Predlani, lani in seveda tudi letos. Ni druge, ni pobega.

Kar tako nekako je bil tale dogodek zame kar nekaj osrednjega v letu. Že lani in tako tudi letos. Pa ne vem ravno najbolje zakaj.

Še manj bom vedel od letos naprej. Letos se je namreč nekaj zgodilo. Nek prelom, nekaj, kar ne znam natančno obrazložiti, sploh povedati, opisati. Na kratko lahko samo povem, da ni bilo tistega vzmemirjenja, ki bi pač moralo biti na takem dogodku. To je sicer zelo nerodna primerjava in razlaga in še zdaleč ne pove vsega, pa vendar se v tem trenutku še ne znam bolje izraziti.

Ja, zmagal sem, gor in dol sem prišel 12x. Dvanajstkrat! Še nedolgo nazaj si tega sploh predstavljati ne bi mogel, zdaj pa... In enajstkrat - kolikor sem zdržal lani - sem bil gor že okrog 11h, torej kakih pet, šest ur prej kot lansko leto. Seveda je to uspeh, popolnoma jasno!

Pa vendar... kaj mi hudiča manjka?!

Je narobe, ker sem šel potem ob 12h spat, namesto, da bi se pomatral in ne bi špilal turista? Je narobe, ker nisem bil gor trinajstkrat, kar je bila moja skrita želja? Je narobe kaj drugega?

Vseh razlogov najbrž nikoli ne bom vedel, nekaj pa jih lahko hitro identificiram.

Prvi - in eden močnejših - je sigurno ta, da sem psihično pogorel na celi črti. Preprosto povedano nisem bil pripravljen na kaj takega. Ne na celih štiriindvajset ur, ne na temno noč, ne na samoto, ne na napor in ne na presneto dolgočasno hojo. Glava ni in ni hotela sodelovati.

Drugi močan razlog pa je bil seveda pomanjkanje plana oziroma njegova popolna odsotnost. Na Primoža sem se spravil z edinim ciljem 11-12-13, nič pa zraven nobenega razmišljanja, kako do česa takega sploh priti. Nič!

In kako sem sploh lahko pomislil, da bi kaj takega špilalo? Da bom uspel? Saj je pravo čudo, da nisem po treh, štirih krogih obrnil kar proti domu...

Le svoji trmi se imam zahvalit za vseh dvanajst ponovitev, le trmi, ker glava je pogorela nekje okoli štirih, nekje v samotni temi drsečih korenin.

Ne, ne, ne gre to tako. 24 ur se jaz ne morem lotit brez plana, nemogoče! Še nekaj let ne bom toliko pripravljen, da bom lahko kar stopil na pot in potem vzdrževal stanje štiriindvajset ur! Zdaj pa še ne gre, treba je imet plan, plan počitkov, kaj, kje, kako se bom hranil, pil, dobil pivo, počival, vse to...

Če greš na tako preizkušnjo brez tega, potem te pač čakajo muke. Glava namreč v vsej tisti temni samoti začne delovati po svoje. Pet minut teži v eno smer, drugih pet minut v drugo, pa spet sem, pa tja, pa levo pa desno... in na koncu ostane v njej le ena ogromna zmeda in občutek tiste presnete neizpolnjenosti. Kot da nisi naredil vsega, kot da si pogorel, kot da je bilo vse brezveze, kot da... bi bilo bolje, ko bi ostal doma.

In ne, takega občutka ne maram. Ne, ne, nikakor.

Zakaj nisem šel trinajstkrat? Zakaj nisem naredil petnajst krogov? A?

Saj točno vem zakaj: ker se mi po vsej tisti kalvariji NI DALO. Ni se mi dalo potrudit, ni se mi dalo pomatrat. Kam so šle torej štiri ure lufta, ki sem jih imel viška?

Lenobe in turizma na takih preizkušnjah si ne odpustim tako zlahka. Pa čeprav je dvanajstkrat še tak presnet uspeh. &#*?=#"&#!

