Takele odprte in neporavnane račune je treba enkrat poravnat, zadeve ne moreš pustiti odprte v nedogled.

Te žre in žre in žre.

No, ali pa tudi ne. Se pa vseeno dobro sliši, če ti uspe enkrat zadevo pospravit pod streho.

Trekingi pa tole mestno tekanje ne gre ravno skupaj. Treking me uči, da moram biti čim bolj učinkovit, da moram na vsak način pot krajšat, iskat bližnjice, tolčt diagonale in podobno. V mestu, po PST pa tega ni nič! Nič! Točno po trasi, niti metra gor niti dol, ne levo ne desno.

Ojej. Še na semaforjih sem moral čakat in direktno po zebri hodit... Saj sem hotel malo goljufat, pa me je Rado takoj za ušesa nazaj vlekel... Eh.

Wega tole naredi vsakih štirinajst dni, zame pa je bil kar presneto dober zalogaj. Še dobro, da sem sploh zdržal, na koncu sem imel res že vsega polno kapo.

Po pravici povedano sem si čisto sam kriv, lovil sem namreč štiri ure. Zakaj sem jih pravzaprav lovil, ne vem niti sam, ampak najbrž nekaj moraš lovit, anede? Drugače bi bil turist in bi preveč užival, tako pa sem le moral dati skoraj vse od sebe, da sem vseh 32 km sploh zmogel. No, človek si mora vedno kaj naredit, da lahko trpi, drugače na koncu ni užitka...

Tek je šel kar dobro, do Golovca je šlo odlično, na Golovec počasi, dol malo hitreje, po Golovcu pa sem malo potegnil in spravil Radota malo naprej iz krize. Tja nekam do Murgel je šlo, potem je pa mene začela prijemat kriza in se je ustavilo. Ni se mi dalo. Vroče mi je bilo za znoret, izotonik v nahrbtniku je bil topel, nikjer nič osvežujočega, prav hudičevo sem si želel, da bi začelo liti kot iz škafa! Kaj bi dal za dež takrat! Šele na viškem pokopališču sem se lahko kolikor toliko osvežil, tista mrzla voda je bila pravi balzam za moje telo. Je pa hudir, ker je ne moreš veliko spit, saj je bilo še kar par kilometrčkov pred nama in klonkanje v trebuhu ne naredi nič dobrega. Tako sem se več ali manj potem vlekel do konca, Rado me je podil, jaz sem pa težil. Tudi cukr ni več pomagal, dost sem imel vsega. Najbrž bi moral okrog polovičke pojest kakšno ploščico, to bi bilo bolje... ampak, kaj, ko nisva imela nobenega časa, je bilo treba lovit tiste zagamane štiri ure!

Je bil pa tole tudi dober test, ki zaenkrat kaže na to, da na LM ne bom šel na maratonsko razdaljo. Tako najbrž ne bom uspel obdržati obljube, ki sem jo ob koncu lanskega leta tako nespametno dal. Niso tele tekaške zadeve zame, vedno bolj me vleče treking, višinci in hoja v menjavanju s tekom. Saj sem vztrajen, a počasen, ne verjamem, da bom kdaj uspel maratonsko razdaljo preteči pod petimi urami. Vsaj zaenkrat ni še čas, nad pet ur se pa ne grem, saj takrat že vse pospravijo in gredo vsi domov... Nima smisla, je drugih ciljev kolikor češ!

Drugače pa je tole zanimivo. Popoldne odtečeš 32km in greš na pivce. To se mi je vedno zdelo ena taka... nemogoča zadeva! Za 32km bi se ja moral pripravljat cel teden, bit živčen, bit... ne pa kar takole, skoraj mimogrede. Pa še dolgo nisem tekel, nazadnje sicer v torek 10km ampak prej pa... Formaraton sredi aprila? Jep.

In ko sem danes še Tamaučka spremil v šolo, malo s trdimi nogami, je bilo nazaj grede že vse ok, muskelfibra pa nič. Kako pa to? Niti meča, za katera sem se tako bal, da ne bo spet kakih krčev, nič glasu od njih. Saj ne rečem, danes res ne bi šel nikamor, v celoti sem kar utrujen in se mi nič ne da, ampak... se poznajo vsi ti kilometri, ane? Jaz sem vedno znova presenečen in se mi zdi super in fino in fajn.

32.05km, 3:49:27, 7:10/km, 3333kCal, 201vm.

Evo, zdaj znam it popoldan kar en krogec okrog ljubljane.

Najine face so zato vesele, ker sva se slikala šele na pivu. Kako je pa to pasalo! Že samo zaradi tega se je splačalo it...

Helena je že vse napisala pred menoj ampak jaz se zaradi tega ne sekiram, sem že z vseh teh trekingov navajen, da je vedno kdo (vsi?) pred mano...

Vse skupaj se je začelo super. Prišla nas je pogledat Mateja in zdelo se je, da bo tokrat pa vse ok! Nič izgubljanja!

Start je bil seveda povsem enak kot vedno! V prvih desetih sekundah smo bili zadnji, nato pa je bilo treba le še zadržati mesto do konca. Kar nam je prav lepo uspelo in smo seveda vsi zadovoljni.

Skratka, nič novega: počasni smo, mislim, da edini "pohodniki" med druščino ultrašev. Ampak po drugi strani se pa ne damo in ne damo. Rinemo vztrajno naprej, pri tem pa se imamo neznansko fino. Kar pa je najbrž povsem dovolj!

Časa imamo ponavadi dovolj. Tudi za kakšen hlev, kjer pa smo jo raje hitro odkurili, drugače bi dobili vse koze za nami, le malo je manjkalo, pa bi vse pobegnile...

Je pa bila zato prva KT - pravzaprav pa tudi vse ostale! - na presnetem klancu, ki se kar ni hotel nehat. In ko že misliš, ah, končno! se vse skupaj samo še bolj postavi pokonci... In to takoj od začetka, ojej... jaz potrebujem vsaj uro do dve, da pridem malo k sebi in da se ogrejem!

Drugo KT smo že morali malo več iskati. Nikakor se nam ni izšla karta, ki je z 1:50000 seveda premajhna. Jaz skoraj nič ne vidim, bo treba res začet lupo s sabo nosit.

Par metrov prekmalu smo zavili, pa tak lep kolovoz je bil! Nerodno je bilo le to, da je šel rahlo navzdol, kar seveda pomeni, da smo prej ali slej morali nazaj gor. No, za ovinkom je šel počasi gor, nekje na sredi pa smo srečali še lovca. Ki nas je takoj nadrl, kaj hudirja počnemo po hostah v času, ko gamsi kotijo... Eh, tile lovci, včasih so tako zaščitniški, da bi najraje kar vse gozdove zaprli, kaj? Marko se je kar dobro razburil, sem ga moral kar hitro oddaljit. Konec koncev je imel človek puško...

Ampak vrh smo pravzaprav hitro našli, saj smo šli le po poteh. Težko je reči, da smo tu kaj izgubili, mogoče le par minut. Kako pa smo prišli dol s hriba do Bučenika pa mi je pravzaprav skrivnost. Najprej smo šli po sledeh v travi, potem pa kar po poteh naprej, nihče ni gledal karte, samo nekaj smo klepetali... Še sreča pravzaprav, meni se zdi, da smo mislili priti ven precej bolj vzhodno.

Smo pa našli lovsko kočo, skrito na taki lepi lokaciji, kot jo pač ponavadi imajo lovci!

Potem je sledil dolg počasen vzpon do Kremžarjevega vrha. Vmes sta nas ujela Markuša, mi smo hodili že dve uri in pol, onadva pa le uro in pol. Ojej sta hitra, v parih minutah ju ni bilo več na spregled... Ampak srečam ju pa vedno, kaj?

Na vrhu Kremžarjevega vrha pa se je počasi začelo slabo vreme, pihalo je že kar dobro, vse skupaj je začelo dišat po dežju.

Od tam naprej je bilo potem kar v redu, vsaj kar se navigacije tiče, spremljala pa sta nas megla in veter. Smo pa rabili uro in četrt do naslednje KT na Kopnikovem vrhu.

Na karti Pohorje 1:50000 je prav lepo narisano, da gre pot E6 prav prek Kopnikovega vrha. No, to ni čisto res, pot gre takoj po cesti že bolj v desno in se vrhu izogne. To smo takoj pogruntali in se zapodili v strmino direktno naravnost in tudi res lepo prišli na vrh.

Se mi pa zdi, da nas je nenatančnost karte malo vrgla s tira. Poleg tega štiri ure hoje ponavadi že malce prispevajo k utrujenosti in napakam, tako da nama z Markom tole študiranje karte ni prav nič pomagalo.

Pot, ki smo jo zapustili s skokom v levo, bi najbrž morala iti po desni strani, kajne? No, mi smo s hriba šli naravnost, se držali desno, a nikakor nismo prišli do poti E6, ni in ni je bilo.

In potem je začelo deževat, lit kot iz škafa. Super.

Ne moreš verjet, kako je to potem fino, ko kot kakšna kura začneš bezljat, samo zato, da bi kam prišel, karte itak ne moreš več gledat, začneš se ukvarjat sam s seboj... In napaka je takoj tu!

Po karti sodeč smo šli kar dovolj v desno, da bi morali srečati pot, čudno se mi zdi, da bi jo tako na polno zgrešili. Ampak smo jo, tako smo E6 potem še kar nekaj časa fino kleli.

V največjem nalivu smo jo drli mimo kmetije Progat potem je pa mene nekaj prijelo in kar naenkrat me je začelo skrbet, da smo na napačnem hribu. In smo se obrnili, čeprav nismo imeli pojma kje smo, takrat seveda še nismo vedeli, da je kmetija, mimo katere smo potem v nalivu šibali še navzgor (upam, da nas niso gledali skozi okna...) Progat.

Potem pa se je le malce odprlo okno med vsemi oblaki in... kaj? Ja, Sv. Anton se je pokazal. Nekje daleč, daleč naprej.

Na drugem hribu.

Arghhhhhh! Kaj nas je to pogrelo... Čeprav, če zdajle pogledam, smo potrebovali od vrha do pravilne poti štirideset minut, kar pomeni, da nismo izgubili več kot petnajst - dvajset minut. Nam pa se je zdelo, kot da ne bomo sploh nikoli več prišli domov, ah! Vendar pa je vedno vse le stvar trenutka, naša slaba volja ponavadi ne traja prav dolgo. Ko smo namreč spet našli E6 po kateri bi morali priti enostavno dol, smo se seveda nastavili fotoaparatu! Nič kaj kislih fac ne vidim tule... pa čeprav po vsem tistem ko smo se izgubili in kljub zlivanju z neba in kljub..., le nekdo se skuša delat, da mu je hudo, najbrž pa ima le slabo vest, ker ga je tako bedasto biksnil.

Ne moreš iskati poti v levo, če si jo prej zapustil tudi v levo! To ne bo šlo, bučman! Desno, desno!!! Enkrat bom šel nazaj pogledat, me prav zanima kje smo to presneto E6 zgrešili!

Do Sv. Antona se je potem vleklo po cesti. Večinoma je deževalo, bolj kot smo se bližali cerkvi pa je še pihalo zraven. Na koncu smo le prišli, kar lepo po cesti smo šli, tam pa... nikogar več! Uff, to pa nas je malce pogrelo, čeprav je bil presnet mraz.

Računali smo na to presneto vodo, ki je bila obljubljena, zdaj pa gor nikogar in nič!

Take organizatorske napake so hude in težko jih je popraviti, kar najbrž organizatorji dobro vedo. Tam sredi nepoznanega terena se namreč počutiš izigranega, zapuščenega in jeza zelo hitro raste. Če ne gre drugače, naj organizator določi čas, do katerega bodo točke žive, ne pa da kar zapusti točko ko ima vsega dovolj in se mu ne da več čakati. Nekateri smo še na progi! Organizator ima namreč vse številke in bi lahko točno vedel kdo, kje in kdaj, a se ljudem to ponavadi ne da delati drugje kot na cilju.

Če bi takrat koga srečali... se mu ne bi dobro pisalo, Marko je kar skakal in se tudi po telefonu ni hotel več pogovarjat. Jaz sem nekaj živcev še imel, pa sem to prevzel jaz. Skratka, bili smo kar dobro razkurjeni, deževalo je, pihalo kot za stavo, mi pa smo moral dol s hriba, najti pravo cesto.

In tu smo ga drugič usračkali. In to precej kolosalno, v tistem vetru in dežju nihče ni prav dobro gledal karte, dokler ni bilo že... prepozno, ja. Kaj nam je bilo, da smo nekje čisto blizu ceste zavili tako ostro v desno in se potem znašli v tistem presnetem grabnu iz katerega se nismo potem znali rešiti?

Kar naenkrat smo bili vsi zmedeni, nič več ni klapalo, hiše na karti so postale neke druge hiše, mi pa dolgo časa sploh nismo imeli pojma, kje smo. Saj vemo, kako to gre - nazaj ni umika, še posebej, če si kar nekaj časa (preveč) hodil navzdol. Tako pa je globoko v grabnu še GPS začel kazat po svoje in zmeda je bila popolna.

Zakaj se prej nismo ustavili in krenili nazaj? Bi bilo bolje...

Posrkal nas je Polnarjev graben in potok pa še to, da je to sploh ta potok, nismo vedeli skoraj do konca. Ko smo hoteli nekje šiniti mimo Zimana, ga namreč nikjer ni bilo... nikjer. Hiš, ki so narisane na karti ni bilo, bile pa so hiše, ki jih na karti ni bilo. Zmeda, totalna.

Šele na koncu ko smo prišli do ceste, smo končno zagotovo vedeli kje smo. Zavedeli smo se tudi, da bo treba kar povprek, povsem naravnost, če hočemo danes sploh še priti do cilja! Tam naju je rešila Helena, ki je kar naenkrat oživela in naju - ki sva že izgubila vso voljo in bi jo kar stisnila domov - pognala direktno v hrib!

O, ja! Tam pa je bil hrib, kolen nismo grizli, grizli smo gležnje, madonca! Tisti graben je bil najprej ena prav lepa pot, potem pa se je nenadoma spremenil v kanalizacijski potok, katerega smrdljivo blato nas je hotelo na vsak način sezut. Ampak nam je uspelo prit direktno naravnost! Marko je izumil tudi novo spodbujevalno frazo: "povsem na frišno uhojena pot". Seveda smo potem to "frišno uhojeno pot" uporabljali v vse mogoče namene, najbolj pa v to, kako smo lahko srečni, ker smo prvi izbranci, ki sploh smejo po njej... K frazi "kvalitetno izgubljanje" lepo paše.

Do Sv. Vida je bilo potem lahko, tam pa sta nas čakala kar dva organizatorja, zgleda so imeli fantje malce slabo vest. Napolitanke, rozine, samo na žalost spet brez vode... Jej... no, malce pa smo bili le potolaženi.

Kako smo prišli do zadnje točke mi ni čisto jasno, saj smo kar nekaj lebdeli, nihče ni prav dobro gledal karte le Naberžnika smo vprašali, ki nam je opisal celo pot do konca. Vsi so bili že pri njemu, saj je točno vedel kdo smo, kaj se gremo in kam gremo. Sicer smo si zapomnili le tisti kolovoz, za daljnovod pa smo že vedeli. In to je bilo to. Malce sreče pa tudi lahko imamo!

Skok čez Dravo in neverjetno hitra hoja v zadnji klanec do Mute in hej... smo že na cilju! Na predzadnji KT sta bila fanta raje tiho, ko smo vprašali ali pridemo v uri in pol do konca. Nam nista hotela vzeti upanja in sta raje gledala v tla in se nasmihala. Najbrž res nismo zgledali kot da bi nam lahko uspelo, sploh po sedmih urah, premočeni kot cucki, ne.

Pa nam je uspelo! Juhuhu, do časovne zapore, še celo deset minut prezgodaj smo prišli.

In potem smo vsem (ki so nas hoteli poslušat) govorili: "saj je pisalo da moramo prit ob 17:30. Mi smo se tega držali. A vi ste prišli prej? Zakaj pa, a je to kaka fora?"

37.52km, 8:17, 2043 višincev, 13:19/km, kar je pravzaprav super pri teh višincih. Bolje od Škofjeloškega! A napredujemo al kaj?

Pa še eno skupinsko s sotrpini, ki so oddelali pohodniško za na koncu!

Za tolažilno nagrado smo dobili še prekrasno knjigo, kar je našo jezo do organizatorja že skoraj zmanjšalo na ničlo, čisto dokončno pa je jeza izginila na golažu... in to, da smo dobili še pivo, je bila poteza in pol! Ene tri ure sem si ga že želel...

Muto smo potem zapustili skupaj z glasbeniki! Z velikim pompom so pospremili še zadnjo ekipo!

Edino za avtoportret mi je škoda. Nekaj je telefon štrajkal in je le črna slika. Nikoli si ne bom odpustil, naše face so sigurno morale biti nekaj posebnega, po vseh kvalitetnih izgubljanjih, frišno uhojenih poteh, nalivih, trpljenju in sreči, da smo sploh prišli na cilj.

O, ja! Luštno!

GALERIJA

Končno sem odprl sezono!

Nekam dolgo sem čakal in zaradi snega odlašal in odlašal. Pa bi šel lahko gor že dolgo prej, a se kar nisem in nisem zbrihtal.

Predlani odprla sezono 31.5., lani "že" 24.5., letos bi ja morala biti prej gor! Jaz pa še vedno doma...

Potem pa je prišel tale lep teden... Ojej, tokrat se pa nisem mogel več obirat in iskat izgovorov! Je bilo treba kar it, izbral sem si torek, da bo ja vreme držalo in da spet ne bo kaj vmes prišlo.

Heleno (na žalost) v službo, Tamaučka v šolo, jaz pa ves opravljen v napad!

Na, že v Bistrici, ko sem parkiral, sem se skoraj stopil...

Pred Kamniškim imam vedno malce treme. Bogve zakaj, ampak imam ga za nekaj bolj "visokogorskega". Saj še sam ne vem zakaj, morda samo zato, ker ne grem večjkrat gor. S Planino takega izleta sploh ne morem primerjat pa čeprav se izkaže, da sta povsem primerljiva, vsaj po času in vloženi energiji. A pred Kamniškim še vedno vlada nek rešpekt.

Sicer je pa tako prav. Drugače izgubim strah in ga potem vedno kaj biksnem. Se mi vseeno zdi, da se na Kamniškem ni za hecat, najbrž ima kaj veze z zimo, snegom in podobnim, v snegu me tja gor ne spraviš...

Še preden sem se potem odločil, kako bom pa kaj hodil danes, sem že letel v ta prvi klanec do spodnje postaje žičnice. Meni ta najhujši klanec, takoj od začetka, jaz pa napadam kot nor.

Ojej, sem si rekel, sem že videl, kam bo vse tole šlo. No, potem sem si celo pot prigovarjal, da ni fora v tem, da se namatraš do konca, ni fora v tem, da vedno delaš neke lastne rekorde, da...

Pomagalo ni nič.

Studenček sem le pogledal, nič iz njega zajel. Še za fotko - ki jo naredim VEDNO - sem se moral prav prisilit, da sem se ustavil nekaj metrov naprej!

Ampak sonček je pa bil! In to kakšen! Vreme kot iz škatlice, meni je pa srce igralo.

Igralo in razbijalo. Jasno, ko sem pa kar gnal in gnal.

Na Pastircih... eh, kaj bi... letimo naprej!

Zadnja strmina mi je pa potem končno dala mislit. Snega na srečo ni bilo skoraj nič in si šel lahko mimo (spomin na padec je še živ!):

Po temle pa sem se začel počasi ustavljat. V glavi je začelo zvoniti, da sem totalen cepec, ker se takole matram, v čemer sem takoj prepoznal pomanjkanje sladkorja. Ampak ni bilo časa, da bi kak sladkorček sploh spravil po grlu... Ojejžeš. Kako je človek sam sebi še največji valpet...

Kar naenkrat sem bil potem pri Domu, kjer se je že sončilo kakih 6-7 ljudi, prava gneča! Jaz sem jo pa mahnil kar do sedla, če bi se tukajle zasedel, se ne bi več spravil do vrha. Tisti mali konček mi vedno povzroča težave, ko je treba začet in je glava naštimana za dol. Tokrat sem to torej obrnil. Dobra ideja.

Potem je bilo pa tako lepo gor, da nisem mogel drugega, kot da sem zasanjano strmel in slikal. Slikal in slikal. S telefonom, na katerega se seveda v takem soncu nič ne vidi. Pa me ni motilo, sem kar slikal.

Večina fotk je bila torej takihle:

   

Nekaj jih je pa na srečo vseeno uspelo! Obvezno je treba slikat Rinko, kaj veš, kaj se ji lahko zgodi...

in seveda koliko je kaj snega na Brani. Preveč zame! Sicer nekoga poznam, ki bi me rade volje teral tamle čez, ampak... ne, ne, raje ne. Tisti klanec mi že daleč vzbuja strah, še poleti se po melišču ne počutim najbolje.

In še zatrep Logarske, Savinjsko sedlo, Rinke in ves ta okoliš:

In NE, nisem pozabil na avtofotko, zdaj je ta že postala obvezna! Seveda sem se spet mrščil. Najbrž zaradi sonca, anede?

Ker pravzaprav nisem bil nič zmatran, sem vase vrgel eno ploščico in jo mahnil dol.

Kar je bilo spet svoje veselje, ker - jasno - spet ni šlo počasi. Kot da bi koga lovil ali pa kot da bi se mi mudilo.

Tale slika je zanimiva, ker je ponavadi ravno obrnjeno - gor grem v serpentinah, dol pa naravnost. No, tokrat je bilo ravno obratno, pa še to samo zato, ker se za dol še nisem ogrel, drugače bi šel direktno.

No, ja, mali fantki nikoli ne odrastejo, objestnost pa izkazujejo na mnogo načinov. Ta je še kolikor toliko dober. Kriza srednjih let, definitivno!

In en, dva, tri sem bil dol. V dolini srečal še Markuša, ki tudi vadita po okoliških hribih, tako kot vedno. Skratka nič novega.

Izlet je uspel. Saj v tako prekrasnem vremenu niti ne bi mogel drugače!

Zame tudi enkraten rezultat, za katerega bi še pred mesecem trdil, da je znanstvena fantastika. 1:55 gor, 1:10 dol. Glede na to, da sem zadnjič postavil najboljši rezultat na Planino, ki je zdaj 1:50/1:06, sta zadevi povsem primerljivi. Na Kamniško malce več višincev, na Planino malo dlje.

Kako dober začetek sezone, več kot zadovoljen! Zdaj lahko pa tudi bolj počasi hodim...

To naj bi bil zimski izlet! Pa se nikakor ni izšlo.

Večinoma vreme ni bilo naklonjeno in niti ni veliko manjkalo, da bi jo še to nedeljo vreme zagodlo. No, saj jo je, pa se nismo prav nič sekirali, dosti dolgo smo čakali na ta presneti Porezen.

Že v začetku marca sva šla z Markotom na oglede, gor pa smo uspeli priti šele konec maja. Ojej.

Šlo naj bi za družinski izlet, možni poti pa celo dve: iz Hudejužne in s Petrovega Brda. Za ta močne Hudajužna, za ostale Petrovo Brdo. Marko je bil dodeljen kot poznavalec poti tistim, ki bodo šli s Hudejužne, jaz pa ostalim.

No, od družinskega izleta je ostalo bolj malo, številna premetavanja in prestavljanja izleta pač naredijo svoje. Poleg tega je še čas opravil na poljih, tako da je bilo vsega skupaj le osemnajst Krtov. Ampak zato ni bilo prav nič manj luštno.

Mi smo s Petrovega Brda krenili bolj počasi, naša pot je kar krajša in manj naporna. Da ne bomo preveč čakali, smo si rekli in se počasi odpravili.

Počasi pač toliko, kolikor je bil počasen naš vodnik:

Jasno, da sem ponosen, celo pot je namreč hodil prvi, jaz pa sem ga moram bolj bremzati kot ne, saj bi drugače kar zbezljal in odtekel gor... Kondicijo torej ima, presneto dovolj kondicije! Pa še svoj nahrbtnik je nosil, skratka pravi pohodnik!

Nam se pa vseeno nič ni mudilo, le mene je malce skrbelo - kdaj me pa ne, anede? - kako bo kaj vreme zdržalo. Pozno smo začeli s hojo, prepozno!

Medtem ko smo mi počasi uživali in prav mirno hodili, se je druga skupina malo bolj trudila! Seveda, tam je pot kar nekaj daljša in bolj naporna. So pa po nji šli sami taki, ki imajo dovolj kondicije. Tudi Helena. Jasno!

Potem sem najino marčevsko strmino gledal le po fotografijah, zdaj se mi zdi še presneto bolj strmo!

Razgledi med potjo so seveda prekrasni, Črna prst me že matra! Triglav kot na dlani, na žalost že skrit v oblakih.

Naša skupina je potrebovala do vrha dve uri in četrt zmerne hoje, vreme pa se je ravno na grebenu začelo počasi kisati.

Ravno toliko, da malce posedimo

potem pa se bo treba skriti pred prihajajočo ploho:

Ravno, ko smo bili na vrhu, smo spodaj pri razpotju zagledali našo drugo skupino! Kot da bi bili nekje daleč, daleč spodaj! Strmine vršnjega dela so mi kar dale malo misliti, vedno sem si mislil, da bo zdaj v travi zgledalo manj strmo kot pozimi, pa je ravno obratno!

Zato jo je naša skupina kar mahnila skrit se pod kočo, za katero sploh nismo vedeli, da je odprta! Jaz tega, da je odprta nisem opazil niti, ko smo šli proti vrhu mimo nje, ne moreš verjet! Pričakoval sem, da bo zaprta, ker so nam v marcu tako rekli (da je odprta šele konec junija), nikjer ni bilo zaslediti nobenega človeka, zato smo jo mahnili kar mimo.

Tako da smo imeli namen počakati drugo skupino pri kasarnah, kamor bi se lahko zatekli v primeru dežja... Še dobro, da smo šli z vrha po drugi poti, ne čisto po grebenu (kakor smo šli navzgor) in da smo morali iti mimo koče.

Izkazalo se je, da je koča odprta in da je pred njo kar veliko ljudi! A? Spet škratje??? Kar ne morem verjet... prav lahko bi se zgodilo, da bi šli gor in dol mimo koče in ne bi nikoli sploh vedeli, da je odprta... Jaooooj!

Tako pa smo se lahko vsaj dostojno skrili pred črnimi oblaki, ki so kar dobro grozili spod neba.

Druga skupina je prišla slabe pol ure za nami direktno na vrh. Njih je ploha že kar dobro lovila, zato samo klik

potem smo se pa skupaj skrivali v koči. Je prišlo torej zelo prav, vroč čaj pa se meni itak vedno takooooo prileže!

Preden smo šli sva z Markotom seveda še obujala spomine in se spominjala vsakega drevesa, ki nama je dalo kakršnokoli oporo pozimi.

Potem pa jo je bilo treba mahniti proti dolini, vreme se je vedno bolj kisalo.

Malce je bilo mokro, a v gozdu se še ni poznalo, dež pa tudi še ni začel kako bolj padati, tako da smo bili pri planinskem domu na Petrovem Brdu prav v kratkem času.

Mi smo si tam privoščili dobro joto, Tamauček si je pa privoščil vse nas in vsakega posebej.

Vremenu se je potem zmešalo in ni vedelo kaj bi. Je torej malo deževalo, malo pa pripekalo. V desetih minutah je bilo torej vsega, povsem aprilsko. Sreča, da smo vse plohe lahko preždeli v domovih! Ha, organizacija in pol, anede!

Midva z Markotom pa tudi nisva mogla mimo znaka kar tako...

predvsem zaradi tele marčevske slike ne...

Tisti konci so presneto lepi. Na žalost nam precej oddaljeni, a bo treba še it. Črna prst me matra, pa Blegoš, pa Ratitovec, pa... ojej, eno samo življenje ne bo dovolj!

Končno sem se sploh spomnil.

Pa končno je tudi sploh kolikor toliko toplo, da se sploh kaj naredi. Že tole malo je trajalo dva (hm, ali tri?) dni.

Skratka: sezona se je začela.

Malo sem ga snedel, ostalo pa je ostalo za seme. Za naprej, da se ga bo več naredilo hitreje!

Njami.

Kar naprej. Noter in ven, sploh v času večerje.

Ok, to da nosi gosenice noter, še razumem. Kaj hudirja pa nosi ven? Pospravlja?

Morda pa drugo leto res spet naštimam rešetke na luknje, bogve kaj vsega boga imamo že namesto špirovcev... Morda.

Zadnjič smo šli malce do Katarine, tako mimogrede kot gremo pač mimogrede kam vsak torek.

Se je na koncu nabralo za skoraj štiri ure hoje. S Tamaučkom, katerega smo spet morda preveč namatrali. Ali pa tudi ne, le spat je šel spet malce pre-pozno. Ima pa kondicije kot ta velik, ali pa še več, v hrib gre sigurno hitreje kot jaz. Tudi po štirih urah.

V Topolu je zgledalo kot da je vse zaprto, a smo le dobili super dobro in hladno pivce, ki je pasalo kot strela. Evo, še zdajle se kar začnem oblizovat...

Vreme je bilo čudno. Temno

mokro

a hitro vroče in soparno, a nas ni motilo. Zakaj pa nas bi?

Pišuka je blo luštno! Tako kot zmeraj, jasno!

So pa hecni tile ljubljančani. Pridni so, naberejo smeti kolikor jih hočeš, potem jih pa nihče ne odpelje... Se bo počakalo na akcijo pobiranja smeti drugo leto?

Ob vsakem takem naberku smeti začne kup še hitreje rasti, saj vsak misli, da pa tukaj pa res lahko odloži kar hoče. In hitro imaš divje odlagališče. Kakšni pujsi smo ljudje, kar ne moreš verjet!

Prav neverjetno se mi zdi, kje vse te že znajo pumpat in pumpat in pumpat. Še gate bi potegnili s tebe, če bi le šlo.

No, same države so tu pravi mojstri, ki ji nihče ne pride niti blizu. Se pa zato vsi učijo njihovih prijemov, takih in drugačnih, kar je - spet, kajne? - žalostno.

Načeloma hočem povedat nekaj čisto drugega, ampak mi je spet na koncu ostal grenak priokus, zato sem si moral dušo olajšat v prejšnjih stavkih.

Sem dobil knjigo iz Amerike! Kot jo vedno, ko gre kdo malce naokrog po svetu.

Super lepo, dobro, zanimivo, pravzaprav natanko takšno, kot sem si želel. Sicer pa sem jo kot prvo napisal na vrh listka z željami!

Tile paperbacki imajo seveda zadaj napisano ceno, zakaj točno ne bi vedel, je pa čisto dobrodošlo. Tako veš, da je tale stala 8 dolarjev.

Sem se potem čez par dni zanimal, kaj pa če si zaželim elektronske verzije? Najbrž ni problem, saj bo še ceneje! In ker imam zadnji čas možnost pogledat v sadno trgovino, ki me sicer noče priznat, sem seveda tja pokukal in zadevo primerjal.

Rezultat ni bil prav nič ugoden.

12 dolarjev? Za elektronsko verzijo, ki jo samo dol-poberem... brez tiska, brez... Hm.

Seveda, saj ni čudno, tile sadjarji so sigurno sprijeni do konca, grem jaz pogledat na amazon, tam še niso toliko pokvarjeni!

No, izkaže se, da so tudi tam (že) pokvarjeni. Kindle Edition 10.72$.

V čem je fora? Da moram tako ali tako že veliko odštet za bralnik? Pa naj dam še malce več za knjigo? Saj se ne bo poznalo, anede...

Klinc, se mi zdi, da ne spet nekdo za nekaj vleče in se dela norca iz mene. Kot ponavadi. Mi pa vsi še skačemo v luft in smo navdušeni do konca in še čez. Joj, kako lepo, joj, kako dobro! Kakšni kreteni smo, neverjetno!

Bom kar hodil v tistole knjigarno v sitiparku, tam imajo zadnje čase kar lepe zbirke paperbackov. Na tehle ultra dragih bralnih napravah bom pa še naprej prebiral zastonjskega Medvedka Puja, to lahko prebiram še petindvajset let in se bom še vedno narežal.