Hitrost

by piskec 22. oktober 2010 13:20

Ne, ne moja hitrost... kje pa!

Vedno, ko pridem iz lidla, sem fasciniran kako hitro njihove blagajničarke počekirajo vse skupaj.

Prav gotovo jih trenirajo in najbrž sploh ne moreš bit za blagajno, če ne počekiraš vsaj 871 artiklov na minuto.

A tudi vedno me daje vprašanje - zakaj? Zakaj je treba bit tako hiter?

Jaz nikako ne morem spravit 871 artiklov na minuto v voziček. In tako blagajničarka čaka. Mene. Vedno.

Ker pa najbrž ni bistvo v tem, da so stvari "dovolj" dobre, ampak najbrž kje drugje, je pričakovati, da bodo zaposleni za njihovimi blagajnami skozi čas vedno hitrejši. Jaz pa z leti vedno počasnejši.

Oooo, bo še zanimivo.

Tags:

osebno

Krtinski Izziv 2010 - Poročilo

by piskec 19. oktober 2010 09:53

Pa je za nami še en Krtinski Izziv. Tokrat že četrti po vrsti.

V zadnjih dneh smo zbrali vtise, se navduševali, se spraševali, malo skrbeli, a predvsem bili zadovoljni. Čeprav je tudi tokrat prišla za nami tista praznina, ki nastane, ko se kak velik dogodek konča in navdušenje ostane v praznem prostoru, ko evforija popusti in adrenalin ne polni več žil. O, ja, seveda je prišla! A je na srečo tudi hitro odšla!

Vse skupaj se je - kot vedno - začelo že kar nekaj časa prej. A v petek zvečer je bil pa že čas, da se poprime za povsem konkretno delo! Zastavice so visele povsod. Cela dnevna jih je bila!

V soboto smo potem vstali še pred kurami, še v temi se je bilo treba odpravit na prizorišče, namestit KTje, spravit prizorišče v red in uredit še milijon majhnih stvari! Še dobro, da imamo pridne pomočnike! Kartice, kartončki, karte, opisi... eh, cela miza vseh materialov!

Potem pa so kar naenkrat že prišli prvi tekmovalci. Ojej, a že?!

Še sreča, da nismo izgubil vse neresnosti. Če si samo resen, te hitro preplavijo skrbi...

Jaz pa sem razlagal in razlagal in razlagal. Drugi so me pa slikal. Kar naprej se je nekaj bliskalo.

Petnajst do devetih je bila že prva predstavitev proge. Za ultraše!

Ultrašev je bilo na žalost le pet, ampak bili so čisto naši! Naši udeleženci in tudi, če bi bil samo en, bi zanj prav tako poskrbeli! In bil sem prav vesel, da je vsaj pet ljudi hodilo po trasi, ki smo jo mi sami naredili, prehodili! Še Mateja je zbrala pogum in prešaltala s Pohodniške na Ultro! Juhej!

Še dve živi kontrolni točki smo imeli, Janez na KT 2 in Marko na KT 5, nekako naštimani na tretjinah poti. Da bi tekmovalcem zagotovili dovolj vode in hrane in ker sam vem, da tekmovalcem veliko pomeni, da nekdo skrbi za njih na progi!

In potem je bila kar naenkrat devet in pok! in so šli Ultraši dogodivščinam naproti!

Nekako mi niso tako štartali kot na tekmah treking lige... Hm, hm, hm.

A se nismo morali ozirati preveč za njimi, je bilo treba že skrbet za Pohodniško kategorijo. Ker smo imeli le dve trasi, je bila Pohodniška pravzaprav bolj Aktivna, tista vmesna je manjkala. Za pričakovano publiko pač ni šlo delati več kot dve progi. Tako je bila Pohodniška morda malce prekratka.

Poslušali pa so. Kot v prvem razredu.

Potem pa je bilo treba tudi njih spustiti z verige!

Jaz sem potem moral šibat na pohodniško KT 2, ki je bila edina živa. Sem se bal, da me bo kdo prehitel, nekateri so kar hitro začeli!

S sabo sem si vzel še za brat. A sem prebral vsega skupaj tri stavke, ker so tekmovalci kar naprej prihajali. Prvi so prišli v lahnem drncu že zelo kmalu!

Wega njim tik za petami! Fant je to resno vzel! Super!

Ta zadnji pa so se prikazali še sladkogorci. Noge bolijo od šteng, a?

Ko so šli vsi mimo mene, sem jo mahnil še pospravit zastavico na KT 1 in nazaj na prizorišče. Čakat tekmovalce v cilj!

Pohodniki so prišli še kar kmalu, na ultraše pa je bilo treba malo dlje čakati. In smo čakali, malo igrali nogomet

podelili nagrade pohodnikom, čakali, pekli kostanj, pa spet malo čakali,

in na koncu dočakali prav vse!

Zdaj sem na lastni koži občutil kako je, ko mene organizatorji čakajo osem, deset ur. In kako je mene, tokrat kot organizatorja, skrbelo, da se ne bi komu kaj zgodilo in kako sem bil presneto vesel, ko so še zadnji trije prišli skozi cilj! Celi, živi, zdravi, veseli in zadovoljni! O, kako vesel sem bil šele jaz!

