Donačka gora

by piskec 17. november 2010 16:11

Zadnje čase me Helena vedno prehiti. Kar pomeni, da se moram potem jaz trudit, da ne napišem podobno ali pa celo ne uporabim enakih fotografij!

Čeprav se ne trudim. In tudi iste fotke velikokrat objavim. Kaj čmo.

S Krti smo se zadnjič odpravili na Donačko goro. Še pred par leti sploh nisem vedel, kje se to sploh nahaja... Evo, zdaj pa smo jo prehodili podolgem in počez.

Skoraj pričetek in zaključek smo imeli v dolini Winettu. Še zdaj ne vem ali ima to kaj veze z Winnetoujem, mogoče ja, mogoče ne. Nekaj slik z indijanci je res notri, pravijo, da so tu naokoli snemali film, a potem bi vsaj prav napisali, kajne? Nisem se pa toliko zbrihtal, da bi bolj podrobno vprašal lastnika. Heh, skrivnost me bo torej peklila še dolgo časa!

Je pa luštno urejeno, najbrž je poleti tule res naval! Prostora dovolj, pa še ribe si lahko naloviš...

Potem smo pa kar krenili proti Rudijevem domu, tja smo se namenili od Stare Grabe, slabo urico smo potrebovali do doma.

Pohod je bil organiziran za več različnih tipov ljudi. Od tistih, ki radi malo več hodijo, do tistih, ki sploh neradi hodijo. Zato sva se midva s Heleno kar malo bala, da bomo premalo hodili in da se otroci ne bodo nič zmatrali. Kar pa seveda ne smemo pustit! Tokrat sem tudi skrbi potisnil v drug plan in smo se seveda odločili za tisto malo daljšo, plezalno pot. Otroka seveda nista hotela nič slišati o lažji poti, "greva na plezalno!" sta tulila. Pa smo šli.

Enih deset nas je šlo po ta dolgi, ki smo se pri vsaki tabli čudili napisani nadmorski višini. Skoraj povsod je namreč falila za vsaj petdeset metrov. Zgleda se v tistih krajih ne počutijo dobro, če niso vsaj na 650m... Povsod namreč piše, da je Dom na višini 592m, pa tudi GPS je kazal toliko. Od kje torej šestdeset metrov razlike, ne bi vedel, še ena skrivnost torej!

Je bilo pa lepo za hodit, sam bukov gozd, ki je celo označen kot pragozd in zaščiten. Super!

No, vsega skupaj ni prav veliko, kar naenkrat si že pri zajli, zadeva niti ni tako nedolžna. No, težka tudi ni, je pa seveda potrebna previdnost.

Zanimivo je, da lezem Tamaučku direktno za ritjo in me je zanj presneto strah, pri Flori pa - skoraj - nič. Punci zaupam, pa čeprav ne vem čisto dobro zakaj... ji pa zaupam, da bo njen korak trden in da se bo dobro držala.

Vzhodni vrh je prav super, ni pa prav veliko prostora na njem! Še posebej, če se vsi nastavljajo in sončijo in...

Potem pa še dvajset minut zoprne (če imaš otroke s seboj in preveč paziš na njih) prečnice ob res ostrem grebenu in si še na zahodnem vrhu!

Še gasilska, jasno:

pa smo že pri Rudiju nazaj v koči. Tokrat malo daljši postanek, tudi za pivce in slikanja je bil čas!

Ker ni bil nihče prav zmatran, smo potem kar peš krenili proti našemu koncu - dolini Winettu. Sicer je tam nekje pisalo 2:40 ampak se noben ni prav veliko sekiral. Čudno.

Smo pa potem kar dobro hodili. Čez hribčke in dolinice Haloz,

mimo zanimivih in občudovanja vrednih sodov,

preko metrov listja, ki je bilo tudi čez kolena, otroci in pa tudi nekateri starejši pa so se z veseljem metali noter in se povsem skrili! Uau, toliko listja pa že dolgo ne!

in mimo zidanic, ki imajo kaj ponudit:

čeprav tegale pa raje nismo poskusili. Smo raje ostali na - dobrem - vinu!

Donačka se nam je kar odmikala in odmikala in vedno dlje je bila, mi pa nismo imeli pojma, kje smo. Otroci pa so postajali že malce nestrpni in zmatrani, nič kaj dosti se ni dogajalo.

Pa smo le prišli do avtobusa, večina se je odpeljala do doline, ta najbolj žilavi pa se nismo dali! Če gremo peš, gremo peš!

Se je izkazalo, da otroci niso bili prav veliko zmatrani, sta se takoj zaprašila na:

in skakala do teme!

Potem smo pa jedli in rajali in jedli in rajali in tako naprej!

Za Krte prav nenavadno, ampak domov smo se - ko smo v blitzu zavzeli in okupirali še nek bife na poti - priklatili šele v poznih nočnih urah. In prav nihče se ni pritoževal!

Smo se pa ta dan kar dobro nahodili, najina skrb je bila povsem odveč. Šest ur hoje, z ustavljanji seveda, 17,5 kilometrov in 880 višincev niti ni mačji kašelj. Otroka sta zmogla brez najmanjšega problema. No, ene par km manj a še vedno lep kos poti!

Jah, no. Če pogledam... saj se imamo vedno prav luštno!

Tags:

domači kraji | pr norch

Torki

by piskec 15. november 2010 13:03

Jesen je prišla, zima že počasi trka na vrata, torej bo treba spet malo več migat!

Zakaj več migamo v teh temnih in mrzlih časih, mi bo vedno nekam skrivnostno, ampak tako je. Dejstva kažejo, da v temnih popoldnevih, deževnih meglenih jutrih in sneženih nočeh naredim kar veliko kilometrov. Po mojem celo več kot čez poletje...

Sicer pa je čez zimo težko najti kakšno lepše vreme. Morda februarja, do srede januarja pa se bo vlekla megla in bo povsod le ena sama tema. Bljaki.

Zato so se spet pričeli naši torki. To sezono ob ponedeljkih. Eno temno, blatno in skorajdeževno Šmarno z eno blatno ritjo smo že dal skoz!

Zdaj že v temi zadanem avtosliko iz prve. Počasi postajam tako dober kot Rajko. Skoraj, no...

Tags:

domači kraji | pr norch

Aleluja!

by piskec 12. november 2010 11:19

Podnaslov bi pa lahko dal: tudi slepa kura zrno najde!

Mogoče sem res malce preveč zloben, ampak... dajte no! Se sploh še spomnim, kdaj sem zaprosil za tole???

Da pogledam po blogu... evo.. prvi prispevek sem objavil 17. Aprila 2009, do polne jeze sem pa zdržal celo tja do 9. Junija 2009! Še celo na salabajzer.si sem jih dal.

Od tega je... ufff, dolgo, dolgo, predolgo.

Ampak, kaj pa se je zgodilo prav pred kratkim? Uganeš? Ne? Jaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!

Dobil sem elektronsko sporočilo, email! Eureka! Aleluja! Bog obstaja! Ali kakorkoli že...

Skratka, predragi trgovec se je zganil in mi poslal tako željeno sporočilo:

----
Spoštovani,

Pošiljamo Vam jedilnik Restavracij Interspar za obdobje od 8.11.2010 do 11.11.2010 in od 15.11. do 21.11.2010.

Dober tek vam želi

Restavracija Interspar

Postanite naš oboževalec tudi na Facebooku >
To obvestilo ste skladno s 45a. clenom ZVP prejeli na osnovi vašega narocila preko e-pošte, spletne strani, izpolnjenega anketnega lista. V kolikor je pri tem prišlo do napake in v prihodnje ne želite ostati clani, prosimo kliknite tukaj.
----

Problem je le v tem, da že več kot kako leto ne zahajam več v tiste konce in da tam prav toliko časa tudi ne jem. Opsa.