Ker sem bil brez plana, sem seveda začel kar tako... na hitro. Na uro in pol in še hitreje sem obračal, skupaj s pitjem, hranjenjem in vsem, kar pač paše zraven. Zame je tak čas pravzaprav nenavadno hiter, saj tudi, če grem le enkrat, ne pridem nič hitreje. No, in sem tako hodil in hodil in hodil. Obračal in obračal in obračal. Od začetka je šlo super, pa tudi malce kasneje je še vedno šlo super. Še v sredi je šlo super, pravzaprav je šlo super tja do ene šestkrat. Tiste nočne zgodnje ure pa postanejo zoprne, le še čisto majhen svet svetilke imaš, nekaj glasov, ki pičijo mimo tebe, vse ostalo pa tišina, mir in le sam si s seboj. In takrat je začela trpeti moja psiha, zaradi nepripravljenosti jo je metalo zdaj sem, zdaj tja, dokler skoraj nisem sklenil, da vse skupaj zapustim. Pa nisem, sem se zamotil s tem, da sem si obljubil za osmi krog pivo.

Joj, kaj sem ga čakal. Ampak sem ga pa le dočakal, sicer komaj, sem ga pa!

Toliko sem se ga veselil, na koncu pa mi sploh pasalo ni. Še zebst me je začelo in vse je šlo narobe. Zato sem potem dol kar tekel in potem v deveto spet fino šibal navzgor, me je kar presenetilo, tudi v devete dol je šlo s tekom, vendar le do polovice potem pa je nastopila kriza.

Taka, velika, ogromna.

Ki se me je držala potem do dol, ko sem iz teka prešel v čisto počasno hojo in še celo kot čreva počasno pot navzgor v deseto. Sem se komaj privlekel, k sreči je šel Marko takrat že z menoj, ga je že začelo dajati koleno.

Za v enajsto me je spet držalo pivo in to, da sem definitivno sklenil, da grem le dvanajstkrat in da se ne bom več matral. Le še trikrat dol, sem si govoril... in je nekako šlo. Po enajstem krogu, nekje okoli dvanajste ure pa direkt v avto spat. Ene dve uri in pol sem spal, ostalo pa je bilo poslušanje naliva. Sem bil še skoraj ponosen nase, kako dobro sem naredil, ko sem hodil prej, ko še ni bilo dežja...

Ob pol štirih pa v ta zadnje gor. Z marelo sicer, a vseeno odrešitev, zadnjič!

Pišče, odojek, pivo, rezultati, majica, pogovori, stiski rok, čestitke. Pravzaprav super, kaj se bom zdaj pritoževal! Plan je bil izpolnjen, skrita želja pač ne, vendar ni to ne prvič, ne zadnjič in - grem stavit - vedno težje bo, vedno težje, kar verjemi! Ja, lahko sem zadovoljen in ponosen, 84km in 5100 višincev pač ni mačji kašelj za enega takega stokilogramca, kot sem jaz! Koliko ene energije mora biti to, spraviti vso to maso tolikokrat gor in dol, kaj?!

Za drugo leto pa naj si le položim kak pameten nasvet - na pot pojdi s planom, madonca! Saj je vseeno, kakšen je, samo da je. Čisto lahko se odločim za naprimer šest hitrih, spat za šest ali še več ur in potem še šest hitrih? Mogoče le desetkrat, pa tisto hitreje? Kakorkoli naj že bo, naj bo vendar s planom! Bo mnogo bolje!

Ja, vem, vse te tegobe in težave bom pozabil, tudi meča bodo nehala bolet in kmalu bom spet lahko tekal naokrog kot mladi kozliček. Ima pa zabušavanje to prednost, da si hitro spet v formi in da drugega kot meča sploh ne boli. Zato hitro pozabljamo, hudi spomini bledijo, dobri pa se krepijo in postajajo vedno boljši, vedno zanimivejši in pravzaprav mi je vedno bolje pri srcu!

Jebemti dvanajstkrat, saj to pa kar nekaj je, no!

   

  

  

Nekje moram rezultate še staknit... sem hotel iz knjige prepisat, pa sem štiri kroge zapored pozabil s sabo papir vzet. Pozabil! Kot da sem sploh imel o čem drugem za razmišljat... O, ljuba duša!

Po slikah sodeč so bili časi takšni:

3x 20:32
6x 1:29
8x 4:52
11x 10:54
12x 16:40

Zanimivo bi bilo primerjati čase z lanskim letom... zjutraj sem letos vodil kar za cel krog, kar je za mojo hitrost kar presneto veliko. Vsaj s tega stališča bi lahko malo omilil nezadovoljstvo do sebe, sem bil hitrejši, to pa v vsakem primeru zahteva svoj davek!

Pa še slabo vest imam, ker sem Radotu preveč težil...

