Popoletje

Letošnje poletje, še bolj pa konec poletja, je bilo za nas precej kaotično.

Mnogo povsem normalnih, lepih in spomina polnih dogodkov je zameglilo par izjemnih, večjih zadevščin. Tako so nam Naskok, Boršt in Brioni pobrali kar dobršen del predstave. Kar je sicer prav, saj so bili za nas predvsem dela polni ter precej naporni. Čisto prav, da so bile priprave in kasnejše prilagajanje nazaj v običajno življenje bolj počasno in malce manj naporno.

Kam je torej šlo to naše popoletje, kam je izginila ta prekrasna jesen? Zakaj se mi/nam zdi, da se ni dogajalo nič in da sva sfižila vse prekrasne vikende in sploh ta prekrasni jesenski čas, ki ga imam sam tako rad?

A ko malce pogledam nazaj, niti ni tako slabo, dogodkov sploh ni bilo malo, res pa je, da je bilo vse bolj počasi in v senci večjih predstav.

Poletje se je za nas končalo prav drugega septembra, v trenutku, ko sem pritekel z zadnjo zastavico dol s Sv. Primoža, po Naskoku na Veliko Planino. Težak in skrajno naporen dogodek za naju oba, ki nama je spet dal zelo veliko. 

Naslednji vikend smo zopet hoteli zastaviti na polno! A se je izkazalo, da smo vsi še vedno kar precej zmatrani. Lepo, enkratno soboto smo hoteli izrabiti za Grintovec! Na ta visokega gremo, na najvišjega! Pa smo se začeli vlečti že nekje na pol poti do Kokrškega sedla in čeprav je meni čisto dobro šlo, nisem imel prav nič proti, ko je vedno bolj kazalo, da dlje od Kokrškega ne bomo prišli. Ne, tudi meni se ni dalo. Prav nič.

Če ni navdušenja, kaj čmo še naprej lazit? Že do semle je bila pravzaprav muka. 

Se je pa ta muka takoj spremenila v nekaj drugega, čim je bilo jasno, da nam ni treba čisto na vrh. Če se nam ne da, se nam pač ne da! Zakaj pa mi ne bi smeli tega takole urejat?

In smo se potem veliko bolje imeli. Seveda, ko je šlo pa dol!

Naslednj vikend pa je že bil celoten vikend s familijo na Brionih. Seveda smo uživali, a tudi trpeli (naslednji dan). Tudi žuri so naporni!

Potem se je pa že začel približevat Naskok na Dolenjsko 2012 s precejšnjo naglico. Jaz pa v paniko! Kdo pa bo kam prišel, če bomo samo žural in nič hodil! Kje so hribi, kje je tek, kje je moja kondicija?!

S Heleno sva začela malo tekati po Krtinskem hribu, prav luštno je bilo, težava je le v tem, da nikoli ne zdrživa prav dolgo, kak teden, dva, potem pa spet daljša luknja, že kaj pride vmes... Mislim, da sva šla tokrat štirikrat, petkrat, kaj več pa ne. Pa sva lepo drdrala po hribčku tudi v nevihti in dežju brez problema, tako, da sem mislil, da bo letos kaj bolje. Sva se pa vsaj takrat dobro imela in nabrala vsakič kaj za večerjo.

Soboto pred Napadom sem moral malce probat koliko kondicije imam in sem jo spet mahnil od Gradiškega do Trojan in nazaj. Lepa pot, tokrat sem jo precej hitro mahal, pravzaprav super zame! 6:40h sem potreboval za dobrih 40km, kar je bil spet dober del Rokovnjaške. Vse je bilo lepo in prav, kondicija ni prav nič manjkala, problem je bil le v ožuljenih stegnih. In to v precej ožuljenih! Komaj sem se privlekel nazaj do Gradiškega in le upal, da se bo vse skupaj pozdravilo do naslednjega tedna, do Napada!

Iste dni smo praznovali še diplomo naše najstarejše. Čestitke!

Naslednji dan po hudem treningu pa še Helenine obveznosti. Sicer tokrat v hribih, planina Razor, seveda sva se takoj prištulila zraven! 

Ožuljene noge, slabo vreme, koga briga? V hribih je lahko vedno luštno!

Čeprav je bila taka megla, da še bunkerja nisem mogel Tamaučku pokazat! Smo si pa ogledali kar nekaj sira:

in imeli nadvse zanimiva predavanja o megalitskih kulturah v naših krajih. Moderni človek je na žalost sveto prepričan v to, da je edini, ki je karkoli naredil, ustvaril in odkril na tem svetu. Najbrž je resnica povsem drugačna. Še dobro torej, da so našli Otzija, čeprav je svinjarija, da prej niso niti pomislili na to, da bi v teh krajih kdo živel! In da so alpe neprehodne in take neumnosti... 

Megalitski krog je nadvse zanimiva naprava, dobro raziskana, a seveda ne s strani uradne znanosti. S to si na žalost ne moreš vedno pomagati. Sem pa šel in vsaj na karti našel megalitski krog. Enkrat bo treba it pogledat!

Drugo predavanje je bilo s strani jamarske sekcije pri PD Tolmin, ki so nam povedali vse o najdaljših jamah v Tolminskem Migovcu. Madonca, saj to je vse prepredeno z luknjami! Tisoč metrov višinske razlike si v jami presneto težko predstavljam. Tam je višinski kilometer povsem nekaj drugega...

Skratka, Varuhi gorske narave letnika 2012 so se imeli super, midva zraven pa tudi! Še do koščka torte sva prišla! Juhej! 

Še dobro, da smo veliko govorili in da ni bilo treba prav veliko in hitro hoditi. Zaradi stegen sem še vedno zelo narazen hodil...

Naslednji vikend se je potem zgodil Napad na Dolenjsko 2012. Dogodek leta, vsekakor!

Že naslednji dan pa sejem 

in končno - po večmesečnem odlašanju - smo šli gledat tudi razstavo Razkrita Telesa. Moram priznati, da sem se bal, a sem bil na koncu prijetno presenečen. Čeprav veš, kako in kaj, ni ničesar narejeno tako, da bi bilo grozno ali kako drugače neprimerno. Je pa neverjeten vpogled v človeško telo. Nekatere stvari so predstavljene prav enkratno. Če te kaj takega zanima, ni boljšega! Večina nas je bila torej navdušena!

V ponedeljek je prišla služba tako na hitro, da je zgledalo, da se petek in ponedeljek držita skupaj.

Potem sem bil zaradi Napada nekaj časa precej visoko!

Pa je prišel naslednji vikend in zadnji letošnji Treking.

V ponedeljek, ki je bil spet sestavljen s petkom, sem šel v službo in... dogodil se je Izklop.

Cel teden sem bil res v postelji. Še k zdravnici se mi ni dalo, a sem moral. 

Vse tako zgleda, da so se vsi petki zlili s ponedeljki, mi pobrali moči in me pahnili direktno nekam daleč v globine.

A tudi iz najhujših globin se človek privleče nazaj gor. Še posebej, če ima obletnico in to deseto! V petek zvečer sem moral biti torej kot da se ni nič zgodilo! In sem bil, je Izklop pomagal!

V naslednjih dneh smo vse skupaj zastavili bolj počasi in bolj v miru. Je pa res, da se temu lahko zahvalimo tudi rojstnim dnevom sošolcev našega Tamaučka, ki jih organizirajo ob takih časih sredi vikenda, da ne moreš prav nič! Ali gre otrok na praznovanje ali pa gremo v hribe! Vmesne poti na žalost ni, če imaš praznovanje sredi dneva za par ur... Huh, ljudje nikamor ne hodijo?

Tokrat je zmagal Tamauček in praznovanja. Mora imet tudi malo družabnega življenja, saj se ne more kar naprej z nama po hribih podit!

Midva pa sva se tudi končno le zapodila za kostanjem in ga komaj, komaj našla. Je bilo treba kar fino že pobrskat! 

A čeprav je bilo kostanja bore malo, za nas vseeno čisto dovolj, pa sva na polno uživala v sončku in jesenskem gozdu!

Letošnjo rekreacijo smo začeli malce prej, a čisto prav! Ta prvič je šlo super! Kar seveda ne bo več držalo naslednjič...

Zadnji, spet s praznovanji razbit vikend, pa smo končno izkoristili za kričečo ugašanje življenja narave! Do enih smo morali bit nazaj, zato je bil Kamniški vrh kot naročen.

Tokrat smo šli gledat Korošaške slapove!

Potem naju je hotela Helena zvabit v popolno strmino, previse, plezarijo, nevarnost, a se nisva pustila! NE, ne greva več naprej! Nazaj pa tudi ne!

Strmin tam res ne manjka

so bile pa barve takšne, za prste obliznit! Jaz kar buljim in buljim in...

Prekrasno. 

In v takih primerih mi je potem žal, da nisem več tam gor. Da nisem kar naprej tam nekje zgoraj. A na žalost povsod ne morem bit naenkrat in vsake toliko časa se je dobro kakšnim stvarem odpovedat. Da je potem boljše in lepše.

Še novodobni izum za ohlajanje nog po napornem izletu - v nogavicah se spraviš v vodo! Prav nič ne pika!

Pa še nogavice so oprane! No, s tem se ne strinjajo čisto vsi. Midva s Tamaučkom sva bila pa čist zadovoljna.

Takšnole je bilo torej tole naše popoletje.

Zdajle pravzaprav šele dobro vidim, da nam ni bilo prav nič dolgčas!

Še par jesenskih zadev imamo, nato pa pride zima. In spet čas, ko v resnici počnemo še skoraj več kot poleti. Huh?!

Ojej!