikoli jih nimam dovolj in vedno so mi tako presneto kratka! Se pa vidimo spet v nedeljo, Sežana vabi! No, tam pa ne bomo turisti!

Sicer pa... po vsem tem nakladanju... ja, ja, seveda sem presneto ponosen! Pa devetindvajset, saj je vseeno, okrog sem pa le prišel ne da bi razpadel! Tralalala Ljubljana, obkrožil sem te!

To, da o PST nisem nič napisal, pomeni tole:

pojma nimam ali bi se veselil ali pa bi me pobralo od žalosti.

Natanko to.

Ko bom vedel, bom pa kaj napisal.

Ja, počasi že postajam živčen.

Danes sem naju namreč že prijavil na prvi treking sezone.

Seveda nama žilica ni dala miru in sva se prijavila na Ultro. Mogoče to ni najbolj dobra ideja, ampak bolje kot zdaj pravzaprav še nisva bila nikoli pripravljena. In zato, ker morava nekaj od sebe dat. In zato, da bova lahko končno užila cel dan trekinga. In zato, da se bova lahko izgubljala po mili volji. In zato, da bova začela pomlad na polno.

Pa magari končala napol crknjena po dvanajstih urah. Briga me.

Vsi ostali termini so že v koledarju in so letos na prednostni listi.

Ohoho, se že veselim, madonca! Kar nestrpen sem, kot otrok.

Pa Srečno!

 

Lahko bi vedel, da je izlet z Markotom vedno bolj podoben avanturi, kakor navadnemu izletu.

Ker gremo s Krti na zimski pohod in izbrali smo si Porezen, sva pač šla pogledat kakšne so kaj razmere, poti in gostilne v njegovi okolici. Že zastavila sva kar smelo, greva iz Hudejužne na vrh in potem na Petrovo brdo dol. Potem bova pa štopala ali kaj podobnega, bo že...

S kavo vred na Podbrdu sva rabila skoraj dve uri da sva se končno spravila na pot v sami Hudajužni. Cesta je res... saj ne vem, kaj bi rekel. Le čudno se mi zdi, kaj vse zna človek naredit, ceste pa ne zrihtat in ne. Čudno.

Že samo ime Baška grapa pove, da je vse grapasto. In povsem res je - to sva to soboto oba presneto dobro spoznala. Grapa pri grapi, vse štrli in nikjer ni nič položnega. Že takoj naju je pot zapeljala v manjšo grapo, kjer sva se v prvih desetih minutah izgubila.

Super. Dobro sva začela, sem si mislil.

Pa sva se raje obrnila in šla malce nazaj, zato pa sva - sreča - pot z malo višjega položaja in z druge strani sploh videla. Bo pa potlej bolje, sva si rekla, nič se nisva pustila zmesti. Le vsake tri minute sva rekla: markacija? in sva jih imela kar naprej na očeh, ker poti in kolovozov je bilo kolikor si hotel!

Dokler nisva prišla do prve tablice GM4O.

Ja, do Durnika pravzaprav strmina kaj dosti ne popušča in ko misliš, da huje ne more bit, se vse skupaj še bolj postavi pokonci. Dolgo časa sem se upiral, da bi imel palice, a sem hitro podlegel. Je bila strmina res prehuda. Snega šele na vrhu nekaj, a lepo pomrznjen, le toliko se je udiral, da je bilo varno hoditi.

Sva bila pa kar zadihana, ni čudno, da temu delu poti rečejo "ura resnice"... Vendar pa nama potem greben ni bil ravno najbolj povšeči. Bilo je kar nekaj snega in čeprav je bil kar dober za hodit, sva porabila kar celo uro do razpotja pod Poreznom. Vreme se je začelo kisati in postajalo je vedno bolj vetrovno. Se je bilo treba kar počasi oblačiti, najprej jakno, potem kapo, pa rokavice...

Škoda za razglede, v kakšnem lepem vremenu mora biti tukajle prav enkratno! Seveda sva pa tudi midva uživala, kaj pa bo malo vetrčka!

Na razpotju sva se čudila in čudila, nikjer žive duše, nikjer nobene človeške sledi. Že cel čas so naju spremljale edino tačke, za katere si nisva bila edina, čigave so. Za lisico kar prevelike, ampak, da bi bil volk? Čeprav... po teh grapah ne bi bilo prav nič čudnega!

