geoStik Statistika Julij 2010

by piskec 6. avgust 2010 11:23

Prejšnji mesec.

Julij 2010

Potresi:

  • 53-krat (+5) se je streslo,
  • petkrat se je streslo 9.7.,
  • najmočnejši potres 24.7. ob 18:46, magnituda 3,0!

Vremenski podatki:

  • zajetih podatkov: 146.940 za 43 vremenskih postaj,
  • najvišja temp - Ajdovščina, 17.7. 13:34, 40,4 stopinje,
  • najnižja temp - Topol, 8.7. 5:26, 6,4 stopinje,
  • Burja je najmočneje pihala 19.7. 23:24, 108km/h v Podnanos1,
  • zajetih stanj vremena: 3.527,
  • največkrat je bilo "pretežno jasno" - 952-krat,
  • "dežuje" 26krat, "rahlo dežuje" 91-krat, "ploha" 44-krat, "nevihta" 59-krat.

Promet:

  • zastoj je bil sporočen 539-krat,
  • nesreča 219-krat,
  • delo na cesti pa 564-krat,
  • intervencij (nepopolni podatki) 165, največkrat "Tehnična in druga pomoč" - 49-krat.

Vozila:

  • prvič registrirana - 6.656, -6,93%
  • vsa registrirana - 1.069.264, +0,003%
  • vozniška dovoljenja - 1.276.186, +0,006%
  • največ prvič reg. - Renault: 1.219, -6,3%, Volkswagen: 765, -15,18%, Opel: 499, -4,4%
  • tipi vozil - Renault Megane: 386, +0.05%, Renault Clio: 383, -12.75%, Volkswagen Golf: 230, -24,34%
  • V Ljubljani največ - 1.856, -15,75% novo registriranih osebnih avtomobilov, v Metliki najmanj - 10, -33%.

Odvoz vozil - ljubljanski pajek:

  • 448 odvozov,
  • največ odvozov je bilo dne 13.7. - 24,
  • največkrat odpeljani Renault Clio: 30-krat, Fiat Punto: 30-krat, Opel Astra: 18-krat,
  • največkrat odpeljani z METELKOVA: 38-krat, BEETHOVNOVA: 35-krat, MIRJE: 33-krat.

Tags:

geostik | tehnika

Črno jezero - Planina Blato

by piskec 5. avgust 2010 07:03

Prav luštno je bilo pri Črnem jezeru. Bi kar tam ostali... Pa je bilo treba it naprej! 

Takoj za jezerom je že odcep, smo morali zaviti v levo, naravnost bi prišli čez Komarčo v Bohinj. Tule na razpotju je en tak zanimiv znak in kar nekaj časa smo porabili, da smo ugotovili, kaj to sploh je!

Najprej seveda pomisliš - pot je zaprta? Prepovedana? No, nič kaj takega najbrž ni, je pa precej zavajajoče. Zgleda namreč, da je tole le nosilec za neko večjo tablico. Mogoče še od takrat, ko je bila pot čez Komarčo poškodovana in res zaprta? Kakorkoli že, mi smo šli itak na levo.

Tale pot pa... hja... ne, čisto nič nam ni bila všeč, nobenemu od nas! Najprej hodimo spet po lepi mulatjeri, od katere pa se kar naenkrat poslovimo in zagrizemo v hrib. Je pa zanimivo, da me danes prav hudo matra, kam gre tista presneta mulatjera, za katero je zgledalo, da se še naprej vije po vrhu pečin Komarče. Skoraj zagotovo bi bila bolj zanimiva kot pa pot, ki nas je čakala. Ampak najbrž tudi bolj nevarna. Ker pa nekako ni bil čas za iskanje novega, smo se raje držali markacij.

Dol pod Studorjem se je potem vlekel in vlekel. Nobenega razgleda, sam temen gozd, vse vlažno, mokro, pravzaprav smo bili povsem premočeni! Mokre trave, zemlja, blato... Ja, nič lepega. Proti koncu bi že vsi trije potrebovali kakšen motivacijski prijem, pa se nobenemu ni nič dalo...

Smo pa zato prišli do Planine Viševnik v markiranem času, uri in četrt. Se vidi, da smo kar hodili in nič drugega.

Planina Viševnik je pa bila povsem nekaj drugega! Po dolgi hoji po temačnem gozdu končno vse odprto!

In na Planini je bilo tudi živo. Niti nisem vedel, da je gor koča - Bregarjevo zavetišče na Planini Viševnik, 1620m.

Še dva tujca - za katera spet nismo uspeli pogruntat iz kje sta - smo usmerili proti Sedmerim jezerom in jih poslali Čez prode. Glede na to, da nista imela niti najmanjšega pojma kje sploh sta in kako sta do tja prišla... huh, res ne vem... Upam, da sta do večera prišla sploh kam.

Planina res prav prijetna, a smi smo si rekli, da počijemo in popijemo in (skoraj) zaključimo na Planini pri Jezeru. Zato tule nič ustavljanja!

Smo se pa ustavili takoj za vogalom - o, ti lumpi pa imajo razgled!

Potem je pa le še tričetrt ure do Planine pri Jezeru, vseskozi dol, dol, dol. Na koncu je spust kar strm, a nam je vse to hitro minilo, ves čas smo namreč razmišljali kako bo treba zašpilit našo klobaso, naš krog, ki smo ga naredili v teh dveh dneh. O, to je bilo razlaganja, risanja in pojasnjevanja! Tričetrt ure.

In potem kar naenkrat - saj tu smo pa že bili:

Zanimivo je, da se s tele poti (proti Planini Viševnik), čisto malce pod gozdom, prav lepo vidi Triglav. Česar najbrž skoraj noben obiskovalec Koče pri Jezeru ne ve. Tam doli pri koči pa seveda ni prav nobenega razgleda... Še na Sviščakih so imeli tablo: "razgled na Snežnik - 10min".

