To, da o prvem maju pišem še v istem mesecu, je kar ok. Anede?
Skratka, najprej sva bila na morju. Le čez vikend ali nekaj podobnega, par dni, čisto na kratko.
Potem smo nekaj dni še delali, v službi in doma - pač vse tisto, kar bi morali že zdavnaj naredit, pa še nismo. No, nekaj smo naredili, uredili, a je tega presnetega dela ostalo še za kake praznike...
Smo pa potem zavili v Krško k sorodnikom. Ravno na praznovanje prvega maja. Na kresovanje.
Opa, dobro, kaj?!
Pa še pekli smo. No, jaz ne, otroci pa z veseljem! Pa tudi starejši, tudi.
Dobro je gorelo! Ko strela!
Še ognjemet smo imeli
mi pa smo še kar žurali, do konca in še naprej!
Mogoče sem sam požural celo malce preveč. Težka noč je bila, a sem se zgovarjal, da sem prvi maj združil z rojstnim dnem. Kot da je to nek fin izgovor... Eh.
H kresu pa vedno paše tudi pohod, kajne? Če si v bližini Krškega, moraš na Planino. In smo šli. In to ob sedmih zjutraj smo že začeli! Ej, sedmih!
Kar dobro zgledam, čeprav se nisem tako počutil... Ampak pustimo to.
K sreči s hojo nimam težav, avtopilota in gremo.
Še skoraj na Hrvaško smo prišli!
Gor na Planini je bil potem program in nato še žur. Jaz pa sem samo vodo cuzal in se obnašal ko kaka mona.
Še bolj sem se obnašal ko mona, ko smo šli dol. Stotniji zidanic se ne moreš izognit in tu je potem prav vsak gostoljuben, vsak ponuja kozarček, dva. Jaz pa... hja, ne, ni šlo. Prav nobenega kozarčka nisem mogel zvrnit. So me imeli res za čudaka, upam le, da nisem koga užalil, a bilo je precej blizu. Težko je zavračat gostoljubnost...
Vse skupaj nam je vzelo kakih devet ur. A smo na koncu, v gričih nad Šutno, srečali še pravega gozdnega moža. Res!
Skupinska pri levu v Podbočju!
Prav super izlet je bil! Kdaj pa sva se zadnjič potikala po Gorjancih? Meni je vedno všeč, ko doživim kak nov košček te zemlje!
Prav super prvi maj torej!
Vpiši se