Skratka, neobljudeno do konca. Sva kar naprej delala neke primerjave z našimi, Kamniškimi, kjer so pozimi prave avtoceste ljudi prav povsod. Saj ni kota ali skale, kjer ne bi še v tako slabih razmerah koga srečal. Na, tukaj pa niti sledi ne!

Na primer - pot proti Jesenici je bila ena sama velika opast. Hm, tu pa res že dolgo nihče ni hodil... 

Po drugi strani je bilo pa potem tako fino spihano, da so tudi najine stopinje prav hitro izginile in se bo naslednji pohodnik zopet čudil.

Tukaj se je potem začela najin del avanture. Do sem sva zdržala brez derez, na njih nisva niti pomislila, tu pa je bilo videti, da bodo prišle prav. Marko ima tiste "prave" dereze in cepin, jaz pa le malo boljše žabice. Še sreča, da sem vzel ta boljše! Sicer pa, saj nisem hotel it kam plezat v kakšen poledenel sneg...

Od spodaj še ni hudo zgledalo, čeprav se že od začetka nisem strinjal, da bi šla kar naravnost gor po grebenu, kakor gre tudi pot. S svojimi derezami ne morem kar naravnost, zgleda prestrmo. Dajva vsaj malo zavit poševno, proti koči!

No, to je bila napaka.

Kar naenkrat sva se namreč znašla sredi pobočja. Prekleto strmega pobočja! "Ti", sem rekel Markotu, "a se ti ne zdi, da je tole malce strmo?" Ja, tudi njemu se je zdelo in takoj sem dobil cepin v roke, malce napotkov in zaskrbljen pogled.

Skratka, tisto pobočje se je potem vleklo v nedogled, strahu sem imel zvrhano mero, adrenalin je šibal, noge so trpele kot strela, saj s takšnimi derezami v strmem pobočju ravno nimaš najboljšega oprijema. Zdrs pa vsekakor ni bil prav nobena opcija! Presneto daleč je bilo do gozdne meje in presneto strmo.

Škoda, ker nimam nobene slike, a na slikanje seveda tudi pomislil nisem! Strah me je bilo ko zajca in pravo čudo je, da sem se sploh prebil tam čez! Ker takšna zimska pobočja, zdrsi in podobne stvari so moja nočna mora! In prav neke lepe sobote, nekje sredi skoraj pozabljenih hribov, se moram zdaj jaz kar naenkrat soočat s to svojo nočno moro! Pa saj to ni res...

In ko začnem potem, ko me že fino bolijo noge, malce bolj zabijat stopinje, mi Marko reče: "dej, a lahko to bolj nalahko?" Najprej sem ga malce čudno gledal, potem sem skomignil z rameni, ko mi je pa zaštekalo, da misli na plazove... Hja, pobočje je res strmo... O, pa še to!!! Sem moral potem na "lahno" hodit in se ukvarjat z zdrsi IN s plazovi. Ja, res Super!

Precej grdih besed sem potem izrekel do konca, a zdrsnila nisva in tudi plaz naju ni odnesel.

Naju je pa potem skoraj odneslo pri koči.

Ker pihalo je res noro. Zato sva kar pozabila na vrh, komu pa se je dalo tja gor še it po vsem tem pobočju!? Saj nisi mogel niti hodit...

Še tako sem se tresel, kako bova sploh dol prišla in kakšna neki je pot do Petrovega brda? Da ne bo še huje kot tu?!

Pa ni bilo. Sreča. Tako, da sva se lahko zahvaljevala opremi, da naju je varno spravila čez. Če je ne bi imela, hm... kaj bi potem naredila? Bi poskusila ob gozdni meji prečit pobočje? It kar naravnost navzgor? To bi bila najbrž še najbolj pametna možnost.

Pot navzdol je potem hitro minila, navdušenju pa ni hotelo biti konca. Pobočje sva premlevala podolgem in počez v vseh možnih variantah. Sreča, da je bil Marko dobro opremljen. Sicer pa - če ne bi bil, bi se najbrž kar lepo vrnila nazaj na primorsko stran, brez cepina ne bi prišel tam čez.

