Že kar nekaj časa je minilo, odkar smo šli zadnjič z domžalčani na izlet.
Tokrat nekaj malo nižjega, a vsekakor za nas zanimivega, saj tam še nisva bila. Končno tudi Olševa!
Napoved je sicer bila kar ok, a je bilo za pričakovati kakšne nevihte, časi so zdaj taki, zato je treba čimprej krenit in biti čimprej gor. Dol se lahko potem vlečeš, če se vremenu posreči obdržat.
Lepi konci so tam, lepi, a tako presneto odmaknjeni, vožnja se mi je zdela ena sama dolga jara kača... Sreča, da smo imeli kombi.
Že zjutraj so naši hribi zgledali čisto noro... še kar nekaj snega je s severne strani!
Potem smo se razdelili na dve skupini, ena je ubrala pot direktno proti vrhu Obel kamna, drugi pa smo šli malo pogledat še naravno okno na avstrijski strani in potem direktno gor.
Nobena od poti ni prav nič položna.
A je tista direktno malo krajša, čeprav ni prav nič nedolžna, strmina je precejšnja in pri sestopu je treba kar lepo paziti!
Na karti seveda pot na Obel kamen ni markirana. Jasno...
Druga skupina pa si je ogledala naravno okno, ki sicer ni daleč, do njega pa se pride po dolgem prečenju v levo in parih jeklenicah:
Okno je ogromno in ga s svojim telefonom nikakor nisem mogel slikat v celoti...
Potem pa gre avstrijska pot direktno gor na Obel kamen. Potka je res strma in prav nikjer ne popusti, kolena si kar dobro pogrizeš. Ni pa nevarna, tistih par jeklenic je dober pripomoček, edino zoprna je bila mokrota, ker je drselo. Ampak za navzgor ni bilo tako hudo, dol bi se najbrž bolj namatral.
Lepo enakomerno in nič kaj počasi smo kljub hudi strmini kar hitro prišli na vrh, kjer nas je prva skupina že čakala!
Dan je bil še vedno lep, sončen in razgleden, zato se nam ni prav nič mudilo. Malica, obiranje, gledanje naokrog... uživanje skratka!
Dol grede pa smo se le ustavili pri Potočki zijalki. Ojej, prvič sem bil tukajle, prvič! Me je kar malo sram... Pa še odkritelj najdb je bil v moji mladosti naš dolgoletni sosed.
Lučke gor na glavo in raziskovat, ni druge! No, prav daleč nismo prišli, smo bolj pohodniki kot pa jamarji...
Potem smo bili pa že dol... pri najvišje ležeči turistični kmetiji Rogar. Se odžejat in namalicat, ker smo bili pridni.
No, Tamaučku vse skupaj ni bilo nič, zato je skakal gor in dol kot navit, le sem in tja se je delal, da spi in počiva. Ah, pa ne zdrži takole več kot sedem sekund.
Ko pa smo le dvignili svoje zadovoljne želodčke od gostilniške mize, pa se je zgoraj že začelo oblačiti, sem in tja se je slišala tudi kaka redka strela.
Do naslednjič, torej! Enkrat bo treba celoten greben Olševe prehodit, mar ne?
Na poti proti domu nas je potemvečkrat ujela nevihta. Ja, zgodaj je treba it, čimbolj zgodaj, sploh v teh vročih dneh!
Strmina je nanesla le 6,82km, do okna 55 minut, na vrh slabo uro, dol uro in pol, vse skupaj je naneslo kar dobre 4h in 871 višincev.
Olševa zdaj ne bo več taka neznanka in skrivnostni greben "tamle nekje zadaj". Končno, dolgo je trajalo!
Vpiši se