Leto in pol dela za programsko opremo, ki pošilja emaile pa je kar nekaj! Ni hudir, mora bit pa že hudičevo dobra! Pa jebela cesta, kako jim sploh uspe prodati štruco kruha?

Disclaimer:
pisec teh vrstic kar veliko hodi v spar po špecerijo, a to nikakor ne pomeni, da mi ne bi smeli it na živce! Še posebej njihova IT podpora, ki je že večkrat dokazala, da je vrhunska v vseh ozirih!

Tags:

osebno

Sladkih6 2010

by piskec 9. november 2010 14:49

Slavospeve so pravzaprav že skoraj vsi napisali, tako Hana kot Wega.

Meni tako ne ostaja prav veliko.

Sladkih6 je mešanica povsem različnih zgodb, ki pridejo skupaj, se mešajo, širijo, prepletajo in poživljajo ena drugo vsakih pet do deset minut. In tako celih šest ur. Pravzaprav neverjetno in za vsakega, ki gleda prireditev od zunaj, najbrž tudi povsem nepredstavljivo.

No, nam, ki smo tekli svoje zgodbe skupaj, se to ni zdelo prav nič čudnega. Najbrž pa se je zdelo čudno tistemu, ki je vsaj štiri ure preždel v gostilni, mimo katere smo tekali. Pa vendar je bil najbrž on sam veliko bolj čuden.

Vse bistvo leži v teh zgodbah, kajti prav vsak ima svojo lastno, različno, drugačno, samosvojo, edinstveno. Okvirna proga in čas sta edini omejitveni vrednosti okrog katerih vsak povsem svobodno naplete karkoli si pač v tem dnevu želi. Prav v tej svobodi, spontanosti in kaotični neurejenosti posameznih zgodb leži tisto, kar nas - udeležence - tako privlači.

Družinska organizacija, kratek krog in najbolj družabna podelitev, kar jih poznam, je formula za dogodek s katerega vedno odideš poln spominov, vtisov, navdušenja in hrepenenja po naslednjem letu.

Moja zgodba pa je bila po lanskem maratonu, tokrat natanko takšna:

Darja, Rado, Helena, Leander in jaz smo se že v avtu dodobra zabavali, zato nisem imel prav nobene treme. Tokrat sem odšel na tek popolnoma neobremenjen, brez kakršnegakoli plana, brez ciljev in skritih želja. V to, da res ne bi imel kake skrite nore želje sem vložil kar nekaj truda, dneve pred tekom sem se lepo prepričeval, da sem za letos v mojem teku naredil veliko in mi ni treba prav nič več.

Kar je bila na koncu dobra ideja. Seveda pa je po bitki lahko biti general. Bogve, kaj bi bilo, če bi se vse obrnilo drugače...

Prav nič veliko časa nam ni ostalo, ko smo zjutraj prišli na Sladki Vrh, kavo smo na hitro vrgli vase v lokalni gostilni in se šli takoj prijavit!

Ura je bila že nevarno blizu desete, komaj da sem še skupaj zložil mizico in najin generalštab pri avtu.

Potem pa malo pozdravljanja, kaosa, skakanja sem in tja in hopla, je bil že start!

Se je videlo, da so ljudje letos vse skupaj bolj resno vzeli. Mislim, da prvo uro sploh noben ni nič rekel. Še Vitezi so bili tiho, čeprav je to skoraj nemogoče...

Ampak res, startno/ciljna ravnina je bila povsem prazna, nikjer nikogar, samo tup, tup, tup, tup so se slišali copati po asfaltu. Vsak je začenjal svojo zgodbo.

Pa to ni prav dolgo trajalo. Kako uro, dve, da se odteče tisti prvi polmaraton, potem pa se posamezniki že začenjamo ustavljati, piti, jesti, se pogovarjati, hoditi kakšen krog za malico in tako naprej. Postaja bolj veselo in mnogo bolj družabno. Tudi polmaraton ni od muh.

Jaz sem tokrat zanj rabil toliko kot vedno, 2:25, lepo počasi. Potem sem se ustavil, se usedel, pojedel eno ploščico in šel naprej.

