Sitnoba

Se mi včasih zdi, da bi lahko vsak moj peti prispevek naslovil podobno. Vsaj nekaj s sitnobo.

Pa sem siten zaradi tega ali pa zaradi onega. Pa spet zaradi... eh, saj niti sam ne sledim več.

Malo je treba razumet, siten nisem prav ogromno na ven (najbrž se ne bi vsi strinjali), večinoma sem siten do samega sebe, ko ne vem kako in kaj in ko se ne morem odločit. Ponavadi še najbolj zaradi teh presnetih odločitev.

Pa ne, da bi se ne mogel odločiti kaj življenjsko pomembnega, tisto mi ne dela nobenih težav. Težave mi delajo povsem banalne reči. Naprimer ali naj grem tečt ali ne.

O, kako se znam prekladat in prekladat in se skregat sam s seboj! Toliko, da na koncu resnično zmanjka časa, da bi sploh še kam šel. Seveda sem potem še bolj siten.

Zdajle je bilo par dni tako zelo luštnih, jaz pa sem bil vseeno siten.

Petek je kar nekako šel mimo, nič pametnega nisem naredil, vsaj zdelo se mi je tako. Bi pa najbrž moral skakat od veselja, saj so domači šalabajzki končno zapustili (UPAM!) naše dvorišče. To bi bilo pravzaprav čisto dovolj za praznovanje! Pa ni bilo... sem bil vseeno kar malo siten.

V soboto je bil potem dež. In čeprav se je tik pred piknikom razjasnilo, je prišlo bolj malo povabljenih. A kljub temu smo se imeli več kot dobro! Pravzaprav sem v dobri družbi več kot užival in prav nič bi se ne mogel pritoževat!

Jaz pa sem bil vseeno siten.

Sicer ne v soboto, ampak potem v nedeljo. Tudi nosu nisem pomolil ven. Ležal sem ko krava in se smilil samemu sebi. Zaradi česar vsega sem bil še bolj siten, jasno.

Pametno, kajne?

Danes pa je ponedeljek in sem spet siten. Ker je treba v službo in to...

Vse kaže, da bom moral spet v nek hrib sitnobo izganjat. Ker zdaj jo imam pa počasi že dovolj. Kak dan, dva, ajde... ampak cel teden? Ne, ne... to pa ne bo šlo!