Zemljevid je ena boljših človekovih pogruntavščin.

Pri nas jih uporabljamo na veliko. Sploh jaz. Kar naprej nekaj gledam, planinske karte, google karte, najdi.si zemljevide, geopedio, vse, kar mi pač pride pod roke.

Zadeve so uporabne, povedo ti kje si in kako boš do nekam prišel. Pri tem pa ti pustijo povsem proste roke, nič ne omejujejo, nič ne priporočajo, odsvetujejo, niso pametne, le v svojem jeziku ti pokažejo kako je. In to mi je všeč. Zato jih pa uporabljam.

Zadnjič sva na črpalki kupila petrolovo avtokarto Slovenije. 1 proti 270.000 je ravno toliko, da sploh kaj vidiš, a, hej, drugega sploh niso imeli. Midva pa nisva imela pojma kako priti v Osilnico, še manj pa, kako priti iz Osilnice. In sva jo morala vzet.

Karta sploh ni tako poceni, zdaj točne cene ne vem, nekje okrog šest evrov. To me ne bi prav nič motilo, naj bo 20 evrov, če je kvaliteta ok. Ampak, da pa ta jajca razpadejo po pol dneva uporabe...

to je pa že malo preveč.

In, ne, ni to težava prav petrolovih kart! Ne! To je težava vseh kart, ki jih prodajajo pri nas!

Planinske karte PZS, brez katerih se v hribe sploh ne bi smel podat, so povsem iste! Jah, za načrtovanje poti nekje na mizi v kuhinji so že ok, ampak na terenu...

Zadnjič smo imeli na trekingu s sabo planinsko karto Krna. Ojej! Po dnevu uporabe - sicer res da Uporabe - je karta samo še za stran, za v smeti.

Se opravičujem in mi je žal, ampak to je pa vseeno malo preveč. Pekrat jo dam ven iz nahrbtnika, zložim in vse skupaj razpade?! Kaj čem s tako karto?

Pa se na žalost vsa kalvarija teh kart tukaj sploh šele začne. Zadnje dobre karte smo na žalost videli v rajnki jugi. Že v osemdesetih sem kot mulc stopical okrog tiste trgovine s kartami (Borec?) na Kongresnem trgu in sem in tja zapravil drobiž raje za specialko kot za sladkarije. Pa se polovice kart sploh ni dobilo, ker so bile "zaupne" ali pa jih ni bilo na "zalogi" in smo tekmovali, kdo jih bo več nabral...

Do današnjih časov so seveda karte dobile povsem druge oblike, a vsebina je več ali manj ostala. Vsaj zdi se tako. Poskusite nabavit karte v digitalni obliki! Super! Ampak res ne vem, kaj čem s kartami iz prejšnjega stoletja?

Sem in tja se kdo potrudi in izda kakšno karto, ki je osvežena. Pa so te osvežitve res vredne svojega imena? Na Krnu smo imeli staro in novo karto in res ne vem, katera je bila boljša. Na koncu se je izkazalo, da na stari ni vsega, a, hej, tudi na novi ni bilo nič bolje! Osvežen zemljevid Grintovci pa je potencialno celo nevaren?

Eh. Škoda. Dober izum gre zaradi šalabajzerizma k hudiču.

Pa res ne vem ali je danes, v dobi digitalizacije tak problem vse to osveževat in vzdrževat?

Na koncu se še najbolj izkaže bedast in navaden ortofoto zemljevid. Je še daleč najbolj osvežen in ažuren. Bo treba sprintat, ni druge!

 

V takem lepem okolju, kot je Kamniška Bistrica...

Če se nameniš na Kamniškega Dedca in si pri tem še malo ogledaš zanimivosti Repovega kota, tolmune in skoke,

če malce raziskuješ in ne ubiraš niti markiranih poti niti tistih malo bolj ali manj shojenih, temveč jo ubiraš kar povprek,

mogoče greš celo predaleč v desno, ampak potem to popraviš kar s hojo navzgor in navzgor,

saj tako ali tako nisi na markiranem, vseeno ti je, danes raziskuješ, se potepaš, iščeš,

in tudi tam, v srcu divjine, tam, kjer nikogar ni, tam, kjer bi morali biti le gamsi in tebi podobni popotniki, tam, kjer iskal si lepoto, divjino in naravo, tudi tam ne moreš brez Človeka, to preprosto ne gre:

Direktno nad štedilnikom je nekaj deset metrov višje na prelepi jasici z enkratnim razgledom parkirana lovska hišica, prelepo okolje, gozdiček, razgled, res neokrnjena narava:

malce nižje pa so vse tiste stvari, ki jih ne maramo, nočemo, ne potrebujemo, zavržemo. A se jih od tu ne vidi.