Čas za malico in da pospravimo vse, kar je še ostalo v nahrbtnikih in se počasi poslovimo od našega izleta. Čaka nas le še spust do Planine Blato in potem bo konec. Ko bomo enkrat v avtu se nam ne bo nič več dalo. Dol smo potem kar leteli, Tamaučku je šlo super, na koncu sva tekmovala s parimi fanti, ki so hodili za nami - kaj vse zmore malo tekmovalnosti! Je letel dol kot ta velik! Seveda tisti fantje niso nič vedeli o tekmovanju, a Tamaučku se je tako fino zdelo, da ga niso prehiteli in da je bil hitreje dol kot oni, da je bil pri avtu kar kak centimeter višji...

Na Planini Blato pa... avtov, kolikor češ! O, hudirja! Pa kako prijetno parkirani!

Pravzaprav so bili parkirani čisto tja dol do odcepa ceste na Vogar! To pa je kar malce dlje...

Se pa mojstri seveda povsod najdejo - na ravnem, ob cesti, s kolesi na noter. Ampak... za vsak slučaj... morda se podre hrib, avto pa bo le ostal...

Najboljši pa je bil mojster, ki je na nekem res bolj izpostavljenem mestu zasukal kolesa dol, v prepad, je pa zato podstavil kamne. Pa pustimo to, nekaterih stvari nam pač ni dano razumeti...

Pa me je potem na poti le prešinilo, da brez kakšnega hladnega potoka pa res ne moremo kar že domov! Še sreča, da je bil malo nižje prav lep parkirni prostor in dostop do potoka. Smo lahko namakali noge po mili volji. U, kako to paše! Bolj ko je mrzla voda, bolj paše, pa čeprav boli. Ampak tako lepo se vse skupaj stisne, skupaj z žilami, da vso utrujenost z nog kar odnese.

Ja, ja, domov, ja.

Kar naenkrat se nikomur nikamor ni mudilo. Pa sem rekel, da poznam eno fajn oštarijo v Ukancu. In smo šli. Jest. Oziroma jaz zadnje čase žrem. Prav žrem in sem tudi že debel kot pujs in kmalu bom zapustil docentsko mesto in se spremenil v nadcenta. Ampak to je že povsem druga zgodba. Taka, bolj žalostno osebna...

Imajo pa pri Don Andru res dobro za jest, to je treba priznat! In to vsega boga. Je bila pa prava sreča, da smo dobili sploh mizo, ker... ja, ne samo Ukanc, cel Bohinj je bil do konca poln! Povsod je mrgolelo ljudi, jaz jih toliko še nikoli nisem videl! Prav neverjetno!

Pa še sestro sem tam srečal! Ha! To pa še bolj ne moreš verjet!

Ker smo tako pridno jedli, je bilo treba it še malo naokrog in vsaj malo zadihat. Seveda sem se prav fino pohvalil in vehementno zatrjeval: "ja, ja, klele greš pa si takoj pr jezer! Ma, ja, jest to vem!"

Na koncu smo imeli toliko od jezera:

jaz pa sem moral priznat, da se mi niti ne sanja, kje jezero sploh je. Potem smo to nekako le ugotovili po ljudeh, ki so s pripomočki za na plažo hodili v neko smer, ampak se nobenemu ni dalo več nikamor.

Pogledali smo še čisto in bistro Savico, ribe pod mostom, si ogledali stene Komarče in kje gor smo hodili:

Slap Savica pa smo si ogledali bolj od daleč... komu pa se sploh da do tja? Pa spet plačat parkirnino pa obrabnino pa postrežnino pa mostnino pa pometanje pa... Eh, saj smo tam že bili!

In smo se usedli v avto in se nismo ustavili do doma (če ne štejem tiste ta dobre kave na petrolu). In naš izlet se je zaključil.

Z mislijo na to, da bo treba ŠE!

Tags:

domači kraji

Sedmera - Komna - Črno jezero

by piskec 3. avgust 2010 12:08

S Sedmerih jezer smo torej krenili proti Komni nekje okrog štirinajstih.

Pisalo je dve uri in pol, se mi je pa že tam zdelo, da bomo za tole porabili najbrž kar nekaj več. Motivacijsko tudi najbrž bolj zahtevno.

Moja predvidevanja so se hitro izkazala za pravilna, saj smo v prve pol ure pridelali že pol ure zamude. Do odcepa do Pl. za Skalo je bila potrebna kar cela ura. Pa niti dobro ne vem zakaj.

Do Planine Kal se je potem še vleklo in vleklo, nikjer konca.

Sva se pa tu s Tamaučkom skoraj izgubila v vseh tistih rožicah. Še dobro, da ni bilo mokro ali pa kakšna rosa! Ojej, to bi bilo veselo!

Take in drugačne markacije, letne, zimske, včasih pa tudi začasne talne označbe - in celo te kažejo v pravilno smer!

O, znak, da je do Komne le še pol ure nas je končno zbudil iz otopelosti, malo smo se ustavili, spet pomalicali kajti pomanjkanje motivacije se lahko hitro spremeni v utrujenost:

Zraven znaka rastejo še borovnice in jagode, tako da smo se tamle okrog še kar nekaj časa pasli.

Potem pa za vogalom... končno:

ja, ja, pa - kakor je navada v hribih - Dom sploh še ni bil tako blizu... Smo morali še nekajkrat gor pa dol, pa gor pa dol, pa...

Okoli pol šeste popoldan smo prišli. Torej kar tri ure in pol, za celo uro smo podaljšali markirano pot. Pa se mi ne zdi, da smo se kaj preveč obirali, kar nekaj pohodnikov je prišlo v približno istem času - deset, petnajst minut - naokrog. Za markiran čas moraš torej kar dobro stopit!

Razgledi so enkratni, tako kot vedno!

Sam sem si pa po tistih treh urah in pol želel in želel točenega piva, za katerega sem vedel, da ga imajo na Komni. Zato sem kar direktno zakoračil za šank in zahteval točeno pivo!

Japajade. Sploh ga niso imeli! NEEEEEE!!!!

Ah, Spremembe že... ampak takšne? Ne, ne, to pa nikakor ni pravično! Razočaranje in pol!

In oskrbnica je rekla, da ga niso sploh nikoli imeli. Mogoče sedem let nazaj...

Eh, pa ja! Sem šel potem doma slike gledat - evo ga, TOČENO, leta 2007! Moj se sicer skriva za torbico, ampak tamle na mizi sta dva TOČENA:

He, he, tukajle sem imel še čik v rokah! Ah, dobri stari časi, kaj?!

Ha, na koncu sem pa sam tudi našel zadevšno, s katero dobiš točeno pivo - točno tisto, ki ga že sedem let sploh ni na Komni! - v naši sobi se je skrivala naprava:

Pa najbrž je še čisto ok, le če bi se dalo komu pivo točit... Pa se ne da nikomur več.

Mi smo potem šli še malo naokrog, saj ne moreš it ob osmih spat, bi vstal ob treh. Najprej je bil namen en krog čez Pl. Govnjač, a smo imeli planin za danes povsem dovolj, le do Koče pod Bogatinom se nam je dalo:

Ogledat si spomenik žrtvam prve svetovne vojne:

potem pa je bilo počasi treba it spat.

Kako nam je to šlo, je veliko bolje opisala Helena. Ja, kar nekaj težav je bilo, le da sem jaz vse skupaj prespal kot kakšen polh.

Naslednje jutro je bilo vreme še lepše!

Začne pa Dom z življenjem šele ob sedmih, kar je nenavadno pozno. Če bi bila midva sama, bi najbrž že pred šesto hodila okrog. Že tako smo bili vsi budni pred sedmo, čeprav se nam ni nikamor mudilo. Čudne navade, a bo že prav.

Zajtrk, še slika razgleda:

Čaki, čaki... kaj pa je tistole tam desno? Nekaj majhnega ali velikega? No, poglej ga, kako se skriva, se ga komaj vidi:

In potem je bilo treba it. Še dolga pot je pred nami, kdo ve, kako nam bo šlo drugi dan. Mogoče bodo bolele noge? Mogoče se nam ne bo dalo? A do avta moramo nekako priti!

Do Črnega jezera je pisalo uro in četrt, a je markiralo isto planinsko društvo Lj-Matica. Ah, sva si rekla, dve uri, torej! Tile so zgleda kar hitri.

Mi pa počasni, si je treba vse ogledat, vse prijet:

Pot direktno nad Bohinjem je prekrasna, lepa, pravzaprav spet mulatjera. Vije se direktno nad Savico, sem in tja tudi po kakšni bolj izpostavljeni polički, a nič bolj nevarnega. Seveda sem se jaz kar nekajkrat fino bal, sem in tja je kar dobro odrezano do dol.

A vroče nam ni bilo. V gozdu je bila celo taka tema, da smo morali slikat s flešem, ko pa se je gozd sem in tja umaknil, so bile pa vse slike prežgane. Ah, kontrasti!

Na koncu nas je čakal še strm in oster spust, kjer sem spet malo paničaril, a en, dva, tri, smo bili pri Črnem jezeru.

Še preden smo jezero uzrli, smo imeli nagradno igro: "Kakšne barve je Črno jezero?" In Tamauček je pravilno odgovoril: "Zeleno!"

In še kako prav je imel!

Uro in petdeset smo potrebovali do sem. Ravno pravi čas za malico in osvežitev! Ljudi pa kolikor hočeš - prek Komarče so kar naprej še prihajali, kar v gručah! Nek par z otrokom je v ozadju celo sušil polno perila... Le še kopico šotorov in kakšnega plavalca sem pogrešal.

Slabe tričetrt ure smo uživali v prelepem ambientu nato pa smo se le skobacali nazaj na noge in gremo!

Planina Viševnik, Planina pri Jezeru in Planina Blato so naše naslednje točke.

Tags:

domači kraji

Planina Blato - Sedmera Jezera

by piskec 2. avgust 2010 17:28

Smo šli oddelat eno tako klasiko.

Da se spoznamo, raziščemo, razgledamo in imamo potem za nekaj časa dovolj.

Ker tule naokrog - kjer smo hodili - so vsi pristopi in vse poti presneto dolge. Se kar vleče in vleče in vleče. Zato je povsem dovolj le enkrat v življenju. Jaz sem Bohinj - Komarča - 7J - Komna - Bohinj oddelal sedemintrideset let nazaj, torej je bilo tokrat spet kakor prvič!

Začeli smo trije, jest, Helena in Tamauček. V soboto, dan po sneženju nad 2200m, na jutro, ko so se še vlekle megle, oblačnosti in podobno. Kar je bila super taktika, malo pred deveto zjutraj (zaspanci!!!) smo še vedno lahko parkirali 100m pred zapornico pred Planino Blato. Seveda pa sneg nekje daleč ni prevaral bohinjcev, da bi nam ne zaračunali 10€ za pometanje cest. Se nismo sekirali, naš turizem je pač - tako kot vedno - daleč za časom, a to nam ne bi smelo pokvariti dneva! Torej gojzarje na noge, rukzake na hrbet in gremo avanturi naproti!

V slabi uri smo že na Planini pri Jezeru. Iščem vrečke ocistimogore.si, pa jih ni. Oskrbnik tudi nima pojma, kaj to sploh je, morda pa se mu niti ne da ukvarjat z menoj, dela ima - ali pa vsaj zgleda, da ga ima - prek glave. Eh, toliko o akciji torej. Dobro zastavljeno, malce slabše izvedeno?

Tule moram priznat, da se mi ni dalo do jezera. Ni se mi dalo! Po eni uri hoje, se meni ni dalo... Ojej, še sreča, da je šlo potem na bolje in se mi je vedno več dalo in ne vedno manj...

Je pa bil Tamauček navdušen nad jezerom, še posebej, ker so notri ribe:

Od tu naprej jih je potem iskal po vsakem jezeru. Toliko časa, dokler jih pač ni našel!

Po tisti eni uri smo si tudi že privoščili prvo malico, pravzaprav je bil to zajtrk, saj doma niti nismo dobro jedli. Jaz pa sem seveda priganjal. Ker sem priganjač, ker me vedno kaj skrbi in ker... kar tako.

Namenili smo se do Sedmerih jezer in to prek Dednega polja, Planine Ovčarija in nato čez Štapce. Veliko možnosti ogledov, motivacijskih vložkov - če bodo potrebni, razbijanja monotonosti in podobnega. Pejmo!

Na Dednem polju smo se najbolj smejali napisu

pa vendar si kar predstavljam, kaj ljudje vse počnemo. Planina je majhna, polna koč in planšarij in prav prisrčna.

Sirarne na žalost že nekaj časa ni več, dobite pa lahko kislo mleko, štrudel(j) in še kaj.

Pot se je potem vila in vila, sem in tja in ravno bi bilo potrebno poseči po bolj radikalnih motivacijskih metodah navduševanja tamaučkov, ko se za ovinkom skoraj zaletimo v:

Spet so začeli s tovorjenjem robe na star način! Meni se to zdi super! Je pa tole najbrž cel šiht, sem pa pozabil fanta vprašat, koliko časa sploh porabi za pot, eh. Pa konja je pripeljal gor, pa potem spet dol, pa cestnina, pa... se kar nabere enih stroškov in enega časa. Konje, mule? bi moral imet kar nekje na Planini, da jih ne bi bilo treba vsakič prevažat sem in tja. Vprašal pa tudi nisem, koliko robe lahko sploh nese. Hm, kaj pa sem sploh vprašal?! Ah, zmeda!

Potem pa kar naenkrat Planina Ovčarija. Nikjer nobenega stanu, nič. Kot da je zapuščena. Smo hiške videli šele potem, z druge strani. Vsaj malce odprta planina, z nekaj razgleda.

Tu je tudi že odcep za Štapce. Prehod me je seveda skrbel, slike sem si dodobra ogledal pri tem pa je še Leandra zaskrbelo, kako bo s tisto lojtro, ki sem jo enkrat precej neprevidno omenil.

Potem nam je bilo malo žal, čisto lahko bi skočili še na Tičarico. Bi bili nad dvatisoč.

No, kar naenkrat je nato prišel rob in prehod do jezer. In na koncu se je izkazalo, prav tako kot vedno, da je strah votel, okrog ga pa nič ni.

Od daleč vse bolj grozno zgleda. Od blizu pa ni več tako hudo, sploh pa ni hudo, če imaš na voljo toliko varoval, kot jih je tukajle. Lepo počasi sva šla, pa je bilo!

Še tako sem najbrž preveč paničaril, ga držal za roko in ga skušal varovati. Eh, starši, včasih smo s tem zaščitniškim sranjem še preveč nadležni. Ko bi otroka pustil, da sam hodi... Po drugi strani pa previdnost tudi nikoli ni odveč. No, zdaj pa vedi, kako in kaj! Ga varujem zaradi njega ali sebe? Najbrž je resnica nekje vmes, kot vedno nedoločljiva, neulovljiva - "varujem" ga zaradi njega, "preveč varujem" pa ga zaradi sebe. Pa smo tam.

Helena - naša gorska vodnica v pripravništvu - pa je tačas pasla dolgčas, saj ni mogla nič pri mojem zaščitništvu, in poslikala vse naokrog.

Čisto blizu smo že!

Jezeri sta prekrasni, a nista tako bistri kot Rjava mlaka pri Prehodavcih, tisto je bilo mnogo bolj čisto. Ni pa niti tako hudo, kot je bilo kako leto nazaj, ko so se alge vlekle in vlekle in smo to gledali po TV.

Res je, Koča pri Sedmerih Jezerih je ena najbolj obleganih koč, čeprav jaz tega ne razumem čisto najbolje. Saj je lepo, ampak... ok, ok, bom dal mir.

A do tega presnetega Triglava je še tako presneto daleč! Pa vsi rinejo v tisto smer...

Mi smo do sem torej potrebovali vsega skupaj - s postanki in vsem - štiri ure. Kar ok, le kake pol ure več kot je markirano. Za sedemletnika super. Za tastarejša dva pa tudi.

Dobra malica, počitek in fant je bil čez urico kot nov!

Gremo naprej, proti Komni!

Tags:

domači kraji

Vedno slabše!

by piskec 29. julij 2010 09:36

Sem o tem že pisal in se že ponavljam, ampak me tako presneto jezi!

Zdaj je blesavi Kindle celo dražji od Hardcover-ja. Ja, pa to ne moreš verjet... Celo če ti celo knjigo nekdo prebere, je še vedno ceneje, kot presneti kindle. Pa čemu sploh ti presneti e-book bralniki? Da bo vse samo še dražje? Ker je fancy it z napravo v posteljo? Ker je *treba* to imet? Ker smo že povsem skrenili s poti?

K sadjarju sploh ne grem pogledat. So obiralci že po naravi.

Ah, nej se gre solit kindle. Pa ipad tudi.

Bom kar na Asus-u ostal. Je edini prijazen do mene.

Tags:

osebno | tehnika

Spremembe, spremembe

by piskec 28. julij 2010 11:18

Spremembe so edina stalnica v tem ponesrečenem svetu.

Če je to rekel že kak milijon ljudi, pa lahko tudi jaz.

V torek nisem več zdržal. Nič ne tečem, nikamor ne hodim (se mi zdi), nič ne delam. Samo jem, jem in jem. Zato sem moral nekaj naredit.