Moram dodati še pojasnilo, da ne bo kdo mislil, da mi je bilo hudo čakat! Pravzaprav sem bil čisto zadovoljen, da smo jih čakali, drugače bi bila pa proga res brezveze. Kaj češ z Ultro, če je ta pre-kratka? Bilo je le to, da je mene cel čas skrbelo za tekmovalce in mi je zato teklo vse skupaj bolj počasi.

Še eno gasilsko z Ultraši

se okrepčat, pojest fantastičen paprikaš, pojest kostanj in nekaj popit in to je to. Krtinski Izziv 2010 je bil s tem zaključen.

S Heleno meniva, da je zadeva uspela, seveda pa je mnenje, ki edino šteje, mnenje tekmovalcev. Upam, da so bili zadovoljni in da smo jim dali kakšen kilometer, dva kvalitetnega izgubljanja.

V Pohodniški kategoriji je premočno zmagala družina Trontelj, seveda pa je to od zmagovalke STL 2010 tudi pričakovati. Bo pa počasi morala pazit na svoja sinova. Sta presneto hitra, pa še dobro se znajdeta po hostah!

Čestitati pa je seveda treba prav vsem udeležencem, vsi so bili dobri, tudi tisti bolj počasni. Vsi so zbrali pogum, da so sploh šli in to veliko šteje. In pa ena velika hvala vsem za udeležbo! Nam je veliko pomenilo!

Posebna zahvala pa gre Ultrašem. Da so zbrali pogum, da se jim je dalo, da so prišli okrog in niso odnehali! Mene so cel čas srbeli podplati in prav rad bi se jim pridružil... Ej-jej.

Rezultati in vse tiste športne zadeve in albumi in slike in to, je v Poročilu na straneh ŠD KRTI.

Čisto na koncu pa se oba s Heleno še najlepše zahvaljujeva STL za vso izkazano pomoč.

GPSje so tokrat imeli le pohodniki, zato so na voljo le njihove tri sledi. Razlike so bile kar velike, od 11 pa do 16km! Rdeča družina Trontelj, vijolična Rajko, Marjetka in Darja, zelena Rado!

Jah, nič. Se vidimo na Krtinskem Izzivu 2011, anede?

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Skuta čez Gamsov skret

by piskec 12. oktober 2010 14:09

Koliko let je tega? 36, 37?

Nekje v Kamniški Bistrici je moralo bit, po mojem prav pri Lepem Kamnu. Prav spomnim se, ko je Oče kazal nekam pod hribe in mi dejal: "tamle je pa Gamsov skret!"

Uau, Gamsov skret! Seveda sem si jaz to povsem drugače predstavljal, kakor si danes. Najbrž precej dobesedno.

Od takrat sem o tem Skretu le razmišljal, nekoč, v enem drugem življenju, pa sem celo nekaj krenil proti njemu, a ne prišel daleč, takrat je bilo zaradi plazov vse drugače, interneta še ni bilo in slik, kje točno začet, tudi ne.

Ko smo lani krenili čez Žmavčarje, se je Gamsov skret spet odmaknil za eno leto in ne, tudi za letos nisem bil prav nič siguren, da bom prišel čez. Toliko strahu se je že nabralo, da o prehodu sploh nisem hotel več razmišljat. Pa polička gor, pa polička dol, pa žica, pa strgan klin, pa... eh, boljše, da gremo čez Kokrško! O poti sem se prej že toliko pozanimal, pregledal vse slike na spletu, tako da sem na koncu vedel več kakor vsi, ki so tam že hodili...

Ampak Marko je bil neizprosen, Helena pa pravzaprav tudi. Pa čez Gamsov skret, če je treba!

In smo šli. V nedeljo, ko je bilo vreme res tisto pravo! Sončno, toplo, brez vetra, ja... kaj lepšega si ni bilo za želet!

Niti ne preveč zgodaj, jeseni ni treba bit že ob dvanajstih dol, ko se v Kamniških treskanje začne. Pot se takoj začne kar dobro vzpenjati, je pa čisto dobro vidna in shojena. Kakih markacij v začetnem delu sploh ne rabiš.

Seveda je lep dan zvabil v hribe še ostale štiri milijone ljudi, ki so se raztepli po Kamniških planinah, kar nekaj izmed njih jih je šlo po naši poti. Najbrž Gamsov skret že dolgo ni bil tako obiskan! Zato se tudi ni bilo za bati, da bi jeklenico zgrešili, ker po tisti izpostavljeni gredini - naravnem prehodu - me pa ne bi spravli čez. Z jeklenico mogoče še, brez nje pa ni šans! Že tako je bil cel hudir.

O tem, kje je prehod čez Gamsov skret, je bilo napisanega že ogromno. Slike, opisi, dnevniki, vsega je že bilo. Ravno zato moram tudi sam dodati svoje zrno. Mojo sliko, kjer se - po mojem - lepo vidi, kje je razpotje poti. Prideš od spodaj in če greš levo, greš proti naravnemu prehodu in gredini brez jeklenice. Če pa greš tamle desno, po malo manj vidni potki in potem zaokrožiš naokrog stene, pa prideš do vstopa v steno, od koder se malce višje že vidi jeklenica. To je lovski prehod, ki je varovan. No... ja, je varovan, a z (zaenkrat) enim izpuljenim klinom.

Najprej dva metra poplezaš v desno, se obrneš v levo in prideš pred malce neroden skok

in nato samo še prečiš ob jeklenici.

Pravzaprav ni tako grozno kot zgleda na sliki. Ne rečem, da se nisem bal, ampak prišel pa sem in to brez večjih težav. Edino zoprno je bilo to, da je bilo polno ljudi in je bilo treba kar it in si nič ne ogledovat. Zato se mi zdi, da za dol pa mi ne bi ravno šlo. Tisti skokec bi bil v nasprotno smer - zame! - kar preveč zoprn. Ali pa tudi ne. Bom moral še enkrat čez...

Na tejle polički, ki je sicer ozka, a ima jeklenico, sta se pa Helena in Marko kar naprej nekaj ustavljala. Pa fotoaparat gor, pa fotoaparat dol. Dajmo se slikat od zgoraj, pa dajmo se še od spodaj.

Jaz sem pa norel in tulil, da naj me že pustita na miru in naj čimprej zginemo s teh prepadov! Pa me nista kaj veliko poslušala, fotoaparat je šel še parkrat sem in tja.

Hm, na teh slikah je moja glava večinoma usmerjena navzdol. Le zakaj?

Potem si hitro ven, zadevščina je res kratka (ali slatka), čakalo pa nas je še kar nekaj strmine. Do famozne klopce, ki smo si jo tokrat izmenjavali v divjem ritmu, toliko je bilo ljudi...

Potem potka postane dosti manj opazna, najbrž se tudi ljudje razdelijo, kamor pač gredo. Eni bolj levo, drugi bolj desno, tretji pa kar naravnost. Mi se za Skuto držimo čisto majčkeno v levo.

Marko je navdušen, dan je lep, skale pa že čisto blizu!

Ker se nam ne da čisto naokrog do bivaka in potem gor, gremo počez čez konto. Malo dol, potem pa fino gor, kar direktno. Problem je le v melišču, ki je zlizano do konca in po njem skoraj ne moreš hodit. Zato se držimo osrednjih skalovij in poplezujemo. To mi gre čisto dobro in ker ni nič izpostavljenega, me ni nič strah ampak mi je čisto všeč. Morda bi se dalo priti tudi pod stenami Štruce, Marko je enkrat poskusil, a ni našel dovolj dobrega prehoda.

Kmalu smo potem pred vstopom v steno, kjer se pot vije kar počez, malce v levo, malce v desno. Zadeva se mi zdi precej strma in nevarna, zato me začenja skrbeti (nekaj me seveda mora!) kako bo tole šlo dol!

A je vsega hitro konec, kar naenkrat se pred nami odpre razgled! Ojejej!!!

Marko se tule odloči, da jo popiha nazaj v dolino, popoldan je nekaj zmenjen in najbrž že vidi, da bova midva kar še malo bluzila. Še slika, dve, kjer se nočem niti nasmejat, ker me lumpa vlačita le po stenah in prepadih.

V petnajstih minutah sva potem na Skuti, lepo je za znoret! Razgledi takšni, da bi kar gor ostal, nič ne piha, prav toplo je!

Razgledi proti zahodu z Grintovcem in Kočno, Triglav v ozadju, celo pogorje Košute direktno pred nosom,

na vzhod pa Rinke in spet Olševa, Raduha, Peca. Malo bolj desno se vidi čisto majčkeno celo Veliki vrh.

Na vrhu polno ljudi in veliki žicar. Toliko poln vsega, da kruha sploh ne upošteva več. Le še energijske ploščice so mu všeč. Zanimivo je, kako  ve, kdaj mu vržeš kruh, ker se zanj sploh ne zmeni. Ne gre ga naprimer povohat ali pogledat, ne! Že kar takoj ve, da je kruh. Ampak takoj, ko pa vržeš kaj boljšega... Sem ga moral kar pazit, čisto nič se ni bal in ploščico bi mi iz roke vzel, če je ne bi skrival!

Dol je šlo potem počasi. Morda sem res malo pretiraval, do spodnjega melišča sem šel v rikverc. Jejhata, mogoče pa res ni bilo tako hudo, no. Tale slika sicer dobro zgleda, ampak je treba priznat, da grem tule dol. In ne gor. Hm.

No, ja. Melišče se potem izkaže še za slabšo stvar, komaj se mi uspe prebit čez ne da bi zdrsnil kam. Potem pa je tudi tega konec in znajdeva se med luknjami, skalami in razpotji. Res, tule naleteti na meglo... huh, raje ne!

Zato malce čudi, da je bivak takšne barve. Bi rdeč ali oranžen bivak motil goro v njeni veličastnosti? Bi motil pesniško nadarjene planince, da ne bi več mogli zlagati pesmi? Bi motil posvečene gornike, ki menijo, da v gorah človek nima kaj iskati? Bi motil mater Naravo?

Bivak je tam z enim samim določenim razlogom in to je, da rešuje življenja! Na žalost je tako, da je ravno temu bivaku ravno ta osnovna naloga v prejšnjem tednu povsem spodletela. In življenje je bilo izgubljeno, nič kaj daleč od bivaka, ki tako ni izpolnil svoje naloge.

A treba se je bilo še spuščat, do Kokrškega je bilo še daleč! Čudila sva se, da nikjer ne vidiva nobenega svizca, niti žvižgov ni bilo slišat. So šli že spat? En je skoraj celo pot zasul!

 

Še zadnji pogled na Skuto in Štruco:

in sva se že stisnila skozi Vratca, jaz malo težje, Helena malo lažje:

Nad Cojzovo kočo sva še malo počila, pri koči se nič ustavila - zadnje cene so mi dale vetra, dovolj Kokrške moči za letos! In se nato spustila proti dolini.

Tokrat se je vleklo in vleklo in vleklo. In še enkrat vleklo. Kot dolga čreva.

Vmes je še Kotliški graben nekaj mežikal in se kazal, a ga nisem upošteval. Je treba prej it na Srebrno sedlo.

Ta dan je bil zopet eden takih dni, kjer so besede premalo. Ko si lahko resnično vesel, da ga nisi zamudil ali kako drugače sfrčkal. V takem dnevu se tudi zaveš, da je takih dni najbrž več, le da tebe takrat ni naokrog. Pa nam je vse na voljo, na razpolago, le od nas samih je odvisno. Če ne greš, ne veš.

In ravno to, ta svoboda, je pri vsem tem najlepša stvar.

Tags:

domači kraji | pr norch

geoStik Statistika September 2010

by piskec 7. oktober 2010 11:13

Prejšnji mesec.

September 2010

Potresi:

  • 68-krat (+18) se je streslo,
  • trinajstkrat se je streslo 15.9.,
  • najmočnejši potres 15.9. ob 4:21, magnituda 3,8!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 159.179 za 48 (+2) vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Ajdovščina, 4.9. 15:05, 27,3 stopinje (-6,4st),
  • najnižja temp - Topol, 21.9. 7:16, 0,8 stopinje (-2,7st),
  • Burja je najmočneje pihala 19.9. 03:24 101km/h v Podnanos1 (-11km/h),
  • zajetih stanj vremena: 3.351 (-140),
  • največkrat je bilo "oblačno" - 620-krat,
  • "rahlo dežuje" 347-krat, "dežuje" 148-krat, "pretežno jasno" 444-krat, "jasno" 359-krat.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 587-krat (+49),
  • nesreča 203-krat (+13),
  • delo na cesti 626-krat (+50),
  • intervencij 903 (-111), največkrat "Naravne nesreče" - 224-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 6.021, +9,25%
  • vsa registrirana - 1.069.560, +0,001%
  • vozniška dovoljenja - 1.277.899, +0,005%
  • največ prvič reg. - Renault: 986, +35,25%, Volkswagen: 810, +30,34%, Citroen: 462, +19,37%
  • tipi vozil - Renault Megane: 320, +71,12%, Renault Clio: 312, +20%, Volkswagen Golf: 271, +50,55%,
  • V Ljubljani največ - 1.626, +8,98% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 13, +0%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 653 odvozov, +50,46%,
  • največ odvozov je bilo dne 9.9. - 37,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 40-krat (+8), Volkswagen Golf: 36-krat (+23), Opel Astra: 25-krat (+2)
  • največkrat odpeljani s POSTOJNSKA: 51-krat (+26), BEETHOVNOVA: 32-krat (+1), MIRJE: 28-krat (+7).

Tags:

geostik | tehnika

Veliki vrh

by piskec 6. oktober 2010 11:03

Pri imenih tale majhen narod ni ravno najbolj iznajdljiv.

Ne pri krajih, ne pri vodah, ne pri vrhovih, ne pri imenih. Zgleda delujemo po načelu: če je za enega dobro, naj bo pa še za drugega.

Na zaplani.net pravijo, da obstaja 72 vzpetin, vrhov z imenom Veliki vrh. Super. Jaz seveda nisem šel ne štet ne gledat v Atlas Slovenije in jim kar verjamem, sam vem za sigurno tri, štiri Velike vrhe.

Mi smo šli tokrat na enega izmed. Tistega najvišjega v sklopu Devic, tistega, s katerega je neznansko lep razgled na Ojstrico.

Tokrat smo šli na pot s Planinskim društvom Domžale, Helena mora opravljati svoje pripravništvo, s seboj pa sva vzela tudi Tamaučka. Glede na podatke o izletu, mu ne bi smelo biti pretežko. Midva še nikoli nisva bila v tistih krajih, bolj Savinjskih, zna biti zanimivo!

Že na začetku sva se skoraj izgubila, že v Domžalah, ko nisva čakala na pravem mestu. Sva imela v pripravi že Plan B, a je Helena k sreči našla številko in smo se nato našli z ostalimi pohodniki.

Nato nas je čakala ena dolga, dolga, dolga, dolga, sem že rekel dolga?, dolga vožnja. Tja čez Stahovico na Kranjski Rak in dol v Podvolovljek in spet gor na Planino Ravne. V samo meglo.

Ki je polna konjev. Ki ližejo avte. In jih zraven prav fino odrgnejo. Pokrov motorja so nam dobro spraskali, zdi se mi, da je to naredil konjski lump, ki je imel obešen zvonec. Drugače si težko predstavljam, da bi lahko tako odrgnil pločevino, saj je ni grizel?!

Saj, avto je že star in že tako ves podrgnjen, kaj bi se zdaj sekiral... Ima avto zdaj vsaj zgodbo več.

Čeprav je bila megla smo upali, da ne bo prav dolgo. Upali in upali smo, da bo zgoraj lepše! In je tudi bilo! Najprej počasi, nežno, megla se je razkrajala skozi gozdove macesnov, nato pa je postajalo vedno bolj odprto:

dokler se ni nekje nad 1600m povsem odprlo!

Mislim, da smo kar vsi po vrsti vzdihovali, ojej, ajej in vseostalo-jej se je slišalo s povsod. Se pa ni za čudit, prekrasno je bilo. Že tam, pa sploh nismo vedeli, kaj nas še vse čaka!

Na Veliki vrh ne pelje nobena markirana pot, je pa enostavno dostopen, sicer kaže nekaj sten, a jih ni prav veliko. Mogoče je najtežje najti pot med rušjem in večjimi in manjšimi kontami. No, na markirani poti na Moličko planino pa je ob razcepu poti napisan kažipot:

Ker pot potem ni markirana, temveč je le označena z možici, v zadnjem delu pa postane kar fino strma, ne vem čisto dobro zakaj je odcep sploh označen. Tam spodaj se pač zdi, da bo markirano, če je že od začetka, ne? Eh, pa ni. Sicer ni nič hujšega, ampak... saj vemo, kako to gre, kajne? Enim ni nič hudega, drugi pa ne morejo čez.

Pot je tudi kar shojena in se jo kar dobro vidi, le v zadnjem delu postane malo manj vidna. Pa tudi strmina naraste. No, Tamaučku to ne dela težav, navzgor jo maha kot... kot tamauček. Torej hitro, tokrat brez najmanjših motivacijskih težav. Kar gre.

Jaz sem zadnji v vrsti, peham navzgor počasi, nikamor se ne mudi, pri strmini se spet nekam preveč zadiham. Ampak potem pa začne vsak, ki pride gor na rob, vzdihovat. Pa vzdihujejo in vzdihujejo, jaz pa še par deset metrov do roba! In kak firbec! Kaj pa toliko vzdihujejo, no?

In počasi...

na koncu kar poskočim in seveda tudi sam zavzdihnem!

O, jebemti.

Ne, ne, sploh ne bom nič rekel. Brez veze. Enkrat se ogasite na tak dan tam gor, pa boste točno vedeli, kaj sem si mislil. Tak dan je težko ujet.

Molička planina in Sv. Ciril in Metod pod nami:

Olševa, Peca in Raduha kukajo iz morja megle, le Peca le za par metrov višja od nas:

Tamauček pa ves ponosen na 2.114m.

Mi vsi pa povsem prevzeti ob vseh teh fantastičnih razgledih.

Na vrhu kar dobro piha, pomalicamo v zavetju, nato pa je treba že dol. Dol se spustimo po drugem brezpotju. Nama s Tamaučkom gre malo težje, najbrž sem spet malce preveč zaščitniški in ga držim za roko. Zato greva počasi in vse zadržujeva. Se pa vmes nevarnostim in tistima dvema padcema na rito tudi kar dobro nareživa!

Namen imamo it še na Dleskovec, a kake velike evforije ni. Polni razgledi so nas vse prevzeli in danes nič več ne bo dovolj dobro. Če pa bo nagajala še megla, pa sploh!

Zato gremo kar okoli Dleskovca, čez Dolge trate, mimo jezerčka,

in planine, zdi se kot da je koča naseljena.

Še malo strmega in zaradi megle mokrega spusta, kjer mi spet preveč drsi, pa smo že spet na Planini Ravne! Avtomobili še vedno isti kot pred šestimi urami, prav veliko prometa in pohodnikov tukajle naokrog ni.

Veseli in zadovoljni z enkratnim izletom se poslovimo in upam, da se srečamo še kje! Mi smo se imeli prav super!

Doma malo gledam karto in fotografije, kjer smo se potepali in nekaj stvari je čudnih.

Na karti piše, da je Veliki vrh visok 2110m, mali stolpek in Gorniški klub Savinjske doline Luče pa trdita, da ima Vrh kar 2114m. GPS pokaže svojih 2091m, kaj je torej res? Karta pravi, da ima sosednji vrh štiri metre več. Zanimivo pri tem je, da iščem in iščem po fotkah, a tistega vrha, ki je bil čisto zraven nas, nimam nikjer! Kako so Ojstrica in sosednji vrhovi prevzeli ves fokus!

Druga stvar pa je - je Planina Ravne ali Ravni? Na kažipotih piše Ravni, na karti pa... Ravne, jasno. Se samo meni zdi ali imamo res tukajle nekaj zmede?!

Saj jaz se ne bom sekiral, ne za štiri metre (še za več se nisem), ne za e ali i.

Hoje je bilo za pet ur in četrt, naredili pa smo 9,27km in 794 višinskih metrov. Super je bilo tole! Kako se lahko zoprno oblačna nedelja spremeni v nekaj tako presneto lepega?

 

Tags:

domači kraji | pr norch

Krtinski Izziv 2010

by piskec 4. oktober 2010 09:25

16. oktober 2010

Krtinski izziv 2010

4. orientacijski pohod in treking s kostanjevim piknikom

Dobimo se na piknik prostoru v Zalogu pod Sv. Trojico.

Pohod je tekmovalen, prijavite pa se lahko na

pohodniško kategorijo (2 - 4 ure hoda, 10 km) pričetek pohoda je ob 10h ali
ultra kategorijo (5 - 7 ur hoda, 35 km) pričetek pohoda je ob 9h.

Razglasitev rezultatov bo po 15. uri. Pristopnina je 5€,
plačilo ob štartu, za šolajočo mladino brezplačno.

Tekmovalci prejmete Opis poti in zemljevid z označenimi točkami,
priboljške na poti in toplo malico.

Popoldan vabljeni vsi na kostanjev piknik, tudi tisti,
ki se pohoda ne boste mogli udeležiti.

 

Poglej, poglej, spet je jesen tu in tu je tudi naš Krtinski Izziv! Tokrat že četrtič, drugič kot Treking in v malo daljši, morda bolj resni izvedbi. Zato danes ne bo nič izdajanja skrivnosti, prikaz obeh prog pride le dan pred trekingom.

Pohodniška bo enostavna in nič težka, primerna bo tudi za mlajše! Ultra pa bo letos bolj dostojna svojega imena, okrog 35km in 1200 višinskih metrov naj bi nabrali. Letos namreč pričakujemo tudi več "zunanjih" tekmovalcev, ne samo članov našega ŠD Krti.

Zaenkrat poti v celoti še nisem prehodil, z Markotom jo delava po kosih, ob redkih prostih popoldnevih. Mislim, da bo kar zanimiva in če nam bo vreme naklonjeno, nam bo trasa namenila prav enkratne razglede! Na Triglav, na Kamniške in na celotno Moravško dolino.

In ne se mi izgubljat, vse bom moral jaz iskat!

Če se bodo naši kuharji odločili za paprikaš, bo to nekaj enkratnega! Že zaradi tega se bo splačalo priti.

E-kipa Srčnih pa bo imela še večerne in nočne zadolžitve in preizkuse, kar zna biti še bolj naporno kot sam treking!

Tags:

Nametano

by piskec 23. september 2010 10:20

Težko je rečt, da poplave Krtine in okolice niso skoraj nič prizadele ker nekaj hiš je bilo kar dobro pod vodo.

In prav vsaka poplavljena hiša je tragedija svoje vrste.

Več o poplavah je napisala že Helena.

Pri nas doma ni bilo nič hudega. Le malo je priteklo v klet, ni moglo dovolj hitro odtečt. Ravno toliko, da smo vse dvignili.

Le majhna lužica na tleh.

Morda je bila instalacija podaljšanega žleba še najboljša ideja, drugače se še z žleba zliva v klet. Heh.

Radomlja je bila presneto visoka in le malo je manjkalo, da ni šla čez. Rešilo nas je Gradiško - zadrževalnik Drtijščica, kjer se je voda res dvignila ohoho visoko! Tole je Radomlja v petek, ko se vse skupaj še začelo ni. Potem so začeli zadrževat Gradiško a je zrasla skoraj do vrha.

Gradiško je raslo in raslo in raslo. Zakaj so začeli vodo spuščat ven sredi noči, in ne že kar sproti počasi, ne ve nihče. So pa vrgli pokonci vse prebivalce v bližini Radomlje, da jih ne bi zalilo sredi noči. Pa jih vseeno nekaj je, tiste najnižje.

Gradiško je ostalim rešilo rit. Dobesedno. Če bi vsa ta voda prišla do nas že prej... Krtina bi bila pod vodo. Tole ni slikano s potke okrog jezera, temveč s ta zgornjega nasipa! Parkirišče je še vedno pod vodo in to po osmih urah praznjenja - kar pomeni, da je bila voda še kar višje.

Pravzaprav je še danes - v četrtek - Radomlja še vedno tako visoka kot tistale prva slika, kar pomeni, da se Gradiško še vedno prazni in prazni in prazni.

Ja, včasih pridejo zadrževalniki presneto prav!

Potem smo seveda izrabili priložnost, ko je bilo v kleti že tako vse narobe, da jo lepo pospravimo. Huh, cel teden se že ubadamo s tem... Tona papirja je šla stran in tona smeti. Še sreča, da ravno zdaj Krtinska šola zbira star papir.

Tamauček je seveda vprežen v vse. Povsod ga je dovolj. Mi pa smo ugotovili, da mu fotrov klobuk presneto paše.

Je bilo pa treba ta teden tudi začet s pripravami za Krtinski Izziv 2010, ki bo kmalu napovedan. Pa sva šla z Markotom malo merit traso.

In izbrala sva si prečudovit dan!

Sva jo kar mahala in mahala, se nič kaj dosti ustavljala, a presneto uživala v sončku, igrah svetlobe

barvah zahajajočega sonca

in razgledom, razgledom in še enkrat razgledom. Že tako je bilo tako lepo - skoraj za dobit sladkorno, če bi pa bila še dopoldan, ko ne bi bilo mrča... Ojej.

In dol iz gozda sva v Moravče nazaj prišla ravno prav. Ob skoraj polni luni, ko je na drugi strani še žarelo odhajajoče sonce.

Jebela cesta, en tak popoldanski sprehod pa toliko lepega!

Sva pa naredila 17km in 800 višincev v skoraj točno treh urah. To bo nekako tri sedmine Ultre, ostalo bo pa treba še prehodit!

Mogoče danes še en del?

Tags:

Grintovec 2010

by piskec 16. september 2010 13:05

V sredo sem se zbudil, videl lepo vreme in si rekel: pejmo na Grintovc!

Japajade.

Nobena stvar ne gre tako lahko. V tem življenju že ne. Sploh pa pri meni in hribih ne.

Vsa stvar ima začetek nekje v ponedeljek, ko se je razjasnilo, da bo čez vikend vreme slabo, hudo deževno. Ojej, sem se resnično zasekiral, ker to nekako pomeni, da je sreda zadnji lepi dan za v hribe. Potem bo skoraj gotovo sneg v višjih hribih, torej to zgleda kot zadnji letošnji dan za v hribe? Opa!

Bo treba res nekam it. Ampak kam? Kje? S čim? Zakaj? Kako? Itd., meni se potem odpre milijon vprašanj, ki sem jih nato reševal dva dni in še tisto noč vmes. Na koncu se je vse skupaj zvedlo na dve osnovni vprašanji: kam naj sploh grem? in: kam se mi sploh da?

Prvo vprašanje je rešila Helena, ko je čisto mimogrede omenila Grintovec ("čez Gamsov skret pa že ne boš lezu sam, pejt raj na Grintovc"), na drugega pa si - kakor bomo videli - še do sedaj nisem odgovoril.

Torej sem oddal Tamaučka v šolo, jaz pa - sicer precej pozno - krenil proti Bistrici, kjer sem se, meni nič, tebi nič, odpeljal kar do spodnje postaje žičnice. Sprašujem pa se, ali je znak pri Domu - prepovedano za vsa vozila in kjer piše, da je dovoljeno le za lastnike parcel, že od nekdaj tam ali se je tam kar naenkrat pojavil? Ker to namreč pomeni, da se ne smemo več vozit do žičnice ali do Jermance. Še do mostu ne več.

Kakorkoli visoko se cenim, sem le vedel, da časa nimam ravno na pretek. Bo treba kar stopit, da bom do štirih po Tamaučka nazaj. Zato sem šel raje kar od postaje in sklenil, da morda ne bom ta prav dec. Ker ta pravi deci...

V hrib sem se zagnal kot kozliček. Mlad kozliček. Z rogovi naprej in na vso silo.

Trajalo je kake tri minute. Potem sem se raje delal, da slikam. Naprimer, zakaj nisem šel raje preverjat Gamsovega skreta, tam sigurno ni tako strmo?!

Ali pa kje je zadnjič kolovratil Marko, se preizkušal v iskanju, se zapleza(va)l, a se na koncu prebil čez?

Kaj me vse še čaka, ampak že tako imam težave z nevarnostmi, samega me pa po takih sploh ne spraviš!

Potem je šlo počasi, počasi, počasi. Nikamor ni in ni šlo. Do Kokrškega (na skali piše dobrodošli - iz leta... iz prejšnjega stoletja najbrž)

sem potreboval točno toliko kot lani, uro triintrideset. Pa sem mislil, kaj bom prej, koliko je več kondicije! Ja, ja, ja.

Vso tisto uro in trideset (tri minute v začetku sem bil kozliček) sem razmišljal le o tem ali čem obrnit ali ne. Ali naj sploh grem na Grintovec ali ne? Saj mi sploh nikamor ne gre...

Na Kokrškem sem torej le sklonil glavo, nič gledal levo proti koči in se pognal naprej. Da me ne bi slučajno kaj premamilo, da ne bi res zavil kar nazaj v dolino. Še tista ravnina po sedlu mi ni pasala, tudi tam sem se brezvoljno vlekel. Pa sem se potem v varni oddaljenosti od doma le ustavil. Mogoče pa bi bilo dobro celo kaj pojest.

Dan je bil prekrasen, razgledi so obetali! Bivak v Kočni je bil kot na dlani:

Storžič pred roko, Triglav pa dva metra zadaj!

Malo so pomagali razgledi, veliko pa moja trma. Sedem minut sem si dal, da sem pojedel ploščico, potem pa matrarija naprej! Nikamor ni šlo, zato sem  glasno dihal in se skušal odklopit. Pa to ni ravno lahko, ampak nekako sem prišel do vrha!

Kjer so postavili lepo razgledno rožo, a pri tem pozabili podreti tisto staro skropucalo zadaj! A se tistega ne da enostavno v globino poriniti? Saj je gora itak vsa železno rdeča, malo tistega železja v beton zalitega se sploh ne bo poznalo... Pa se ljudje pritožujejo čez tiste male aljaževe stolpke, ki jih nekje postavljajo... ha, še niso tegale videli!

Razgledi so me kljub zmatranosti povsem prevzeli. Vse sem poslikal. Vse. In to celo večkrat. V soncu se namreč na aparatu ni videlo prav nič in niti najmanjšega pojma nisem imel ali slike uspevajo ali ne. Pa bi mi bilo žal za vse tiste razglede, že dolgo ne takih!

Sem vedel, da s takim malim fotoaparatom ne moreš ravno zajet vsega, ampak da lahko zajameš celo tako malo, mi pa še ni bilo jasno. Beda. Popolna beda in tele slike se lahko skrijejo pred tistimi v moji glavi! Kake lepote, vse se je videlo, prav vse! Veliki Klek je bil tamle, le malce zadaj, Snežnik na drugi strani čisto blizu. Res, že dolgo, dolgo se ni tako videlo!

A na žalost lahko delim le tole - Kočna in le sum na nekaj belega nekje v ozadju:

sem si rekel, ajde, zdaj slikaj, pa bomo doma pogledal, če kdo pleza gor na Kočno skozi tisti preduh:

Seveda se potem doma nič ne vidi in ne ločiš človeka od skale. Bljak.

Skuta je bila le korak naprej. Tukaj sem v povečavi celo opazil dva zmazka, ki bi bila lahko človeka. Rdeče zelene kombinacije narava najbrž ne nosi.

Bivak daleč spodaj - bi šel čez Mlinarsko sedlo dol oz. zakaj nisem šel raje tukaj gor?!,

Čaki, a se vidi Koča na Kamniškem?

Ah, sem vedel, da se ne, a le za las!

Poslikal sem še Jezersko, sem si rekel, da bomo vedeli, kje bomo hodili drug teden. Jej, kakšne ideje! Zgleda višina vpliva na delovanje možganov, kaj?

Hja, sem si pa vsaj rekel, da moram enkrat kmalu na Obir. Saj je čisto blizu.

Ker je kar malce zoprno pihalo, sem se še enkrat zazrl tja, od koder sem zadnjič slikal te kraje, proti Pohorju, vsaj zdi se mi, da bi moralo biti tam nekje daleč. Od tam se je videlo Grintovec, Olševo in Peco in Raduho.

Slikal še sebe, kjer sem uspešno zakril vse vrhove in bi dodobra pomanjšano fotko (da ne bi kdo prepoznal Štruce, pa še skropucalo bi moral odrezat) lahko uporabil v nagradni igri Kje sem?

A sem sklenil, da bom raje dal nagrado sebi in to prvič, ko se ne bom več mrščil v objektiv. Najbrž mi ne bo uspelo, kaj?

In jo mahnil proti dolini. Ena dolga pot je to.

Vmes se je naokoli vozil helikopter, enkrat je bil čisto nad mojo glavo, a preden sem potegnil ven fotoaparat, je bil že za skalo. Je vojska nekaj vadila. Na koncu sem ga celo ujel, pa sem ga moral doma na sliki kake pol ure iskat. Zato sem ga raje označil, ker je neverjetno, da sem ga slikal ravno v trenutku, ko... ah. In v resnici je zgledal mnooooogo večji!

Ah, jebela cesta pa ti fotoaparati! S ta velikim ne morem okrog hodit, tamali pa niso vredni razgledov. Ah, grrrrr.

Pa sem potem hodil dol in hodil dol in hodil dol.

In se ustavil na Kokrškem, ker sem bil res že povsem zmatran. Spil čaj in Kokrško moč, sklenil, da me nikoli več ne oberejo za 4,7€, pojedel ploščico, prišel malo k sebi in se pobral naprej.

Pravzaprav sem tudi navzdol grede kar naprej nekaj jamral. Pa ravno jaz moram živet s to sitnobo!

Namakanje pri Izviru je bilo tokrat vključeno v paket. Sem bil žejen ko strela, v Dom pa ne grem! Pa še pasalo je, zdržim pa natanko štiri sekunde v tisti mrzli vodi. V hribih so se že začele delat meglice, a se je lep dan vseeno še dolgo obdržal!

Do doma sem prišel ravno v času, da sem šel direkt po Tamaučka. Za las, torej.

Ma, ja, kljub matrariji, jamranju in 5:35h sem skrajno zadovoljen. Mogoče malo tudi zato, ker sem prišel gor in dol *kljub* matrariji in jamranju.

Tags:

domači kraji | pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS