Slavospeve so pravzaprav že skoraj vsi napisali, tako Hana kot Wega.
Meni tako ne ostaja prav veliko.
Sladkih6 je mešanica povsem različnih zgodb, ki pridejo skupaj, se mešajo, širijo, prepletajo in poživljajo ena drugo vsakih pet do deset minut. In tako celih šest ur. Pravzaprav neverjetno in za vsakega, ki gleda prireditev od zunaj, najbrž tudi povsem nepredstavljivo.
No, nam, ki smo tekli svoje zgodbe skupaj, se to ni zdelo prav nič čudnega. Najbrž pa se je zdelo čudno tistemu, ki je vsaj štiri ure preždel v gostilni, mimo katere smo tekali. Pa vendar je bil najbrž on sam veliko bolj čuden.
Vse bistvo leži v teh zgodbah, kajti prav vsak ima svojo lastno, različno, drugačno, samosvojo, edinstveno. Okvirna proga in čas sta edini omejitveni vrednosti okrog katerih vsak povsem svobodno naplete karkoli si pač v tem dnevu želi. Prav v tej svobodi, spontanosti in kaotični neurejenosti posameznih zgodb leži tisto, kar nas - udeležence - tako privlači.
Družinska organizacija, kratek krog in najbolj družabna podelitev, kar jih poznam, je formula za dogodek s katerega vedno odideš poln spominov, vtisov, navdušenja in hrepenenja po naslednjem letu.
Moja zgodba pa je bila po lanskem maratonu, tokrat natanko takšna:
Darja, Rado, Helena, Leander in jaz smo se že v avtu dodobra zabavali, zato nisem imel prav nobene treme. Tokrat sem odšel na tek popolnoma neobremenjen, brez kakršnegakoli plana, brez ciljev in skritih želja. V to, da res ne bi imel kake skrite nore želje sem vložil kar nekaj truda, dneve pred tekom sem se lepo prepričeval, da sem za letos v mojem teku naredil veliko in mi ni treba prav nič več.
Kar je bila na koncu dobra ideja. Seveda pa je po bitki lahko biti general. Bogve, kaj bi bilo, če bi se vse obrnilo drugače...
Prav nič veliko časa nam ni ostalo, ko smo zjutraj prišli na Sladki Vrh, kavo smo na hitro vrgli vase v lokalni gostilni in se šli takoj prijavit!
Ura je bila že nevarno blizu desete, komaj da sem še skupaj zložil mizico in najin generalštab pri avtu.
Potem pa malo pozdravljanja, kaosa, skakanja sem in tja in hopla, je bil že start!
Se je videlo, da so ljudje letos vse skupaj bolj resno vzeli. Mislim, da prvo uro sploh noben ni nič rekel. Še Vitezi so bili tiho, čeprav je to skoraj nemogoče...
Ampak res, startno/ciljna ravnina je bila povsem prazna, nikjer nikogar, samo tup, tup, tup, tup so se slišali copati po asfaltu. Vsak je začenjal svojo zgodbo.
Pa to ni prav dolgo trajalo. Kako uro, dve, da se odteče tisti prvi polmaraton, potem pa se posamezniki že začenjamo ustavljati, piti, jesti, se pogovarjati, hoditi kakšen krog za malico in tako naprej. Postaja bolj veselo in mnogo bolj družabno. Tudi polmaraton ni od muh.
Jaz sem tokrat zanj rabil toliko kot vedno, 2:25, lepo počasi. Potem sem se ustavil, se usedel, pojedel eno ploščico in šel naprej.
In tekel in tekel in tekel.
Vsaj tako se mi je zdelo. Pa sem pretekel le do 28 kroga, ko se je počasi začela kalvarija. No, kalvarija ravno ne, ampak dalo se mi pa tudi ni nič več. V devetindvajsetem sem potem dokončno sklenil, da po devetindvajsetem vzamem s sabo denar, grem v tridesetega, skočim v štacuno in prinesem pivo. Nato neham.
Potem me je pa Rajko nekaj zmotil, govoril o nekem pivu, ki ga ima in da naj počakam še tiste pol ure, da ga dobim. No, okej, pol ure bom pa že zdržal, sem si rekel, grem pa kak krog prehodit.
In potem naredim enega in nato dva in nato tri in potem pogledam na uro... Hm... čaki... saj tole pa ni tako grozno, ej! Kaj hitreje hodim kot tečem?
Skratka, čas kaže, da bi tudi s hojo prav lepo do konca naredil en maratonček. In ker nisem več tekel tudi nisem bil več siten, hoja me pravzaprav sploh nič kaj dosti ne zmatra, sem kar hodil. In hodil. In hodil. Tam nekje dvanajst krogov sem moral kar lepo prehoditi, hitro in brez ustavljanja in šlo mi je prav super.
Tokrat je vseh šest ur šlo na dve frutabeli, liter izotonika, liter kokakole ter liter čaja in vode in ene kocke sladkorja, ki me je premamila še na začetku. Še dekstroze nisem niti ene vzel... Ja, ja, lastne zaloge so še velike!
Predzadnji krog pretečem za lastni ego (še zmorem!) in se skupaj s Heleno in Tamaučkom podam še v zadnjega, 44-ega.
Opa! Helena neverjetnih 40, jaz 44, Leander pa jih je enkrat z enim, drugič z drugim naklepal kar 8! Drugo leto gremo na družinsko stotko!
Svoj lanskoletni rezultat torej izboljšam - povsem v mojem letošnjem lenobnem stilu - za en krog. No, ja, ni ravno nekaj, pritoževat pa se tudi ne morem prav nič! Kakor je po treh urah zgledalo kot en velik flop, se je na koncu še presneto dobro izteklo!
Podelitev diplom in pokalov je potem vrhunec dneva, se vidi že potem da komaj kdo odide prej domov, skoraj vsi počakajo do konca! Ker prav vsak dobi diplomo in dozo elana za naslednje teke v obliki aplavza polne dvorane.
Prav vsak! Zato na Sladkih6 prav res vsaka zgodba in vsak tekač nekaj velja. Ker prav vsak se po-trudi na svoj najboljši način.
Še posebej pa se je tokrat izkazal Leander, to je treba poudariti! Vzela sva ga s seboj, da ne bo doma pasel dolgčasa in upala, da mu tukaj tudi ne bo. No... predvidevanja so se izkazala za pravilna, kakšen dolgčas neki! Pomagal je kot velik in bil prav dober pomočnik, vmes je tekal, bodril, spet natakal vodo, kokakolo, spet malo tekal... všeč mu je bilo ko strela! In si je medaljo zato povsem prislužil!
Pa še osem krogov, to je 8,2km, ej!
E-kipa Srčnih se je torej tudi tokrat izkazala! Eni s tekom, drugi s hojo, tretji z organizacijo. Prav vsak je nekaj malega dal in presneto veliko dobil!
Ana, Marjetka in Rajko, hvala!