Kako me je držalo, še največ pove podatek, da sem vstal ob 4:30! Ravno s tanajstarejšim sva si podala kljuko kopalnice - on spat, jaz pa vstat. 4:30, si moraš mislit?! Res je težko, prvi dve minuti, potem me je pa že držalo: gremo, gremo, gremo!

Kakšen teden nazaj me je prešinila misel, da zdaj pa res že dolgo nisem bil na Planini. Presneto dolgo. (Sem šel prav pogledat - sredi maja sem bil nazadnje!) Tako, da sem si prav hudo želel it pogledat gor. Videt zelenilo, videt razgled, videt... kaj jaz vem kaj! Najbrž je dovolj le, da sem hotel iti.

Pa sem šel.

Brez rekorda danes. Brez matrarije, ok? Japajade. Takoj, ko si kaj takega rečem, že vem, kam bo to pripeljalo... V pehanje, sopihanje in matrarijo. Ampak vseeno, vodo je treba v celoti zamenjat in lepot se veliko bolj zaveš, če se malo pomatraš.

Že prej sem seveda vedel, kaj se je zgodilo s potjo od Calcita do Male Planine in me je bilo kar malo strah, kako bo. Nazadnje ni bilo hudega, pot se je od posega že malce obrasla in ne zgleda več tako grozno. Naštimanih je precej ograj, dodane so table za Svetovno prvenstvo, tabla in klopi pri Mojčini bajti, skratka, pot zgleda urejena. A tu je najbrž tudi past - pot je bila tudi prej urejena. In tudi prej je bila povsem ok, vsaj meni, najbrž pa kravam še bolj. Težko razumem, da bi krave potrebovale ograjo, ponavadi je ne. Zdaj pa je pot široka, oh, manjšega džipa bi spravil gor oz. zdaj lahko gorski tekači vštric tečejo po trije...

Čemu sprememba, torej res ne razumem, le par krav gre tukaj gor, ljudje pa - vedno eni in isti. Večina si izbira krajše pristope. A, hej, nekdo si je nekaj spomnil, si zamislil, projektiral in zadevo prignal celo do izvedbe. Zapravil veliko časa in veliko denarja, zraven pa še zanetil ogromno slabe volje, ker se z nikomer ni posvetoval. Malce ponesrečeno, bi rekel...

Res je, zdaj pot zgleda čisto ok, narava pa bo tudi hitro poskrbela, da bo zgledala še bolje. V ne-strokovnost izvedbe se seveda ne bom spuščal, saj nimam pojma, verjamem pa, da se bo le-ta pokazala kar sama. V vzdrževanju seveda. Bolj kot je bila strokovno izvedena, manj bo vzdrževanja... To bomo pa videli, najslabše od vsega bi bilo, da se bo pot zdaj zapustila, da se ograje - ki jih bodo seveda odnesli spomladanski plazovi - ne bodo več obnavljale, da se bo pot začela podirat, da bo šlo celotno delo v nič.

A za to se bo treba kaj pomenit, domenit, zgladit kak spor, podati kako opravičilo in podobno.

Saj tudi narava sama kar naprej nekaj spreminja - razgledi so že ena taka stvar, vedno so drugačni, vedno! Saj bi kar stal in gledal in gledal in gledal:

In potem sem v uri in tričetrt že na Jarškem, zdaj mogoče že verjamem tistim zgodbam o uri in pol... Tega, da tekači rabijo le dobro uro (za še daljši kos poti) pa sploh ne štejem - brez veze, ti so itak z drugega planeta.

Ura še pol osmih ni, pred mano pa dehti svež, svež kruh:

iz koče pa tako božansko diši po ričetu, da se mi cedijo sline. Grrrr, še pol osmih ni, jaz pa že lačen kot volk!!!

Se pa spremembe dogajajo tudi Jarškem domu - gradi se na veliko:

dom postaja premajhen, obiskovalcev nas je zgleda preveč. Nekdo pač izkorišča eno od zamujenih priložnosti, oziroma vsaj delček Velike zamujene priložnosti, ki se ji reče Velika planina.

Ampak meni so spremembe pravzaprav všeč. Res so stalnica in to ne samo v človeškem svetu, kje pa! Narava se spreminja tako hitro in tako pogosto, da to kar radi pozabljamo. Pa se ne spreminja le zaradi nas, večinoma se spreminja kar sama zaradi sebe. Zaradi same drugačnosti, iskanja. In zakaj bi bile potem spremembe nekaj slabega, nedobrodošlega? In nenazadnje je tudi človek del narave.

Skoraj gotovo je, da bo za časa mojega življenja še ostalo zelenilo, kot sem ga vajen. Če ne na Planini:

pa kje drugje, prelepih kotičkov je v tej mali deželi polno. Ga bom že poiskal, ker mi je blizu, ker ga rad iščem in ker rad uživam v njem.

Morda bodo pa enkrat prišle generacije, ki jim to zelenilo prav nič ne pove. Ki jim gore prav nič ne povejo. Ki jim razgledi prav nič ne pomenijo. In zakaj bi jih torej imeli?

 

Tags:

domači kraji | osebno

In od morja nazaj v hribe

by piskec 26. julij 2010 10:20

Sva, seveda sva zdržala.

En dan, kakor sva rekla, nič več.

Naslednji dan pa že budilka sredi noči in ven, tečt!

Jah, na morju je pa res zjutraj še najbolj fino tečt. Edini problem je zgodnje vstajanje, a, hej, tudi to nekako še gre... Veliko bolje, kot če bi se moral potem gužvati nekje ob desetih. Ne, ne, ni šans, raje vstanem sredi noči!

Nikjer nikogar, jutranji hlad, brez ure, ki bi štela čas in prištevala kilometre, nič... Le midva, obala in morje. O, ja, to pa je luštno! Še bolj pa je bilo luštno, ko sva na koncu skočila v morje! O, kako pa je to pasalo! In to natanko ob prvem jutranjem sončnem žarku!

Če pa res povem vse po pravici, potem moram pa še dodat, da je bilo še skoraj najlepše potem še malo zadremat...

Popoldan naju je pa že odneslo do Poreča, kjer sva malo pohajkovala, slikala mačke

rimske najdbe:

in prelepe Vile - Vila Polesini:

a sva se potem kar hitro umaknila vsej nepregledni množici, ki je le jedla in nakupovala. Pravzaprav mi je postalo kar zoprno, tako kot mi pač vedno, ko se znajdem sredi množice, ki je zvedena na nivo zadovoljevanja osnovnih potreb.

Letos sem na morju tudi ugotovil, da ima zahodna civilizacija presneto preveč denarja in da so vse stvari mnogo preveč dostopne... Česa vsega ljudje ne nosijo na dopust, saj kar ne moreš verjet! Koliko je to ene robe... neverjetne količine potrebnih, še bolj pa nepotrebnih reči! Nek starejši par je imel urejen cel vrt z vsaj stotimi vrtnimi palčki. Sredi kampa, na morju! Buuuaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa! Enkrat moram prav poslikat vse te stvari, ki jih ljudje znosimo na dopust. Zna biti presneto zanimivo.

Toliko sva torej zdržala na morju. Več ni šlo. Greva nazaj, ne med hribe, greva med hribčke!

Pa sva šla, najprej čez Učko. Kdo bo pa hodil skozi tunel, gremo čez! Kar je storilo tudi nekaj šparovnih Hrvatov in Nizozemci, kaj več pa ne.

Na žalost je pot do vrha zaprta za promet, nekateri se znakov pač držimo. Nizozemci se jih niso in so kar švignili naprej. Midva pa itak nisva imela namena se dlje zadržat, zato sva le poslikala Dom in to je bilo od Učke pravzaprav to.

Čez mejo sva se potem namenila pri Petrini, se tam razgovorila s črpalkarjem in jo krenila v dolinico, kjer še nikoli nisva bila. Mahneva jo proti Osilnici!

Zanimiva dolinica, ni kaj! Znani kipi so tudi tu:

in seveda splezava na prvi hribček, ki je v bližini, na Sv. Ano:

raziščeva še zanimivo pokopališče, za katerega nimava pojma komu pripada,

se zazreva v vršace in razmišljava ali bi šla kam proti vrhovom ali ne?

Izkaže se, da je dolina prelepa, a ostane pri tem. Ponuja prav nič kaj dosti, Osilnica je ob štirih popoldan kot Day After. Nikjer nikogar, niti psa, niti mačke. Banko so - po dolgih letih vztrajanja "poslovalnica pri vsaki lipi" zaprli, Šola sameva, sosed in Pošta pa sta le dopoldanski zadevi.

Čisto na koncu se pa le pokaže nek podjetni (g)os(t)ilničar, Hotel in še športni center in še marsikaj, pri Kovaču. O njem ne bi pisal, če ne bi bila oba super navdušena. Privoščila sva si namreč kosilo, ker je tako ali tako zgledalo, da nikjer ne bo nič, trgovine zaprte, gostiln ni, ničesar. Zato sva kar zavila k njim. Odšla pa sva tako zadovoljna, kot že dolgo ne. Helena z ribo, jaz pa z domačimi njoki, o, mljask, mljask! Ob ceni, ki je bila še enkrat manjša kot v Bovcu, sva potem še malce razširila nasmeh. Jasno. Da ne govorim o šefu in kuharju, ki sta vse opravila sama, pa je bila postrežba boljša in prijaznejša kot kje, kjer nate preži sto natakarjev. Če moraš počakat na račun, ker je šel šef po raftarje, pač počakaš... Torej, če bova šla še kdaj v tiste kraje, se tam sigurno še ustaviva!

Vendar pa nama dolinica ne pokaže nobenega primernega prostora, kjer bi se za dlje časa ustavila, zato jo mahava kar naprej. Do mejnega prehoda, ker gre potem cesta le še po hrvaški strani. Tam kupiš maloobmejno prepustnico za manj kot en evro (1€) in se odpelješ čez. Preprosto.

Mimo Čabra in mimo Prezida in čez mejni prehod prideva na Babno polje. Zanimivo, tudi tu še nikoli nisva bila. Na 750+ metrih sva in res vse skupaj zgleda kot veliko polje!

Kam pa sedaj? V Starem Trgu si privoščiva kavo in si izbereva naslednji cilj - Sviščaki? Greva pogledat!

Ok, na Snežniškem gradu sva že bila, ko smo šli s Krti na Snežnik, naprej pa niti ne. Cesta je čisto v redu, a gre počasi in se vleče in vleče. Leskova dolina je za nama, ko kar naenkrat pred nama:

Kamberce? Kje hudiča pa je to? S seboj imava le petrolovo zanič karto 1:270.000, kjer se vidi le Lož in Ilirska bistrica in to, da je vmes pa je res nekaj. A kaj več pa že ne... No, skoraj. A presnetnih Kamberc seveda ni nikjer.

Kje je torej to? A pred Sviščaki? Za Sviščaki? Bova prišla do tja? Zakaj ni to pisalo spodaj, ne pa po dvajsetih kilometrih makadama? Se tu vozijo le lokalci in nikoli in nikdar niti en turist? Seveda, vsi vemo kje so presnete Kamberce!

Kaj nama torej preostane, kot to, da greva naprej. In upava.

Pa se izkaže, da je upanje prazno, kar naenkrat so pred nama Kambrce (brez e-ja vmes!), znak prepovedi pa je še večji!

Tule moram priznat, da mi je šla prepoved že strašansko na živce, saj so se mi porajala le vprašanja, a dobil nisem nobenih odgovorov. To, da je nekdo pač predvideval, da cel svet ve, kje so Kambrce, pač zame ni dovolj.

Da ne bom napisal, da sva delala prekršek - pogledat sva šla cesto in res je na par mestih malo manjka, a niti ni hudega. Heleno je bilo tokrat bolj strah kot mene, kar je zelo čudno, a zgleda sem bil še vedno bolj jezen kot pa me je bilo strah. Skratka, prekrška seveda nisva delala, na Sviščake pa sva le prišla.

Tam pa je Planinski dom zgledal takole:

pisalo pa je tole:

Seveda, danes je torek. Planinski dom pa je zaprt. Ker v torkih ne hodimo v hribe, planine in naokrog. V torek se spi in počiva. Le midva cepca hodiva v takih časih naokrog. Hja...

Potem imam jaz idejo, da, hej, kaj pa... na Snežniku je tudi koča, kaj pa če greva tja gor prespat? Ideja je dobra, ampak meni nekaj smrdi... Kambrce, zaprt planinski dom, greva midva raje še čisto malce naprej, ven od tega milijona vikendov na Sviščakih, saj tu itak ničesar ni.

In - zdaj nama je to že povsem jasno:

Zaprto, seveda! Zakaj neki pa bi bilo odprto? Za vikend že mogoče in mogoče tudi v avgustu, ampak v juliju pa ne. Zna biti še sneg...

Ne, čisto nič se nisva sekirala, vse skupaj je bila le voda na moj mlin, ki rad spim v avtu. Sredi vseh medvedov, kaj lepšega!

Tule bi se lahko razgovoril o milijonih zapravljenih priložnosti od Petrine pa do Ilirske Bistrice, pa najbrž nima nobenega smisla. Pravzaprav je dobro pogledati na svetlo stran - možnosti izboljšanja je torej še ogromno! In meni osebno so te zapravljene priložnosti pri srcu, ker pomenijo, da ni gneče, ker pomenijo, da ni turistov, ker pomenijo, da je vse skupaj mnogo bolj naravno, domače, pa čeprav včasih malce zanikrno. Je pa zato lepo in pristno! In zato meni, nama tudi veliko bolj všeč. Nekoč, ko bo nekdo izpeljal in uresničil vse te priložnosti... takrat bo ostalo le še bore malo.

Zato sva si našla svoj prostor pod soncem, oziroma bolj temo, ura je bila že kar pozna...

Sence so se daljšale, za vsako pa je stal vsaj po en medved in prežal na naju!

Ah, kaj, spal sem prav super! Že dolgo ne tako!

In tista urica in pol do vrha Snežnika ni bila prav nič naporna. V jutranjem hladu, ko je bilo vse vlažno, je bila poživljajoča.

Kot da sva na vrhu sveta! Sama in edina! Razgledi pa kot sredi zime - megla, megla, megla!

O, ja, uživala sva kot že dolgo ne!

Uživale pa so tudi rožice, se nastavljale prvemu sončku - Planik več kot v visokogorju!

Sama sva bila gor še kar nekaj časa, prav enkratno! Na poti dol pa sva srečala še kar nekaj pohodnikov, pravzaprav toliko, da mislim, da bi se splačalo imeti odprto kočo. Ali pa raje ne. Naj ljudje hodijo na Snežnik avgusta. Ali pa za vikend.

V Grdi dragi, dolini-planini-dragi, ki je še daleč najlepša od vseh, sva si privoščila za zaključek najinega dopusta še malico:

potem pa je bilo konec najinega dopusta. Preveč sva se že približala. Helena ni bila doma že štirinajst dni, jo je že kar vleklo proti domu.

Moj dopust pa se je tudi končal približno s tistim, s čimer se je začel - vsaj graditelji so bili isti!

Tako sem zaključil krog in prišel spet od Sebe Nazaj.

Tags:

domači kraji

Od hribov do morja

by piskec 24. julij 2010 09:19

No, na Doliču se torej nisva tako dobro počutila, da bi ostala, zato sva jo mahnila kar naprej.

Meni se tudi ni zdelo, da bi bil ne vem kako zmatran, pa še zaradi vremena sem bil bolj vesel.

Seveda, čisto lahko bi šla čez Kanjavec, pravzaprav res... zakaj že nisva? Me je spet kaj skrbelo? Kakšen sneg, kaj? Ali pa je bila že dolga, pred nama pa še kar nekaj, čeprav... saj bi bilo čez Kanjavec pravzaprav enako... Hm, no, to bo treba torej ponovit!

Skratka, na koncu je bilo tako, da sva šla naokrog. Pogledala sva še tja, od koder sva prišla:

in se zapodila proti Hribaricam:

No, vsa tista pokrajina prej in potem mi ni bila prav nič pri srcu. Vse razbito, vse razsuto, ledeniška groblja. In še kar nekaj snega.

Ljudi sicer okoli Triglava kolikor hočeš, vendar pa se v vseh teh širjavah kar porazgubijo. In zato ti uspe sem in tja vsaj kakšnega domačina srečat. Se pozdravit z njim in si zaželet Srečno! So čisto prijazni, če le niso nekje direktno nad tabo, takrat postanejo malce objestni...

Za ovinkom so se potem že začela kazat prva triglavska jezera, tole je najbrž Zeleno:

midva pa sva šla mimo večjega, Rjave mlake:

Jej, kako je to pasalo v tisti vročini! Ojej, ojej, ojej. V tisto bistro vodo sem se skoraj pognal, pa sva bila sredi Parka, kjer kopanje na žalost ni dovoljeno. Je pa tako vabilo... take bistre, hladne, super vode že dolgo nisem videl!

Kar nekaj časa sva se tamle hladila, vročina je nabijala, nama se pa nikamor ni mudilo.

Sva sklenila, da bova v Zasavski koči na Prehodavcih najprej nekaj pojedla potem nekaj popila in se šele nato odločila, kako in kaj.

Razgledi pa za... za prste oblizat! Škoda le, ker ni bilo spucano, poletno vreme naredi meglico, skozi katero se ne vidi dobro... drugače bi bila Jalovec in Mangrt čisto na dlani! Sicer se je pa čisto dobro videlo steno Goličice, katero imam še vedno v spominu...

Še posebno pa je izstopal Razor, ki se s te strani šopiri kot največji med največjimi!

Kako od Luknje vse strmo pada direktno v dolino Zadnjice! Kakšno mora to bit ob kaki hudi uri!

Še najbolj od vsega pa je bilo videti od kje hudirja sva danes prišla. Saj je bilo čisto na nasprotni strani doline, ura pa niti štiri popoldan ni! Človeku se vedno vse tako daleč zdi, pa na koncu hodi in hodi in hodi in prehodi kar precejšnje razdalje.

Potem se je vreme nekaj kisalo, nama pa se nikamor ni dalo. Bi šla naprej, po dolini Sedmerih jezer? In kaj potem, na Komno, na Bogatin in Krnsko jezero? Ojej, komu se pa to da!? Na tisti strani nisva videla prav nič zanimivega. Po drugi strani pa... če greva zdajle v dolino, bova najbrž s hribi kar zaključila, se pobrala domov in vsega lepega bo konec. Ponoči, zjutraj je namreč napovedana nevihta in... ojej, koliko nekih odločitev!

Medtem, ko se torej nisva odločila za nobeno od teh smeri:

je postajala ura vse bolj pozna in tako se je na koncu čas odločil namesto naju. "Zjutraj greva dol in to je to!", sva rekla, "Danes pa ostaneva še gor!"

In spiva v temle:

Najbrž je bilo samo mene strah, da se vse skupaj lahko prevrne, kajne? Eh...

V Koči v vsem tistem zapravljanju časa in uživanju samih gorá spoznava še polno dobrih in zanimivih ljudi, pravzaprav same punce, ker - kakor se izkaže - punce hodijo naokoli, fantje pa veliko raje sedijo kje v kaki gostilni. Sva pa seveda kekca in si ne izmenjamo niti elektronskih pošt in nama ostale le: morda pa se srečamo še kje drugje!

Ker je zimska soba povsem polna, gre Marko probat prespat zunaj. Do sredine noči mu gre, potem pa ga prežene noter nevihta in veliko bliskanje. Celo noč čakamo na tisto veliko nevihto, pa je vse skupaj bolj ubogo, zgleda se vse prestavlja na nedeljo dopoldan, kar pa ni nikomur všeč. Še najmanj skupini 28-ih zagrebčanov, ki najbrž ta vikend (spet) niso videli Triglava...

Zbudimo pa se le, čeprav nas je kar štirinajst v tisti mali sobici!

Zbudimo se precej pozno, skoraj sedem je že. Midva lepo počasi na zajtrk, na čaj, na ostanek klobase, kruha in paštete. Prav lepo počasi se pripravljava, pavzaprav še nikoli bolj počasi.

Ko kreneva proti dolini sem že kar malo živčen,

kajti šele zdaj sem dobro zagledal vso tisto črnino, ki se je kar hitro valila direktno proti nam!

Pa tista črnina niti ni bila glavno, tisto glavno je tisti mali sivi oblaček za robom hriba... o, tisti je potem kar naenkrat prerasel v sprednje čelo nevihte, ki je začela prav hudičevo dobro treskat.

Midva pa sredi hribov! Aj! O, ja, tudi tekla sva!

A čeprav sva bežala, sva spet občudovala prečudovito mulatjero, ki naju je varno in precej naokoli - kakor je pač navada mulatjer -, odpeljala do prelaza Čez Dol. Tam sva jo zapustila, saj sva jo raje mahnila direktno v Zadnjico.

Vsakič, ko se je zabliskalo, sva stisnila glavo med ramena, čeprav to ne bi prav veliko pomagalo... tako naju je ravno na Čez Dol ujel dež, ki sicer ni nikoli prerasel v kakšen naliv, padalo pa je vseeno kar v redu. V tisti uri, ki sva jo porabila do dol, sva bila več kot mokra. Še par ljudi sva srečala videla visoko v votlinah, se skušala sporazumeti, če je vse v redu, a je bilo vse predaleč. Zgleda so vsi le vedrili.

Saj ko si enkrat moker potem dež ni več tako zoprna stvar. Strele pa na žalost so in to precej zoprne. Sva jo kar dobro mahala, čisto nič počivala!

Spodaj le slika mostu, ki sva si ga ogledovala že včeraj od zgoraj:

pa slika od koder sva pribrzela dol - Zadnjiški dol:

Se ne vidi, a tu je še kar dobro deževalo! Pa naju ni prav nič motilo.

Najin nasmeh je bil na koncu prav tako navdušen kot na samem začetku! Pa sonce, dež ali strele gor ali dol!

In potem sva bila kar naenkrat že pri avtu. In tja je - kot v pravljici - prišla tudi Helena! Ki je nisem videl celih dvanajst dni!

O, ja veselo snidenje je bilo to! Veselo!

Fantovski vikend se je torej končal, Marku še roko in mu zaželimo srečno pot naprej (no, pa na kavo gremo še skupaj in si skušamo vse povedat v pol ure...):

midva pa jo mahneva naprej proti sončnem zahodu.

Približno. Zelo približno, ker dežuje. Zato greva najprej na ribe v Bovec, kar se izkaže za super pogruntavščino. Sicer drago, ampak v redu.

Nato pa naprej! Kam? Nekam v Istro, na Morje! Na Morje!

Niti ni tako pozno, ko se že kopava, šotor je postavljen na super placu, nekje v bližini Poreča:

razpete alpinistične vrvi pa so polne mokre pohodniške opreme. Ljudje čudno gledajo, a so najbrž vajeni še česa hujšega...

Vsaj en dan morava zdržat pri miru, si rečeva! Pa sva?

Tags:

domači kraji

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS