Hotela sva jo mahnit le na Kamniško sedlo. Vedela sva, da bo lepo vreme, a čas naju vedno priganja, zato bo do Sedla čisto dovolj. Da ne bodo otroci preveč sami in tako...
Pa je prejšnji večer klical Marko in izrekel čarobno besedo: Žmavčarji! Sam še nisem hodil po tistih brezpotjih zatrepa bistrice, a sem si vedno želel! Vedno v čakanju nekoga, ki ve kje in kam gre pot. Prav tako bi se odzval naprimer na Šraj peske, pa na Srebrno sedlo, pa na... ja, par krajev v bistrici me še kar čaka...
Zato sem seveda takoj pograbil idejo: "Ja, seveda, gremo!" V ene treh, štirih, petih urah bomo pa že!
In smo šli.
Malce me je presenetil ta zatrep doline. Sicer sem ga že velikokrat gledal, pa zgleda še nikoli videl. Turska gora ti je namreč direktno nad glavo, čisto blizu. Strmina pa taka... a tukaj čez da gremo???
Pa kar gremo počasi. Zamotit se damo vsemu, tudi lovskim opazovalnicam, ki so prav dobro nameščene na vrhu skale!
Čas se podaljšuje, strmina pa niti ne popušča. Čez en prag, pa čez drugega, potem se pa že začnejo melišča... Turska gora pa še vedno kraljuje nad nami.
Nato ostro zavijemo levo in ob melišču po travah najdemo pot direktno na Male pode. Bivak na Malih podih je takoj za vogalom.
Prekrasen pogled je z njega, danes se nam še posebno smeje, ko so vse doline v megli, mi pa v takem prelepem sončku! Kar sedimo in občudujemo razgled, malicamo in se še malo razgledujemo. Prav nikamor se nam ne mudi.
Pot čez Žmavčarje je divja, ozka in precej nevarna, a vseeno se je loti precej pohodnikov. Pravzaprav jih je zelo veliko, na vrhu Turske gore jih je v času, ko smo mi pri bivaku, sigurno kakih štirideset. Polovica jih je prilezla gor najbrž čez Turski žleb, polovica pa čez Žmavčarje, za kje drugje je še prezgodaj, vsaj zdi se mi tako. Pa vendar se v vsej tisti divjini in velikosti vsi ti ljudje kar izgubijo. Seveda jih srečujemo, a kakšne večje gneče ni. So pa naokrog tudi drugi prebivalci tega planeta. In to celo nadvse prijazni!
Poti od bivaka naprej pravzaprav ni. Vsak se znajde po svoje in včasih pomaga, da si kdaj tu že šel, s tem si sigurno prišparaš kakšen vzpon in spust. Če pa nisi še, potem pa slediš možicem! Če pa je naprimer megla, se pa raje kar obrneš. Te razjedene kraške skale in konte so popolnoma enake ena drugi...
Mimo Turskega žleba, ki je tako temen, da ga niti vidim ne, kaj šele, da bi ga slikal, se zaženemo še v zadnji hrib, direktno proti vrhu. Razgledi nas že presneto dobro nagrajujejo, Skuta in Rinke pa se s te strani res pnejo v vsem svojem sijaju!
Proti vrhu nas čaka še celo sneženi zoprnež. Seveda se ga ustrašim in potem prestrašim še vse ostale. Sicer prav nihče ne uporablja ničesar, jaz si pa le navlečem svoje žabice. V lastne gojzarje v snegu nimam prav nikakršnega zaupanja. Ampak na nekaterih predelih je sneg trd ko kamen in če že s sabo vlačim derezice, zakaj jih ne bi uporabljal?
Potem smo pa takoj gor. En, dva, tri. Kakor je bila prej gneča, tokrat ni gor nobenega več, razen Boštjana, ki ga seveda takoj ponucamo za skupinsko. Še dobro, da je gor vsaj on!
V tistem času nama je že nekako jasno, da z najinim "hitrim" prihodom domov ne bo prav nič. Vse se je zavleklo čez vse meje in ko smo na vrhu, je ura že toliko, da naju kar malo stisne. Počasi se vlečemo danes, počasi!
Pa še dol je treba prit! Po vseh tistih strminah, sigurno ne bo šlo prav hitro... Toliko časa tudi že hodimo, da je meni zmanjkalo vode. Nekaj se matram s snegom, a, hej, v termoski pa se sneg sigurno ne bo stopil! A se vseeno ne dam motit. Bom že nekako!
Po melišču dol gre malo hitreje, a dobrega kamenja je le malo, vse ostalo je potem zoprno, zoprno, zoprno.
No, z dobro pripravljenimi nogami še kar gre. Nama s Heleno spust ne dela kakih težav, mene je le strah zaradi te presnete strmine. A se izkaže - kakor vedno - da je vse skupaj brezveze. V tem dnevu se že toliko navadim na strmine in razglede, da me počasi strah mineva.
Še skok čez strmino, dve
in smo že dol. Mogoče zgledam malce naveličan, ampak nisem. Le presneto slabo vest imam, ker naju cel dan ne bo...
Plan se je povsem sfižil in vse najine obljube so padle v vodo. Še za en rojstni dan smo bili popoldne zmenjeni, ki sva ga potem na poti navzdol kar naprej premikala...
Po drugi strani pa tako lepega dneva že dolgo nisva imela! Tako lepa in divja pot, sicer težka, pa vendar enkratna! Razgledi za znoret, sonček, lepote take nore - sploh za naju, ki v hribih tako uživava... da... da sva na koncu še bolj zmedena in v precepu.
Morala bi biti doma, pa sva zraven vesela, da nisva mogla biti doma. Majčkeno frustracije pa sva dobila. A to sva si povsem zaslužila!
Na koncu smo za vse skupaj porabili krepkih osem ur. In kakorkoli vzameš, ja, na koncu sem bil že kar dobro zmatran. S čimer pa seveda ni prav nič narobe.
Tale jesen naju nagrajuje s tako prelepimi dnevi in tako prekrasnimi izleti, da sva ji lahko le hvaležna. Še bo treba it, še!
Približno 1300 višinskih metrov na 6,8km (gor in dol) poti. Primerljivi višinci s Sedlom, a za pol krajša pot. A to pomeni še enkrat bolj strma?!
GALERIJA