Na tej poti sva potem vsaj srečala par ljudi, eni dol, drugi gor. Sneg je bil dober in sva jo lahko kar dobro mahala počez, tako da sva bila kar hitro na koncu!

Cepin, tis moj najbolš prjatu! Sem bil kar malo žalosten, ko sem ga dajal nazaj Markotu. Na stvari, ki ti rešujejo življenje, se hitro navežeš!

Po cesti sva se potem presneto obirala še kakih dvajset minut, tako da sva do planinskega doma na Petrovem brdu potrebovala kar slabe štiri ure in pol vsega skupaj.

 

Tam sva spila čajček, hotela kaj pojest, pa niso imeli, kar je malce čudno, zraven pa sva razmišljala, kako priti do avta.

"Ti, kaj pa če bi... šla... no, tko... kr peš? Mal tekla? Si ogledala Grapo, Podbrdo in tko? A, kaj mislš? Sej je sam deset kilometrov..."

Čez dve minuti sva že ropotala kar po cesti proti avtu. Meni sicer ni bilo hudega, Marko pa si vedno naloži še kakih dvajset kil v nahrbtnik, da lahko sploh drži korak z mano... Te kile pa potem na asfaltu niso prav nič prijazne.

Ampak res je, Grapo sva si potem dodobra ogledala. Mehanične spretnosti nekaterih:

veliko ovinkov, strmih cest, naselij:

zdaj točno veva, kje je Podbrdo 22 in 22a!, mimo naju je šla ženska voda (sva jo vseeno poskusila!):

konec in začetek bohinjskega predora:

zapuščene tovarne, gozd, snežne plohe, mala naselja, samotne hišice, želežniške postaje, zanimivi lovilci kamenja (že povsem polni!):

vmes pa sva fotkala, se zabavala in razglabljala o najinem izletu. Razmišljava, ali bi poslala račun na drsc, saj sva prav pridno in lepo spucala deset kilometrov državne ceste. Za nama ni bilo nobenega kamenja več na cesti! Pa ga je bilo prej kar veliko, toliko, da sva ponekod kar nezavedno precej hitreje stopila, pogled pa držala na tistih strmih, nezavarovanih pobočjih, s katerih letijo skale.

Po uri in tričetrt (kaj, hudirja sva pa počela toliko časa, saj sva stopala kar dobro?!) pa sva le zagledala avto! Veselja, da ni kaj!

6:14, 23,28km, 1580 vm. Pravzaprav povsem zadovoljen. Preden bom šel lahko na kak GM4O bo seveda preteklo še par let in bom moral imet takle izletek le za kratek trening, ampak zaenkrat sem zadovoljen. Z majhnimi koraki bo tudi šlo, počasi, se ni za bat!

Doma sva planila na pico, ki so jo pripravili naši otroci in razglabljala o izletu. Pravzaprav ni bilo nič hujšega, opremljena sva bila kar dobro, vreme je bilo za plazove neugodno, dosti pod ničlo, nevarnost majhna. Bolj se je bilo bati neizkušenosti, a sem se kar dobro držal, strah mi ni zameglil uma, pravilno sem uporabljal cepin in pravilno sem prečil. Tako vse skupaj le ni bila neka neumnost in da sva jo le po sreči dobro odnesla, temveč spoprijemanje z nastalimi težavami na poti. Res pa je, da če mi Marko ne bi dal cepina, bi pa bila slika najbrž obrnjena in bi bilo vse skupaj res ena velika neumnost! Zato pa sem Marku tudi neznansko hvalažen in upam, da to dobro ve.

Heh, ko si enkrat potem doma in razmišljaš in obnavljaš spomin, si pa presneto ponosen na tak izlet. Ja, res...

Zakaj sem mislil, da se Srečanje začne ob 11h še danes ne vem.

Zato pa sem zamudil. Arghhh!

In zamudil sem celo in vse tekmovanje, ki so ga fantje tako srčno pripravili in tudi izpeljali na smučišču Trotovnik pod Kumom. Ja, tudi jaz nisem imel pojma, kje to je...

Snega je ravno bilo za eno tekmo. Ki sem jo seveda zamudil. Sem prišel, ko je bilo že vse prazno, skoraj zapuščeno in sem že mislil, da sploh nobenega ni ali pa da sem vse skupaj zgrešil. Pa le zagledam dim v bifeju in neke palice in smuči ob strani, sigurno so tam!