Ampak drugo leto pa na polno. NA POLNO!

Včeraj je bil en dooolg dan. Celih 24 ur je imel, tako kot vsak.

Pa vendar ni tako hitro minil kot vsak drugi običajen dan.

V tem dnevu sem namreč obračal kroge gor in dol na Sv. Primoža.

In naredil sem jih 12. 12!

Več kot zadovoljen, vendar tudi - kot vedno! - z grenkim priokusom. Vsak plan je samo plan in vsaka želja je le želja. Štiriindvajset ur je pa lahko tudi ogromno nekega časa. V katerem - če si brez plana - spreminjaš prioritete po tekočem traku.

Lahko pa sem več kot zadovoljen, tole naj bi namreč zneslo okroglo 84km in natančno 4.750 višinskih metrov. Whoa!

In ne, danes nisem povsem polomljen! Stopnic sicer ne maram, premikam pa se.

Desetdnevni premor!

Sem skoraj iz kože skočil. Grem stavit, da je bila to povsem običajna abstinenčna kriza. Ravno toliko, da se nisem še trest začel.

Zato sem jo moral včeraj mahnit nekam. Primož se približuje, jaz pa deset dni nič počel? Kaj sem nor? Sicer res, da je bil prejšnji mesec kilometersko zame precej zahteven, vendar pa bi moral tudi vmes kaj delat. Potem pa geslo "počitek je del treninga" jemljem preveč resno.

Tudi če dežuje, briga me, nekam gor me vleče. In me je zvleklo. Proti Jarškemu, to mi je še najbližje.

In me je vleklo in vleklo, zdelo se mi je, da letim, da šibam in da bom - jasno - naredil rekord, vsaj do Primoža. Zadihal sem se ko stara parna lokomotiva, hitreje pravzaprav ni šlo, le noge so hotele kar tekat, pljuča jim pa nikakor ne pustijo. Vmes sem se seveda kar naprej opozarjal, da ne delam rekorda in da naj grem počasi, počasi, počasi.

Ampak to prav nič ne pomaga pri vsej trmi.

Pomagalo je potem edino to, da rekorda seveda nisem naredil. Osemintrideset minut je vseeno ene tri minute preslabo, čeprav mi ni jasno, kako sem sploh kdaj lahko bil tako hiter... ker tokrat je res letelo! Čudne so tele percepcije hitrosti, zmogljivosti in pripravljenosti, še dolgo se ne bom - dobro - poznal. Zato pa merim vse te minutke, meni povejo veliko glede na moje počutje, utrujenost, zmogljivost in podobno. Kako si lahko včasih hiter pa tega niti čutiš ne in kako si lahko včasih povsem počasen pa misliš, da letiš.

Sem se pa kar dodobra že namatral do Primoža, ali če temu rečemo lepše, ogrel sem se dobro. Moja buča je seveda mislila, da bo potem še kar naprej letela, ampak potem se vse skupaj še malo bolj pokonci postavi in jaz pač ne morem mimo svojih lastnih omejitev. Pljuča ne dajo in ne dajo. Zato sem le šel malce bolj počasi, na robu parne mašine, da se me kdo ne ustraši.

Ja, kljub dežju je gor rinilo kar nekaj ljudi.

Vmes sta še Markuša pribrzela mimo mene, v lahnem drncu. Sem jih lahko samo gledal pa še to ne dolgo, sta odbrzela naprej kot raketi. Če zdaj pomislim, tisti lahen drnec niti ni bil tako lahen...

Vreme je pa nagajalo. Že kmalu po Primožu je začelo rositi, nekaj pred pasjimi pečinami je pa že kar fino deževalo. Ker je mojster pozabil stvari za preobleč ne bi bilo ravno dobro, da sem moker, zato marelo ven. In sem potem z marelo hodil. Ne, ne, ne, ni dobro. Marela in hoja nikakor ne gresta skupaj. Nekaj takega kot pelerina in hoja, bljak.

Tako, da sem šel po poti Modrega moža do vrha, nad pasje pečine in tam izgubil vso voljo za nadaljevanje. Sem pa moral nabrat precej obširno zbirko izgovorov, da sem se lahko sploh obrnil. Ne zaradi drugih, predvsem zaradi sebe. Da ne bi niti gor prišel? Nezaslišano? Ojej! Groza! In tako naprej...

Sem sklamfal skupaj da nimam za preobleč, marelo, dež, veter, ki se je slišal na planini, dež, službeni čas, 900 višincev je čisto dovolj za "umirjeni trening", drsenje, dež, mnogo večjo možnost poškodbe in še par malenkosti, da je končno prevagalo pred tem, da bom pred samim seboj izpadel kot pussy, če ne pridem do vrha. Mislim... zakaj se mora človek toliko ukvarjat s samim sabo? Kot da ne bi bil sam svoj lastnik, presneto!

Kot običaji velevajo pa sem vseeno na razgledni točki slikal razgled. Na žalost ga ni bilo, zato sem seveda bil pameten in slikal sebe. Z marelo. Sem se pa tokrat hotel naštimat malo drugače, da bom gledal stran od kamere in da se ne bom več mrščil v stilu "hudiča, a boš že škljocnu, al ne?" in da se bom skušal celo nasmehniti. No, rezultat ni bil prav nič obetaven, pravzaprav še bolj grozen kot ponavadi.

Ojej.

Dodaten problem je, da se seveda potem na telefonu ne vidiš dobro in pojma nimaš kako bo slika ratala. Potem le doma tuliš od groze, ko daješ fotke dol...

Nekaj tej grozi pa sem zgleda začutil in sem se slikal raje še enkrat. Na običajen način - skupaj z mrščenjem seveda. To sem se potem upal poslat naokrog. Pa še vidi se, kje sem bil, ha!

Nekje sto višincev bolj spodaj je potem nehalo deževat. Jebela cesta! Ampak nazaj se mi pa ni dalo. Ne, ne.

Tako ali tako bi moral vse skupaj biti zelo umirjen trening, v petek me namreč čaka velika preizkušnja, zato ne bi smel pretiravat. Ampak po desetih dnevih spustit starega kozla s štrika... ne gre, zbezlja, saj ne gre drugače! Še dobro, da si nisem kaj naredil v vsej tisti mokroti ali pa vsaj padel na rit.

Me pa danes bolijo stegna, ne moreš verjet. Malo sem seveda dol tekel, malo no... Pa jih kar lepo čutim, kar se mi še danes zdi čudno. Toliko prehojenega ampak še vedno se ta muskelfiber noče in noče pregnat!

Ravno prav, do petka do 17h ko začnemo s 24 ur hoje k Sv. Primožu, bo vse ok. Priprave so bile dolge in upam, da uspešne zato upam, da bom boljši kot lansko leto. Seveda pa bo težka, ultra preizkušnja je pač ultra. Lahko je desetkrat ok, enajstič pa razpadem. Nikoli ne veš, kaj vse gre lahko narobe... Bistvo je - kot vedno - le v tem, da se bom potrudil. Vsekakor pa mi bo kljub naporu presneto luštno, to vem že sedaj!

Letos niso tako prijazni časi kot lansko leto, zato je bilo naše prvomajsko morje malce bolj okleščeno.

Se pravi skrajšano. Le tri dni smo si ga privoščili, pa še to bližje kot ponavadi. In še tega si najbrž ne bi, če ne bi imeli študentke in njene sobice na morju, ki nam je lahko sem in tja na razpolago.

Portorož torej. Sem sklenil, da bom potrpel in zdržal. In res, na koncu (mi) ni bilo hudega.

Šli smo v nedeljo, dan po najini drugi ultri. Dan po štiriinpetdesetih kilometrih. Dan po pridobitvi mnogih velikih žuljev... Super. Bolj počasi smo pakirali, vozili in hodili, ampak na koncu je kar šlo, nogice so se malce raztegnile, žulji pa so postali nekako bolj znosni, čeprav nisi nič manj motili.

Malo sva jih namakala, kar sicer po mojem ni prav nič pomagalo, je pa vsaj bilo luštno.

Tudi otroci so se namakali, veliko volje in truda je bilo potrebno, da nama nista zbezljala do vratu v vodo. Ampak ne, za prvega maja pa še ne! Vsakokrat, ko smo kaj takega naredili, je bila potem pljučnica pri hiši. Brez veze.

Sicer pa je Tamaučku uspelo spet pasti na zašito koleno (jasno, ne?) in smo morali zaviti še v ZD Lucija, ki ga že kar dobro poznamo. Po svoje sreča, da je bil praznik, ker ni bilo nikjer nikogar, Tamauček pa je dobil novo obvezo in še en nasvet, da mora biti pri miru. Hja! Šestletniku reči, da *mora* biti pri miru!? Drugič zahtevam gips, ni drugega načina.

Večino časa smo se sprehajali, iskali kraje, kjer še nismo bili, kot na primer Forma Viva:

Soline smo si ogledali po dolgem in počez. Od spredaj in od zadaj.

Kar se je sicer malce poznalo na utrujenosti

saj je tista spodnja pot res kar dolga, še posebej če nisi pripravljen nanjo. In jaz nikakor nisem bil in mi je šlo na koncu že tako pošteno vse na živce, da tudi v muzej nisem hotel it. Tole imajo res malce čudno urejeno in obljubil sem si, da me tele soline ne vidijo več. Ne tiste "zasebne", ne tiste "državne". Vse skupaj je bolj ubogo in pri vseh reklamnih kampanjah in ne vem čemu še, bi pričakoval kaj več...

Je pa lepo, to je treba priznat. A sem zaradi napačne obutve dobil še dva dodatna preklemanska žulja, kar je zagrenilo potem vse ostalo.

Seveda smo morali zaviti tudi med hribe, tam se najde mnogo več miru kot ob obali. Pokopališča so enkratna, malo zapuščena, a tako zelena, mirna...

Smo se kar razkomotili in imeli kosilo. Razgled je vsekakor bil enkraten.

Slikali otroke, majhne,

malo večje,

in največje

Lovljenje alg

igranje minigolfa

skakanje na trampolinu

pa pri takih izletih seveda paše zraven.

Kratko ampak luštno. S seboj sem vzel knjigo in prebral strani: 12! Vsak večer sem padel spat ko ubit, tretji dan sem bil že tako utrujen in siten, da sem spal deset ur. Madonca pa dopust...

 

Najbolj me je motilo pri Šentiljski, kjer sem nameril 58.16km pa čeprav je dolga "le" 56km.

Pravzaprav se napaka vedno pojavlja. In to na čuden način, saj je naprimer kilometraža na uri kar zadovoljiva, ko pa prenesem podatke hop! in jo že zamakne za km do km in pol.

Kje hudirja se nabereta ta dva kilometra med prenosom z ure na računalnik? Si bitki doštevajo pretočeno razdaljo ali kaj?

Kdo ima algoritme za obdelavo takihle zank:

ki se naberejo, ko stojiš? Ura ali program?

Težko verjamem, da je ura bolj sofisticirana in zna omejevat in razlikovat med gibanjem in stanjem, izvozi pa potem vsako točko. Dokler se torej premikam, je še vse kolikor toliko ok, ko pa se enkrat ustavimo, pa začenja prihajat do napak. Na dolgi poti pa se seveda večkrat ustaviš... oz. vsi seštevki kar nekaj dajo.

Pojma nimam kako in kaj. Morda bi bilo res najbolje, da si enkrat vzamem čas in se zabubim v specifikacije in različne razlage. Se pa bojim, da ne bom daleč prišel, saj ima najbrž vsak proizvajalec drugačno rešitev, skoraj možno pa je tudi, da ima več rešitev, za vsak tip naprav svojo...

Ja, moti me, pravzaprav me moti vedno bolj. Ampak če je že z dolžino tak križ, kaj je šele z višino in višinsko razliko?! Uau, tam so šele razlike in razlike in razlike. Na koncu jih je toliko, da ne moreš več nobenemu zaupat, kar pomeni, da je kot višinomer zadeva neuporabna. Kar pa je malce žalostno za naprave, ki ne stanejo nekaj deset evrov...

 

Najraje bi malo jamral, oziroma kar veliko. Ampak zdaj, po dnevu, dveh, ko so žulji že malo manjši, ko so vezi in mišice že malo manj trde, zdaj pa mi res ni več za jamrati.

Morda bi bilo bolje peti slavospeve. Da sem, sva, uspela. Da sva sploh zmogla in da nisva nekje na sredi vrgla puške v koruzo. Da nisva obupala. Da sploh nisva niti pomislila na to, da bi obupala! Niti enkrat! Do noči bomo že prišli, če pa ne, pa imamo tudi lučke s sabo! Ha!

Ja, tole je bila presneto dolga zadeva. Saj se mi je zdelo že v začetku, da bo hudo, a kaj takega si nisem predstavljal. Pravzaprav si nisem predstavljal, da sva midva zmožna česa takega, to bi bilo še najbolje rečeno. Marku ni problema, ampak midva, ej!

Lepote pokrajine in domača trma... to gre povsem skupaj in dela čudeže!

Na koncu smo prehodili kar precejšen del Bele Krajine, kar¨presneto precejšen!

Kljub temu, da sem vedel, da bo tale treking bolj zafrknjen kot drugi - pripravlja ga pač orientacist - se nisem nič kaj dosti pripravljal nanj. Sploh ne vem zakaj, vendar sva oba s Heleno celo stvar vzela (morda) celo vse preveč lahko. Vedel sem, da bo težko, a naredil nisem prav nič! Prav nasprotno sem se obnašal! Kot da bi bilo povsem vseeno, bomo že nekako?

Že po karti mi je zgledalo, da bomo prehodili ogromno kilometrov, kaj šele 42! Pa vendar na koncu vseeno upaš: če se le ne bomo izgubili, bo sigurno okroglih dvainštirideset, smo se tolažili! Seveda, ker nihče ni niti pomeril, nihče se ni poglobil... kot da smo vedeli, da bo potem vsega preveč in da se zna zgoditi, da se potem ustrašimo... Zato je včasih najbolje vse skupaj pomesti pod preprogo - bo že nekako!

Začetek je bil malce zmeden. Kave namreč ni bilo, ker je natakarica zaspala. Pa je vseeno prišla, da sem jaz lahko spil potem svojo kavo in se delal, da študiram svojo mapo, ki je bila itak taka plahta, da nisi mogel niti cele zajeti s pogledom.

V prvi hrib s(m)o se zagnali kot nori. Spet. To je botrovalo temu, da sem bil že do ceste povsem moker, to pa je potem botrovalo vsem mojim nadaljnim težavam. Ki sicer niso vplivale na sam treking, vplivajo pa precej na moje po-trekingaško počutje.

Do KT1 smo že izgubili vse, pa vendar smo lahko do točke prišli še brez pripomočkov. KT2 se je tudi že videla v daljavi in nič kaj dosti se še nismo zanašali na karto, užgimo jo kar povprek!

In smo jo potem vedno več užigali po brezpotjih. Kaj pa smo hoteli, nekih poti prav veliko sploh ni bilo. Kombinirali smo karto in gps, ki nam je kazal kompas, čeprav je to na uri Garmin fr305 zelo zanimivo početje. Marko je spredaj motovilil s karto, jaz pa sem tulil od zadaj: Marko, preveč v levo te vleče! Ne, ne, pejt bolj v desno! Na koncu niti ne veš, kaj bi bilo bolje, samo karta ali samo gps, pa še ta le za mikrolokacijo? Kdo ve, bo treba enkrat probat.

Do KT3 smo potem prišli kar preveč z južne strani, pa še čisto na koncu smo morali naresti ovinek. Saj to ni dodalo veliko, jezim se pa vseeno lahko...

KT4 potem res ni bila težka, ampak teči se nam pa ni dalo. Sem kar čutil, da bo še dolga, dolga, zato se s tekom sploh nismo obremenjevali. Do KT5 bi bila potem res ena taka lepa tekaška tura in morda bi bilo celo bolje, da bi tekli. Smo pa kar precej hitro hodili in na vsem tistem asfaltu se je z menoj začelo dogajati marsikaj. Žulji, odrgnine, vse sem dobil takrat in potem moral z njimi zdržat do konca.

Na karti 1:50k smo videli precej dobro dostopno pot na koncu do KT5, vendar sem se prehitro ustrašil in zavil navzgor mnogo prehitro. Ja, za višince je bilo to malce zoprno, za direktno pot pa ne...

Direktno navzdol je pa bilo potem skoraj nemogoče priti. Nek čuden teren, ki nam ni bil nikakor povšeči. Smo jo mahnili kar poti, ki smo jo našli. Še dobro!

KT6 je bila ne ob vodi, ampak na vodi! Jaz pa sem se tako presneto bal, da mi kartončka kam ne odnese...

Žulje smo nekako sanirali, čeprav so bili čisto nekje drugje kot sem sprva mislil. Z odrgninami od nahrbtnika in hlač pa ne morem prav nič. Me je že zarezalo v pazduhe in okrog bokov. To bo še zanimivo! Preobujem nogavice. Kar se izkaže za napako, a šele daleč zatem.

Nato pozabimo še fotoaparat, superca! Marko je tako dober, da s KT7 skoči nazaj na KT6. In spet nazaj, jasno. Hvala, Marko.

Potem je tu še nekaj kilometrov Kolpe, Vinica, trekerji na pivu(!) v Vinici in romarska pot na Žeželj, ki je tako presneto strma, da sem spet premočen do konca. A se - kakor čudno se to sliši - gor pri cerkvici počutim kot prerojen. Super, letimo naprej!

Tisti rob planote nam potem dela malce težav. Kar naprej je preveč desno, nas pa vleče levo. Pa v levo vleče tudi vse poti, zato se do Sv. Antona kar precej lovimo, levo, desno. Tisti repek v Ziljah pa je povsem nepredušno zaprta pot, nismo mogli ne levo, ne desno, le nazaj smo se lahko obrnili... Vse zaradi ovc.

Potem se nam pa začne že malo vleči. A še na KT10 nismo! Kje so še štiri točke, ej! Makadam nas počasi ubija, bifeja v gozdu pa nikjer, nikjer. Ko se nam je na koncu prikazal, smo bili že kar malce razdraženi, zgleda nam je vsem manjkalo sladkorja.

Naslednje veliko vprašanje je potem bilo: kako do steljnikov? Po poteh ali po brezpotjih? Smo se po dolgem premišljevanju -

odločili za poti, vendar je bila realnost potem takšnale:

Takoj po prvem križišču smo jo zavili v hosto... Jej, jej, brezpotij bo moralo biti pa res za nekaj časa dovolj! Malce preveč zaobljen lok je bil tole, da bi bil lahko kratek...

Steljnike smo potem seveda hitro našli in ker nismo ne letimo nizko si lahko privoščimo še kaj prebrat.

Tam srečamo še kolega s Poljske, vendar ne kaže kakšnih namenov, da bi se nam pridružil. Res pa je, da ne kaže tudi popolnoma nobenega znamenja, da se je izgubil, čeprav se je moral. In to kar dobro. V mislih mu zaželimo srečo, pravzaprav še nismo prav blizu!

Do Miličev se potem vleče in vleče in vleče. Najprej sledimo potem, vmes skočimo v brezpotje, na koncu pa nimamo pojma, kje smo.

Še sreča, da je Sv. Peter in Pavel kar naenkrat pred nami!

Voda ob cerkvi - pokopališče je oddaljeno kar nekih petsto metrov - je prijetno presenečenje!

No, tukajle mi pa pade vse dol. Saj smo že skoraj na koncu, počasi me začne grabit evforija - zmogli bomo! Še par ovinkov - pojdimo raje okrog, da nam res kdo ne kapne kam v globino! Noge so že zmatrane, volje malo.

Telefoniramo organizatorju - se še sprehajamo, ne nas pustit samih! Nato pa že začnemo razmišljat o pivu, hrani in koncu poti.

Čeprav se potem tistih pet, štiri kilometrov vleče kot kakšna dolga čreva. Pa taka lepa pot ob Kolpi, prekrasna! A mi na žalost že s preveč vtisi v glavi, že s prezmatranimi nogami, da bi lahko še kaj prav dosti občudovali. Poleg tega moram jaz že prav dobro gledati pod noge, počasi se namreč spušča mrak, jaz pa v mraku ne vidim skoraj nič.

Ko pridemo v cilj, je že tema, 11:25 ur hoje, pa vendar veseli in presrečni!

Po eni strani je bil ta dan čuden - nič ni šlo tako, kot bi moralo iti - štirje dobri žulji, odrgnine, da je joj, od hlač in nahrbtnika, vse preizkušene stvari so odpovedale! Smo presegli mejo naših zmogljivosti? Ali je bilo vse le zaradi mokrote, sopare in mokre trave? Kako bo naslednjič in kaj je treba spremenit? Huh, to bodo še pomembna vprašanja!

Imelo me je, da bi se pritoževal, pa se nimam za kaj. Res je, ko smo na koncu hodili ob Kolpi smo imeli vsega že dovolj, a je potem cilj pometel z vsemi črnimi mislimi. Ne bom se torej pritoževal iz enega samega razloga: bilo mi je všeč in užival sem. Morda je bilo res vse skupaj predolgo, a kaj naj rečem užitka je bilo preveč? Da sem imel tiste prekrasne narave dovolj? Da so bila brezpotja mi zoprna? Ne morem, ne gre. Bilo mi je enkratno in super. Hudo, težko in zmatrano, a vseeno super!

In na koncu še niti nismo bili tako slabi... Počasni res, a z veliko željo in veliko srčnosti.

53.5km, 11:25h.

Vrtače in brezpotja pač nanesejo kar nekaj, anede!?

GPS poti pa tukaj, moram priznat, da mi sledenje vsem nam priskrbi kar nekaj ur dobre zabave!

Malo sem se pa le spraševal, kako bo... Bodo noge sploh hotele kam?

Ne morem ravno reči, da sem bil zadovoljen z dežjem, smo pa zaradi dežja spremenili naš naskok na Čemšeniško planino. Smo opustili misel, da bi šli iz Trbovelj, gremo raje kar s Prvin, smo rekli! Začuda nihče ni ugovarjal.

Moje noge sploh ne. Sem bil dežju kar malce hvaležen.

Pa še na Trojanah smo lahko imeli zajtrk in kavo. Za otroke slastno!

Do Prvin smo se potem lepo pripeljali. Cesta čisto v redu, tam pa hotel. Huh. Nikjer nobenega, sredi ničesar. Zanimivo.

Pelerine in marele gor in gremo!

Malo je deževalo, malo ni, malo je pršilo, malo ni, skratka tako lepo aprilsko vreme. Smo pa bili zato kar naenkrat gor. Mimogrede. Še ogret se nisem mogel.

Seveda je šlo počasi, a nogice so se prav lepo razgibale, kar pa je bil seveda tudi namen. Lansko leto sva s tamaučkom šla naslednji dan po formaratonu na golaž na Murovico in ni hudir, tudi lani so imeli dež! Jej...

Koča na vrhu se je izkazala za super. Jedli smo take dobrote, da se mi še danes toži po njih. Vsaj po joti, ričeta Helena ni pa ni hotela zamenjat. Pa še izkazalo se je, da streže gospa, ki je pravzaprav Krtinka. Hja, svet je majhen, kaj!

Nekateri so šli pogledat še na vrh, kjer so našli še past za divje svinje. No, ne past, krmilnico. Z veliko mlako zraven. Tamauček je bil čist navdušen. V mlako mu nismo pustili.

Razgleda na žalost ni bilo prav nič.

Tako bo treba še kdaj iti, nama je bilo prav všeč in hočeva videt kje sva sploh bila! 

Čemaža smo spet nabrali celo vrečo. Neverjetno, koliko ga je bilo pa tukaj! Huh, mnogo mnogo več kot na Primožu!

Seveda pa se tak dan ne more končat kar tako. Lahko se konča povsem drugače, le zakaj bi bile zadeve enostavne, če so lahko komplicirane?

No, Tamauček je letel z drugimi otroci dol po blatu in mokrem. Seveda kljub temu, da mu nisva dovolila in da sva tulila naj gre bolj počasi in da... in... in... saj vemo, starševski blahblahblahblah.

Pa ga je kar naenkrat spodkopalo in je res odletel kot ta velik.

Pet šivov je dobil. 5.

Sredi kolena si je odprl precej globoko in 5cm široko rano.

Mislim, da mi ni potem v naslednjih dneh uspelo zadržati tistega znamenitega "A sem ti reku!". Nisem zdržal, priznam. Sem moral izustit, ker je bilo res tako prikladno...

Zdaj bo presneti mulc deset dni doma, jaz pa na bolniški. Hodit in precej pazit mora na nogo, kar je pri skorajsedemletniku skoraj nemogoče...

In ja, je že presneto ponosen, vsakemu, ki ima minuto časa, vse pove in pokaže. Mi smo pa vsi veseli, da ni kaj hujšega, huh.

Ma, nič, bilo je super. Super, super, super.

Mogoče zato, ker je bil lep dan, ali pa zato, ker je bila dobra družba, mogoče pa zaradi tega, ker se mi je teklo.

Zadovoljen do konca in še malo naprej!

26 krogov, 50.258km. Jaj!

Prav posebej pa sem ponosen na naše Krte. 8-mesto med ekipami, 131 krogov, 249.817km! Ne moreš verjet! Čestitke vsem!

Ja, dobro se je teklo danes, že dolgo nisem tako užival, sploh po petintridesetem kilometru. Hehe.

Danes ego le narašča...