Blišč in Beda.

Tudi lovci niso več tisto, kar so včasih bili.

Bi pa dal nagrado tistemu, ki se je spomnil genialne ideje - "hja, kar dol po bregu ga porinmo!"

Če že težko razumem, da ljudje svinjajo na vsakem koraku in da jim vse pada kar med hojo od rok, pa takšnega ekscesa ne bom zmogel nikoli razumeti. Klinc pa lepote. Klinc pa gozd. Klinc pa narava. Koga briga?!

 

P.S.

Po brezpotjih sta hodila in slikala Jasmina in Marko. Jaz sem zapisal le naše skupne misli in razočaranja.

O, tudi to se da! Šteti promet na Veliki Planini.

Na žalost nam vreme ni bilo preveč naklonjeno, nič kaj avgustovsko. Oziroma, glede na zadnja leta: čisto pravo avgustovsko vreme je bilo!

Na Kranjskem Raku smo bili zmenjeni že ob pol sedmih. Kar pomeni, da smo petnajst do šestih že šli. Mitja s svojo punco Teo, Tadeja in jaz. Gremo v hribe, štet promet! Jaz sem bil že prejšnji dan ves navdušen in če povem po pravici, me navdušenje ni minilo vse do večera, ko sem ves skurjen padel spat. Ha, to pa je bila dogodivščina!

Seveda je v nedeljo, ob pol sedmih zjutraj še presneto zlivalo. Ampak se nismo dali: "saj bo boljše, glej, se že kaže sonček!" smo tulili. In mogoče se nas je vreme res usmililo - pa tudi napoved je bila taka - in se je v kaki uri povsem zjasnilo. In smo morali krenit štetju naproti!

Naš vodja Dušan nas je potem vse razpeljal, naša familija je dobila le najvišje vrhove, vsi drugi so ostali nekje spodaj. No, medtem, ko je on druge okrog peljal, smo mi krenili lepo počasi po poti z Rakovih ravni na Planino. Tam pač, kjer gremo vedno. Mogoče bi bilo res bolje, da bi šli s Planine Kisovec, najbrž je bližje. Ampak vseeno, saj bomo gor še cel dan!

Domžalski dom je na žalost še ena od koč, kjer izvedba akcije Očistimo gore precej peša. Marketingu se seveda zdi vse skupaj super, a če ni izvedbe, je vse skupaj precej žalostno. Zelo žalostno! Človeku se zdi, da organizatorja nič ne briga čistoča v gorah, da ga briga le lastna reklama. Kar je najbrž res, a škoda, da se kaže na tak način...

Pri Domžalskem domu smo medtem, ko smo čakali na Dušana, spili en čajček in gledali kako se vse skupaj spet zapira nazaj. Megla je lezla in lezla prav z Gradišča nazaj dol. In če takrat, ko smo prišli na Domžalski dom, ni bilo videti le vrha, čez kako uro ni bilo videti niti ven iz Doma. Malo smo še počakali, a na koncu je bilo treba it.

Res, da prav veliko obiskovalcev na vrhu ne bo, bodo pa sigurno šli okoli in naokoli, vsakoletna maša na petnajstega avgusta pri Mariji Snežni na Veliki Planini pač vedno privabi ljudi, pa čeprav je še tako slabo vreme.

Tadejo smo pustili pri Vetrnicah, na glavni poti, Mitja s Teo je šel k sedežnici, jaz pa sem dobil Gradišče Jug, torej čisti vrh. Šteti pa bi moral obe potki, ki peljeta s tistega nogometnega igrišča na vrhu, na levo in desno.

Kar je bilo v začetku še presneto težko. Videlo se je namreč tole:

Sama megla, pihalo je kot za stavo, vse vlažno, mokro, jaz pa sem moral stati ravno na sredi med potkama, drugače nisem videl ne ene ne druge strani. Ja, prišlo je par ljudi in za njimi sem moral kar tečt, da sem sploh videl, koliko jih je... Kar nekaj ljudi me je prišlo vprašat, kje hudiča sploh so! V tej megli se namreč čisto nič ni videlo. Le sedežnica je brnela ravno tu nasproti, trideset metrov stran! Pa je ni bilo za videt...

Sem bil oblečen kot za na himalajo. Jasno. Pa so otroci mislili, da se hecam s kapo, rokavicami in šalom. Mi je vse presneto rešilo rit! Še posebej hervisova jakna za petindvajset evrov, izkazala se je za več kot odlično!

Ja, tale megla je bila zoprna. Popisovalne liste sem moral imeti v ovitku, vse je namreč takoj postalo mokro. A spravit jih v ovitek pri tistem vetru... ja, to je bil tudi uspeh... In to potem ponavljat vsakič, ko je kdo prišel naokrog. No, ja, dolgčas mi ni bilo prav nič!

Ista slika kot tista zgoraj, le kake tri ure kasneje:

Super, anede? Prej bi rekel, da sem bogu za ritjo, zdaj pa... saj sem sredi civilizacije! Še dobro, da se je začelo vsaj malce jasnit, malce manj je pihalo - a le malo manj! - in vse je bilo ok. Počasi je tudi začelo kapljati vse več ljudi, bližala se je namreč ura maše in kar naenkrat ni bilo nobenega časa več.

Sem pa moral seveda slikat kamne, ki so bili razstavljeni po celem vrhu, vsak se je z njimi hotel podpisat, tale pa je ostal največji:

Pomen mi ni ravno znan, se pa je nekdo pomatral. Že ve, zakaj. Lahko bi sicer tisto lori spremenil v našo Flori, pa nisem bil zloben...

Še malo navala, potem pa se je maša že začela in razen turistov ni bilo več nikjer nikogar. Joj, koliko bi bilo ljudi, če bi bilo lepo vreme! Ojej!

Počasi se je začelo vse bolj jasniti, začeli so se pojavljat razgledi, ob katerih sem potem skoraj pozabil štet... Med mirnimi trenutki sem sedel na stolčku, si namestil daljnogled in raziskoval Gamsov skret. Oh!

Vreme je bilo potem vedno lepše in lepše, lahko sem celo sedel ne da bi zmrznil in celo liste sem lahko položil na tla, ne da bi jih čisto odpihnilo.

Ampak za pretiravat pa ni, ne, ne! Pravzaprav v celem dnevu nisem dal dol niti kapuce, kaj šele kape! Res, da je bil že sonček in kolikor toliko toplo, ampak stati tamle na miru, medtem ko je še vedno malce pihljalo - vse toplo se je še vedno prileglo, bognedaj, da bi se enkrat ohladil...

Takle je bil moj bazni prostor, direktno pod vrhom Gradišča:

Na koncu, ko je bilo res že malo, malo ljudi, sem hodil gor in dol na vrh. In občudoval razglede, Planino, dolino in okoliške vršace. Pa še lepo sem videl, če kdo gre proti meni!

In potem smo pozno popoldan zaključili, na vrhu ni bilo nobenega več. Pa ravno lep dan se je naredil! Je bilo treba priti še do dol, kar nam je vzelo še kako urico, potem še urica vožnje, pivce na črpalki v Kamniku in domov smo se pritepli lačni in zmatrani, da je kaj!

Dan je bil pravzaprav dolg, naporen, dolgočasen in nič posebnega, a jaz... sem se počutil dobro, kot že dolgo ne! Užival sem vsako minuto tega dneva, pa niti sam ne vem dobro zakaj! Mogoče le zato, ker sem bil lahko cel dan v hribih? Ker sem bil v naravi? Ker smo morali priti gor in dol peš in nismo šteli tam nekje v varnem zatočišču avta? Ker smo morali prav vse prinesti s sabo na svojih ramah? Ker...? Kdo bi vedel, jaz ne vem. Ampak toliko veselja, kolikor sem ga imel s tem štetjem... ja, takoj grem še enkrat! Dvakrat!

Zdaj vsaj vem, da knjige, ki sem jo nosil s seboj, prav nič ne rabim! Saj mi ni bilo dolgčas niti za minuto, kje pa!

In - kar je pravzaprav nenavadno - nihče od nas se ni niti malo prehladil ali zbolel ali imel kako težavo! Pa nas je kar precej prepihalo in pomrazilo. Opa!

Jaz se kar povabim. Pridemo in vse pojemo.

No, včasih pa tudi kaj s sabo prinesemo. Tokrat ribe.

Jih je pa moral Rado spečt. A mu je za priznati, da jih je dobro - enkratno - spekel! Najbrž zato, ker sem mu jaz gledal pod prste, Leander pa pomagal.

O, ja, njami so bile! Sem že rekel, da jih je Rado super dobro spekel? Prilagam kar dokaz:

Tako dobro smo se napokal - sem seveda vzel vse ribe v ribarnici, najhuje je, če jih zmanjka -, da smo potem res zavzeto gledal perzeide. Zavzeto! Toliko časa, dokler nismo zaspal. Res... pravi party animali smo v teh letih. Uau.

Jutro je bilo potem malo žalostno, s skakajočimi mački, tigri in podobnim živalstvom, ampak vseeno smo se spokal ven. Je treba iti malo ven, se sprehodit, sploh po taki noči! Jasno, mi smo šli kar tako, nepripravljeni. Saj je Plešivica za vogalom.

A bejž no!

Toliko, da ni deževalo, sama megla in mraz. Oblečeni.

Skozi Boršt je seveda šlo, je kaj za videt!

Pri tabli smo bili tudi še nasmejani, saj ni pisalo koliko kilometrov nas še čaka!

Potem pa smo začeli najdevat gobe! Gobeeeeeee! In vse je šlo potem zeeeeelo počasi. Smo se vlekli in vlekli in še malo bolj vlekli. Ampak gob pa smo imeli nekaj, kar nam je držalo nasmeške na ustnicah.

Hosta je bila enkratna, meni je bila sploh všeč, vse je bilo megleno, zaspano, prvinsko!

Ja, na koncu se nam je že malo vleklo, Tamauček je malce že sitnaril, a smo kar naenkrat prišli na cilj - Plešivica!

Razgled zaradi megle sicer ni bil kdo ve kakšen, je bilo pa tam gor prav luštno!

Dobro, to, da je treba priti še nazaj, se nikomur ni zdelo prav nič groznega. Pa se še jaz nisem sekiral...

Smo pa tudi na poti nazaj našli še marsikaj! Od velikih jurčkov, ki so delali veeeeelike nasmehe:

pa do nerazumljivo odloženih smeti, kar tam nekje ob poti - kako kaj takega sploh komu pade na pamet mi ne bo nikoli jasno!

Pa smo morali še in še hodit. In hodit. In hodit. In čeprav Rado pravi, da ni bilo vse skupaj nič, le ubogih 15km, se mi zdi, da smo jih z gobarjenjem vred naredili kar še nekaj več. Prav VSI smo bili zmatrani:

Ker smo naredili krog, je bilo treba zašpilit še klobaso, kako se to dela, sva tokrat naučila še Radota. Upava, da si je zapomnil!

Po dobrem sprehodu(!) smo bili seveda vsi lačni, zato smo navalili še na čevapčiče in zmazali prav vse. Potem pa smo se morali poslovit od naših gostiteljev, se jim zahvalit za enkraten vikend! Priznam, da meni takole super paše, pa čeprav zaspim mnogo prekmalu in se pol stvari sploh ne moremo pomenit. Se pravi, da se moramo večkrat dobit?!

Hvala, Darja & Rado! Večno hvaležni, saj vesta, anede?!

Seveda pa potem nismo mogli kar domov. Neprevidno omenjanje Krke in bližina mesta, kjer je bil Leander s taborniki, nas je odpeljala direktno v Stavčo vas. Tam ima ŠD enkratno urejeno plažo na Krki, Tamaučku so se kar zasvetile oči, ko je spet ugledal reko.

Še Heleno smo spravili noter, jaz pa sem bil že precej siten.

Najprej ni bilo kje za parkirat. Pa precej zmatran sem bil. Popoldan nisem šel nič spat in tudi ni kazalo, da bi sploh šel. Naslednji dan bom moral biti cel dan v hribih, rabim spanje! In na koncu se je še nad nas vlekel presneto črn oblak, ki je grozil in grozil.

Oblaku je uspelo le napol. Iz Krke smo se pobrali do avta prej, preden je udaril z vso silo, je pa zmagal v tem, da sem moral potem vozit v hudem nalivu celo pot do Krtine. Japorkadušno!

Hah, luštno, enkratno! Pa se vikend še končal ni!

17.8.2004 - 17.8.2010

1501 objava in 3768 slik.

Zakaj sem lani rekel, da je slik "le" cca. 2500 nimam najmanjšega pojma, zdi pa se, da se mi ni dalo štet. Letos sem jih namreč naštel natanko 3768. Pfuf...

Šest let našega življenja, šest let dogodkov, šest let več ali manj rednega pisanja.

V zadnjem letu se je število prispevkov na mesec še malo zmanjšalo, so pa prispevki zato večinoma mnogo daljši in z več slikovnega gradiva. Največkrat seveda s kakšnih poti, hribov, potovanj in podobnega. Sledim svojim občutjem in se ne sprašujem zakaj je ta blog tak, kakršen je. Je del mene in skozi njega se vidi, s čim se ukvarjamo in kaj se nam dogaja.

Nobenih velikih razodetij in preveč pametnih misli, naj se s tem ukvarjajo poklicani. Sam gledam na življenje skozi vsakodnevna opravila, skozi tisti najbolj enostaven - dolgočasen - čas. Takrat se namreč dogaja še največ stvari. In prav nič mi ne bi bilo všeč, da bi šle te ure mimo mene. Presneto moje so, naše, zato jih ne dam!

Ali kakor sem rekel že par let nazaj: lastna razmišljanja opisujem zavito skozi opažanja lastnega sveta.

Velike spremembe so se lani dogodile, a letos ni nič kaj drugače, zdi se, da od sprememb živimo, se na njih pojimo. Kar me - malce paradoksalno sicer - pomirja, daje mi občutek varnosti in zaupanja v prihodnost. Še zmoremo, še migamo, še se nam ljubi! Vse ostalo je pravzaprav postranskega pomena.

Torej, vse najboljše Podkleteno Nebo! Da bi Pot od Sebe in Nazaj še velikokrat prehodil!

P.S.

Nič obljub za drugo leto. Besedici "pravzaprav" se ne bom odrekel. Ni šans.

Sem in tja nam preprosta okoliška raziskovanja prinesejo mnogo več, kot bi pričakovali.

Še posebej, če se zgodijo na kak čisto navaden četrtek, brez kakšnih velikih pričakovanj.

Tokrat smo hoteli pogledat še tisto malo, kar nama manjka od Moravške poti. Pa se ni ravno posrečilo, ampak zdaj veva, kje je treba zavit desno in ne levo! Nisva pa se nič sekirala, saj je vseeno, kje gremo, danes je važno le, da gremo!

Malce smo pa le pokukali v Tuštanjski grad. Lepo zrihtano!

Malce po cesti, da razgibamo nožice, preden se zaženemo v hrib!

No, potem sva hitro zavila levo - ravno tam, kjer bi morala desno - in smo jo potem mahali proti levi in še bolj proti levi. Kar naenkrat so bile pod nami že Moravče. Hm, malce preveč levo sva midva, da bi lahko prišla na Murovico, tole bo težko! Kaj pa, če gremo tule kar naravnost gor? Nekje tukajle bi moral biti Cicelj.

In je tudi bil. Direkt naravnost čez hosto, čez drn in strn smo šli. Uživali in lomastili!

Tamaučka je kar naprej nekaj strah, da ne vemo kje smo, da se bomo izgubili in tako naprej. Pa mu tokrat nisva mogla bolje predstavit, kako dobro veva kje sva, ali pa se vsaj presneto dobro delava!

Dol smo jo mahnili po kolovozih, seveda po takih, kjer še nismo hodili. Sva poskušala priti čimbližje na izhodišče. In res - gor smo šli na levo, prišli pa smo dol z desne:

Bolj ne bi mogla zadet, sva se kar še čudila nekaj časa.

Večerni sonček je v svoje čudovite barve ravno obarval celotno pokrajino in tudi grad je postal kar nekam mehkejši.

Mi trije pa smo bili po nenadejanih lepotah slabih dveh ur in pol kar malce zasanjani in presneto dobre volje. Lepa pot je bila za nami, košček naše okolice pa malce bolj spoznan!

 

Pa se je vrnila! Moja lučka!

Ko smo prenočevali na Komni, sem jo lepo zataknil pod pograd, nad sebe, da bi jo imela oba s Heleno na voljo, če bo slučajno treba ponoči vstajat. Pa meni ni bilo treba vstajat - je bila Helena večino noči pokonci - niti ni nihče lučke rabil.

Ko kje prespim, sem vedno vesten in vedno pogledam pod posteljo, da ja ne bi česa pozabil! Nisem pa pogledal gor, kar je povzročilo, da sem ubogo, majhno, nebogljeno, prestrašeno, ..., lučko pozabil kar tam.

Kar tam, nad in hkrati pod posteljo. Hm, kje je, če je pod zgornjim pogradom - nad ali pod? Nadpod? Ah, glej: vmes!

Kot da bi bilo to važno, kje. Važno je bilo bolj, kje sem se spomnil nanjo - to pa šele pri Črnem jezeru. Bi šel nazaj? Bi? Hm... Ne, ni šans. Sem pa bentil in metal take pripombe ven, da sem razjezil in zasekiral Heleno in ko je bila enkrat ona v skrbeh, sem jaz potem lahko nehal. Eh, moški... 

Seveda, če ne bi bilo Helene, bi bila lučka tudi danes še kar tam. Jaz sem moškega mnenja, da mora cepec pač odgovarjat, če kaj narobe naredi. Pa mi je bilo za lučko res hudo žal. Ampak kazen je kazen! Bolj ko boli, bolj bom drugič gledal - ne samo spodaj, zgoraj ampak tudi vmes! Še sreča, da se vsi ne strinjajo z menoj... Pa je telefonirala in so lučko vsaj spravili. Kaj z njo naredit, pa mi je ostalo v premišljevanje.

It popoldan še enkrat na hitro gor? Uaaaaaa, japajade! Prav posebej it iz Krtine na Komno, samo po lučko? Ojej... Tam okoli pa tudi zdaj najbrž par let ne bomo hodili. Torej?

Oh, saj rešitev je bila, a je bilo treba prosit druge ljudi, da so popravljali zmedo, ki sem jo sam po neumnosti naredil. Tako so lučko poslali dol z žičnico, jo spravili v Kočo pri Savici, tja pa jo je prišel iskat Andraž, ki mi jo je potem poslal po pošti domov. Dolga pot je bila, a lučka se je na koncu znašla doma. Juhej!

Ker tole ni čisto navadna lučka. (No, saj je, ampak vseeno...) S tole lučko sem ogromno prehodil in velikokrat mi je rešila rit. Celo noč mi je svetila na Primoža. Osvetljevala temačne poti Limbarske. Bogve kolikokrat se je pojala ponoči po Murovici. Tekla po vasi. Me pripeljala na cilj trekinga v Beli Krajini. Našla pot na Šmarno v snežni nevihti. Preganjala temo in utrujenost po Šentiljski. In tako naprej in naprej. Ja, nanjo sem pa res navezan, pa ponavadi do stvari nimam prav nobenega odnosa. A tale kos plastike in diodic mi je zlezel pod kožo...

Andraž, tebi pa lahko rečem le hvala!

 

Včasih se sprašujem, zakaj sploh rineva na Ultro.

Čemu? Kaj naju žene, da se cel dan podiva naokoli, po neprijaznih grapah, divjih dolinah, prekrasnih planinah in božanskih vrhovih? Zakaj naju morajo organizatorji čakat? Nama ni dovolj par ur?

Potem se kmalu neham spraševat. Odgovora namreč ni, če pa že mogoče je, potem pa nikakor ni enostaven. Lahko ponudim le tiste stokrat obrabljene odgovore: lepo je, prekrasno, razgledi so lepi, grape so hude... Kaj pa vem... Na koncu je tako, da je treba it in videt, druge ni. Če ti je všeč, ti je všeč, če ti pa ni... ti pa ni. Nama definitivno JE všeč.

A tudi meni je zjutraj težko vstat. In vedno predlagam, da bi se obrnila naokrog in koga briga za vse te trekinge, komu jih je sploh treba?! Pa Helena nikoli ne pade na finto in tako moram vedno vstat. Dobro ve, da bi jo do večera požrl, če bi se slučajno zgodilo, da ne bi šla...

Za Tolmin je bilo tokrat treba vstat še posebej zgodaj. Ob 4h. Ob 5h - natanko ob 5:00! - sva se odpeljala z dvorišča. Preko Idrije v Tmin. Ojej, saj to je prava odisejada! Kot da smo na koncu presnetega sveta! Prišla pa sva ravno prav, slabo urico pred začetkom. Tako ni treba nič hitet, lepo se počasi zrihtaš in se še psihično pripraviš. In se pri tem še malo zbudiš.

Ker so bile točke v petek zvečer že objavljene - kar je tudi povsem prav! - sva se seveda malo pripravila, si ogledala karto, se tresla, ker bomo šli čisto do Krna in nazaj, se spraševala ali je to sploh možno in tako naprej. Ampak - kar je pravzaprav čudno - nisva se prav nič sekirala. Nekako sva naštudirala okvirno pot, postavila vprašanja, ki jih je treba razrešit in to je to. Brez kakih velikih skrbi, ki me vedno obletavajo. Hm, čudno, res.

Zjutraj se nama je pridružila še Mateja in skupaj smo sklenili, da gremo dogodivščinam naproti, v dobrem in slabem! Vsi za enega, eden zase ali kako to že ponavadi gre...

Začeli smo počasi, tako kot vedno. Komu pa se da že od začetka teči ali se prav posebej matrat? Jaz se tako ali tako ogrejem šele čez kako uro, če ne še kasneje! Pa smo tudi takoj že kiksnili in zgrešili pokopališče, se potem sprehajali po cesti, a k sreči zadeli pravo cesto proti KT1.

Do KT1 je šlo po ravnem, po njej pa je bilo treba zagristi v hrib. Jaz sem nekako rinil naprej, punci pa sta zadaj čebljali in čebljali. Kot da jima ni nič, le jaz sem bil zadihan. Zato sem bil vesel vsakega postanka:

čeprav seveda tega nisem pokazal. Kam pa bi prišli?!

Pravzaprav je bila pot do vasice Krn kar luštna, niti ne preveč strma, strmine so bile le povsod okrog nas! Vse pa v zelenju ter polno vode povsod!

Malo sem jih potem priganjal, saj smo imeli limit do KT2, kjer bi morali biti prej kot v treh urah in pol, drugače bi nas preusmerili in bi morali spustiti Krn. Pa smo potem prišli v natanko treh urah do KT2, ki je bila prav pri Koči na planini Kuhinja.

To je bilo torej nekako ogrevanje, zdaj pa bo šlo zares! Gor v višave, direktno med oblake, direktno na Krn!

Tega me je bilo kar malo strah. Ne vem več čisto zakaj, morda pa je moji počasnosti botrovalo nekaj povsem drugega. Pojma nimam. Mogoče premalo izotonika, mogoče premalo cukra, kakšna ploščica premalo? Ne vem, še najbolj se nagibam k psihološkim zadevščinam. Pravzaprav ni bilo prav nič hudega, le počasi je šlo. Pooooočasi! Kar dve uri in pol sem rabil do vrha Krna... kar je sicer lep rezultat, ampak ne za treking... saj nismo turisti, ne? Malo bolj pa bi se le lahko potrudil, ni res?

Punci sta me čakali in me nista nič priganjali, jaz pa sem sopihal in sopihal, a hudirja, da ni šlo hitreje. Ni pa ni. Kot nekakšna blokada. Mogoče pa bi me morali punci kar zadaj pustit, bi se morda potem vklopili kakšni kompleksi, pa bi se bolj potrudil? Kdo ve, bo treba drugič preverit!

Tistih presnetih serpentin je pa tudi en mali milijon! Vmes smo k sreči le zagledali morje in razglede, ki so nam jemali sapo - seveda se tega na slikah prav nič ne vidi. Ne morja, ne sape jemajočih razgledov... Eh, človek mora to vse v glavi držat:

In ko sem imel že vsega dovolj in nas je zajela megla:

Koča je le zasilno oskrbovana, a smo si vseeno lahko privoščili nekaj za pit. Najprej smo rekli, da bomo radler spili pri koči in bomo šli potem na vrh. A sta takoj zatem prišla z vrha dva, ki sta rekla, da je na vrhu lep razgled. In tako...

Ja, z odprtima Radlerjema sva potem hodila na vrh in se opravičevala vsakemu mimoidočemu, da pa midva že nisva taka... da se greva le igrico ravnotežja: "do vrha ne polijem niti kapljice!" Narod naš pa dokaze hrani:

Ampak gor je pa res bil razgled! 2244m, začeli smo pa na približno stošestdesetih metrih. Eh! Zakaj se jaz na fotki mrščim niti ne vem. Najbrž že zaradi česa - oblaki, pozna ura, vreme in podobno.

Pet ur in pol do najvišje točke, a dober del poti nas je še čakal! Izkazalo se je, da celo težji! Najprej po obronkih Batognice:

pa za Peski, kjer se je potem začela megla in oblačnost. Helena je s sliko prav dobro zadela moje skrbi:

Tam nekje je bilo potem jezero v Lužnici, a smo ga videli le s pomočjo domišljije. Včasih je bilo bolj svetlo:

včasih se pa ni videlo čisto nič. Še pri tistih par deset metrov, kot smo bili oddaljeni od jezera, se nam je samo zdelo, da ga vidimo...

Dokler se ni končno prikazal izhod na sonček!

O, pa smo se morali do sončka in naprej še prav presneto pomatrati. Vse je bilo namreč zaradi megle vlažno, pot pa je bila polna zemlje in skal. Kakšna prijetna kombinacija! Sem bentil in bentil, ker mi je resnično drselo kot ne vem kaj! Malo je manjkalo pa bi vse skupaj poslal v tri krasne. Nikakor mi ni všeč ideja, da bi se zvrnil, saj si lahko prav hitro kaj polomim. Kolikor sem velik in štorast je edina možnost, da pač ne padem! Zato sem šel previdno, previdno in še enkrat previdno. Previdno pa je = počasi.

Po mojem so me vsi kleli pa nihče ni nič rekel. Prijazno.

Potem smo še prečili in prečili tista presneto strma pobočja, po potki, kjer še za eno nogo ni bilo dovolj prostora. Pa same trave. K sreči, da vsaj te niso drsele kadar ni bilo zemlje zraven. Koprive so bile v vsem tem mala malca in nekaj povsem postranskega, pa jih je bilo kar nekaj...

Ko se je končno pred nami prikazala Planina Sleme je bilo večjih težav konec, vsaj kar se drsenja in prečenja tiče.

Nekaj je hotelo rosit in tudi je, a vsaj deževat ni začelo. Spust do Javorce je bil potem kar hud, mislim, da je vsem trem kar dobro zategovalo nožice... Je pa cerkev Sv. Duha v Javorci povsem zasenčila naše trpljenje, saj kaj takšnega ne vidiš prav vsak dan!

Poslikali smo jo odspredaj in odzadaj, a vseeno mislim, da bi si tole zaslužilo prav poseben ogled!

Pri prečenju enega od potokov smo potem zagledali še hudo nenavaden kamen, ki je bil kar presneto velik in kar tam je stal, ves poslikan:

Pri KT4 smo občudovali slapovčke:

in korita:

tu sem se tudi edinokrat zvrnil. Na kombinaciji mokre skale in zemlje. Prav fino, k sreči sem se zvrnil počasi, kot v filmu na počasnem posnetku. Punci niti opazili nista, ali pa sta se delali, da nista. Še udaril se nisem, najbolj pa sem bil srečen, da se nisem zvrnil direktno v tolmun pod menoj. To bi bilo veselja!

Tu je potem mene kar naenkrat prijelo, da smo pravzaprav zelo blizu cilja! Motivacija je skokovito narasla, jaz pa sem dobil energije, kot da ne bi bil danes še nikjer. Ali pa je bila vsega kriva le zdravilna voda?

Skratka, po tistem sem začel punci maltretirat, sta imeli že dovolj, jaz pa sem postajal vedno bolj navdušen. Kaj pa vem... me prime vedno bolj na koncu... ko je vsega konec, bi pa jaz kar tekel in tekel...

KT5 so nam prestavili pred jamo in nam v jamo ni bilo treba. Najbrž so nam prišparali kako razbito koleno ali pa vsaj glavo, glede na to, da sem slišal, da je bilo precej ozko/nizko. Glede na pisanje na listih pri štempljanju, so imeli nekateri kar nekaj težav s to jamo...

Mi smo se pa pozabili slikat pri jami, kjer smo se morali prerivati z užaljenimi turisti, katerim nismo hoteli posodit lučke, smo pa to nadoknadili pri Hudičevem mostu:

nato pa je sledil le še en lep spust direktno do sotočja Tolminke in Soče. Se mi je kar zdelo, kje bo tista KT6! Mateja je prva pogumno in brezkompromisno zakorakala direktno na točko:

jaz malo bolj previdno, ker ne prenašam vode pod 28 stopinj celzija, ampak ta dan je bilo nekaj narobe z mojim občutjem:

O, pa kako je pasalo!!! Oooooooo!

Potem pa cilj! Končno, na koncu se nam je že malo vleklo, pa tudi o makaronih (hrani) smo razmišljali že na vse mogoče načine. Najboljša je bila, da nas je Boris prehitel (ker nas je kar naprej prehiteval, pa nikoli nismo vedeli kdaj in kako) in nam pojedel zadnjo porcijo. Ha... še dobro da organizatorji niso bili kar tako, od včeraj, in je bilo hrane dovolj. Dovolj!

43.7km in nekje 2400 višincev. 11:12. Cel dan!

Še avtoslikanje naše trojice, ki pa nekako ni in ni hotelo uspet:

 

na koncu, preden mi je uspelo (po petih slikanjih) in ko smo že vsi skoraj zaspali:

pa vseeno mislim, da nasmeški prav vse povedo! Take vidiš le po celodnevnem uspešnem matranju!

Čestitke in prav lepa zahvala Heleni in Mateji, da sta me prenašali in da smo skupaj doživeli nekaj tako lepega! Pa še drugič, kajne?!

Zahvala gre tudi organizatorju, tokrat še jaz - veliki sitnež - nimam prav nobene pripombe. Organizacija, skrb za varnost, voda direktno na Krnu ter klic natanko po desetih urah, da človeku vedeti, da nekdo skrbi in ve, da si še na poti. To je na trekingu, ko nimaš nikoli pojma, koliko časa boš še rabil, super občutek! In tudi to, da ni še vse pospravljeno in da smo dobrodošli tudi tisti bolj zadnji, seveda le še doda k vsem občutkom tako polnega dneva!

O, ja, dolga je bila!

Čisto na koncu pa je bilo treba prit še do doma. To pa je bila še posebna, dve uri trajajoča borba s cesto in ovinki. Sva šla kar čez NG. Pravzaprav isti pes. Le kavo sva si vmes še privoščila in obujala spomine.

In ko sva ob enajstih zvečer padla v posteljo, sva mislila samo na eno: "ja, kdaj v življenju pa bi šla iz Tolmina na Krn? In potem še povsod okrog nazaj?!"