Skratka, potem sem se moral na dolgo in široko opravičevat, ampak še vedno ne vem, zakaj sem zamudil in od kje meni enajsta ura. Pa še doma sem pravzaprav celo uro v luft gledal in čakal, da bo ura deset, da bom končno lahko šel. Jej, jej, jej.

Tokrat nas ni bilo ravno veliko, zgleda so se vsi ustrašili smučarske tekme, smo pa bili zato zelo dobro postreženi! Kaj dobro, odlično! Še celo torto smo imeli in to ne kar kako navadno, ampak čisto ZEVSovo!

Da bi naprintal torto še nisem videl, ampak papir in barve so jedilne in pravzaprav sploh niso slabe. Torto pa preprosto naprintaš... Meni se zdi super ideja in sem bil navdušen.

Še bolj smo bili navdušeni, ko smo torto razrezali, vsi smo komaj čakali, da probamo to čudo!

In bila je celo v dveh okusih - čokoladno/sadna. Seveda se nisem mogel upirat in sem spet preveč pojedel. Ampak se je splačalo!

Ker fantov nisem videl kako smučajo, so se morali potem malo nastaviti. Da preverim ali res sploh znajo kaj. Kdo pa ve, če so sploh res imeli tekmo?

Pa so nekaj znali, vsaj do avtov ni nihče padel! Je pa bila mešana ekipa - tako alpsko kot tudi telemark!

Potem smo pa rekli, da gremo na Kum pogledat kako kaj tale jugozahodnik vleče. Ko so že govorili o 100km/h in podobno. In smo šli, kar z avti, me je sicer srce bolelo, saj bi morali peš, ampak ko sem videl vse tisto blato... no, ja. Včasih gremo pa tudi z avtom lahko.

Najprej smo pofotkali vremensko postajo na vrhu. Tega si vremenarji preprosto ne moremo vzet! Pihalo je res kar dobro, ampak stotka pa še zdaleč ni bila, le vetrnica se je dobro vrtela, komunikacijski stolp pa je veselo brnel in žvižgal v vetru.

Gor je bilo kljub slabemu vremenu, kar nekaj pohodnikov. Sicer pa res, zakaj bi se človek sekiral zaradi vremena, saj je vreme le informacija kako se obleči...

Kdaj sem bil nazadnje na Kumu? Huh, a takrat? No, takrat sem bil tudi prvič, torej danes drugič. Pa še tega ne bom štel, z avtom pa res ne šteje...

Povsem na vrhu smo imeli v bučanju vetra še čisto pravo podelitev čisto pravih diplom! Torej podelitev povsem vremenarju dostojna!

Dokumentirati je treba še temperaturo Srečanja, ki ga je jugozahodnik kar dobro ogrel:

Še čajček in je bilo treba it dol.

Avto usračkan ko strela, doma ne bodo ravno najbolj srečni, jaz pa sem le upal, da ga dobim iz blata brez kakšnega porivanja.

Tokrat sem krenil po drugi poti proti domu. Do Trbovelj sem prišel čez Moravče, Izlake in Zagorje in se mi je vleklo in vleklo. Zato sem rekel, da grem domov ob Savi, sigurno bom prej.

Ampak ko sem videl Miklavža, si nisem mogel kaj, da ne bi zavil v Ribčah čez, na Moravče. Cesta je povsem ok, le tega ne vem, kaj dela vmes 47 metrov makadama. In to niti ne na meji med občinami ampak kar nekje čisto vmes. Čemu?

Limbarska je bila tam kot na dlani, le vreme mi ni bilo naklonjeno preveč.

Sem kar veliko pofotkal, saj potrebujem za potrebe Moravške poti... in mogoče kdaj kakega trekinga. Sem pa potem kar malo pretiraval in s ta velikim objektivom vse pofotkal in si slike spravljal, da bom potem doma iskal izgubljene poti po Ciclju. Ojej.

X. Srečanje je torej povsem uspelo. Edina škoda je, ker nas ni bilo več, a kaj hujšega to tudi ni. Kolikor vem, smo se vsi, ki smo se Srečanja udeleležili imeli še več kot super! In edino to šteje!

jkocki in Dejan hvala vama za odlično organizacijo! Prav z veseljem bi se še kdaj odzval vajinemu vabilu, vaši kraji so presneto lepi in presneto malo raziskani z moje strani!

Glede na to, da sem zadnjič tekel na Borških 10 (tole poglej!) in da sem zadnjič "dostojno" tekel v začetku decembra na Barbari... je bil to spet eden od salamensko težkih začetkov!

Čeprav si mogoče malo zmišljujem. Prav nič težko ni bilo. Ja, ok, prve tri, štiri km je res muka, ampak to je vedno bila, ne vem, zakaj bi bilo zdaj kaj drugače.

No, saj nisem prav nič matral. Le v četrtek sem tako odlašal s tekom, da sem obljubil, da bom šel tečt v petek. Za prmej! V petek je potem deževalo kot pri norcih, jaz pa nisem mogel besede snet.

In sem šel pač prvič letos tečt. V dež. V mraz. V... eh, čist luštn je blo. Saj vse skupaj ni bilo nič, 5,5km, 35:32, 6:27/km. Sem tekel do telovadnice, na rekreacijo. Sploh ni bila slaba ideja, sem bil že takoj ogret in sem lahko potem še celo uro skakal kot navit.

V soboto smo bili potem v hribih, v nedeljo sem se z avtom vozil na Kum, danes sem pa spet moral ven. In to zvečer! Kdaj sem nazadnje tekel zvečer, se sploh ne spomnim več, kaj šele ob 21h! Pa tudi to mi ni povzročalo nobenih težav. Mi je kar šlo.

Do križišča pri Brezi v Domžalah imam skoraj natanko pet km.

10,15km, 1:02:36, 6:10/km.

Pfuf, dolga sezona bo, že vidim. Ampak MKMja me pa ni več strah. Če me bodo čakal dve uri in pol, se bom že nekako privlekel!

Saj hribi morajo kaj pomagat! Bi bilo pa res žalostno, če ne bi nič, anede?!

Tokrat pa nismo šli trenirat. Smo rekli, da bomo šli bolj počasi, da se bomo fino imeli, zato sva vzela s seboj še tamaučka.

Začelo se je z vožnjo po dolini Črne, ko me je začelo zanašat. Kar ne morem verjet, ampak moje razmišljanje je šlo takole: joj, potres, ne, čaki, kakšna cesta pa je to?... ah, da ni guma počila? in tako naprej v tem vrstnem redu. Dokler ni Mare izjavil, da je kar fino čutit poledico, na to sploh pomislil nisem! Seveda sem se potem skoraj ukakil in smo naprej vozili dvajset. Ampak šele potem, ko mi je nekdo povedal, da je poledica. Jaz bi najbrž še vedno razmišljal, kaj je narobe s kolesi. Eh, brihtne buče.

S Heleno sva bila seveda zmenjena, od kje bomo šli danes. No, izkazalo se je, da sva zmenjena vsak po svoje. Oba sva si namreč svoje mislila, drugemu pa ne povedala ali preverila. Jaz sem - zaradi tamaučka - mislil, da bomo šli od Kranjskega Raka, Helena pa je imela Jurčka za... no, kaj pa vem za kaj! Skratka, takoj, ko sem udaril po mizi (volanu), da gremo seveda od Raka, sem požrl svoj ponos in zavil k Jurčku v Krivčevem.

Eno je to, da sem se s tem znebil poledice, drugo pa je seveda to, da ima Helena ponavadi prav in ji je bolje zaupati kot meni samemu. Malce me je bilo sicer strah, da tamauček ne bi mogel, saj je poti za 2:30-3h, vendar pa se je izkazalo, da je moje poznavanje otroka in njegove kondicije povsem neprimerno. Po domače bi temu rekli: pojma nimam...

Sicer pa smo bili veseli - končno ena pot, po kateri še nismo šli!

Pot se takoj v vasi zagrize v strmino in kako uro sploh ne popusti. Tamauček je hodil z Maretom in držal tempo kot tavelik. Po pravici povedano sem zadaj kar dobro sopihal in nič se ni poznalo, da daje tempo otrok.

Na koncu strmine pa je bilo vseeno treba malo pomalicat, se poslikat in uživat na sončku.

Ampak lepote so nas pravzaprav šele čakale! Sonček v gozdu je že super, ampak koliko ga bo, takrat sploh še nismo vedeli!

Kar naenkrat smo bili nato na planini Podkrajnik. Planina in kmetije niso opuščene, le čez zimo se nič ne dogaja, vsaj tako se zdi. Bo treba enkrat pogledat poleti, najbrž je polno živine.

Tam smo potem začeli na polno uživat, pot se je dokaj položila, sonce je začelo žgat, mi smo pa kar vriskali od vseh lepot!

Zelo hitro smo bili nato na cesti, ki vodi do Kisovca in po poti, kjer smo ta prvič in ta drugič hodili skoraj dve uri, prišli v pol ure do Jarškega doma.

Za anale je seveda treba povedat, da nas celo pot ni nihče prehitel, pravzaprav smo jih mi prehiteli nekaj, dva možakarja pa sta nas lovila že od spodaj, a nista nikoli imela šans. Tamauček je letel kot nor in čisto pri vrhu je še tekal in vriskal in užival, ker se mu ni in ni udiralo!

To, da smo k Jarškem pritekli v lahnem drncu, niti ne bom povedal! Marko je seveda žilav, tamauček je od sončka kar letel, jaz sem pa le trmast...

Tam pa en zilijon ljudi! Res je bil lep dan!

Pravzaprav je bilo vse skupaj praznovanje rojstnega dne. Na malo drugačen način. Markotu smo lahko vsi trije le hvaležni. Za cel dan, kaj šele za dobrote, ki smo si jih privoščili!

Otrok je bil z nama, zato se nama ni nikamor mudilo. Nihče še ni hotel proti dolini, preveč je bilo lepo, zato smo šli še malo občudovat kamniške.

Jej, kaj je še snega! Bo ostal gor do avgusta?

Pa je bilo potem le treba kreniti proti dolini. Da ne bi šli povsem po isti poti, smo hoteli do Kisovca in nato počez do Podkrajnika. Poti so, vprašanje je le, če so shojene.

Izkazalo se je, da niso prav dobro shojene. Skok od Male planine do Kisovca smo morali pravzaprav skoraj v celoti na novo pregaziti! Bilo je noro, tamauček je padel vsaka dva koraka, jaz pa sem svoj nos le enkrat zvrnil v sneg. Nekaj sem skakal in se namatral ko kak star kozel. Ampak užival sem pa vsak trenutek!

Na sliki se vidi, kot da prav brezskrbno hodimo naokoli po snegu... Japajade! Vsaka dva metra je nekdo nogo pustil precej bolj globoko in če bi posnel video, bi se videla tista značilno previdna hoja!

Posledica gaženja v takem spomladanskem soncu je seveda bila, da je bil tamauček premočen skoz in skoz, zato se je moral preoblečt pri prvi smreki. Zato tudi ni bilo za misliti, da bi še kaj veliko tacali po snegu. Toplo je bilo že skoraj kot poleti, sneg pa se je ves spremenil v samo brozgo in takoj si bil moker. Zato smo od planine Kisovec krenili kar po cesti nazaj do odcepa, kjer smo prišli tudi gor. Železničarski dom smo tokrat spustili. Pa drugič!

Strma pot navzdol potem ni bila tako huda, kot sem si predstavljal, je pa bila kar naporna in prvič ta dan smo slišali: A je še daleč?

Pa ni bilo prav daleč.

Zato smo si pri Jurčku privoščili še pivce, dolgo (saj že dolgo ni bilo tako vroče!) že ni tako teknilo! Imeli smo tudi modno revijo, ampak mene ne bo nihče prepričal, da bi takale očala po svetu nosil. Ko kakšen patetičen ostareli frajer zgledam. 

Je že tamauček mnogo boljši!

Evo, to je bilo to. Na kaj takega niti nismo bili pripravljeni in se je večina zgodila precej spontano. Pripravljenost tamaučka in odsotnost vsakršnega jamranja pa je bilo seveda ključnega pomena. Njegova dobra volja in radoživost sta nam pravzaprav dobro popestrila dan!

Marko, še enkrat hvala in Vse najboljše! Še veliko bo treba prehodit, presneto!

5:05h, 11,97km, 980 vm, 2:11 od Jurčka do Jarškega.