Pa smo našli tudi enega naslednjih koncev sveta. Ta južnega, Evropskega.
Ki je ena velika skala, The rock of Gibraltar.
Ker se je z rentacarjem zapleteno in drago peljat izven Španije, smo avto lepo po balkansko poknili k MacDonaldsu - hm, ali je bil Burger King? - in se peš odpravili čez mejo.
Čisto ta pravo mejo. S cariniki in policaji na obeh straneh, z rentgenom (sicer ne za nas) in s pregledi potnih listov. GBZjevec (Gibraltar British Zone) se je pohvalil, da pozna naše pasoše. Super.
Čim pa stopiš iz carinske stavbe, takoj veš, kje si:
Ne moreš zgrešit države.
Potem se sprehodiš čez letališko pisto, kjer prebivalci seveda nočejo imeti pre-več prometa, ker je treba vedno cesto zapret, ko pristaja avion. Kar pa je nerodno in je treba čakat in to ni ravno prijetno...
Bolj ko smo se približevali Skali, bolj sem vedel, da smo malce pozni. Ura je bila že okoli pet, kdo bo spravil otroke tjale gor kar takole, v uri, dveh?
Težka bo. Ni tako majhno, nizko. Ni, ne.
Pa gremo le naprej, bomo že kam prišli, pa bomo potem videli, kako in kaj naprej.
Skozi mestna vrata, ki so bila včasih edini vhod v mesto
potem pa po moderni glavni ulici. Nizki davki vsekakor pomagajo.
Trgovina ob trgovini, zelo podobno vsem tem malim državicam, ki so davčno ugodne. Trgovina cveti.
Čim pa pogledaš malce v stran, pa se že pokažejo pravi mali razbojniki, ki veselo kradejo iz kant:
Edine prosto živeče opice v Evropi. Okoli 300 njih, v 6 skupinah, zelo strogo nadzorovane, načrtno hranjene (da ne bi počele tegale, kar vidimo na sliki) in omejevane. Pod budnim vladnim očesom. Uboge opice, nič bolje jim torej ni, kot nam.
Po cesti nas kar naprej ustavljajo sitni in zoprni vozniki kombijev, da nas peljejo na vrh in da nam vse razkažejo. Otepamo se jih kot sitnih muh.
Mi pa le na koncu pridemo do gondole, koga naj peš spravim v ta hrib?! Pa je res zaprta, ob 17h zadnja vožnja...
In tako... ker nočemo ostati tu še en dan, ni časa, bo treba res najti enega od kombijev. Eh, prej sem jim žugal, jih odganjal, zdaj pa jih s sklonjeno glavico prosim... Seveda so nas obrali, ampak drugače najbrž ni šlo.
Je bilo pa veselja, se je že zaradi tega splačalo!
Tega se sami najbrž ne bi upali in niti ne vedeli kaj lahko počneš z njimi. Niso ravno najbolj prijazne, jih je treba kar dobro motivirat, da se ukvarjajo s tabo. Kar niti ni čudno pri milijonih turistov.
Več ali manj so zgoraj same mame in otroci, vsi se med sabo nekaj čohajo...
Kakšnih večjih samcev ni na spregled.
Seveda imamo 129 slik opic. Pa jih izberi...
Meni je pa seveda sama skala zelo všeč. Hribovska.
O, enkrat, ko bom velik, se tule vrnem in jo prehodim podolgem in počez!
Kar nekaj zgodovine se je že dogodilo na tem koščku sveta, od povsem antičnih
pa do malo bolj modernih
pa prek rovov, jam, prehodov, prekrasnih razgledov v smeri Španije
in v smeri morja, kjer je na stotine ladij (oh, ti davki!)
Enkrat bom res vsega prehodil, tokrat smo ga bolj malo, a za vtis je vsekakor bilo!
Sonček je počasi šel že dol, še zadnji trg
in spet letališka steza. Človek se ne sprehaja po letaliških stezah prav pogosto, ne?
Pomahamo še Union Jacku
in se spet napotimo skozi carino, nazaj v Španijo. Tokrat je strašanska gneča z avti, smo kar veseli, da smo peš! Vsi v GBZju zaposleni Španci zgleda hitijo nazaj domov.
Za neobremenjene turiste vsekakor zanimiv ostanek nekega kolonialnega sistema, za domačine pa najbrž precejšen trn v peti. Britanci to vsekakor znajo bit. Na najrazličnejših koncih sveta.
Počasi bo tema, mi pa moramo najti kak hotel. Kar ob takšni obali, kakršna je ta, niti ni prav lahko. Vsa obala so namreč ena sama velika apartmajska naselja, ki so večinoma celo brez imen. Nobenih krajev nikjer, le ti. urbanizacije. Poleti je to že najbrž luštno in živo, februarja pa je vse to bolj žalostno.
Sicer kar zanimivo, ta masovni turizem. No, me pa sem poleti prav nič ne vleče, tole bom sigurno naslednjič, če pridem sem v poletnem času, izpustil. Huh, time sharing apartments. Uau.
Problem pa seveda ostaja - nikjer nobenega hotela. Vozimo se do Estepone, jo prekrižarimo, a imajo en in edini, presneto drag hotel. Solit se naj gredo, gremo raje nazaj!
Do nekega zaspanega kraja, kjer res najdemo edini hotel v bližnji in daljni okolici. Cenovno ni prav ugoden, a zgleda si to lahko privošči...
Pa še celo tako je, da imamo samo tri postelje za vse štiri. O, zanimiva noč je bila, kar nekaj gneče tudi pri nas!
A na dopustu nismo tako natančni. Niti ni pomembno, ker jutri... jutri gremo naprej!
Vpiši se