Goalball

V začetku marca me je Viki vprašal ali bi jih, fante - ekipo goalballa, s katerimi igramo tudi tedenski nogomet -, peljal v Budimpešto? Denarja sicer ni, bo pa kombi, malica, spanje in dobra družba.

Hm, kaj? Kako? Ja... no... čaki, seveda, ja, kako da ne! No, bi bilo lepo, da najprej doma vprašam. K sreči je bil vikend frej in glej ga - smo že šibali za Budimpešto!

In to ne kar tako, v navadnem avtu, saj nas je bilo kar osem. Kombija sem dobil in to ne kar enega, ampak olimpijskega! Opa!

V začetku me je bilo malo strah, odgovornost je vseeno kar velika, a konec koncev je tole vseeno kombi, ne pa tovornjak. Bo že šlo, ne? Počasi, pa bo, kar je s tako zverino sicer lažje reči kot narediti, saj lahko leti!

V petek popoldan smo krenili, zvečer smo bili že v Budimpešti, pred šolo, kjer smo bili nastanjeni. Brez problema našli, fantje so bili tu že večkrat, kar sicer ne bi veliko pomagalo (glede na to, da so slepi in slabovidni). smo imeli pa s seboj Klemna, ki pa je fante sem že večkrat pripeljal. Zato navigacija ni bila problematična. 

Zjutraj pa hitro zajtrk in na drugo stran mesta. Za prvič smo sledili avtu, ki je šel v isto smer, za nazaj se bomo pa že še znašli, kajne? No, za nazaj in naokrog je potem skrbel HERE maps. In to zelo solidno, moram priznat!

Potem pa ni bilo prav nič več časa. Ogrevanje, tekme, malica, tekme. Ej, kar naprej se je nekaj dogajalo in sploh nisem mogel nikamor. Pravzaprav sem imel namen kam it, da ne bom samo tam v telovadnici, a je vse skupaj tako hitro minevalo, da na koncu sploh ni  bilo nobenega časa. Pa sem in tja, pa fantom to iskat, pa ključe imet, pa odpirat to, pa malca, pa gledat tekmo, pa...

Ja, goalballa še sploh nikoli nisem videl, kaj šele v živo! Dobri so fantje, da se sploh kaj znajdejo... in da dajejo gole in da...ah, nam, ki dobro vidimo, je to najbrž povsem nerazumljivo.

Fantje so se dobro borili, ni jim pa tokrat najbolje šlo. Tako ali tako pa so bile to priprave in uigravanje nove ekipe. Na tekmovanjih so precej boljši! Bravo fantje!

Šola je bila... no, kako bi rekel... precej socialistična. Ampak se ni nihče sekiral, za spat je bilo, večerjo in zajtrk smo imeli, to pa je to!

Da pa ne bi kdo mislil, da so slepi in slabovidni fantje kaj drugačni od ostalih vrstnikov. Ko prideš dol iz sobe, se točno vidi, kje lovi wifi!

Smo hoteli zvečer malo ven, vsaj mi trije, malo starejši, a smo bili precej na obrobju, nekje, kjer smo šli lahko na pivo edino na bencinsko črpalko. Naslednji dan smo si le zvečer vzeli malo časa, da smo šli vsaj v trgovino, saj za kaj drugega sploh ni bilo časa. In smo zavili - no, kam? E, v Spar. Nekaj stvari pa je le bilo madžarskih...

Goalball je precej zanimiva igra, predvsem pa se mi zdi presneto težka. Orientacija v prostoru mora biti popolna, poleg tega pa moraš super dobro in super tiho komunicirat s sotekmovalci, da veš kje so in kdo kaj brani.

So se fantje v tistih tekmah kar dobro namatrali, Matej je staknil še poškodbo prsta, ki mu je na hitro zatekel ko nor. Kakšnih večjih šutov potem ni mogel več dajati.

Še skupna slika z Madžari, ki so imeli malo daljšo klop, kar se je izkazalo za kar dobro prednost.

To so bile pa naše vrečke za malico. V stilu nekih drugih časov. A vseeno so lepo poskrbeli za vse, tudi zame. S pohanim sirom seveda, kaj pa drugega. Za zadnji dan smo dobili celo dvojno malico, se pravi po štiri sendviče. Rezina kruha, pohan sir ali pohano pišče vmes in nato spet debela rezina kruha. Zraven si moral spit vsaj liter vode, da si zadevo sploh spravil po grlu. 

Je pa zaleglo, to pa je! Lačen ni bil nihče.

Domov smo prišli v nedeljo zvečer, po skoraj celem tisočaku kilometrov. 

Pravzaprav od same Budimpešte nisem imel veliko. Bilo pa je vseeno super fajn. Fantje so od hudiča in prav dobro smo se imeli tale vikend!

Pa saj tudi kombi ni tooooliko večji od jukca, ane?

Pa še kdaj, z veseljem, če bo le vikend prost!