In tekel in tekel in tekel.

Vsaj tako se mi je zdelo. Pa sem pretekel le do 28 kroga, ko se je počasi začela kalvarija. No, kalvarija ravno ne, ampak dalo se mi pa tudi ni nič več. V devetindvajsetem sem potem dokončno sklenil, da po devetindvajsetem vzamem s sabo denar, grem v tridesetega, skočim v štacuno in prinesem pivo. Nato neham.

Potem me je pa Rajko nekaj zmotil, govoril o nekem pivu, ki ga ima in da naj počakam še tiste pol ure, da ga dobim. No, okej, pol ure bom pa že zdržal, sem si rekel, grem pa kak krog prehodit.

In potem naredim enega in nato dva in nato tri in potem pogledam na uro... Hm... čaki... saj tole pa ni tako grozno, ej! Kaj hitreje hodim kot tečem?

Skratka, čas kaže, da bi tudi s hojo prav lepo do konca naredil en maratonček. In ker nisem več tekel tudi nisem bil več siten, hoja me pravzaprav sploh nič kaj dosti ne zmatra, sem kar hodil. In hodil. In hodil. Tam nekje dvanajst krogov sem moral kar lepo prehoditi, hitro in brez ustavljanja in šlo mi je prav super.

Tokrat je vseh šest ur šlo na dve frutabeli, liter izotonika, liter kokakole ter liter čaja in vode in ene kocke sladkorja, ki me je premamila še na začetku. Še dekstroze nisem niti ene vzel... Ja, ja, lastne zaloge so še velike!

Predzadnji krog pretečem za lastni ego (še zmorem!) in se skupaj s Heleno in Tamaučkom podam še v zadnjega, 44-ega.

Opa! Helena neverjetnih 40, jaz 44, Leander pa jih je enkrat z enim, drugič z drugim naklepal kar 8! Drugo leto gremo na družinsko stotko!

Svoj lanskoletni rezultat torej izboljšam - povsem v mojem letošnjem lenobnem stilu - za en krog. No, ja, ni ravno nekaj, pritoževat pa se tudi ne morem prav nič! Kakor je po treh urah zgledalo kot en velik flop, se je na koncu še presneto dobro izteklo!

Podelitev diplom in pokalov je potem vrhunec dneva, se vidi že potem da komaj kdo odide prej domov, skoraj vsi počakajo do konca! Ker prav vsak dobi diplomo in dozo elana za naslednje teke v obliki aplavza polne dvorane.

Prav vsak! Zato na Sladkih6 prav res vsaka zgodba in vsak tekač nekaj velja. Ker prav vsak se po-trudi na svoj najboljši način.

Še posebej pa se je tokrat izkazal Leander, to je treba poudariti! Vzela sva ga s seboj, da ne bo doma pasel dolgčasa in upala, da mu tukaj tudi ne bo. No... predvidevanja so se izkazala za pravilna, kakšen dolgčas neki! Pomagal je kot velik in bil prav dober pomočnik, vmes je tekal, bodril, spet natakal vodo, kokakolo, spet malo tekal... všeč mu je bilo ko strela! In si je medaljo zato povsem prislužil!

Pa še osem krogov, to je 8,2km, ej!

E-kipa Srčnih se je torej tudi tokrat izkazala! Eni s tekom, drugi s hojo, tretji z organizacijo. Prav vsak je nekaj malega dal in presneto veliko dobil!

Ana, Marjetka in Rajko, hvala!

Tags:

pr norch

Krvavec

by piskec 5. november 2010 18:20

Zadnjič me je Helena zvabila sem gor, jaz sem imel namen nekaj majhnega, bližnjega. Kakšnega Primoža, Limbarsko, Jakoba...

Pravzaprav sem hotel nekaj znanega, nekaj o čemer mi ne bo treba razmišljat ampak bom lahko samo šel. Ah, kje pa!

Sem se potem ukvarjal s cesto do Ambroža in naprej, po kateri seveda še nikoli nisem vozil, se bal, da bo sneg, led in grozne razmere. Se bal, da bo zaprto. Preveril vse, kar piše o cesti in Krvavcu. Se zanimal levo in desno. Ahhhhhhhhhhh.

No, ravno temu sem se z izletom na "znano" hotel izogniti. Pa mi ni uspelo. In sem bil potem mogoče malo siten.

Ampak do Ambroža je bila cesta tako presneto lepo jesenska, da me je kar vleklo iz avta.

No, prav lepa cesta pripelje do Planine Jezerca, tam naprej je potem makadam in rampa. Samo za domačine, lastnike in frajerje. Je pa bil tam v zatišni legi še kar sneg!

Mi pa smo že od parkirišča videli naš današnji cilj - dom, oddajnik, vrh Krvavca. Niti otrokoma se ni zdelo prav daleč (kar je več kot dobro za začetek!).

Malo smo šli po cesti, malo počez, pravzaprav čisto kaotično, čez Kriško planino pa smo seveda morali it.

Zanimivo je, kako si tisti posvečeni, ki lahko vozijo po naravi - navadni smrtniki seveda ne smemo - drugače predstavljajo zadevo - novega lepotca je pač treba sprobat.

Do Doma na Krvavcu smo potem prišli en, dva, tri. Pravzaprav smo bili tam kar naenkrat. Jaz se ga spominjam še iz časov... oh, izpred dolgih časov! Se mi zdi, da je bil takrat le en velik betonski blok... sicer pa, kaj pa vem. Kdo bi se spomnil petindvajset, trideset let nazaj, ko smo ga enkrat žurali gor, ko je bil sneg in v Domu še disko. Zanimivi časi so bili to!

Tokrat pa smo raje zavili k

glede na letnico je tudi tistikrat - ko sem bil jaz gor - kapelica že stala, a se je prav nič ne spominjam. Čudno pa to ni, kajne?

Malica se je v zavetrju in na sončku prav prilegla. Vsaj otrokoma!

Potem pa naprej proti vrhu, mimo oddajnika in cak... hm, nekam premalo je tole!

Potem sva itak čakala otroke še deset minut, nekje vmes se je Tamauček prav razhudil, zakaj neki se nam mudi?!!! in naju prav nadrl. Potem sva šla midva naprej, otroka pa sta vzela "počasi" res počasi! V vsak sneg sta se vtaknila!

Vsako žičnico sprobala

kričala, norela, počivala, se stiskala,

se metala gor in dol in levo in desno, skratka uživala, kot to znajo le otroci!

Mene pa je seveda skrbelo. Tile oblaki so prav grozno zgledali, valili so se in valili direktno proti nam!

In le vprašanje časa je bilo, kdaj nas bo zagrnilo. Kaj pa, če bo megla tako gosta, da ne bomo mogli nikamor, a?

Pa ni bila. Sreča.

Ampak sončka pa potem tudi ni bilo več. Škoda. Zato smo jo mahnili kar navzdol, sicer malce naokrog, si je treba ogledat še ostale stvari po Krvavcu, naprimer vremenske postaje - eno majavo smo res odkrili nekje pod neko sedežnico...

Ali pa Plažo:

pa vse do Gospince je bilo treba prit, ne bi preveč po isti poti hodili!

Pogledat je treba še kakšna so jajčka:

se malo skregat tam sredi hribov, ker se nismo mogli zmenit ali naj se ustavimo ali ne. Na koncu smo vsi užaljeno odšli naprej, kar se je potem izkazalo za še najboljšo idejo. Otroka sta bila namreč čisto premočena in vsako ustavljanje bi bilo zoprna zadeva.

Tako pa smo malce poletavali, ker nas je zeblo:

in se čudili, kaj vse naredi drevo oz. tisti čuk, ki znake pribija premočno na drevo!

In to je bilo to, pravzaprav prav enkratno! Prekrasni razgledi na Kočno, Grintovec, Strožič in Julijce. Prekrasen dan, ki se je na žalost sfižil, a vseeno, prav super smo se imeli!

Še bo treba it! Zvoh, Kompotela, Kalški greben... bo počakalo?

Še slika poti:

Tags:

domači kraji | pr norch

geoStik Statistika Oktober 2010

by piskec 4. november 2010 09:07

Prejšnji mesec.

Oktober 2010

Potresi:

  • 46-krat (-42) se je streslo,
  • po štirikrat se je streslo 2.,3.,23.,25. in 26.10.,
  • najmočnejši potres 11.10. ob 3:07, magnituda 2,9!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 167.493 (+8314) za 48 (+0) vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Biljana, 6.10. 15:35, 24,8 stopinje (-2,5st),
  • najnižja temp - Topol, 22.10. 8:26, -4,8 stopinje (-5,6st),
  • Burja je najmočneje pihala 27.10. 08:26 146km/h v Podnanos1 (+45km/h),
  • zajetih stanj vremena: 3.188 (-163),
  • največkrat je bilo "jasno" - 719-krat, "oblačno" 641-krat, "rahlo dežuje" 222-krat, "dežuje" 55-krat.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 573-krat (-14),
  • nesreča 180-krat (-13),
  • delo na cesti 670-krat (+44),
  • intervencij 906 (+3), največkrat "Požari in eksplozije" - 304-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 6.081, +0,99%
  • vsa registrirana - 1.069.908, +0,03%
  • vozniška dovoljenja - 1.278.873, +0,07%
  • največ prvič reg. - Renault: 869, -11,86%, Volkswagen: 824, +1,72%, Citroen: 449, -2,81%
  • tipi vozil - Renault Clio: 301, -3,53%, Volkswagen Golf: 236, -12,92%, Renault Megane: 214, -33,13%,
  • V Ljubljani največ - 1.643, +1,05% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 11, -15,38%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 684 odvozov, +4,75%,
  • največ odvozov je bilo dne 26.10. - 43,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 58-krat (+18), Volkswagen Polo: 30-krat (+9), Volkswagen Golf: 27-krat (-9)
  • največkrat odpeljani s POSTOJNSKA: 73-krat (+22), BEETHOVNOVA: 33-krat (+1), MIRJE: 30-krat (+2)
  • Odpeljane registracije: LJ: 456, KR: 65, KP: 27, CE: 26, GO: 25, NM: 20, MB: 17, MS: 7, PO: 6, SG: 6, KK: 6.


Tags:

geostik

Ledine

by piskec 28. oktober 2010 12:47

En dan pred ljubljanskim maratonom pa v hribe? "Počivat moraš!" so vsi tulili!

Ampak je bil tak lep dan! Kako bi lahko ostal doma in čakal in bi me skrbelo in bi se sekiral in bi... Eh, ni šans! Greva!

Nekam na kakšno kratko in sladko!

Ah, Ledine! To sva imela že dlje časa v planu, še dobro, da se je Helena v pravem trenutku spomnila na njih! Ja, Ledine bodo ravno prav, gor po Slovenski, dol po Lovski!

Pa še Tamauček je ob 8h zjutraj odšel s taborniki na jesenovanje, torej sva midva cel vikend čisto sama!

In se zapodiva proti Jezerskem, v dolgo in vijugajočo dolino Kokre. In ko sva tam nekje že pri jezeru, se počasi odpre pogled na gore! Ojej, saj tu je prava zima! sva oba presenečena. Na južni strani v soboto še ni bilo prav nič snega, sijalo je sonce, na severni pa popolno nasprotje. Hlad, senca, sneg, zima.

Saj na sliki se ne vidi nič hudega, midva pa sva bila kar fino presenečena, v primerjavi z južno stranjo je bilo tole res popolnoma drugače.

Eh, pa gredo Ledine v maloro, sem si mislil, pejva vsaj do spodaj, bova videla, kako bo. Mogoče pa greva lahko vsaj na Češko kočo?

Pa sva jo potem vseeno mahnila proti Ledinam, saj tam spodaj lahko še vedno zaviješ proti Češki. Na poti pa vedno več snega.

V pol ure si že na razpotju oziroma pod steno. Koliko je snega? Greva desno ali levo? Češka ali Ledine?

Ampak stena zgleda čisto ok, je preveč strma, da bi se kaj prijelo gor. S sabo imava tudi derezice, če bo kaj bolj nevarnega, sva vsaj opremljena. Kaj torej?

Zdaj tukaj toliko pišem, kot da sva se ne vem kaj odločala. Pa se nisva nič kaj veliko. Dvakrat sva pogledala sem in tja in se zapodila direktno navzgor!

Tale stena in Slovenska pot na Ledine sta mi zelo pri srcu. Kratko in sladko, enkratno varovano in čeprav ponekod kar fino izpostavljeno, me na tej poti ni prav nič strah! Morda zato, ker sem tule že kar parkrat hodil, ali pa le zato, ker je tako dobro varovano, nobenih prečnic, kjer ne bi bilo jeklenice in podobno.

Tokrat sem tudi jaz dol gledal in celo slikal.

In prav nič se nisem bal. Kar je presenetilo Heleno, saj je pot kar zahtevna in globine so precejšnje.

Pot je res super, zelo kratka in kar naenkrat si iz stene!

Potem pa po okljukih navzgor, mimo Žrela, kjer pa je bilo malo več snega. O, ne, tukajle pa v snegu najbrž ne bi šel!

Potem pa samo še malo in si že pri koči!

Gor malo pojeva in popijeva, nič kaj toplo ni. Še dobro, da je Helena vzela vroč čaj s seboj. Pa še nekaj sem prigovarjal, kdo to rabi, vroč čaj! No, na koncu sem ji bil zelo hvaležen. Še dobro, da punca ve, kdaj me ne sme upoštevat...

Nato pa sva si nataknila dereze in jo mahnila po lovski poti navzdol. Luštno, a sploh ne tako nedolžno, bogve zakaj spodaj piše, da je pot lahka... Sicer res ni ne vem kaj, a vseeno bi bila lahko zahtevna.

Gozd spodaj naju preseneti z barvami jeseni, čeprav le malo listja še ostaja gor na tej, severni strani.

je pa vse rumeno, zeleno in rdeče. Samo pomislim, kako bi tole žarelo, če bi sijalo sonce!

A vseeno naju cel izlet in polna jesen kar nosi in polno uživava! Presneto, kako je prav povsod lepo! Le videt moraš!

Dan se še smehlja, midva pa se obirava in prav nikamor se nama ne mudi.

Še lačna postaneva in želiva si nekaj za na žlico, to vedno paše po izletu. Na koncu se izkaže, da je Heleni od vseh jedi na žlico najbolj všeč jagnjetina, jaz pa si naročim juho in joto, joj kombinacije!

Potem jeva vse skupaj, kar obenem in naenkrat in samo še bolj uživava. Na slikanje se spomniva šele ko nisva več tako lačna...

Dan, kot iz pravljice vzet.

Sicer le dve urci in tričetrt hoje, ampak za tak dan pred malim maratonom ravno prav. Da ne bodo jutri preveč noge bolele!

Vsem pa pošiljava z Ledin in z druge strani Skute en prav lep pozdrav!

Tags:

domači kraji | pr norch

15. Ljubljanski Maraton

by piskec 25. oktober 2010 10:21

Ja, seveda sem šel, kaj sem pa hotel drugega?

Biti črna ovca med 18 Krti, ki so se prijavili? Jaz jih prijavljam, na koncu pa ne bi šel?

Me pa res ni prav veliko veselilo. Raje bi se potepal kje v hribih, kamor sva tudi pobegnila prejšnji dan. Pa še sama sva doma, brez vseh otrok! In namesto, da bi šla za tri dni nekam na samo, se ti jaz prijavim na LM. Eh..., ko bi prej to vedel...

Pa še skrbelo me je. Tale moj tek je namreč nekaj tako... tako... kaj bi rekel? Čudnega? Mah, premalo vadbe, to je to. Nobenega velikega veselja nimam več v tekanju naokrog. No, sem in tja ga še imam in po teku sem tudi vedno zadovoljen, a bolj me vleče v hribe. Ampak saj to pa že vsi vemo, anede?

No, skrbela me je moja pripravljenost. Med priprave so prišli le trije asfaltni ravninski 12km teki, ta zadnji v petek, vse ostalo je bil drn in strn, kar pa je nemogoče primerjati in nikoli ne veš, kdaj ti bo kako mečno mišico zategnil. Vsaj za kondicijo se nisem sekiral, tega pa nekaj le imam. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je bil petkov tek tista prava odločitev - v nedeljo je bilo mnogo lažje teči in prav nič me niso noge bolele, tako kot me vedno po nekem času ne-teka. Vsaj prvih deset km...

Kakorkoli že, v nedeljo sem se znašel na startu. Smo se znašli.

Pa potem še Krti:

In kar naenkrat je bilo treba krenit na start!

Pa še slikanje tik pred startom, smo bili že malce zamišljeni...

Pa kolikor sem prej govoril o tem, kako je rezultat nepomemben in da mi je čisto vseeno... Japajade, kar naenkrat sem imel naštimano uro na virtualnem partnerju na 2:12. Kako in zakaj, če pa ni rezultat važen, a? Jej, jej, kaj v nas nas žene k temu?

Rajko je šel malo naprej, k zajčkom za 4h, midva z Radotom pa sva ostala malce zadaj, raje na 4:15. Pa še to se mi je zdelo preblizu, raje bi šel na 4:30 pa zajčka ni bilo.

Potem je bilo pa treba kar tečt. Kar sem sprejel kar nekako stoično - pa dajmo, če že moramo... Vsi skupaj, vsi tisoči tekačev, smo potem startali s svojimi željami, plani in demoni. In grem stavit, da je bilo demonov definitivno največ! Vsak se je boril za svoje po svoje.

Z Radotom sva potem tekla prvih pet kilometrov skupaj, si naštimala meni prav prijetnih 6:12, potem me je imel pa Rado dovolj. Prepočasi gre tole...

Jaz sem pa potem to hitrost obdržal več ali manj skozi celo progo. Ustavljal sem se redno, na vseh postajah, razen na 7.5km, pil in pojedel tudi par rezin pomaranč. Na koncu se je izkazalo, da bi morda potreboval celo malo več vode, zadnja dva km je bila kar žeja in hvala bogu, da je nekdo vmes še talal flaške vode. Samo sonček se malo pokaže in pri meni takoj naraste poraba vode. Poleg tega je pa še pihalo, kar je najbrž tudi vplivalo na porabo.

Tek mi je šel, Helena me je pričakala na progi kar trikrat in ja, pomaga! Je kar malce lažje! Hvala!

Kaj pa vem... saj mi je kar šlo. Sem in tja sem mislil, da bom popustil, da me noge ne bodo več zdržale, da... da... ma, ja... na koncu se je izkazalo, da je šlo vse čisto ok in da ostaja tudi še nekaj manevrskega prostora pri naslednjih tekih.

V cilj sem prišel čisto ok, le dve uri sta dolgi, moja narava počasi postaja nestrpna in malce naveličana.

Zato pa pridejo prav kakšne fino butaste fotke. Ah.

Še na pijačo z vsemi, si na hitro pravit štorije en čez drugega:

potem pa na eno dobro pico, ki po takem teku resnično paše. Popoldan sem se potem samo še zavalil na kavč. In to s povsem čisto vestjo!

2:11:20 je kar dobrih deset minut bolje kot 14.LM. In za dobri dve minuti dvajset moj PB v primerjavi z letošnjim MKM. Kaj pa bi še rad? Do penzije pridem ravno pod dve uri...

Plan je izpolnjen. Nič jamrat.

Tags:

pr norch

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS