Najin izlet z Markotom so tokrat zaznamovale mulatjere.

Kar nekaj sva jih dala v teh treh dneh skozi in prav vse so se pokazale za prava čuda! Za čudo, kako so sploh zgrajene, da še sto let+ držijo in za čudo, kako najdejo prehode v še tako težkih terenih. A za vojsko in inženirje ni bilo ovir.

V petek popoldan sva se odpravila iz naših krajev in jo mahnila proti Vršiču in nato Zadnjici. Plan sva že imela, nahrbtnike kolikor toliko polne za tri dni, ostalo pa... kakor bo šlo! Plan je bil super in je omogočal polno umikov oziroma nadaljevanj poti, pa naj bo umik zaradi slabega vremena ali pa zaradi utrujenosti/ne ljubi se mi več sindroma/česa podobnega. Na vsakem razpotju sva tako lahko postala in se odločila ali greva naprej ali imava dovolj. Plan bi bil lahko sicer malo bolj zahteven, a jaz sem veliki previdnež in raje začenjam počasi. Letos je pač to prva bolj zahtevna tura in kolikor se mi tresejo hlače zaradi globin, ni za mislit, da bi ubrala kako bolj zahtevno pot. Že tole je bilo povsem dovolj...

Začela sva torej v Zadnjici, okrog šestih popoldan, na presneto soparen dan. Rukzake gor in gremo, bova morala kar pohitet, tema prihaja, do Pogačnika pa ni tako zelo blizu!

Nič nisva vzela, nama je pa bila gesta prav super!

Potem pa je bilo kar treba vzeti pot pod noge. V prvih treh minutah je že lilo od naju, taka sopara je bila. Potem pa po ovinkih in serpentinah in ovinkih mulatjere nekam proti vrhu.

Mulatjera je enkratna. Speljana drzno, včasih si sploh ne misliš, da bo prišla kje skozi, pa ji uspe mimogrede. Sicer je res milijon ovinkov, zato napreduješ morda malce bolj počasi, a prav hudo strma nikjer ni. Na nekaterih koncih jo je že odneslo, v nekaterih primerih pa se drži, da kar ne moreš verjet! Sto let in še več, pa še kar drži! Pravzaprav so takele poti res čudo inženirstva in zgodovine teh krajev, zato bi si morda zaslužile malce več vzdrževanja. Verjamem, da ni lahko, a hej: je tisto, kar je lahko, sploh vredno?

Še po kaki uri sva še vedno vsa nasmejana.

Ena kapelica vmes naju je pa prav presenetila.

No, po dveh urah in tričetrt pa le stopiva pred Pogačnikov dom na Kriških podih.

Dom vodijo sami mladi in moram priznat, da nama je bilo to blizu. Zdi se, da je prisotna mnogo večja prilagodljivost in raznovrstni problemi kar naenkrat niso več problemi. Verjamem, da je s pohodniki težka, saj najbrž vsak hoče nekaj po svoje, nekaj drugače. Mladi morda to malce bolje prenašajo.

Kakorkoli že, koča sicer ni bila povsem polna, a ljudi je bilo kar nekaj. Vreme se je povsem skisalo in na nekih 2100, 2200m je nastala oblačna pokrovka, ki je težila k tlom. Huh, kakšno pa bo vreme jutri???

Pomalicala sva, se domenila za skupna ležišča, spila malce vitamina B, navila uro za ob pol petih in hop pod odejo!

Ker je moral Marko lulat že ob štirih, sva seveda potem oba še pol ure gledala v luft, a čim je budilka zazvonila, naju je oba izstrelilo iz postelje. Spanje je ilo čisto ok, a spat nisva prišla v hribe. Gremo gledat, kakšno bo vreme!

Pa se ni še nič videlo... še prezgodaj. Sva zato navalila na zajtrk in vmes gledala kako napreduje vremenska situacija. Ki pa je v začetku kazala zelo slabo, saj so se čez Dovška vratca začele valit presnete megle in vse skupaj je zgledalo, kot da bo zdaj zdaj vse zabito, midva pa v dolini...

Pa sva rekla, dejva, pejva vsaj do Vratc, bova potem videla!

Ob 5:23 sva krenila, malo še v mraku, a sva hitro zagledala Spodnje Kriško jezero:

takoj srečala domačina, ki se za naju pravzaprav ni veliko brigal:

na Vratcih pa je sicer bila megla, a vse je zgledalo, da bo vreme kar v redu! Vsaj Razor je bil čisto ok.

Zato sva jo mahnila kar naprej, proti Bovškem Gamsovcu.

Malce poplezavanja, ena - zaradi mene - zgrešena polica, ki mi je dala vetra, saj sva prišla na *res* ozko polico in potem je bilo treba še obrnit... Ah, vse samo zato, ker sem tako presneto gledal pod noge in nisem opazil metrske markacije. Čuk. V uri in deset sva tako že stala na vrhu in se slikala kot dva gradbenika. Čudno, noben od naju ni hotel biti Vegradov...

Seveda me je potem skrbelo, kako bo dol, pot je strma in sem in tja izpostavljena. Sem zato stiskal zobe. Je pa tam, kjer je jeklenica pravzaprav še najlaže. Bolj so mi dale vetra v hlače tiste strme trave, tam mi je bilo bolj hudo...

Na tej strani pa so bili sami starejši domačini. Ti pa so za naju zmenili še mnogo manj kot tisti prejšnji, mlajši. Samo travo so videli in svoj zajtrk.

Tako, da sva občudovala vse povprek. Živalstvo, strmine, Steno:

sem in tja kakega svizca za katere pa si moral imeti malo boljše oči ali pa vsaj malce domišljije. Seveda si z domišljijo lažje in hitreje določil njegov položaj:

občudovati pa sva morala tudi ostanke, ki so jih pustili ljudje, najbrž največkrat slikan detalj s te poti čez Bovški Gamsovec:

Gojzarji in očala. Človek kar malo v grozi gleda naokrog, da ne bi našel še kakih kosti...

Potem pa sva bila v uri in pol na Luknji. Hja. Tu nama je postalo tudi vroče in ker se ponoči stvari niso posušile niti za pikico (presneta vlaga), sva morala to nadomestiti ob prvem sončku.

Klobasa, sir in kruh. Na to je seveda mislil Marko, jaz sem s sabo vlekel samo ploščice... Priznam, pasalo je ko strela!

Zdaj... če bi bil jaz bolj pogumen... potem bi seveda šla čez Plemenice. Ampak nisem in nisva šla. Sva zavila dol, na naslednjo mulatjero, od Luknje proti Zadnjici. Prav nič ne zaostaja za tisto prejšnjo... Sva se pa morala v pol ure spustit na 1462m, od koder sva se potem spet začela vzpenjati proti Doliču. Po tretji mulatjeri.

Oh, ta mulatjera je pa sploh nekaj posebnega! Drzno, drzno, drzno. Se takoj vidi po moji drži - kje stojim?

Se vidi, da se držim povsem notranjega roba... jej, jej, pa široko dva metra, tri! Z džipom bi šel lahko gor!

Tokrat sva vso to drznost res občudovala in občudovala, zavijala do posameznih kasarn in se v vse vtikala. Sicer pa ni čudno, pot je enkratno speljana in vrezana v skalo, če ne gre drugače!

Nama se pa ni nič mudilo. Sva gledala za opuščenimi potmi do Luknje na pobočjih Pihavca (in jo seveda našla!):

opazovala Kanjavčeve police in se slinila ko sva opazovala pot Skozi Rižo. No, Marko je bil ves navdušen, jaz pa ves prestrašen. Še gledat si nisem upal, kaj šele, da bi šel...

V teh treh dneh sem res imel divje borbe s strahovi. Še dobro, da sem sploh šel... pri vseh strahovih, ki jih imam, bi bilo namreč mnoooogo lažje ostati doma. Pa sem čuk pa moram it in se borit. Eh, kdo bi se razumel...

Potem pa itak... od občudovanja, pogovarjanja in slikanja sploh nisva opazila, da sva v dveh urah od križišča že tule:

Dolič. Že pošlihtan, malce še vedno premaknjen, a les na novo pozidan. Drago kot pes, a dobiš za jest in pit. In za spat imajo najbrž tudi. Sicer žaga še vedno poje, a vse zgleda v polnem obratovanju. Bega pa naju, da nek fant skupaj zlaga, žaga in tehta ostanke lesa, da jih bo - kakor se vse zdi - odpeljal helikopter. A les ne gori v hribih? Hm, najbrž midva nisva dovolj pametna...

Marku koča ni všeč, jaz pa ne grem niti noter.

Ljudi je polno, spijeva čaj, pojeva ploščico in se odločiva, da...

... greva naprej!

Nekateri temu sploh ne rečejo dopust.

Petim dnevom, skupaj z vikendom, pa res težko rečeš dopust.

Ampak... včasih sanjam, da sem na dopust tri, štiri tedne... in potem se v grozi zbudim. Ne gre to tako pri nas, ne. Že pet dni je... hm, veliko?

Materiala je seveda kolikor češ, zato je tole le kratka obnova. Kratka!

Začela sva z Markotom, v petek okoli 16h, direkt proti Bovcu, proti Zadnjici.

Popoldne je bilo še čisto dovolj časa, da se kar fino namatrava v dveh urah in tričetrt do Kriških podov.

Že tukaj sva čisto navdušena. A zjutraj je treba naprej!

Nekaj malo plezanja čez Bovški Gamsovec.

Razgledi pa tako fantastični, da nama je še bolj super.

Na že poznano Luknjo,

a ker je sezona še mlada, jaz pa bolj previden, zavijeva raje dol, proti dolini, nekje na sredini pa spet gor!

Mulatjere se izkažejo za nekaj povsem norega, zato sva kmalu na Doliču, kjer še vedno poje žaga!

Čez Hribarice in razbito kamenje, kjer se še vse ogromne množice kar porazgubijo in srečaš še kakega domačina.

Do Rjave mlake in Prehodavcev.

Tu čakava na vreme, ne da se nama v dolino. Zato naju naslednji dan ujame kar dobra nevihta.

A nama je pravzaprav vseeno, če dežuje, usta imava do ušes.

Pri avtu naju počaka tudi Helena, ki je nisem videl že dvanajst dni! Jupiiiiii!

In ker v Bovcu dežuje in ker imamo vsi (zaenkrat) dovolj hribov, greva kar na morje.

Odnese naju skoraj do Poreča.

Prvi dan leživa, se kopava, skratka delava nič. Prvi dan.

Drugi dan naju pa že malo daje. Greva vsaj v Poreč?

Tretji dan imava vsega dost. Greva naprej.

Znajdeva se na sredi Učke, kdo pa hodi še skozi tunel! Voda je enkratna!

Kdo bi vedel zakaj, ampak kar naenkrat sva v Osilnici, kjer je manj ljudi kot gori v hribih... So pa luštne cerkvice na hribčkih!

Naju pa še kar nese in nese in tam nekje sredi gozdov se sprašujeva, kje hudirja so Kamberce???

Vse, kar je tam, je tako ali tako zaprto...

A kdo bi se sekiral, pravzaprav še super! Kraj je sicer temen in poln medvedov, a so še hujše stvari, kajne?

Je pa zato jutro na vrhu Snežnika več kot prekrasno!

Še zaslužena malica, potem pa je počasi treba domov!

Tko, na kratko je bilo tole. Po delih pa bom še kar nekaj časa težil.

Če sva že globoko na gorenjskem je brezveze hoditi domov spat, kajne?

In sva s Tamaučkom direktno po Nočni 10ki krenila raje naprej.

V dolino Vrat, v dolgo, tiho, hladno in presneto temno dolino. Tako lepo je bilo, da bi šel sam kar špancirat naokrog, a se Tamauček ni dal. Nekako ni navajen te vrste teme - črne teme, ki je povsem drugačna kot pri nas doma... Se je tamali raje kar v avtu zadrževal, še lulat ni šel prav rad in sem moral bit zraven... Jaz pa bi kar norel in skakal, a je bilo treba spat, ura je bila že pozna.

Avtov je bilo na parkirišču ponoči zelo malo, sem in tja kakšen, se mi je pa zdelo, da bo zjutraj to vse spremenjeno. In res sem celo slišal avtomobile, tudi zraven naju. A sem spal kot polh.

Do pol sedmih, ko je bilo sonce že kar visoko na nebu, midva pa ša zavita v spalke!

Ko sva se zbudila in se skobacala iz spalnih vreč pa je trajalo le par minut, da sva prišla k sebi, bilo je namreč MRAZ kot pes. Jej, kak hlad!

Ko je Tamauček stopil iz avta, je ob pogledu na od sonca ožarjeni Stenar lahko izdavil le: "Ohhhhh, kako lepo!" Potem ga pa je začelo trest in je začel tekat po parkirišču. Ki kar naenkrat ni bilo nič več prazno...

Tako, da sva se kar hitro uštimala in krenila novim dogodivščinam naproti!

Aljažev dom v Vratih je nekdo postavil tja samo zato, da je lahko delal razglednice. Kič na kvadrat, ampak ne moreš, da ne bi...

Napolnjena s cukrom sva začela slediti tablam. Dve uri do Luknje? No, to pa res ne bi smel biti problem!

Potem je pa na poti itak vsakih pet metrov nekaj zanimivega, kjer se je bilo treba ustavljat in se slikat in počivat in... guncat.

Do odcepa za Tominškovo hodiva že kar nekaj časa, a še vedno imava dve uri do vrha. Malce za motivacijo.

No, pri odcepu za Sovatno pa se mi že zdi, da je bolje, da Tamauček ne zna brat. Nekako ne bi razumel, da hodiva že kar nekaj časa, pot pa se nama je podaljšala za petnajst minut. 2:15 do Luknje. Seveda sem raje tiho, nekako ne bi zbijal motivacije, čeprav se presneto dobro drži. Prvi metri znajo biti včasih odločljivi.

Aha, zdajle pa vidim v čem je razlika! Različna PD in različni sponzorji. Planinci iz PD Dovje-Mojstrana so zgleda malo hitrejši kot Radovljičani...

Midva po zatrepu Vrat, direktno proti Steni. Do poti čez Prag bo treba, potem zavijeva v desno.

Na vrhu hribčka, ko se že vidi cilj in je odcep za pot čez Prag že kar dobro za nama, imava malico, pravzaprav kar bolj zajtrk. Zjutraj nisva nič jedla, je bilo preveč mraz.

Sediva, jeva in iščeva plezalce v Steni. Obljubil sem mu, da jih bo lahko videl kolikor bo hotel. A Stena je presneto velika... Bistrica pa še kar dobro šumi, iz Stene se nič ne sliši. Pa ravno po zvoku jih najhitreje najdeš. No, malo sem se moral namatrat, pa sem jih le našel, kakih pet, šest, vsi še bolj na začetku.

Nekaj časa jih opazujeva, a bo treba naprej. Sonce bo začelo počasi žgat, tega se zaveva kar naenkrat oba. Senca pa do tja gor nobene...

A kar gre, ura še ni prav pozna, vroče sicer je, a je za zdržat. Gledava še ostale poti, Sovatno, kjer se je senca ravno umaknila...

Še dobro, da je sem in tja kakšna zaplata snega. Za osvežitev.

Na melišču se potem začnejo težave in gor je precej zoprno rinit. Malo gre gor, malo dol, drsi in vse je presneto spraskano. Začenja me skrbet.

In res, zadnji skok je kar fino strm in še bolj drseč. Gor bova že nekako, a kako pa dol, se sprašujem? In me skrbi. Ker me nekaj mora, kajne? Še pod steno me skrbi za kamne, ma, ja, vse me skrbi. Ah, skrbi, skrbi, skrbi. Grrrr. Sicer je fino, ker sem potem previden, ampak, hej... toliko skrbi pa vseeno...

Po treh urah in petih minutah, kar je pravzaprav kar super, pa le prisopihava na vrh in razgled se odpre na drugo stran!

Malo sem živčen, ker ne vem, kako bo šlo dol in Tamauček seveda vse to čuti. Tako le malo pomalicava,

premalo občudujeva Plemenice, premalo občudujeva Zadnjico, premalo se prepuščava lepotam gorskega sveta! Premalo, premalo! Oba naju že skrbi, kako bo s potjo dol, zato raje kar kreneva. Prej bova dol, prej bova mirna!

A glej... nekaj držanja za roko, strmina niti ni tako huda, kakor je zgledala, niti ne tako drseča. Melišče pa se izkaže da je mnogo bolje, kot je zgledalo prej in seveda se kar lepo spustiva po njem, dokler pač gre, do konca. Za roko se drživa in čez pet minut, ko skrbi popustijo in vidiva, da gre prav fino, že veselo vriskava!

Pa sva krstila nove gojzarje!

Stena je počasi ostajala za nama, a plezalci so se še trudili,

tudi njim bo še vroče!

V Bistrici je treba seveda namočit noge, to je obvezno!

In čeprav pripeka ko noro, se Tamauček kar naenkrat ne da in noče in noče it nikamor... Zraven vode postane svet drugačen in tamali uživa kot le more! Še v visokogorskih potokih dela bazenčke...

Tam sva sigurno celo uro, preden ga naštimam, da greva naprej. Sicer pa se nama nikamor ne mudi, lahko sva tukaj tudi pet ur!

Pot dol se vleče, tako kot vedno, a na Mali Triglav je vseeno treba še skočit.

Pa sem seveda spet - kdaj pa nisem - v skrbeh, zato raje ostaneva na tretji skobi... a Tamauček se že spotika, noge so utrujene, za gojzarje se kar naprej zatika in le dvakrat je malo manjkalo, da ni užgal kot ta velik.

Bova šla gor, ko naju bo Helena navezala!

Po skoraj sedmih urah sva potem končno dol! Juhej, kak lep izlet, oba zadovoljna in vesela!

Mimo blagajne grem kar malo hitreje, čeprav ne vem zakaj, tista dva evra in pol pa bi res lahko dal, če pomaga ohranjati dolino čisto in lepo. A me prime gorenjska škrtost in balkanska miselnost in sem pametnejši kot vsi ostali... Pravzaprav imam res kar malo slabo vest.

Peričnik le slikam iz avta, Tamauček že spi.

A v Mojstrani se je treba spet zbudit, greva na pico, čas je za kosilo!

Ha, potem se nama šele spi! Ojej. No, Leandru to ni problem, v minuti spet globoko diha, meni pa ni nič prijetno še vozit do doma, a niti ni tako hudo, klima pomaga.

Zvečer pa že obujava spomine in vsem pošiljava en lep pozdrav z vikend potepanja!

Četrta ali peta?

Pravzaprav čisto vseeno, Jubilejna!

2007 sem šele začel tečt, ni bilo niti za mislit, da bi pretekel deset kilometrov. 2008 sem bil le v podporni ekipi - poškodovana mišica, 2009 sem odtekel z veseljem 1:04, 2010 pa...

Začelo se je že v petek, ko sva s Tamaučkom krenila na dolenjsko, k Radotu in Darji. Na obisk.

Seveda se je končalo super. Za naju seveda, ne pa super za bit spočit oziroma bit pripravljen za izzive teka. Ene dvakrat sva se le vprašala, "ti a jutr pa tečeva?", ampak prav veliko naju pa ni skrbelo.

Bolj naju je skrbelo naslednje jutro.

Še sreča, da je to "nočna" desetka in smo lahko mačke, tigre in podobno živalstvo preganjali naokrog cel dan.

Izkazalo se je, da smo na Bled vsi prišli zzzzzzzzzgooooooddddaaaaaj. Čeprav... če zdajle pomislim, kam pa so šle tiste tri ure? Saj jih sploh ni bilo, kar naenkrat je bila že devet! Malo sem in malo tja in se je bilo že treba pripravit, dat Tamaučka Darji v varstvo, mi pa na start.

Rado se je izgubil nekje v hosti, že na poti do starta, da bi se potem še kdo našel pa ni za mislit. 2010 tekačev ali pa še celo več pač naredi svoje. Največ pa naredi gužve in prvih nekaj kilometrov je bilo treba teči zelo pazljivo.

Še tega bi mi manjkalo, da kje užgem po tleh...

Je pa gneča naredila to, da se nikakor nisem mogel prebiti v ospredje in tako je želja po stopničkah splavala po jezeru že v prvih kilometrih in...

Japajade. Dejte no... ni treba ravno vsega verjet.

Bilo je mučno, tako kot je pač mučno vedno. Vsaj prvih šest kilometrov. Ali pa osem, tu nekje. Potem pa zgleda primejo tisti *fini in tek rata užitek. In sem spet sam sebi dokazal, da je vse skupaj le droga. Za dva kilometra užitka sem se jih pripravljen prej osem matrat. Hja.

Saj mi je kar šlo. Tekel sem in tekel in niti enkrat nisem pogledal na uro. Pravzaprav se nisem upal, ker sem pričakoval, da mi ne gre in da se bom kar poslovil, če slučajno vidim nek slab rezultat. In potem nisem in nisem gledal, ampak kar tekel. Bilo je vroče, a hvala bogu za pozno uro, je bilo vsaj znosno. Skrbeli so me le vsi trije klanci, ki so bili letos kar dobri, a se je izteklo kar v redu, nobenega mi ni bilo treba shoditi in tudi nikogar nisem prestrašil z glasnim dihanjem. Zadnji kilometer pa sem se le še malo bolj potrudil in jo mahnil malce hitreje, tja do 5:15 je celo šlo! To samo pomeni, da sem se prej malo nazaj držal in da me je skrbelo kako sploh bo... Torej nič novega, kot po navadi, bi lahko rekli.

In na koncu? Skozi cilj sem prišel v - pogledam na uro: 1:00!, Uuaaau, super! Ampak takoj naslednji trenutek: a pa nisi mogel pod ENO URO??? Jebemti... samo par zadnjih metrov, par sekund, pa bi bilo, no... Ojej, ojej, ojej, pa zakaj nisi gledal na uro???!!!

In potem čez čas, ko sedimo na hladnem pivu in obujamo spomine... gredo otroc pogledat uradne rezultate in prinesejo nazaj:

0:59:59.

Tralalalalalala. Popoln zadetek!

Vitezom se je treba seveda zahvalit, če kdo ve, kako se zadeve organizira, potem so to oni. Zato pa tudi vedno radi pridemo na Bled, ko kaj počnejo tam naokrog! Jasno se vidimo tudi drugo leto! Srečno, Vitezi!

Je pa res, da imam za letos Bleda kar dovolj. Natanko deset krogov sem naredil, ne sicer v enem dnevu, v celem letu, ampak vseeno: dost bo!

Ob 0:40 se s Tamaučkom posloviva in odideva proti zgodnjem jutru v nove zgodbe.

 

 

Zadnjič me je prešinilo, da bi lahko malo začel s statistiko, saj zdaj zbiram kar nekaj zanimivih podatkov v geoStik-u.

Enkrat na mesec ne bi smelo bit preveč...

Junij 2010

Potresi:

• 48krat se je streslo,
• po štirje potresi 1.6. in 17.6.,
• najmočnejši potres 13.6. ob 13:18, magnituda 2,5!

Vremenski podatki:

• zajetih podatkov: 136.793 za 43 vremenskih postaj,
• najvišja temp - Ajdovščina, 29.6. 11:05, 36,1 stopinje,
• najnižja temp - Topol, 1.6. 5:00, 2,4 stopinje,
• Burja je najmočneje pihala 20.6. 19:27, 98km/h v Podnanos1,
• zajetih stanj vremena: 3.336,
• največkrat je bilo "pretežno jasno" - 805-krat,
• "dežuje" 50krat, "rahlo dežuje" 191-krat, "ploha" 44-krat, "nevihta" 19-krat.

Promet:

• zastoj je bil sporočen 633-krat,
• nesreča 176-krat,
• delo na cesti pa 775-krat,
• intervencij 378, največkrat "Nesreče v cestnem prometu" - 87-krat.

Najinih poti - 65,

Vozila:

• prvič registrirana - 7.152, +0,73%
• vsa registrirana - 1.068.930, +2,32%
• vozniška dovoljenja - 1.275.374, +0,096%
• največ prvič reg. - Renault: 1.301, +6,2%, Volkswagen: 902, -3,42%, Peugeot: 639, +25,29%
• tipi vozil - Renault Clio: 439, Renault Megane: 384, Volkswagen Golf: 304.
• V Ljubljani največ - 2.203 novo registriranih osebnih avtomobilov, v Dravogradu najmanj - 14.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek (od 23.6.!):

• 119 odvozov,
• največ dne 29.6. - 22,
• največkrat odpeljani Renault Clio: 10-krat, VW Golf: 5-krat, VW Polo: 5-krat,
• največkrat odpeljani z Postojnska ulica: 11-krat, Mirje: 8-krat, Rutarjeva: 7-krat.

Naslednji mesec!

Že zadnjič sem opazil, da so kar naenkrat izginili, ampak potem pustim stat kak dan, dva, morda je to samo kakšna napaka. Nočem težit kar naprej nekaj.

Pa ni bila napaka, kar naenkrat mi ni več delovalo geslo za dostop... In sem pisal na Drsc. Na ta, meni preljubi organ. In je prišlo nazaj tole:

-------------

Spoštovani g. Kermauner,

s 30.6.2010 je Direkcija RS za ceste ukinila storitev na navedenem naslovu. Ker se je s tem datumom iztekla odločba št 090-22/2009, izdana 2.11.2009 na podlagi katere vam je bil omogočen dostop do te storitve, vas o tem nismo posebej obveščali.

Lep pozdrav,

-------------------------------------------------------------
Sandra Kržan, univ. dipl. pol.
Višja svetovalka III

Ministrstvo za promet
Direkcija Republike Slovenije za ceste
Tržaška cesta 19
1000 Ljubljana
-------------

Uau. Super! Torej lahko spet začnemo od začetka?

Da nadaljujemo vso že začeto, a zgleda še zdaleč ne izpeto kalvarijo!

Gospa Višja svetovalka III. se je spet izkazala v popolnosti birokracije, zadevo obvlada do potankosti. Vsekakor bi ji morala država dati kako nagrado, tako lojalnega zaposlenega, ki odganja državljane do konca svojih dni, je najbrž presneto težko dobiti.

Seveda pa me je vse skupaj spet zabolelo. Odnos in način organov je namreč povsem prepoznavno birokratski. Nič v smislu pomaganja ali podpore, nič! Vse je le v smislu gledanja dol z Olimpa, gledanja navzdol na navadne državljane, ki tako ali tako prinašajo le zmedo, delo in zoprne reči.

Kako ta država misli izboljšati te stvari, mi res ni jasno. Jasno pa mi je, da vsak tak uslužbenec in celoten organ meče slabo luč na vso javno upravo in na celotno državo. S tem izgublja v prvi vrsti država, v drugi pa javna uprava, ki je v teh časih na prepihu.

In kakorkoli zadevo obrnem, moje simpatije nikakor niso na strani javne uprave. In ne bodo niti takrat, ko se bo govorilo o nižanju plač.

Pa bi bilo lahko povsem drugače!

Ko bi le nekdo ponudil roko, omogočil nekaj dodatnega, kaj povedal, dal koristne napotke, se pobrigal, skratka bil dober servis za državljane! Pa ne! O, ne! Kje pa! Se bo cel sistem podrl, če se bomo šli prijazno upravo, bog ne daj!

Odgovor mora biti suhoparen, birokratski in mora čimmanj povedati.

Kaj pa ta klinc sploh rab te števce?!

Jah, pa sem šel spet poslat Zahtevo za dostop do informacij javnega značaja. Torej smo zopet na začetku. Jebemti, se počutim kot Don Kihot...

Zadnjič nam je pri toujouti malce nagajal akumulator. Še posebno hudo je bilo, ko je bil dež.

Je bilo treba novega kupit in ta sreča je spet zadela moški del družine, čeprav smo za te posle še najmanj sposobni. A zgleda je bistvo v tem, da se pač raje umažemo. Ali se pa zaradi tega manj sekiramo? No, nekaj od tega.

Letos si pač nisem delal (pre)več skrbi, sva šla s Tamaučkom v neko trgovino na brnčičevi (zdajle se pa res ne morem več spomnit, kaj je bila za ena trgovina...), kjer so pogledal in takoj vedeli, kaj in kako. Vse lepo in prav.

Ampak za gotovino dobim 12% popusta! O... o... seveda gorenc ni mogel spustit take dobre priložnosti: "kje pa je najbližji bankomat?"

In sva se odpeljala petsto metrov dlje, našla bankomat, vzdignila ravno prav denarja in sedla v avto in

"klk"!

Klk? Arrrrghhhhh.

"Klk." Nič od njega več! Pa ravno zdaj si moral crknit?!

"Kaj pa zdaj?" sem le izdavil po salvi neprimernih besed.

"Oči", je predlagalTamauček, "kaj pa, če greva kar peš?"

"Kako peš!?" sem rekel, "A ni to malo daleč!?"

"Kaj daleč?" mi odvrne Tamauček, "saj sva pohodnika!"

Avto je v naslednjem trenutku kresnil in midva sva se lahko lepo odpeljala v sončni zahod. Jaz pa še danes razmišljam, da se lahko tudi od tamalih kdaj kaj pametnega naučiš.

Presneto prav je imel.

 

Tudi tokrat je zadeva - seveda - uspela!

Moj drugi - tradicionalni - vzpon na Vršič je bil tudi tokrat poln napora, veselja in zabave. In tako je tudi prav.

Letos ni bilo tako vroče kot lani, smo startali tudi malce bolj zgodaj, tako datumsko kot tudi ob bolj zgodnji uri, 10h. Kar sploh ni slaba ideja!

Pa je vseeno vse skupaj zgledalo še tako presneto, presneto daleč!

Sem imel kar nekaj treme, kaj pa če mi ne bo šlo? Kako je že s tem klancem? A sploh bom? A? A? In tako naprej, saj vemo, kako to gre... Sem pa sklenil, da se letos ne smem toliko matrat, če pač ne gre, ne gre. Bom pa hodil, saj gre to včasih celo hitreje! Lepo bi le bilo, če bi bil hitrejši kot lansko leto, to bi bilo res lepo, potem bo vse ok in se ne bom žrl zaradi kakšnega nazadovanja ali česa podobnega.

Pa smo krenili proti vrhu. Vsak pravzaprav po svoje, s svojimi mislimi in težavami. Letos sem mogoče progo bolj poznal, me je pa hitro presenetilo, da se nisem kaj dosti trudil in da sem s tekom prav hitro odnehal, čim je postalo pretežko. Ja, najprej sem se kar (za)čudil, pa sem potem uvidel, da če se bom matral čez vsako mejo, pač ne bo šlo nič bolje in nič hitreje. Trma je že lepa stvar, a prišparaj jo za konec!

Zadihanost je tako postala hitro problem, pravzaprav še pred ta prvo serpentino. Nekaj ni čisto v redu z mano, nekam mnogo prehitro se zadiham, mnogo prehitro izgubim dah. Že na Bledu me je matralo, v klanec pa se to seveda še mnogo hitreje pozna. In nato lahko vse skupaj le še zmanjšujem, dokler ne (s)hodim. A bistvo je priti čimprej gor in letos se nič ne sekiram zaradi hoje. Briga me, važno je, da sem hitrejši!

Seveda vsi skušajo pretentat in zmanjšat tvojo motivacijo, a jaz se ne dam! Pred Mihovim domom namreč piše že kar lepih 1150m:

potem pa jo mahaš gor v presneti klanec kar par minut, do naslednje serpentine, kjer pa je kar naenkrat tabla 1042m! Aaaaaaaaa! Sem se spuščal morda? Za sto metrov??? Kdo je zdaj tukaj nor?!

Ne, če slučajno koga daje motivacija, jo bo tole sklestilo do konca. Zato ni treba verjeti nobenim tablam, mogoče je še najbolje verjeti cestarskim, na vsaki serpentini. Verjamem, da kdaj tudi še kak kolesar iz besa tuli na tem ovinku, jaz vsekakor sem...

Še sreča, da se kmalu pokaže ravnina, na kateri pa je treba tečt, a na koncu ravnine čaka mrzlo, mrzlo pivo! Do njega se letos primajem za celih šest minut prej kakor lani! In pivce me že čaka! Včasih sploh ni slabo biti zadnji!

A časa ni prav veliko, fino je malo posedet, a nikakor ne preveč! Pejmo, da se ne polenimo!

Po Koči na Gozdu se seveda šele začnejo serpentine, prej jih je šele šest ali nekaj takega, čaka pa nas jih še 18 ali 19. Ampak nič hudega, tukajle sem že ogret in klanec se postavi bolj v hrib, kar pomeni, da seveda sploh ne morem več tečt, lahko pa jo prav fino maham. Kar mi je všeč in mi gre čisto super.

Res, tiste serpentine do gor so potem milina, ne vem čisto zakaj, morda ima kaj opraviti razgled in hribovsko okolje in ajdovska deklica in to, da mi je začelo igrati srce. In to kljub temu, da sem spuščal iz nosa več tekočine kot z znojem. Madonca, kaj vse je teklo ven in koliko! Če bi uporabljal robce, bi jih moral imeti s seboj za cel tovornjak. Tako pa še dobro, da sem tekel sam, tistega šmrkanja in pihanja ne bi nihče hotel poslušat... Zgleda da res ni vse dobro z mano in da ni čudno, da sem tako hitro zadihan... Ampak vseeno, Vršič je Vršič in treba se je mal pomatrat! Joj, če bi imel palice in bi si dajal takt! Saj sem proti koncu že kar dobro letel, pa čeprav le s hojo!

In kar naenkrat konec, vrh!

Le da je letos nekdo ukradel tablo... Zgleda je bil še bolj navdušen od nas...

Yeaaaaaaah, veselje je bilo seveda neizmerno. Pa kaj potem, če sem še enkrat slabši kot vsi tisti, ki tečejo Andrejčkov tek! Do vrha sem pridobil še šest minut napram lani in lahko sem več kot zadovoljen!

Sem pa malce žalostno pogledoval proti hribom. Me vleče, vleče!

No, letos ni bilo Helene in ne podporne ekipe, zato sva jo kar oba z Radotom mahnila dol. Saj je to tudi veselje!

Tokrat sem bolj pazil in pri Koči na Gozdu nisem krenil v desno dol, ampak sva jo mahnila kar po cesti do dol. Morda malce dlje, a se je vsaj celo pot spuščalo. Že tako je potem zoprno odteči ves tisti del od Erike pa do Kranjske gore. Tista dva kilometra se vlečeta kot kaka čreva.

Vmes sva našla še precej nesrečno znamenje/kapelico/? To pa je res smola, da se je ravno to podrlo.

Vsakemu kolesarju sva seveda prijateljsko pomagala z vzkliki spodbude: "še malo, še malo! Saj bo šlo!"  No, zgoraj je bilo to še povsem sprejemljivo, proti koncu (ko sva midva postajala počasi že objestna) pa najbrž vedno manj. In tisti kolesar pri Eriki, ki je ravno zagrizel v pedala in sva mu rekla, da ima le "še čisto malo", si je najbrž mislil svoje in naju je samo čukasto gledal. A najbrž je enkrat, ko je prišel dol, točno vedel, kaj pomeni bit malo objesten in navdušen nad tem, da si bil gor.

Jah. Tako hitro gre to!

Na papico smo šli na isto mesto kot lani - kolesarji lahko tja kar odkolesarijo:

letos sem bil nad hrano bolj navdušen, ričet je mnogo bolj sedel kot lani, čeprav je v teh turističnih krajih vse drago kot bi bilo iz zlata...

Najbrž ima pri tem veliko to, da sem bil pol manj zmatran kot lani! Čisto nekaj drugega je, ko še lahko normalno živiš, ne pa da komaj hodiš in te vse boli...

To je to. Nič profesionalno organiziranega, le sproščeni posamezniki, ki se podajo na skupno pot. Enkratno! Pravzaprav komaj čakam naslednjega leta!

Gor: 11.4km, 1:40:15
Dol: 12.2km, 1:07:46

1003 višinski metri, 2026kCal. Še vedno brez pulza, si še vedno ne upam nosit traku s sabo. Najbrž ga je tako ali tako preveč.

Skupaj: 23.63km, 2:48:01. Drugo leto bo težka, letos je bilo dvanajst minut izboljšanja za gor in tri minute za dol, pri daljši poti. Sploh ni slabo!

ALBUM!