Tokrat nas je šlo preverit kar malo več, Krti. Kakor je že Helena opisala.

Malo gledam slike od meseca nazaj, ko smo šli pot preizkusit in preverit prvič... ej, kako je ta pomlad zelena in kako hitro se vse spremeni! V enem mesecu in tednu dni, pa taka razlika! Huh.

Začeli smo v Mihovem, z lepo kolono:

ki pa se je hitro natrgala, kajti ta prvi so potegnili v klanec kot da bi bili na tekmovanju.

Pa smo se hitro unesli in se spet povezali. Hoja v skupini je pač malce nerodna zadeva, vsi se moramo prilagajati in včasih je težko. A nam kar uspeva.

Prva malica šele po dveh urah, ko smo gor na glavnem grebenu Gorjancev, tam, kjer imajo gozdarji že vse lepo pripravljeno:

Še ena gasilska, nikoli ne veš, kdaj jih še nabereš skupaj!

Potem še okrogla urica do vrha, stolpa, cerkve, vojašnice, razgleda. Prva temna pika spredaj sem jaz. Nekaj sem se trgal z verige in sem kar nenadzorovano tekal naprej... Bogve, kaj me je prijelo.

Dvojnosti vrha smo se malo čudili, a tako pač pri ljudeh je...

Na vrhu, pri cerkvah, ima podjeten hrvat mizo, kjer prodaja pijačo, dobiš seveda tudi pivo. Za 2€. Če bi bil na naši strani, bi bilo sigurno 4€... Res pa, da je Karlovačko. Pa sem ga raje spustil, čeprav me je mikalo.

Potem me je spet nekaj pičilo in sem do Gospodične dol tekel. Ne me prašat zakaj... najbrž sem ko kak kuža, ki se mora na izletu pač zmatrati... Ali pa se mi je le po pivu milo tožilo! Ampak papica je bila spet super, postrežba dobra, še najbolj pa je lepo videti mlade lastnike, ki se trudijo in so vedno dobre volje in gre vse brez najmanjšega problema.

Dol smo bili en, dva, tri. Ali se mi je pa samo tako zdelo, ko sem bil pa še tako lepo nažrt od kosila...

In ker smo imeli celo kake pol ure naskoka po urniku (dol smo bili kar hitri), smo šli pogledat še v okolico Pleterja. Bogve, kdaj bomo spet v tistih krajih... Presneto zanimivo je videti udomačeno kuno belico!

Lep dan je bil. Topel, a ne preveč. Škoda le (spet) zaradi razgleda, za dobrega bo treba kdaj pozimi gor zlest... Sicer pa so taki pohodi res nekaj izrednega. Težko reči kaj drugega, kot super in kdaj gremo spet?

14.47km, 4:31:22, 1082kCal, 137/184, 930 vm. 2:51 gor, 0:27 do Gospodične, 0:51 do avtobusa v Gabrjih pri cerkvi. Super izlet, ni kaj.

Slika in album Krtov pa tukaj.

V petek smo leteli torej na praznovanje.

Ja, super smo se imeli. Midva s Heleno sva celo plesala! Ne moreš verjet! Pa nisem veliko spil...

Pa jedli smo. Jedli kot nori. Je pač taka navada. Tole je bil prvi krog. Za drugega sem mislil, da se hecajo. Pa se niso, okrog 23h je prispel. Pa še polno sladkarij. Pa torta. Pa... Huh, držal sem se!!!

Vse nas je pričakalo že prav lepo urejeno. Le še posedli smo.

Saj, plesati je bilo treba, drugače bi od hrane kar posedeli ali celo poležali...

Jaz sem imel telovadbo v tem, da sem skakal naokrog in slikal. Slikal, slikal, slikal. Zakaj pa ne, če pa že imam veselje, anede?!

Sem in tja je celo kakšna slika uspela!

Do ognjemeta smo še počakali

potem smo se pa odpravili domov. Okrog dveh ponoči. Nihče še ni šel spat, so pa zato prav hitro mrknili v avtu.

Takole sredi noči ni prav nič prijetno peljat. Sploh ne s petka na soboto, ko se ti zdi, da so sami čudni ponočnjakarski tiči na cesti! Pa še svinjarija, ko hočeš it na kavo, pa ravno kavomat čistijo... Pa ravno ob treh ponoči?

Pa še kar nekaj megle je bilo, tako za začimbo, da ne bi bilo prelahko.

Ja, dolg dan je bil, čisto do pol štirih, ko smo se končno zavlekli pod odeje v lastne postelje...

In tako je bil danes dopoldan v naši hiši precejšen mir.

Zdajle gremo na petdeset-letnico.

V teh zadnjih trenutkih se skrivam pred puncami, ki panično letajo gor in dol. Bolje je ostati skrit, kot da si česa - mimogrede - kriv.

Žalostno sem zamišljen nad seboj. Obleke počasi postajajo premajhne. Jebela cesta, pa zakaj jest tečem? Še ene dve, tri xx-letnici dam skozi, pa se ne bom več stlačil v tele hlače... Groza.

Na, zdaj me je še lakota popadla. In to preden bomo šli tja, kjer bo hrana, hrana, hrana. Čudna so pota možganska.

Se pa tudi sprašujem, ali se za triinštirideset-letnico sploh kaj dela? Piknik? Eh, za 33, 40, 50 ajde, ne pa za 43! Kaj pa je to, triinštirideset?! Je kdo že videl kakšen mlaj za 43? Ni, ne! Saj bi, če bi znak za omejitev obstajal...

Eh, najbolje da vse to prestavim na jutri. Ali celo pojutrišnjem. Saj so prazniki pred nami!!!

Ker me še vedno boli stopalo, sem bil počasi že precej živčen. Kako naj pa zdaj vadim, treniram, tekam in rinem v hrib?

Je to konec sanj o Primožu?

Pa sem se spomnil na kolo. Po urah in urah tuhtanja... Ej, ej, tale kolo mi vedno rešuje zadnjo plat, kaj? Za stopalo pa vseeno upam, da se bo pocajtalo čez praznike. Da bi me pa to oviralo, oziroma mi celo preprečilo... ojej, to bi pa norel. In požrl tista dva. Ja, ja, saj že vesta, kdo sta! Tista dva: "ah, ne, ob enih pa ne moreš domov, dej gremo še enga!".

Seveda sem se kolesa lotil v velikem stilu! Kaj bi delal pet, deset, petnajst kilometrov! Brezveze! Grem jaz raje v največji klanec daleč naokrog! Če sem zadnjič lahko po njem tekel, ni hudir, da ne bom zmogel s kolesom!

Jasno sem pozabil na par stvari. Da sem zadnjič mnogo prej končal in zavil dol po klancu. Da sem tole šel na kolo prvič v sezoni. Da tudi v prejšnjih sezonah nisem prav veliko kolesaril. Da kolo ni ravno moja najboljša točka. Da je kolo celo moja bolj slaba točka. Itn.

Sem pa seveda trmasto dete, ki se klancu ni dalo. Zato pa na koncu vse postane tako težko. Klanec je prehud zame, ampak bognedaj, da bi stopil dol! Bi si lahko kar tam jamo skopal... In potem rineš in rineš in rineš in sopihaš in kolneš in sopihaš in rineš... dokler pač ne pririneš. Saj sem pumpo navil "le" do 184.

No, ja, ko je bilo dihanje malce bolj normalno, so tudi kletvice počasi potihnile, razgled (ker sem bil pač na vrhu) pa se je počasi odprl.

In je vse odtehtalo.

Pa še potem je šlo kar dolgo dol. Nekje pri Moravčah sem na klanec že čist pozabil. Kratkoročni spomin tudi ni moja najboljša stvar, ampak... se mi zdi, da pomaga v nekaterih primerih, anede?!

Čuden krog sem naredil in bogve od kje mi sploh ideja za takim krogom, ampak... Uro sem seveda prižgal šele direkt pod klancem. Najbrž sem mislil, da dela enako kot števec na kolesu - ko začneš. Eh, vedno mora kaj manjkati.

1:46:26, 26.71km, avg 15.1km/h, max 53.7, 368vm, 1254kCal, 151/184. Vem, da so tile podatki patetični, ampak so pa moji. Trudim se, to pa tudi nekaj šteje.

Sem se pa potem, ko sem prišel domov, takole trudil:

Jejžeš, kak lep - povsem poletni - dan!

Malo so se mi tresle noge. In še kaj drugega...

Ampak na koncu sem se le poslovil od ene četrtine moje modrosti. Spuljena je bila prav brez vsake ceremonije.

"Ah, to bo pa lahko", je rekel kirurg.

Še sreča, da je, preden sem šel noter, prišel en ven: "oh, tole je bilo pa tako... sploh nisem nič čutil...".

Čeprav je uporabljal vesoljske klešče in polno nekega orodja, za katerega nočem niti vedeti, sem bil tudi jaz tak, ko sem prišel ven: "kaj... kje... a da sem že???"

Ja, danes je to malo drugače. Hvala bogu. Ali pa samo injekcije bolje in hitreje primejo. Vseeno, briga me.

Ampak zdaj sem pa malo siten. Boli me stopalo (še vedno), v glavi pa imam eno veliko luknjo, ki sicer ne boli eksplicitno, je pa občutek praznine v čeljusti zoprno boleč.

Najbrž bo jutri bolje. S čeljustjo in stopalom.

Stopalo me bolj skrbi.

Aja, dobim pa dva dni bolniške! Ej!

Ja, golaž je bil bolj moker. Na žalost je padal dež. Ampak podarjenemu golažu se ne gleda v kruh, zato sva s tamaučkom vseeno šla.

Ne čisto od zgoraj, bi bilo po soboti vseeno preveč, a nekaj hoje v hrib je pa vseeno bilo. Začela sva prešerno v dobri volji. Tamauček si je omislil celo svoj nahrbtnik, pravzaprav sva šla čist v hribe!

Par znancev kasneje in po - pojma nimam, koliko časa sva hodila - sva prisopihala na vrh. Deževalo je že kar sitno.

A tudi dež nam ne vzame volje, na golaž sva vseeno planila! In kakor sva kar naprej govorila o tem golažu, pri tamaučku ni bilo niti najmanjšega odpora. Še celo vse meso v njem je pojedel. Jaz ga seveda raje nisem prav nič spraševal, zakaj bi pa dregal v osje gnezdo. Bogve, zakaj doma golaža niti ne pogleda... No, saj ni dobil cele porcije, vseeno pa je kar veliko pojedel. In to medtem, ko naju je pralo, psi pa so lajali.

Lajali ko nori. Vsak privezan za svoje drevo so prav noreli. Pojma nimam, zakaj se je ljudem zdelo primerno jih vlačit gor in jih potem imet privezane, kjer so se trgali kot nori...

Na žalost je bil dež, najbrž zato tudi ljudi manj. Sicer sva pa tudi midva le golaž pojedla, potem pa hajdi dol, preden bova premočena do kože.

Sva se pa potem posušila kar pr Soklič, eni so se nalivali s čajem,

drugi pa so lepo izbrano pili

Moram priznat, da je bila ideja dobra. Noge me danes, v ponedeljek, prav nič ne bolijo! Po vsem tistem teku se počutim pravzaprav super! No... razen mojega stopala, ki me je pa že v nedeljo precej bolelo, danes pa je morda za odtenek bolje. Upam, da bom lahko čimprej spet tekel, do Primoža ni več daleč!!!

Mater, se mi kar čudno zdi. Odtečem 35km, boli me pa nič? Mogoče pa je res kak napredek?! (Ja, ja, danes je že vse bolje, kot je bilo včeraj in z včerajšnjim rezultatom sem že povsem zadovoljen!)

Kilometri in kilometri. Ogromno se jih je nabralo, vseh skupaj, seveda! Ekipe so jih delale nenormalno, po pravici povedano pa tudi posamezniki. Kilometri, ki si jih niti zamišljati ne morem in tudi ne verjamem, da si jih bom kdaj.

Pravzaprav danes nisem prav nič več zadovoljen. Prej razočaran. Kljub vsemu včeraj, ko sem (še) bil navdušen, pa se mi danes zdi, kot da nisem izpolnil ne cilja, ne pričakovanj. Lastnih pričakovanj, seveda.

In to je en tak zoprn občutek. Sem se ga nemara nalezel?

Podatki in vse ostalo, kažejo popolnoma drugačno podobo. Moral (MORAL!) bi biti več kot zadovoljen!

Po moji uri: 35.80km, 5:21:41, 3290kCal, 8:59/km, 156/177, 731 vm. Uradno, 18 krogov, 34.326, 4:35:52.

Plan je bil, da odtečem mali maraton, upal sem na do dve uri in pol. Pa so potem klanci hitro vse pokvarili. Nobenih šans. Plan smo sicer spravili pod streho, upanje pa je padlo v vodo. Torej sem šel tečt naprej. Do kam naj tečem, do maratona? Prav nič pametno ne bi bilo, čeprav bi bilo super.

Na koncu sem se zedinil da pretečem več, kot sem na Sladkih6. Evo, to mi je sicer uspelo, a še vedno sem nezadovoljen! Govoril sem tudi o tem, da ne bi rad po teku povsem razpadel in si napletel kake poškodbe, govoril sem si, da bi šel rad domov lepo po dveh, ne preveč polomljen.

No, tudi to je le delno uspelo. Včeraj sem sicer bil kar fino trd, a je danes zjutraj večinoma vse ponehalo. Sklepi ok, vezi ok, mišice sploh ok... le... ja, vedno ostane le en ampak - stopalo me boli ko hudir. Kaj in kako z njim, morda celo zakaj, pa ne bi vedel. Včeraj ni bilo še nič z njim narobe, tudi zvečer se še ni pojavljala kaka bolečina. Danes zjutraj pa kot iz topa, tresk, bum!

Na, pa mam.

Ma, ja, počasen sem in nevzdržljiv, v teh letih bi se tega res lahko že navadil. Človek vedno hoče vse zvezde zagrabit z neba, a ne gre in ne gre z danes na jutri. Napredek je in to očiten, to bi mi moralo biti povsem dovolj.

Nekaj napake gre tudi temu, da sem se na tole prijavil (pre)pozno, nič poštimal tam, kjer šteje (glavi) in se zagnal brez pravega (s samim sabo usklajenega) plana. Malo za trening, sem si rekel. Ja, ja... to ne gre tako, preprosto ne gre, tekma je tekma. S samim sabo še najbolj in to je najhuje/najboljše, ker ni konec, ko pretečeš cilj, cilja namreč ni.

Drugače pa vsa zahvala mojima sotrpinoma, Wegi in Vremenu! Z njima sem zdržal štiri ure in pol smeha in neumnosti, potem sem jima pa pobegnil. In naša tekaška ekipa je razpadla, vsak se je šel borit s svojimi demoni naprej sam.

Po pravici povedano, sem jih imel dost, ker sta mi kar naprej obljubljala pivo ("dej, gremo še en krog, zdej gremo pa v cekinu res na pir! Lej, sej mam kartico s sabo!"), a od tega ni bilo nič. Le "a gremo še enega?" namesto "a bi še enega?" AH. Pa sem šel sam!

Ampak sem šel potem še en krog. Za vsak slučaj, ko sem že slišal za zmedo med 2.100 in 1.900 metri. Da se ne bi slučajno zgodilo, da bi jih manj naredil. Potem bi se pa najbrž res požrl.

Jada, jada, jada. Ni časa za jamrat, ker je treba it naprej. Vsekakor je bil tale tek dober pokazatelj forme za Primoža. Kakor vidim, bom razpadel. Tako kot lansko leto... Ehhh.

Če hočem it desetkrat, bo treba naredit skoraj še enkrat več km kot danes. Res da ne bo treba tečt in da bom šel počasi, a bo hkrati tudi mnogo več višincev. Telo bo že zdržalo, mišice tudi, za dihanje se ne bojim, hranjenje sem kolikor toliko naštudiral in vem, kaj in kako vzet. Energija torej ni problem. Problem so vezi in sklepi ter mišice za katere sploh ne vem, da jih imam... (Ena takih se je včeraj oglasila.) Kako njih čimbolj zaščitit, da mi bo uspelo, kaj? To pa bo podvig!

Fanta sta me tudi tako gnala (jaz sem bil tako počasen, da za drugo ni bilo časa), da ni bilo časa niti slikat. Le Radota sem uspel potelefonat.

Pa, sebe, jasno! Ljudje imamo v sebi neko neustavljivo željo po fotografiranju lastne face v najbolj neumnih trenutkih, anede?!

Tole je bilo šele po dveh urah in sem še čisto kul zgledal. Da ne bi kdo mislil...

Morda pa bom, enkrat v prihodnosti, čist zadovoljen s tem dosežkom!

Ne smemo pa pozabit na Heleno, ki se sicer ni udeležila tekaškega maratona, ampak malo drugačnega! O njenih kilometrih raje ne bi razpravljal, da ne bom ostal daleč, daleč zadaj! Tole moje je bolj igračkanje, pa še to le za lastno rit.

Namen je bil preteči 10 krogov.

Upal sem na 10 krogov v dveh urah in pol.

Pa se je vse sifžilo.

Kaki dve uri in pol! Tri ure sem rabil za tistih deset krogov.

Potem sem jih zanalašč odtekel še 8.

Se bodo norca delal iz mene...

Na koncu sem malo razočaran, da jih nisem odtekel 21.

Pa smo spet tam - v enem teku imaš na kupu plan, željo, razočaranje, napredek, veselje, evforijo, streznitev. Zanimivo, anede?!

Rado in Rajko, hvala!