Tole zlato, črno, nam je bilo pripeljano danes v zgodnjih jutranjih urah. Za toplo zimo in pomlad kurilno olje Hubat, pravijo. Eh, ko bi le bilo bolj poceni... 1000 litrčkov je pobralo zajeten kupček petstoštiridesetih evrov. A sem vsaj vse vpisal v eurotrackerja. Mogoče si zaslužim vsaj kak hit.

Potem mi je pa še tista zadeva, ki plava na nafti, za merjenje višine, noter v cisterno padla. No, ja, bogve, koliko jih je že notri. Celo pokopališče morda.

Pa še na seminar sem šel s takim dolgim naslovom, kjer so govorili samo o kraticah. Uff, naporno. In šele na koncu zanimivo. Brezplačni seminarji so hudič, če greš, moraš vzet v zakup, da ti bodo nekaj prodajali. In potem moraš to poslušat. Sem pa dobil kosilo, ha!

In potem na pivo. Domov pa v dežju, na obvoznici sem samo trikrat prižgal vse smerne utripalke (štiri žmigovce). Dež, dež, dež in gužva. Ampak ljudi to čisto nič ne moti. Vozijo mi za ritjo, kot v prekrasnem sončnem dnevu. Jaz si pa grizem nohte.

Pa še ni bilo konec. Še na rekreacijo sva šla oba s Heleno.

Zdaj sem pa zmatran ko pes in ne vem ali je hujša reka kratic ali igranje košarke ali to, da sem sprčkal 540E.

Jebela cesta, pa še grmi zunaj ko hudič! Zdaj zdaj bo kaj razgnalo tukaj pri nas, ko je sama tehnika...

Leander steče iz vrtca in hop: "glej oči, glej!" Nekaj začne prčkati po tleh. Seveda nisem zelo natančno gledal, kaj ima, lačen kot sem bil, se mi je mudilo domov, kar samo od sebe mi je ušlo: "pa daj, ne pobiraj stvari s tal!".

Ker je fant lepo vzgojen, je seveda tisto pustil, čeprav se mi zdi, da je bilo bolj zaradi nezanimive oblike stvari kot pa zaradi lepe vzgoje. A pustimo to, ker ni predmet današnje razprave.

Ampak v meni je spodbudil razmišljanje, zakaj sem mu jaz to sploh tako rekel. Kaj si bo otrok mislil? Aha: "stvari ne smem pobirati s tal" ali kaj hudo podobnega najbrž.

In naslednjič, ko bova šla malo na sprehod in bo Oči zagledal 5 evrov, ali kaj drugega nadvse uporabnega na tleh, bo to seveda hitro pobral. In kaj si bo ubogi otrok takrat mislil? Aha: "stari laže, on lahko, jaz pa ne! Nič mu ne bom več verjel...".

Nekaj ne štima, a ne?

Potem sem našel solomonsko rešitev, naslednjič bom rekel takole: "Pust' svinjarijo pr' mer!" Seveda bom pri tem načrtno pozabil omeniti kaj svinjarija sploh je. In če bo slučajno vrtal naprej in z velikimi očki spraševal, kaj je to "svinjarija", se bom moral nekako zmazati ven, a to ne bi smelo biti pretežko.

In ubogi otrok si bo mislil: "uff, stari me je dobr' okrog pr'nesu. Nej mu bo za dons, bo že še na mino padu...".

Potem si pa misliš, da si faca, ko si se pa taaaako dobro spomnil. Japajade...

Jaz imam svoje mnenje. Pa ti imaš svoje mnenje. Pa on ga ima seveda tudi. Ja, in tisti tam, ki kuka izza vogala, ga ima tudi. Skratka, če skrajšamo štorijo: vsi imamo svoja mnenja.

To je pravzaprav lepo. Mogoče ni čisto res v čisto vsakem primeru, malo pa le lahko poenostavim. (Eto, sem že začel...)

Lepo je tudi, če svoja mnenja zagovarjaš. Vprašanje pa je, do kam jih zagovarjati? Do konca? Do bridkega konca ali do triumfalne zmage? Ali nekam vmes, dokler se ti da?

Je moje mnenje pravilno? Je moje mnenje pravilno za vse? Najbrž ni. Celo zelo verjetno je, da ni.

No, moja mnenja so o vseh zadevah zelo raznolika. In so prilagojena meni. Jasno, a ne? Dolga leta sem jih zlagal na kup, kdaj pa kdaj pa tudi kakšno kupil, priznam. Z vsem se mi pa res ne da ukvarjat... In koliko sem jih pripravljen zagovarjat? Težko reči, najbrž do takrat, dokler me kdo ne prepriča v kaj drugega. Včasih se pustim prepričevati, včasih pa kar lepo stisnem rep med noge in si mislim: "ti kar govori... kaj me briga... jaz mislim pa tako!" V tem ne vidim nič slabega, mnenja so lahko različna pa se ni treba zaradi tega požreti.

Mojo napako, če temu tako rečem, vidim predvsem v tem, da dam vsem mnenjem po svoje prav. Prepričan sem namreč, da moje mnenje povsem velja le zame osebno. Za nikogar drugega. Seveda se kdaj tudi jaz poslužujem prepričevanja, a v tem imam natanko toliko možnosti, kot jih imajo drugi pri prepričevanju mene. Vendar pa ponavadi tega ne počnem v tej smeri - v smeri prepričevanja. Povem kako jaz mislim, kako jaz gledam na stvar in kako bi se jaz odločil. Nočem, da moje mnenje obvelja zaradi sile, zaradi prepričevalne spretnosti, rad bi le videl, da se moje mnenje upošteva. Nič drugega.

Tudi zato svojih mnenj ne zagovarjam preveč na silo in nikakor ne pravim, kaj je prav.

Na vsako stvar se da pogledati na več načinov. Nekateri načini so nam skriti, medtem ko jih drugi vidijo. To se mi zdi enkratno. Le tako se lahko kdaj kaj naučim in grem naprej. 

Kar naprej se nekaj polariziramo, eni beli, drugi črni, eni za to, drugi proti temu. Debate privedejo do vrhuncev, ko se vsi samo še zmerjajo. A nihče ne pogleda vase in se vpraša ali res popolnoma stoji za svojim mnenjem. Razlike med tem, kaj mislimo in tistim, kar delamo, so vedno večje. Vse je vedno narobe, pri tem pa pozabljamo, da svet stoji na nas. Da smo mi tisti, ki ta svet vrtimo. Da mi vzgajamo svoje otroke in jih učimo. Pa jih? Da bo svet lepši?

Japajade.

Svet je v barvah, kajne?

Tole spremenljivo vreme zadnje čase nam naredi ogromen skok v obiskanosti. Še posebej vremensko napoved si ljudje radi ogledujejo. In kakor hitreje se spreminja vreme, toliko hitreje vsi gledajo kakšno bo. Skratka, porast v obiskanosti je lahko tudi do petkratna.

Tudi, če ne bi gledal ven in bi bil kar naprej v kleti (oh, sreče!) med kupom tehnične opreme, bi dovolj dobro vedel, kdaj se pripravlja na dež. Kaj šele na sneg! Takrat obisk podivja. Če pravilno sklepam, to pomeni, da bolj ko je slabo vreme, bolj profitiram. Ja, ok, pa naj bo tako...

In tako je tudi te čase. Trudim se povečat tele naše zmogljivosti, a Siol in Telekom sta neomajna. Počasi, počasi...

Ljubiteljskih vremenskih postaj ima ZEVS pod okriljem že kar nekaj, karta se lepo polni, le tamle, na dolenjskem, nekaj štrajkajo. Bo treba v lov na dolenjsko in notranjsko.

V naravi pa zgleda tole nekako takole:

Pa še Vremensko Napoved pripopam, da se ve, kdaj je obisk:

Čeprav vse tole zdajle... sem eno idejo dobil, ko vsi tako besno sneg iščemo in gledamo na tisoč koncev... Hm, hm. Se mi zdi, da sem si spet delo naredil. Ah.

Pa še zadnji rojstni dan v okviru naših zimčkov. Tokrat Mitja, kot zadnji, zdaj nas čaka premor do pomladnikov.

Štirinajst let, ej, štirinajst. Kam se otrokom tako mudi, a kdo ve?

Jaz sem torto naredil, Tadeja jo je pa okrasila. Ampak danes smo jo tako hitro pojedli, da si je niti ogledat nismo mogli. Dobre pa so tele torte, dobre! Samo jaz sem zdaj preveč nabasan... Ojej.

Pohod na Murovico. Tradicionalni, sicer šele drugi ampak počasi bomo že prišli do večjih številk. V organizaciji ŠD Krti.

Dan ni bil najlepši, deževalo pa ni. Pohod tudi ni ne vem kaj zahteven, eno majico pa sem le moral zamenjat. Prav luštno je bilo!

Drugo leto pa spet!

Še dobro, da smo spet malo začeli! Dovolj je bilo tega posedanja in žretja! V hribe, v hribe je treba iti!

Včeraj sem končno zrihtal še priklop SiOL telefonije na našo centralo. Zdaj imamo tri linije na voljo.

Kar moram povedat, da je tale naša centrala eno pravo čudo tehnike. Nad centralo Panasonic KX-TD1232 sem resnično tako navdušen, da kar težko povem. Res je zajeten kos opreme ampak dela, dela, dela kot pesmica. Skupaj s programom jo je enostavno in lahko nadzorovat, upravljat in sploh vse.

Ja, to je pa res strojne opreme, s katero sem nadvse zadovoljen! Če bi imela pa še ethernet vmesnik, bi pa bilo že preveč...

Zdaj pa le čakam, da bom enkrat v prihodnosti lahko razvezal zanko. Saj ISDNja ne rabim, a ne? Samo denar mi pobirajo.

Le Mitjo še naučim, kako naj telefonira čez SiOL in ne čez Telekom. No, vsaj tisti dve uri zastonj.

Sicer nismo Urad za Najdene Predmete (a sploh kdo ve, kje to je?), a včasih tudi mi kaj najdemo. Ravno zadnjič smo razveselili enega študenta, ki je izgubil vse. VSE. S karticami, denarjem in dokumenti.

Tokrat smo v sredo, 17.1.2007 v ljubljanskem BTCju našli Uhan. Meni se zdi precej lep, koliko je vreden pa nimam pojma. Ker pa so ponavadi take stvari lepo spomin, objavljam sliko, mogoče pa bo uspelo in bo izgubljena stvar prišla v prave roke.

Na njem je znamka Swarovski, je pa na žalost malo razpadel, a ne tako, da se ga ne bi dalo popravit.

Torej, če je komu kaj znano, naj se oglasi. Pričakujem pa, da bo lastnik imel tudi drug uhan. Saj prihajajo v parih, kajne?